14. maj 2018 ob 11:47 MMC RTV SLO 1968

1968: Ko je bilo v Grčiji prepovedano "vse", od minikril in moderne matematike do več kot 1.000 knjig

Zakaj je bil kultni film Z pomemben za kritične študente
Trubuna, 15. X. 1970
Jugoslovanski študenti so načelno podpirali osnovno zunanjepolitično usmeritev Beograda, to je politiko neuvrščenosti. A vseeno so bili kritični do marsikatere zunanjepolitične poteze, ki se je zdela preveč pragmatična. Tako je bilo tudi v primeru po mnenju študentov in članov mednarodnega odbora študentske skupnosti v Ljubljani premajhne volje Beograda, da bi obsodil dogajanje v Grčiji v času tako imenovanega režima polkovnikov. Foto: Osebni arhiv Janeza Stergarja

Spomnim se pisateljev, ki so delali čevlje, živeli v najhujši bedi, ker niso imeli niti denarja, da bi pobegnili. Res, vsak, kdor je mogel, je odšel.

dr. Svetlana Slapšak
Georgios Papadopoulos

Neposredno po izvedbi puča je režim polkovnikov aretiral 6.188 komunistov ali drugih domnevnih političnih nasprotnikov. Nekaj otokov so spremenili v politične zapore, mnogo ujetnikov ali osumljencev so mučili, ko je Svet Evrope predlagal glasovanje o izključitvi Grčije zaradi kršenja človekovih pravic iz organizacije, je režim v Atenah sam razglasil izstop. Prvo ime režima je bil ministrski predsednik Georgios Papadopoulos. Foto: EPA

Zakaj je bil ta film zanimiv za nas v Jugoslaviji? Predvsem zato, ker je zahteval normalno družbo, v kateri tudi birokrati postanejo državljani, če je treba, in reagirajo po svoji vesti. To je bil tisti obrat, ki nas je popolnoma fasciniral

dr. Svetlana Slapšak
Obletnica obračuna s protestniki na atenski politehniki novembra 1973

Svetlana Slapšak je komaj pobegnila z dvorišča Politehnike, preden je tja vdrl tank in pobil študente med mirnimi demonstracijami proti vojaškemu režimu. Koliko je bilo mrtvih, še danes ni znano. Vsako leto pa ob obletnici masakra, ki se je zgodil 17. novembra 1973, ljudje na to dvorišče prinašajo cvetje. Foto: EPA

To je bilo res neverjetno obdobje v Grčiji. Na eni strani je Amerika režim na skrivaj financirala, sprejemal pa je najnevarnejše posameznike iz Evrope, Azije in Afrike, ki so imeli oznako terorist.

Dr. Svetlana Slapšak
Polkovniki, ki so vodili Grčijo v obdobju 1967-1974

Uspeh puča polkovnikov in to, da se je izrazito konservativni režim obdržal nekaj let in da je Grčija kljub očitnim kršitvam človekovih pravic in državljanskih svobodščin ves čas ostala članica zveze Nato, je treba razumeti v kontekstu hladnovojne situacije in ideološkega spopada, zaradi katerega je Winston Churchill že leta 1944 začel podpirati načrte za preprečevanje možnosti, da bi Grčija vstopila v sovjetsko vplivno območje. Foto: Wikipedia

Simbol filma Z

Film je pravzaprav spomenik opozicijskemu politiku, danes grškemu junaku, Grigorisu Lambrakisu. Zdravnik, politik, nekdanji vrhunski atlet je leta 1963 podlegel posledicam napada, ki sta ga dva skrajna desničarja izvedla na protivojnem zborovanju v Solunu. Z je simbol, ki so ga uporabljali njegovi privrženci, pomenil pa je: On živi. Črka Z je bila v času režima polkovnikov prepovedana. Foto: Wikipedia

Režiser Costa Gavras v Cannesu, 2015

Costa Gavras je bil v času režima polkovnikov eden izmed mnogo grških umetnikov in intelektualcev v emigraciji. Film Z je posnel po romanu Vasilisa Vasilikosa, v katerem je ta predstavil parafrazo resničnega umora opozicijskega politika in poznejšega narodnega junaka Grigorisa Lambrakisa. Foto: EPA

Irene Papas

V letu premiere filma Z je Irene Papas izjavila, da tako kot njena kolegica Melina Mercuri živi po hotelih in da se ne želi vrniti v domovino, dokler se ne bo zamenjal poltični režim. V Grčiji so bili tedaj prepovedani tudi vsi filmi z Mercourijevo, pa tudi glasba Mikisa Teodorakisa, saj sta bila oba povezana z levim političnim polom. Foto: EPA

Mednarodni študentski seminar  Evropa-Afrika (23.-28. 3. 1970, Bemelen, Nizozemska)

Skupnost študentov, katere ustanovitev je bila eden izmed rezultatov zahtev ljubljanskih študentov leta 1968, je imela tudi mednarodni odbor. Njegovi sodelavci so vodili stike s tujino, se udeleževali seminarjev in tudi kritično presojali jugoslovansko zunanjo politiko. Foto: Osebni arhiv Janeza Stergarja

Z Janezom Koželjem sva ob polkovniškem udaru v Grčiji naredila plakat in na plakatu je bila grška zastava, pohojena z vojaškim čevljem. S takimi plakati smo nato polepili vlak, ki je peljal v Grčijo. In ta vlak je peljal skozi vso Jugoslavijo do Gevgelije, kjer so to opazili grški policisti. No, vlak je v Solun prišel z dvourno zamudo, ker je bilo pač treba odstraniti tiste plakate.

Luka Škoberne
Mednarodni študentski seminar Evropa-Afrika (23.-28. 3. 1970, Bemelen, Nizozemska)

Udeleženci seminarja Evropa-Afrika, med katerimi je bil tudi Janez Stergar, so obisk sedeža Nata izkoristili tudi za izraz protesta proti politiki Severnoatlantske zveze in njeni posredni podpori krvave politike na afriškem polotoku. Pred obiskom sedeža zveze Nato sta se Janez Stergar in njegov kolega Janez Peršič opremila s plakatom z napisom "Bloody Nato" (krvavi Nato). Foto: Osebni arhiv Janeza Stergarja

Jugoslavija je sicer lahko imela načelno kritično stališče, ampak v praksi je šlo pa za sobivanje s sosednjimi državami.

Janez Stergar o jugoslovanski drži do režima v Atenah
Tribuna, 15. X. 1970

Kritične študente so nadzirali tudi v Ljubljani in tiste, ki so se preveč kritično izražali ali pa so poskušali celo neposredno komunicirati z najvišjimi krogi jugoslovanske politike, so poskušali kdaj tudi zaslišati. Tak primer je bilo izpraševanje Beograda glede etičnosti in načelnosti pošiljanja vabila kongovskemu diktatorju Mobutuju za obisk v Jugoslaviji. Foto: Osebni arhiv Janeza Stergarja

"Vojaški režim je prepovedal dolge lase, minikrila, Sofokleja, Tolstoja, Evripida, zdravice na ruski način, stavke, Aristofana, Eunesca, Sartra, Albeeja, Pinterja, svobodo tiska, sociologijo, Becketta, Dostojevskega, moderno glasbo, pop, moderno matematiko in črko Z, ki v stari grščini pomeni ON ŽIVI."

Ta seznam sklene film Z, ki ga je režiser Costa Gavras posnel leta 1968, predstavil leta 1969, naslednje leto pa je dobil tudi oskarja za najboljši tujejezični film. Seznam ni popoln. Tako imenovani režim polkovnikov, ki je sledil puču aprila 1967, je prepovedal tudi: Čajkovskega, Prokofjeva in glasbo vseh ruskih skladateljev, skupno 1.046 knjig, tudi Thomasa Manna, Alberta Camusa, Marka Twaina; pa več sto filmov. In če nadaljujemo navajanje absurdnih ukrepov: število let obveznega šolanja so znižali z devet na šest, na univerzo je bilo vedno težje priti zgolj na podlagi šolskih uspehov, saj so določen odstotek mest namenili študentom, ki so jih izbrali zaradi njihove "moralne drže in nespornega obnašanja". Učitelje so odpustili, če so za zgled dajali sovjetske atlete in njihov trening.

Vabljeni k ogledu oddaje Platforma z naslovom 1968: Umetnost življenja - Upor! Danes ob 22.55 na TVS 1.

Avtorica Polona Balantič

Režiser Igor Zupé

Da je na žalost vse res, mi – še vedno nejeverni - potrdi dr. Svetlana Slapšak, ki je v poznem obdobju tega režima študirala v Atenah. In doda tudi, da so te ukrepe sicer postopoma omilili, vendar represija, predvsem glede postopanja z intelektualci in z umetnostjo, ni popustila. "Spomnim se pisateljev, ki so delali čevlje, živeli v najhujši bedi, ker niso imeli niti denarja, da bi pobegnili. Res, vsak, kdor je lahko, je odšel."

Grške igralke v boj proti polkovnikom
Do dogajanja v Grčiji je bil kritičen tudi Costa Gavras, režiser tega kultnega filma, posnetega po romanu Z Vasilisa Vasilikosa, ki je sicer v Franciji živel že prej. Ost politike polkovnikov pa je občutil legendarni skladatelj Mikis Teodorakis, avtor glasbe za film Z. Po vojaškem udaru je odšel v 'podzemlje' in tam politično deloval. Kmalu so ga aretirali in nekaj časa je preživel v koncentracijskem taborišču v kraju Oropos. Ko so ga po mednarodni solidarnostni akciji, v kateri je sodelovalo več najvidnejših ustvarjalcev tega časa, izpustili, je tudi on odšel v Francijo. Svet je Teodorakisa tedaj poznal predvsem po glasbi za film Grk Zorba. Ja, tudi ta je bil prepovedan. In prepovedani so bili denimo vsi filmi, v katerih je igrala Melina Mercuri. Mercurijeva je zagnala tudi mednarodno kampanjo in potovala od države do države, da bi svet obvestila o dogajanju v Grčiji. Odvzeli so ji državljanstvo, zaplenili premoženje, ona pa je ob tem izjavila: "Rojena sem bila kot Grkinja in bom umrla kot Grkinja. Gospod Patakos (notranji minister, op. P. B.) se je rodil kot fašist in bo kot fašist umrl." Druga grška filmska zvezda Irene Papas, ki je imela najvidnejšo vlogo v filmu Z, pa je v intervjuju leta 1969 dejala, da živi le v hotelih, ker da se, tako kot Melina Mercuri, ne želi vrniti v Grčijo, dokler ne bo odstranjen režim polkovnikov. Tega je poimenovala četrti rajh in pozvala k njegovemu kulturnemu bojkotu.


Najprej je treba pojasniti, zakaj je Gavras posnel film Z; kaj je bil brutalni in nazadnjaški režim polkovnikov, spomin na katerega se je skoraj izgubil. Koliko turistov na idiličnih grških otokih sploh pomisli, da so bili nekateri izmed njih pred 50 leti kazenska taborišča za drugače misleče, za politične zapornike; da se je to dogajalo v državi, ki je bila že od leta 1952 tudi članica zveze NATO in od leta 1949 članica Sveta Evrope. No, to je leta 1969 začasno prenehala biti in izjave, ki so pospremile grški izstop iz te organizacije, veliko razkrijejo o mentaliteti tedanjega grškega režima. Danska, Norveška, Švedska in Nizozemska so bile prve države, ki so začele opozarjati na dogajanje v Grčiji in ko je bila za 12. 12. 1967 sklicana seja Sveta Evrope, na kateri naj bi Grčijo izključili, so Atene poslale notico o izstopu, o prostovoljnem izstopu torej, tega pa podkrepile z izjavami tipa: "To naredi na nas tolikšen vtis kot komar na bika, na katerega rogu sedi. Zadevam kot Svet Evrope pripišemo kvečjemu mesto na podplatih naših znošenih čevljev."

In zakaj je zgodba o tem filmu sploh pomembna za temo leta 1968 pri nas oziroma v nekdanji Jugoslaviji oziroma za tisto, kar pri nas označujemo predvsem kot obdobje 1968–1971? O tem v nadaljevanju.

Zahodni vplivi in leve ideje so za grško družbo škodljivi kot plesen za vinsko trto
Film Z začne predavanje o boju zoper plesen na vinski trti. A to je več kot predavanje o plesni na vinski trti; to predavanje seže onkraj agrokulture in kmetijske politike. Vzpostavljena je namreč analogija med preventivnim žveplanjem trte in bojem za čisto družbo, ki jo je okužila ideološka bolezen. Po obvestilu gledalcem, da podobnosti z resničnimi dogodki niso naključne, temveč intencionalne, spregovori vodja vojaške policije. Ta med drugim poveže pojav sončnih peg z vzponom levičarjev oziroma 'rdečkarjev', kot jih imenuje. In doda, da so znanstveniki od nastopa bitnikov, provokatorjev in še posebej po pojavu pacifističnih teženj v Italiji, Franciji in Skandinaviji zaznali naraščanje števila sončnih peg. To je začetek …

Hiter oris zgodovinskega ozadja
Puč polkovnikov, tako pa tudi film Z, je treba obravnavati na ozadju ideološkega boja, ki je v Grčiji potekal od druge svetovne vojne naprej. Potekal je sicer že med vojno. Pomemben pa je bil tudi v okviru ustvarjanja razmer hladne vojne. Tu velja omeniti, da je Winston Churchill začetek umikanja nemške vojske želel izkoristiti za to, da bi Grčijo dobil na svojo stran Zahoda in preprečil njeno morebitno navezavo na Sovjetsko zvezo. Po koncu vojne je bila v okviru Trumanove doktrine Grčija pojmovana kot del regije, ki jo je treba izkoristiti kot 'barikado' proti Vzhodu. Razvilo se je tesno sodelovanje med CIO in grško vojsko in sledila je zmaga nad komunisti v državljanski vojni, po kateri je bila komunistična partija prepovedana, čeprav so se njeni člani med drugo svetovno vojno borili proti nemškim okupatorjem.

V šestdesetih letih je bil vrhovni vodja Grčije še vedno kralj in ministrski predsednik sam ni mogel avtonomno izbirati ministrov v svoji vladi. To je leta 1965 privedlo do ustavne krize. Po dolgem obdobju konservativnih vlad je leta 1963 premier prvič postal Georgios Papandreu iz sredinske unije, ki je želel uvesti liberalne reforme, prizadeval pa si je tudi za večjo politično moč ministrskega predsednika. Zato ga je kralj Konstantin II. razrešil in po obdobju neuspešnih poskusov, da bi sam oblikoval vlado, je razpisal volitve za 28. 5. 1967. Vse je kazalo na zmago Papandreujeve stranke in možnost njene koalicije z združeno demokratično levico, ki so jo mnogi videli kot izpostavo prepovedane komunistične partije. To je bila pretveza za vojaški udar, ki se je zgodil 21. aprila.

To je sicer zelo popreproščena zgodba, a vseeno poudari bistvo ideološke razklanosti grške družbe; pomembni elementi so bili sicer še drža kralja, ki je na koncu po poskusu protiudara proti polkovnikom pobegnil in za vedno izgubil politično težo svojega naziva, pa vloga zahodnih zaveznikov, predvsem ZDA itd., a o tem so bile napisane že mnoge knjige in tema presega temo tega besedila.

Režim polkovnikov se je skliceval na reševanje zdravega bistva grške tradicije, bil je antiintelektualno usmerjen, parlamentarno demokracijo je imel za škodljivo, od samega začetka je želel odpraviti politično opozicijo, odpravil je ustavo in začel vladati z dekreti. Nasprotnike so aretirali, civilno vodstvo so tudi v manjših skupnostih prevzeli oficirji, ukinili so vrsto časopisov in že 21. in 22. aprila so na stadionih – provizoričnih taboriščih – zaprli od 6.000 do 7.000 ljudi. Nekatere otoke so spremenili v zapore. Mučenje političnih zapornikov ni bilo nič neobičajnega. Že konec leta 1969 je evropska komisija za človekove pravice v Svetu Evrope predstavila 1.200 strani dolgo poročilo o kršenju človekovih pravic v Grčiji.

Ideal integritete javnega uslužbenca
Film Z to dogajanje nakaže le v epilogu, sicer pa prikazuje genezo tega političnega mučenja. Z je pravzaprav spomenik opozicijskemu politiku, danes grškemu junaku, Grigorisu Lambrakisu. Zdravnik, politik, nekdanji vrhunski atlet je leta 1963 umrl zaradi posledic napada, ki sta ga dva skrajna desničarja izvedla na protivojnem zborovanju v Solunu. Preiskavo je kljub svarilom in grožnjam izpeljal sodni preiskovalec Hristos Sarcetakis, razkrila pa je tesne vezi med skupinami desnih skrajnežev na eni ter nekaterimi krogi v politiki in policiji. V času vladavine polkovnikov je bilo na javnih krajih prepovedano pisati črko Z, ki je pomenila "On živi" in se je tako navezovala na to, da so Lambrakisove ideje še vedno žive. Sarcetakis je v času vladavine vojaške hunte izgubil službo, pozneje pa postal simbol pokončne drže in poklicne integritete. Film Z je bil torej film, nad katerim je v tedanji Grčiji morala vladati anatema.

"To je bil film, ki smo ga gledali kot nori; jaz od trideset do štiridesetkrat," pove Svetlana Slapšak, ki je bila v času nastanka filma Z študentka klasične filologije na beograjski filološki fakulteti in postala tudi del aktivnih kritičnih študentov, ki so junija 1968 skupaj z nekaterimi profesorji razglasili stavko in zavzeli filozofsko fakulteto. "Zakaj je bil ta film zanimiv za nas v Jugoslaviji? Predvsem zato ker je zahteval normalno družbo, v kateri tudi birokrati postanejo državljani in, če je treba, reagirajo po svoji vesti. To je bil tisti obrat, ki nas je popolnoma fasciniral."

Film Z pomemben tudi za jugoslovanske študente
Film Z je bil res film o Grčiji, a obenem je bil pomemben tudi za to, za kar je šlo v študentskem gibanju v Jugoslaviji, ki so ga v tem simbolnem letu 1968 sprožile junijske demonstracije v Beogradu in Ljubljani; protesti za različne, predvsem s svetovnim političnim položajem in ameriškim agiranjem po svetu povezane namene so sicer potekali že v prejšnjih letih. Angažma jugoslovanskih študentov je bil v primerjavi s prizadevanji in parolami študentov drugod po svetu, predvsem ko je šlo za notranjepolitične cilje, specifičen. Ni jim šlo za zamenjavo sistema. Bili so pravzaprav za več samoupravnega socializma oziroma za dosledno izvrševanje črke in postave jugoslovanskega sistema. Bili so (vzroki so bili še drugi, a o njih junija ob obletnici teh demonstracij) proti znakom izroditve režima, proti povečevanju socialnih razlik, proti tako imenovani buržoaziji, proti nenačelnosti torej. In sodni preiskovalec v filmu Z, v resničnosti pa Hristos Sarcetakis, ki mimogrede še vedno živi, je bil zanje lahko simbol prave drže javnega uslužbenca.

Svetlana Slapšak uresničuje ideal atenske demokracije na beograjski univerzi
Svetlana Slapšak se je z razmerami v Grčiji seznanila tudi neposredno, ko je tja odšla na nadaljevanje študija. Še prej pa je 'Grčija' zaznamovala njena študentska leta v domovini, saj se je sredi vrveža 'revolucionarnih' krogov znašla tudi sama in bila poslana na dve posebni misiji!

"Moja najbolj slavna epizoda, in na to sem res še danes ponosna, je bil izbor novega komiteja študentov. Pred tem je že bila izpeljana čistka, ki jo je partija izvedla na filozofski fakulteti. Čez nekaj časa je sledila skupščina študentov, kjer naj bi mi izbrali fakultetni odbor, in partija je iskala nekoga, ki je bil dovolj – odkrito rečeno – idiota, da bi bil pripravljen to narediti. In izbrali mene, ker sem bila videti popolnoma naivno, ker sem študirala klasično filologijo, imela očala in nasploh sem bila videti kot idiot," pravi Slapšakova med smehom in obenem prihodom drugega od njenih dveh krasnih novih mačkonov, "odločili so se, da bom jaz to naredila kot najboljša študentka fakultete".

Potem je šlo – seveda – vse narobe; ali pa prav; odvisno od gledišča. Slapšakova nadaljuje: "Tedaj sem se zavedela, da je prišel moj trenutek, da lahko apliciram atensko demokracijo, o kateri sem študirala, in sem to res naredila. Dvorana herojev na filološki fakulteti je bila polna in jaz sem organizirala glasovanje, pri katerem je vsak izpisal svoje ime, svoje preference na listku, ki je bil pripravljen, zaokrožil torej imena, prešteli smo prisotne in potem še listke. Vse se je dogajalo na očeh občinstva. Vsi so videli vse, kar smo delali, in rezultat je bil, da smo dobili komite, v katerem so bili vsi največji voditelji 68., vsi najhujši anarholiberali. (smeh) To je bil neposreden udarec v obraz Zveze komunistov. Jaz sem takoj dobila poziv za pogovor z Udbo in odvzeli so mi potni list. Pred tem sem dobila obvestilo, da sem najboljša študentka fakultete in postala tudi najboljša študentka univerze, spodaj pa je pisalo "ampak" …!"

Prepričati Teodorakisa, da je sodelovanje pri Sutjeski napaka
Drugič so Svetlano Slapšak zaradi njenega študija angažirali kolegi študenti. Napovedan je bil obisk skladatelja Mikisa Teodorakisa. V Beograd je prihajal na pogovore za pisanje glasbe za film Sutjeska, kar se je kritičnim študentom zdelo hudo narobe. Zaradi znanja stare grščine, ki naj bi zadostovalo za komunikacijo s sodobnim Grkom, je bila ponovno izbrana Slapšakova, da slavnega skladatelja prestreže že na letališču in mu pojasni, da dela veliko napako. Študenti so Teodorakisu želeli dopovedati, da bo Sutjeska režimski film, ki ne bo imel nobene zveze z resnično zgodovino in da zato pokončni človek kot Teodorakis pri njem ne sme sodelovati.
Po nekoliko postopanja na letališču je kolega Slapšakovi z balkona dal znak: "Misija preklicana." Teodorakis je bil obkrožen s toliko pomembneži, da do njega ni bilo mogoče priti.

Grčija polkovnikov: sodobno umetnost ven, teroriste v državo
"To je bilo res neverjetno obdobje v Grčiji. Na eni strani je Amerika režim na skrivaj financirala, sprejemal pa je najbolj nevarne posameznike iz Evrope, Azije in Afrike, ki so imeli oznako terorist," se spominja Slapšakova, "tam so bili tudi Tupamarosi (levo usmerjena urbana gverila v Urugvaju, op. P. B.), pa nekdanji vojaki IRE …" Ideološko režim res ni bil dosleden, tudi zaradi turizma, ki ga je intenzivno razvijal. Polkovniki so hitro ugotovili, da bi absolutna prepoved knjig s seznama prepovedane literature ustvarjala slab vtis na tujce, zato je prepoved veljala zgolj za knjige v grškem jeziku. Obenem pa ste lahko v Grčiji kupili tako rekoč vso literaturo v angleškem ali francoskem jeziku in tudi tuje časopise, turisti so celo opevali visoko stopnjo svobode govora in dostopnost literature, misleč, da to velja tudi za vse, kar izide v jeziku domačinov. Predvsem po evropskem prvenstvu v atletiki, ki so ga Atene gostile leta 1969 in med katerim si je politično vodstvo prizadevalo ustvariti vtis politične normalnosti, se je turizem še hitreje razvijal. Temu ustrezno je bilo neizbežno tudi rahljanje nekaterih restriktivnih ukrepov v javnem prostoru.

Vseeno je pred slovesom režima polkovnikov še tekla kri.

Z žagovino so prekrili kri
Svetlana Slapšak je doživela pozno obdobje režima polkovnikov, ko je ta že začel notranje razpadati, in sicer predvsem zaradi neenotnih pogledov na potrebo po liberalizaciji oziroma je ideološki razkroj predhodil političnemu kolapsu. Tudi v letu 1973 je sicer še vedno obstajala popolna prepoved svobode izražanja političnih stališč. "Obstajala so skrita mesta, denimo taverne," pravi Slapšakova, "na vhodu si moral potrkati, nato so se za tabo vrata spet zaklenila in notri so se pele tudi različne revolucionarne pesmi. In ko so začeli peti, so vsi pred seboj prekrižali roke, kot da jih bodo ravnokar aretirali in vklenili v lisice."

Pravzaprav bi se njeno življenje lahko končalo tudi tam in tedaj. Prav liberalizacija, katere glavni zagovornik je bil premier Georgios Papadopulos, je spodbudila tudi kritične študente k akciji. Vedno pogosteje so protestirali; in tudi vedno glasneje. Jedro odpora je bila Politehnika in ko so se študentje 14. novembra zabarikadirali na njenem dvorišču in začeli prek radija pozivati ljudstvo k uporu, je režim popadla panika. 17. novembra, ko se je mrak prevesil v noč, kar naj bi bila dobra kulisa za akcijo, je skozi ograjo prodrl tank.

Koliko je bilo mrtvih, se še danes ne ve. Tudi v naslednjih dneh na ulicah ni bilo mirno.

"Še naslednji dan sem mislila, da se bo nadaljevala šola, ampak se ni. Javnega prevoza tudi ni bilo, so se pa kar naenkrat pojavili tanki in so začeli streljati na nas," pripoveduje Svetlana Slapšak, "spomnim se, da sem tekla skupaj eno materjo z dojenčkom v vozičku. In spomnim se, da sem se nagibala zelo zelo naprej, ker sem bila med Grki zelo visoka in sem se bala, da me bodo zadeli. Vseeno nama je uspelo priti do ameriške ambasade in tam so že bili policisti, ki so ljudi ščitili." In pove še nekaj pretresljivega: "Robovi cest so bili potem prekriti z žagovino. Da so prekrili kri. Res je bilo grozljivo in na televiziji, ki je bila res amaterska televizija – niti montirati niso znali! – smo imeli samo posnetke praznih ulic in tega diktatorja, ki je na zelo nenavaden način, v izmaličenem grškem jeziku, govoril neke fraze."

Proti koncu leta 1973 je sicer že bilo jasno, da se režim ne bo obdržal. Že nekaj let so nastajala tudi trenja znotraj vodstva oziroma med zagovorniki trde linije in zagovorniki liberalizacije. Leta 1974 se je zrušil. "Vsi so bili na ulicah in so peli prej prepovedane pesmi, ampak na žalost se niso spremenile razmere, kot so upali. Sledila je zelo konservativna in korumpirana vladavina. Ampak vseeno so to bili dnevi, ko so bila letališča polna ljudi, ki so se vrnili. In prihajali so trajekti z ljudmi, ki so bili na otokih v zaporih."

Ne da bi jaz načela vprašanje Grčije, so to in pa tudi film Z sami od sebe omenili še nekateri akterji tistega obdobja, s katerimi sem govorila med pripravo Platforme z naslovom 1968: Umetnost življenja – Upor! "Z Janezom Koželjem (danes arhitektom in podžupanom MOL-a, op. P. B.) sva ob polkovniškem udaru v Grčiji naredila plakat," pripoveduje Luka Škoberne, prvi urednik informativnega programa Radia Študent, ki je bil eden izmed rezultatov študentskega angažmaja v Ljubljani v letu 1968, "in na plakatu je bila grška zastava, pohojena z vojaškim čevljem. S takimi plakati smo nato polepili vlak, ki je peljal v Grčijo. In ta vlak je peljal skozi vso Jugoslavijo do Gevgelije, kjer so to opazili grški policisti. No, vlak je v Solun prišel z dvourno zamudo, ker je bilo pač treba odstraniti tiste plakate."

To je le ena od anekdot.

"Film Z o Grkih in državnem udaru, o postopkih vojaških polkovnikov s civilno družbo je zagotovo naredil vtis na nas." Sedimo v dvorani sedanjega Inštituta za novejšo zgodovino v stavbi Kazine, kjer so se na hodnikih nekoč srečevali sodelavci študentskega časopisa Tribuna, pa različni funkcionarji … "V tej sobi se je marsikaj dogajalo in iskrile so se misli. Tu sta, denimo, Jure Detela in Jaša Zlobec – oba pokojna – ustanavljala svojo cerkev. Že takrat!" To mi pripoveduje Janez Stergar, zgodovinar in geograf, ki je bil sodelavec mednarodnega odbora skupnosti študentov, ki je kot samoupravna organizacija prav tako nastala kot rezultat revolucionarnega leta 1968.

Korekcije nedosledne jugoslovanske zunanje politike
Že droben del osebnega arhiva, ki mi ga je za nekaj dni prepustil Stergar, je dokument pozornega pogleda sodelavcev mednarodnega odbora, ko je šlo za zunanjo politiko Jugoslavije, s katere osnovno linijo, to je neuvrščenostjo, so študenti sicer soglašali. A je – podobno kot v primeru notranje in gospodarske politike – prihajalo do nedoslednosti. Tako je bilo tudi v primeru Grčije, do dogajanja v kateri je "Jugoslavija sicer lahko imela načelno kritično stališče, ampak v praksi je šlo pa za sobivanje s sosednjimi državami," pove Stergar.

Tribuna, datirana s 15. 10. 1970, je z dolgim člankom, pravzaprav kronologijo aktivnosti mednarodnega odbora, izvrsten dokument njegovega angažmaja, pa tudi ostrine, drznosti in duhovitosti njegovih članov. Ker sem ravno za izhodišče in rdečo nit tega besedila izbrala film Z in dogajanje v Grčiji, citiram izsek iz Stergarjeve kronologije, ki se navezuje na to temo. Datiran je z 18. 9. 1970: "Grški tisk je poročal o pripravah za obnovitev balkanskega pakta med Turčijo, Grčijo in Jugoslavijo. So naši 'pozabili' zanikati te novice? Priprave na 'grški teden' gredo naprej. S pomočjo Meline Mercuri, Teodorakisa in 'Zet'-a bi uspeh gotovo ne izostal."

Študenti so sicer med drugim obsojali tudi mlačno držo Beograda do izteka moskovskega discipliniranja Prage (o tem več avgusta, ob obletnici invazije na Češkoslovaško), pa politiko Beograda do ZDA in tudi do 'klavcev' v vrstah vodij bratskih, to je neuvrščenih držav, in do nepozornega spremljanja položaja zamejskih Slovencev. V nekaterih primerih je zunanja politika vdrla v osebno življenje Janeza Stergarja.

Ko Mobutu postane sprejemljiv
"Do direktnega konflikta je prišlo, ko je jugoslovansko vodstvo sprejelo kongovskega predsednika in diktatorja Mobutuja. Tedaj smo poslali pismo na maršalat, ali ni morda ta Joseph Mobutu, ko smo bili še v osnovni šoli ali gimnaziji, dal ubiti prejšnjega demokratično izvoljenega predsednika Patrica Lumumbo," pove Stergar, jaz pa v njegovem zapisu iz leta 1970 najdem iskriv argument: "Čez dva dni pride v Jugoslavijo na obisk general Mobutu. Tisti Mobutu, za katerega smo pred devetimi leti pisali, da je 'uzurpator, plačanec in eksponent belgijskih kolonialistov'. Tisti, ki je bil sokriv smrti Patrica Lumumbe, in tisti, proti kateremu smo prirejali javna zborovanja in demonstracije. Tomaž se še spominja, da je takrat kot osnovnošolček razbil okno belgijskemu konzulu v Ljubljani – pa mu zato ni bilo treba bežati."

Razkrinkati oportunizem Beograda
Mednarodni odbor je potem neposredno na maršalat poslal pismo z zahtevo po pojasnilu sprejema Mobutuja oziroma s prošnjo za pojasnilo, kako je lahko prišlo do te "neprijetne zmote jugoslovanske diplomacije. Ali moramo zaradi uspeha Lusake res počenjati takšne stvari?" Stergar se spominja, da je zaradi tega poseben obisk dobilo njegovo tedanje dekle, ki pa je 'dobronamernega obiskovalca' poznalo in mu preprosto odgovorilo: "Je rekla, ti Lojze, ti si pa tu službeno. Ali bi ti kot partizan svoje tovariše izdal?"

Čez čas je mednarodni odbor prejel odgovor. Na petih straneh, na katerih je bilo, kot pove Stergar argumentirano, "zakaj je Kongo preveč pomembna država v demokratizacijskih in dekolonizacijskih procesih, da ne bi s to državo sodelovali." In kot beremo v tedanji Tribuni: "Opisuje (odgovor, op. P. B.) Mobutujeve zasluge po letu 1965, ko je z državnim udarom prevzel oblast in uredil kongoške notranje razmere in zunanje odnose. O dogodkih med letoma 1961 in 1965 pa nobene diskusije. Za odgovor smo se zahvalili in o njem obvestili javnost."

Intenzivna dejavnost mednarodnega odbora
Člani mednarodnega odbora so hodili tudi v tujino, obveščali kolege o zunanjepolitični agendi študentov v drugih državah in ko je bila priložnost, so skupaj protestirali proti politiki ZDA in njihovih zaveznic. Bolj pozorno kot uradna politika so opazovali zagotavljanje manjšinskih pravic Slovencev na Koroškem in v Italiji in tako tudi korigirali uradno politiko. Njihova dejavnost je bila tako intenzivna, da so včasih skoraj pozabili na študij: "Kdaj smo uradno začeli novo študijsko leto, verjetno nihče med nami še opazil ni," je 2. oktobra 1970 v Tribuni pisal Stergar.

V letu 1968 ali pa v 'dolgem letu' 1968, če kot sklenjeno obdobje upoštevamo nadaljevanje kritičnega in revolucionarnega angažmaja v naslednjih letih, je šlo za trk generacij, za upor proti represivni avtoriteti, za klic k iskrenosti in poštenosti politike, k bratstvu in spoštovanju pravic, h kateremu so se zavezale članice OZN-a, ki je med drugim leto 1968 imenoval za mednarodno leto človekovih pravic. In to je kleč (ena izmed) študentskega gibanja tedaj: pozorno spremljanje političnih vodstev, motrenje, kdaj se držijo črke postave in svojih obljub, in opozarjanje na kršitve 'družbene pogodbe' z akcijami, ki jih nihče ne more spregledati; torej opozarjanje na odstopanje od tistega, kar kot vzorno držo postavi sodni preiskovalec iz filma Z.

Polona Balantič

Oddajte svoj komentar - Št. komentarjev: 10

Za komentiranje morate biti prijavljeni. Komentarji ne odražajo stališča uredniške politike RTV Slovenija.
Prosimo, da se pri komentiranju držite teme, ne uporabljate sovražnega govora in upoštevate pravila.

Prijavi sovražni govor


  • marque 14. maj 2018 ob 12:12
    odličen članek!
    +16
    -2
  • Joe Malkovich 14. maj 2018 ob 12:15
    kr neki
    +5
    -23
  • m72 14. maj 2018 ob 12:43
    Usekani kaplarji so vedno delali sranje.
    +8
    -3
  • Dvomimvskepso 14. maj 2018 ob 12:51
    Seveda je režim v Grčiji smrdel do neba, tudi zaradi oviranja svobode misli, pogrešam pa tako podroben seznam prepovedane literature tudi za istočasni režim na domačih tleh?

    Gre za ideološki predsodek ali tega pri nas sploh ni bilo?
    +6
    -11
  • oleander 14. maj 2018 ob 14:08
    Eden boljših člankov tukaj na to temo.
    Takrat sem bil še mulo, precej smo štopali po svetu. V Grčiji je bilo kar srhljivo, vojska z orožjem je prihajala celo na plažo legitimirat ljudi, preobračat vsebino torb. Če ne bi bili v družbi Amerov, bi nas pobasali, so nam rekli.
    Po policijski uri si nihče ni več drznil ven.
    Nič boljše ni bilo čez mejo v Turčiji, ljubeznivi navadni ljudje, a prestrašeni do kosti. Ob obisku modre mošeje so ravno imeli študenti proteste, vojska je streljala na ljudi, nas so strpali v lobi hotela, pred vrati pa je z luknjo v čelu na pločniku obležal mlad fant. Potem so nas prijazno spustili ven ,ko so počistili kri, češ kar pojdite naprej na oglede, turisti ste dobrodošli. Pa vojaška policija je hodila po mestu in kontrolirala; če se je kak moški par držal za roke, so ju pretepli s palicami. Med Grčijo in Turčijo pa meja z bodečo žico in globokimi jarki, pa tanki, pa podrobno pregledovanje prtljage ljudem, ki so se dnevno vozili z dela domov iz ene države v drugo, celo pod avtobus so lezli vojaki ... Neka Američanka je razlagala, da v Spaniji ni nič boljše, češ da je zvečer nevarno zaradi guardie civil ... In na Portugalskem so še imeli Salazarjev režim ...
    +10
    -1
  • el CARTEL 14. maj 2018 ob 14:38
    Tu velja omeniti, da je Winston Churchill začetek umikanja nemške vojske želel izkoristiti za to, da bi Grčijo dobil na svojo stran Zahoda in preprečil njeno morebitno navezavo na Sovjetsko zvezo.

    Pravzaprav, sta se presveti Churchill in stalin dogovorila, da bosta evropo razdelila glede na odstotke in interesne sfere (percentage agreement)

    VB je hotela kontrolo nad sredozemljem, zato je grčija 90% priapdla VB.

    VIR: https://en.wikipedia.org/wiki/Percentages_agreement
    +7
    0
  • Sussudio 14. maj 2018 ob 14:58
    Beograd leta 1968 obsodil grški režim?????
    Kaj pa bi bila ta obsodba sploh vredna?
    Totalitaren režim, komunistična diktatura... ki je med drugim med in po drugi svetovni vojni bila odgovorna tudi za pomor ne malo grkov... naj bi obsodila režim v Grčiji?
    Totalitarec obsojal totalitarca?
    Ekonomsko bolj nesposoben totalitarec naj bi obsojal drugega totalitarca?

    Kot bi od Hitlerja zahvetali obsodbo Stalinovega režima ali obratno.

    Sicer pa začnimo prat lastno umazano perilo. Imamo nešteto okostnjakov v omarah, o tem molčimo, obsojamo pa druge.
    +7
    -14
  • velenjcan 14. maj 2018 ob 15:11
    Resnici na ljubo je treba v zvezi z Grčijo spomniti, da je Tito v grški državljanski vojni podpiral Markosa in to kljub nasprotnemu stališču Stalina, ki se je hotel držati jaltskega dogovora. Titova 'samovolja' naj bi bila eden od razlogov za konflikt okrog Informbiroja. Del današnjih težav Makedonije z Grčijo gre tudi na ta račun.
    Prim. https://en.wikipedia.org/wiki/Greek_Civil_War
    +1
    0
  • oleander 14. maj 2018 ob 15:20
    Nekje sem bral, da se je v Grčijo zaradi ozračja v Sloveniji izselil oziroma odšel v eksil sin Edija Kocbeka, slikar Matjaž Kocbek, samo ne vem v katerem obdobju je bilo. Sedemdeseta, osemdeseta?

    Oportunizem Beograda? Za tiste čase nič posebnega. Če so v Ljubljani pod ključ vedno spravili štidentske" elemente", ko je prišel kdo pomemben na obisk, da ne bi delali zgage, so v Nemčiji ob obisku šaha sicer lahko pripravili protest, a so policisti enega študenta med protestom (za zgled?) "po nesreči" ubili. O tem se tu ni pisalo. Javnost pa tudi ne ve, da so pri nas takrat zapirali mlade ljudi, ki so hoteli plavati proti toku. Res, potni list si v sedemdesetih že dobil, ampak tisti, ki so bili pod drobnogledom, ker niso oblasti jemali dovolj resno pa so se malo norčevali iz nje, so nasankali. Cena takih šal je bila kruta, da jih drugi potem ne bi posnemali. Za tiste brez zaledja, seveda - drugim so že doma očiji in mamice povedali, do kod lahko terajo kaprice.

    1973 sem v Parizu bival v študentskem naselju ,kjer sem imel priložnost sedeti za omizjem s študenti iz Čila, ki so po vojaškem puču pobegnili v Evropo, s francoskimi in nemškimi progresivci, anarhisti, kabouterji iz Nizozemske, celo zmešani Irci so bili vmes, pa neki znani nemški risar stripov, argentinska kitaristka ... poslušali pa smo grško pevko,imena se ne spomnim več, ki je rekla, da bo šla domov šele, ko bo junta odstopila. To so bili časi, ko je bilo kljub vsemu več optimizma, gledalo se je v prihodnost. Ne tako kot zdaj, ko vsi gledajo samo v svoje telefone.
    +12
    0
  • ClarenceVanKuyt 15. maj 2018 ob 06:56
    https://el.wikipedia.org/wiki/%CE%9A%CF%8E%CF%83%CF%84%CE%B1%CF%82_%CE%93%CE%B1%CE%B2%CF%81%CE%AC%CF%82

    Kosta Gavras, ne Costa. Grška imena se posloveni po sistemu "Piši, kot govoriš".
    +1
    0

Zadnji prispevki