V začetku leta 1996 sta slovenska alpinista, takrat 30-letni Vanja Furlan in tri leta mlajši Tomaž Humar, opravila sedemdnevni vzpon na Ama Dablam, ki jima je prinesel zlati cepin za naj vzpon tistega leta. Oba alpinista sta pozneje v gorah izgubila življenje. Vanja Furlan že dva meseca po vzponu na Ama Dablam med opravljanjem izpitne ture za gorske vodnike v Veliki Mojstrovki, Tomaž Humar pa je umrl trinajst let pozneje med vzponom na Langtang Lirung. Na odpravi na Ama Dablam ju je spremljal Zvonko Požgaj, ki je leta 1993 s 23-imi leti postal takrat najmlajši alpinist in prvi Slovenec, ki se je povzpel na K2. Ta vzpon je terjal prve členke na vseh desetih prstih na njegovih rokah, zaradi česar pozneje ni več mogel opravljati težavnejših vzponov, je pa ostal zvest alpinizmu.
Knjiga in dokumentarni film
Zvonko Požgaj je o tem vzponu napisal tudi knjigo, ki je režiserju Igorju Vrtačniku poleg njegovih posnetkov postala osnova za filmsko zgodbo. V filmu nastopa tudi sin Tomaža Humarja, ki se je je rodil v dneh očetovega vzpona na Ama Dablam.
Dokumentarna pripoved režiserja Igorja Vrtačnika je zgodba o treh možeh in eni steni, ki se je začela odvijati spomladi leta 1996 na eni najlepših gora na svetu: 6828 metrov visokem Ama Dablamu. Vanji Furlanu in Tomažu Humarju se je po sedmih dneh izjemno težavnega plezanja uspelo preko severozahodne stene prebiti na sam vrh. Zvonko Požgaj, njuna edina zveza z dolino, je dogajanje spremljal iz baznega tabora, ju preko oddajnika usmerjal in spodbujal, obenem pa skrbno snemal in zapisoval vse, kar se je dogajalo v tistih dramatičnih dneh.
Izsanjane sanje
Ama Dablam, izsanjane sanje je film o izginjanju, času, umrljivosti, spominu in večnosti človeškega duha se priklanja enemu največjih dosežkov slovenskega alpinizma v svetu.
Zvočni opis je pripravila in interpretirala Carmen L. Oven.