"Uporaba črnogorščine je še vedno nekakšen tabu. Tako stališče imajo predvsem tisti, ki izhajajo iz razmišljanja, da drugačnega in drugega ni. V 21. stoletju se mi to zdi grozno, saj imamo ogromno različic. To se mi zdi zelo protislovno, razočarana sem nad tem," prav 30-letna črnogorska pisateljica Tijana Rakočević.

Mlada črnogorska avtorica je za svoja dela prejela številne nagrade, med njimi pisateljsko nagrado SEP za mlade avtorje, ki jo na mednarodnem festivalu Vilenica podeljuje Srednjeevropska pobuda skupaj z Društvom slovenskih pisateljev. Kot je žirija zapisala v obrazložitvi, je prodorna avtorica mlajše generacije s svojo pisavo "pretresla prevladujoči heteronormativni nazor" v črnogorski literaturi. Njena zbirka kratke proze Intimus bo kmalu na voljo v slovenščini. Intervju s Tijano Rakočević si lahko ogledate v oddaji NaGlas! danes ob 12.30 na TV Slovenija 1. Vabljeni tudi k branju.

Žirija Vilenice je v obrazložitvi navedla, da ste kot prodorna avtorica mlajše generacije s svojo pisavo "pretresli prevladujoči heteronormativni nazor" v črnogorski literaturi. Kaj vam ta in druge nagrade, ki ste jih prejeli, pomenijo?
Prihajam iz majhnega kraja, iz Kolašina v Črni gori. Od nekdaj se mi je zdelo dragoceno samo tisto, kar človek sam ustvari. Če ti drugi pri tem pomagajo ali če ti naredijo medvedjo uslugo, to res ni dobro. Pri pisanju je to še posebej izrazito. Bralci imajo največjo vlogo pri tem, kako je neka zgodba, pesem ali knjiga sprejeta. To mi največ pomeni.

Ste 30-letna književnica iz Črne gore in obravnavate aktualne teme. Kako jih izbirate?
Rada rečem, da imam aktivistično srce. Vedno se bojujem za najšibkejše. Po mojem mnenju je prav to bistvo književnosti – da daje besedo tistim, ki niso slišani, ki so iz kakršnega koli razloga ranljivi ali pa so bili utišani. Taka dela tudi rada berem.

Napisali ste dramo Admiral o zadnjih urah črnogorskega kontraadmirala JLA-ja Vladimirja Barovića, ki je na Visu storil samomor, ker ni hotel izvršiti ukaza, naj bombardira Dubrovnik in Pulj. Za to dramo ste leta 2022 prejeli nagrado za najboljše sodobno domače dramsko besedilo Črnogorskega narodnega gledališča, delo pa bi morali tudi izdati in uprizoriti, vendar se to ni uresničilo. Kako to razumete?
Ko smo se osamosvojili, sem mislila, da smo se jasno oddaljili od velikosrbske politike, zaradi katere so v 90. letih številne družine ostale brez strehe nad glavo. To je bilo takrat celo najboljše od vsega, kar bi jih lahko doletelo. Rada bi poudarila, da zlo nikoli ne počiva. Tega smo se v Črni gori naučili iz tistega štiriletnega obdobja. Izkazalo se je, da moramo svoje zablode, predvsem zablode suverenističnih strank v Črni gori in suverenistov na splošno, torej ne samo članov strank, temveč državljanov, ki razmišljajo s svojo glavo ... Vse te zablode moramo potisniti na stran in prisluhniti duhu časa. Ta dokazuje, da ne moremo kljubovati nekaterim dogodkom, ki jih danes spremljamo in ki prevladujejo po vsem svetu, ne samo v majhni Črni gori.

Kaj menite o ženskem pisanju? Gre res za žensko pisanje ali morda za ženski pogled?
Menim, da ni ženskega pisanja. Obstaja samo ženski pogled. Vse, kar pišemo, je zaznamovano s tistim, kar smo. To je bistvo. Da žensko pisanje obstaja, menijo predvsem tisti, ki nas uvrščajo v ženske antologije, kar ni dobro, saj so v tem poklicu ženske in moški enakopravni. Zato bi morale biti take tudi antologije, torej mešane.

Strinjam se. Pridevnik žensko je pri pisanju nepotreben. Gledati moramo književno delo in njegovo kakovost. Drži?
To je ideal, ki si ga vsi želimo, še posebej feministke, vendar smo narobe razumljene. Ljudje mislijo, da s poudarjanjem ženskega in s tem, da ženske lahko izrazijo svoj pogled, dajemo ženskam prednost, kar sploh ni res. Moj feministični, ženski pogled ni tak. Temu bi morali posvetiti več pozornosti. V ljudeh moramo prebuditi zavest. Črnogorska družba je patriarhalna, čeprav v zadnjih letih to zanikamo, zato so se patriarhalne zmote ohranile do danes.

V svojih delih uporabljate črnogorski jezik. Uporabljate besede, kot so đe, šutra, prekšutra ... Kaj menite o odzivih bralcev?
Moj pogled je jasen. S tem se ne želim oddaljiti od srbskega, hrvaškega, bosanskega ali katerega koli drugega jezika. Menim, da je to moja pravica. To ne bi smela biti posebnost. To sem omenila tudi na današnji okrogli mizi. Ko je moja zgodba prevedena v tuji jezik, je popolnoma vseeno, ali pišem v različici ijekavske jotacije, saj se v prevodu to ne opazi. Uporaba črnogorščine je še vedno nekakšen tabu. Tako stališče imajo predvsem tisti, ki izhajajo iz razmišljanja, da drugačnega in drugega ni. V 21. stoletju se mi to zdi grozno, saj imamo ogromno različic. To se mi zdi zelo protislovno, razočarana sem nad tem.

V preteklih dneh ste bili v družbi mladih književnikov iz Evrope. Kakšen je bil odziv? Se je tudi vam zazdelo, da so mladi književniki jezni in da jim prav to daje spodbudo za pisanje v 21. stoletju?
Tudi jaz sem že vse življenje jezna. Vedno sem se bojevala proti nepravičnosti v okolici. Iskreno pisanje lahko izvira samo iz tega čustva. Ne verjamem v književnost, ki nastane zaradi književnosti. Književnost, ki jo berem, ni pretirano drugačna od moje.

Kdaj lahko v Sloveniji pričakujemo prevod vaše knjige zgodb Intimus?
Slovenski prevod moje knjige bi moral biti končan do konca maja, če sem prav razumela prevajalca. Potem bo knjiga verjetno predstavljena tudi v Sloveniji. Morda se spet srečamo tukaj in skupaj proslavimo moj mali uspeh. Del majhnih književnosti nihče ne prevaja. Vse je odvisno od tega, koliko truda vložite sami. Zato je ta prevod moja osebna zmaga.