Uvedba učnega procesa na daljavo in epidemija koronavirusne bolezni covid-19
V ponedeljek, 16. marca 2020, so v slovenskih vzgojno-izobraževalnih zavodih zaradi epidemije koronavirusa začeli izvajati izobraževanje na daljavo. Na nekaterih univerzah so učni proces prekinili že prej. Za takšen način poučevanja so se na Ministrstvu za znanost, izobraževanje in šport odločili, ker ga je mogoče po njihovem z nekaterimi prilagoditvami kljub vsemu kakovostno izvesti.
Pouk na daljavo se bo na vseh ravneh izobraževanja nadaljeval tudi v prihodnje, in sicer, vse dokler epidemija koronavirusne bolezni ne bo dopuščala ponovnega zagona izobraževanja, tako kot smo ga poznali prej. Pri tem šole zaradi ukrepov za zajezitev širjenja novega koronavirusa za izobraževanje uporabljajo predvsem splet.
Zagovornik načela enakosti Miha Lobnik je pri tem opozoril, da je v Sloveniji »po podatkih statističnega urada več kot 3.500 gospodinjstev z otroki, ki so brez dostopa do interneta. Nekatere šole so se že organizirale in učencem navodila za učenje pošiljajo po navadni pošti.« Dodal je, da »nikogar ne smemo pustiti na cedilu«.
Študentje z invalidnostmi in učni proces na daljavo
Pri spremembah učnega procesa in selitvi vsebin na splet pa lahko nastajajo tudi težave za učence, dijake in študente z invalidnostmi. Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport je vse visokošolske zavode konec marca pozvalo, da so študenti s posebnimi potrebami in študenti s posebnim statusom upravičeni do prilagoditve izvajanja študijskih programov in dodatne strokovne pomoči pri študiju.
Pri tem so na MIZŠ posameznim univerzam svetovali, da »ob uvajanju prilagoditev študijskega procesa na daljavo za osebe s posebnimi potrebami in posebnim statusom o teh redno obveščajo svoje študente in študentke ter objavijo kontakte oseb, na katere se lahko obrnejo v primeru težav in za tehnično pomoč,« in da »naj bodo visokošolski učitelji in drugi zaposleni v času izvajanja izobraževanja na daljavo dostopni in v pomoč študentom, da lahko ti ostanejo v študijskem procesu«.
Na Univerzi v Ljubljani so zagotovili, da »rešitve študija na daljavo, ki se uporabljajo, omogočajo prek videopovezav in spletnih učilnic skorajda enake funkcionalnosti kot v živo v predavalnici. Obstoječe rešitve sicer ne omogočajo avtomatskega podnaslavljanja ali drugih zahtevnejših rešitev, vendar do zdaj nismo opazili nobenih težav.«
Na MIZŠ so opozorili tudi, da so študenti s posebnimi potrebami in študenti s posebnim statusom upravičeni do ugodnejše obravnave v izbirnem postopku v primeru omejitve vpisa ter do prilagoditve izvajanja študijskih programov in dodatne strokovne pomoči pri študiju, pri čemer lahko napredujejo in dokončajo študij v daljšem času, kot je predvideno s študijskim programom, pri tem pa obdržijo druge pravice in ugodnosti študentov.
O težavah in možnih problemih izobraževanja na daljavo, pa tudi siceršnjega življenja študentov invalidov v času epidemije koronavirusa smo govorili s predsednikom Društva študentov invalidov Slovenije Amirjem Alibabićem.
V času novega koronavirusa so zaradi vladnega odloka univerze prekinile siceršnji način izobraževanja, zato izobraževanje poteka na daljavo. Kako uspešno je to prilagojeno študentom invalidom?
Da, tako je. Vse aktivnosti zdaj potekajo na daljavo. Univerza v Ljubljani je dala jasna navodila za potek nemotenega študijskega procesa prek spletne platforme, ampak še vedno je vsaka članica avtonomen gradnik, ki sam izbere način za izvedbo svojih vsebin. Na Fakulteti za družbene vede, ki jo obiskujem sam, predavanja in vse druge stvari, ki so povezane s faksom, potekajo nemoteno. V spletnem referatu so zelo odzivni, prav tako so zelo odzivni profesorji. Poleg tega smo študenti invalidi zaradi naše invalidnosti kar malo navajeni na ovire med študijem. V ta namen imamo tudi status študenta s posebnimi potrebami, ki nam omogoči enakovredni študijski proces kot drugim. Stike sem imel tudi z drugimi študenti invalidi, ki so mi sporočili, da imajo veliko spletnih predavanj in da od profesorjev dobijo veliko učnega materiala. Če nastopijo kakršne koli težave, se študenti invalidi obrnejo na nas ali pa kar neposredno na profesorja/profesorico, kjer skupaj najdemo, najdejo rešitev. Moramo pa se zavedati, da vse ni tako rožnato, saj vsi nimajo zagotovljenega dostopa do informacijske tehnologije in spletnih vsebin, predvsem pa do fizične pomoči, kot jo imajo v Ljubljani. Tukaj bi rad izpostavil zakon o osebni asistenci in osebne asistente, ki kljub krizni situaciji ostajajo z nami in nam nudijo pomoč ter ostale storitve. V javnosti ni veliko govora o njih, vendar so velik del našega življenja ter nam omogočajo nemoteno življenje in študij.
Kateri so največji problemi, v katerimi se študenti invalidi srečujejo ob izobraževanju na daljavo?
Največjo težavo opažam pri dostopu do informacijske tehnologije in prilagojenosti predavanj ter literature. Študentje invalidi potrebujemo več prilagoditev predavanj in informacijske tehnologije, že ko ni krizne situacije. Kakor je oblik invalidnosti več, ima tudi vsak študent invalid svoje specifične potrebe po prilagojenosti študija: med študenti invalidi so namreč ljudje z okvaro vida in sluha, gibalno ovirani in tudi drugi. Pojavljajo se vprašanja, ali bo predavanje razumljivo za vse naše študente, ali bodo lahko spremljali predavanje, je prehitro ali prepočasno, ali imajo zagotovljeno ustrezno prilagojeno literaturo: to so vse težave, ki pestijo študente invalide, in vprašanja, ki se jih le malokdo vpraša.
Ali je prekinitev izobraževalnega procesa vplivala tudi na eksistencialni status študentov invalidov?
Tudi o tem se veliko govori med študenti. Vlada je izdala odlok, da moramo vsi študenti zapustiti študentske domove oziroma je prepovedala zbiranja v študentskih domovih. Veliko študentov invalidov je odšlo domov, kjer so prepuščeni sami sebi ali pa jim pomagajo svojci. Po pogovoru z upravo študentskih domov smo dosegli soglasje, da lahko študenti invalidi predvsem zaradi osebne asistence ostanemo v domovih. Osebni asistenti imajo v našem življenju veliko vlogo, saj nam omogočajo popolno samostojno življenje. Kljub situaciji s koronavirusno boleznijo so z nami, delajo z nami in nam omogočajo "normalno" življenje. Nekateri imamo asistente iz svojih domačih krajev, drugi te sreče nimajo. Trenutno se mi zdi, da so osebni asistenti najbolj prezrti delovni kader. Tudi njim bi država in mediji morali nameniti več pozornosti ter jim nameniti več finančnih dodatkov. Na podlagi vseh dejstev lahko zaključimo, da prekinitev običajnega izobraževalnega procesa zelo vpliva na eksistencialni status študentov invalidov.
Lahko tovrstni način izobraževanja vpliva tudi na psihološko stanje študentov invalidov?
Seveda. Zaradi izpada študija lahko študenti invalidi študenti izgubimo veliko več kot samo izobrazbo. Vsakdanjik nam je že tako omejen in manj dostopen kakor ostalim skupinam in ljudem. Skozi študij je povečana predvsem naša socialna vključenost v življenje, ki je pa zdaj kar naenkrat ni.
Na kakšen način bi lahko država še bolje poskrbela za študente invalide v trenutni situaciji?
Država nam že sedaj zagotavlja vse potrebno. Mislim, da je nekaj mest, kjer bi lahko bili bolj učinkoviti. Tukaj mislim predvsem odlok, ki je prišel zelo hitro in je naenkrat prepovedal bivanje v študentskih domovih in ukinil javni transport. Medresorsko sodelovanje je zatajilo. Na drugi strani bi morali fakultetam dati še bolj podrobna navodila v zvezi s študijem na daljavo za študente invalide, ne pa vsega prepustiti članicam. Še enkrat ponavljam, da ima vsak študent invalid svojo obliko invalidnosti in specifične potrebe pri študiju. Rad bi pa samo dodal, da verjamem, da bosta država in ministrstvo poskrbela tudi študente invalide ter nam omogočila dostopen študij na daljavo. Ostanite zdravi.
