16. maj 2018 ob 13:46 MMC RTV SLO Dokumentacija časa

Podkast: Na ruševinah upora in revolucije

1968-2018
Protest študentov v Rožni dolini v Ljubljani 1968
Protest študentov v Rožni dolini v Ljubljani 1968. Foto: Zbornik Študentska gibanja 1968-72
Špela Jelenc pred Sorbono v Parizu.

Špela Jelenc pred Sorbono v Parizu. Foto: Gašper Andrinek

Vse je bilo razdejano, videti je bilo kot vojna

Špela Jelenc je bila leta 1968 priča študentskih protestov v Parizu
Razstava

Razstava protestniške umetnosti v galeriji Boaux Arts. Foto: Gašper Andrinek

Franci Pivec

Franci Pivec, vodja ljubljanskih protestov 1968. Foto: BoBo

Jugoslavija je bila utopična država. Zato sem legendarno geslo obrnil v Bodimo nemogoči, zahtevajmo realnost.

Franci Pivec je bil vodja študentskih protestov v Ljubljani 1968
Grafit na bulvarju Saint Michel.

Grafit na bulvarju Saint Michel. Foto: Gašper Andrinek

Preveč je pasivnosti, vseeno bi se morali bolj boriti za svoje pravice, paziti na to, da nas nimajo za hlapce.

Študent ob začetku Majskih iger 2018 v Rožni dolini

V prvem delu novega podkasta Zgodbe so novinarji Vala 202 v Parizu in Ljubljani na sledi protestniškemu duhu iz leta 1968, hkrati pa iščejo prioritete modernih e-upornikov. Za kaj bi še množično protestirali?

“Če zahtevaš res nemogoče, potem morda dosežeš vsaj nekaj realnega,” je zanimivo parafrazo legendarnega gesla iz leta 1968 izpeljala ena izmed stanovalk študentskega naselja v ljubljanski Rožni dolini, kjer so se pred dnevi začele tradicionalne Majske igre. V pogovoru s študenti je maja 2018 sicer zaznati kritično razmišljanje, a je pravega uporniškega duha veliko manj kot pred 50 leti, ko so jezni slovenski študenti želeli izenačitev z delavci, med drugim pa dosegli tudi izgradnjo igrišča za minigolf, ki ga je kmalu prerasla trava.

Zahteve študentskih protestov v Parizu in drugod po Evropi in svetu so bile sicer veliko obsežnejše, vstaje so potekale v želji po novem družbenem redu in iskanju več svobode.

Slovenski priči okupacije Sorbone
Pariz, pomlad 2018. S Špelo Jelenc in njenim sinom Florianom sedimo pred univerzo Sorbona. Špela Jelenc je med študentsko revolucijo leta 1968 v Parizu skupaj s sestro Natašo Elviro živela sredi Latinske četrti, središču študentske revolucije. Sestri Jelenc imata zelo zanimivo življenjsko zgodbo. Del otroštva sta preživeli v Etiopiji, saj je bil njun oče tam rudarski inženir, pozneje pa je delal za Združene narode. Špela se je pozneje v Parizu izšolala za psihoanalitičarko, zdaj je upokojena, vendar je v psihoanalizi še vedno dejavna. Nataša Elvira pa je po enoletni izmenjavi v Parizu, ko je bila priča študentski revoluciji, odšla nazaj v Ljubljano in imela različne zaposlitve.

Priporočam nov podkast Zgodbe! Gašper Andrinek in Damjan Zorc pripovedujeta o Izgubljenih v revolucijah 1968-2018. Poslušaj tukaj.

S Špelo Jelenc smo obiskali glavne točke študentske revolucije iz leta 1968. S sestro sta živeli s pogledom na zasedeno gledališče Odeon. “Protestniki so naredili barikade iz granitnih kock, zažigali so avtomobile. Policija se je odzvala zelo ostro in šla med drugim nad protestnike s solzilnimi plini, ki so segli tudi do najine sobe in so se nam solzile oči, tudi če sva imeli zaprta okna. Drugi dan, ko si stopil na ulico, je bilo vse razdejano, videti je bilo kot vojna.

Latinska četrt je danes povsem spremenjena, takrat je bila središče mladine in druženja, zdaj predstavlja enega bolj elitnih in buržoaznih območij v Parizu. “Debate v teh kavarnah so zagotovo povsem drugačne kot pred 50 leti, ko smo intelektualci ure in ure razpravljali o družbi in njenih problemih,” razlaga Špela Jelenc in pripomni, da je veliko kavarn iz tistega časa izginilo, nadomestile so jih trgovine.

Študentski dom želeli spremeniti v hostel
V primerjavi s pariškim študentskim uporom v Ljubljani konec maja 1968 študentskih protestov niso spodbudile kakšne globalne ideje, ampak čisto banalen razlog. Lado Močivnik iz Sevnice, ki se je maja 1968 kot bruc psihologije pridružil protestnikom iz študentskega naselja, se spominja: “Razburil nas je namen namestitve tujih turistov v študentsko naselje. To bi pomenilo, da bi se morali nekateri študenti čez poletje izseliti ali pa plačevati veliko višje najemnine. Spominjam se zbora v nabiti menzi v Rožni dolini. Prišel nas je mirit celo takratni podpredsednik Izvršnega sveta France Hočevar.”

Vodja protestov v Rožni dolini je bil Franci Pivec, študent doma iz Obsotelja: “Začutili smo, da bi se z uporom lahko približali revolucionarnemu študentskemu duhu po Evropi. To smo sicer že skušali s protestnimi shodi proti Vietnamski vojni, pa ob ubojih Martina Luthra Kinga in Roberta Kennedyja, ampak običajno se je vse končalo v študentskem naselju.”

Nezadovoljstvo s konkretnimi ukrepi, ki bi prizadeli predvsem neljubljanske študente, je izzvalo do takrat še neviden upor: “Vse skupaj se je čisto slučajno ujelo tudi z beograjskimi študentskimi protesti, ki pa so bili grobi in krvavi. Bilo je kar nekaj strahu, kako se bo odzvala ljubljanska policija. Tudi na študentski strani. Izteklo se je mirno.”

Bodimo nemogoči, zahtevajmo realnost!
Ljubljanski študenti so se organizirali po vseh blokih naselja v Rožni dolini. Najprej so začeli zbirati gesla, s katerimi se bodo uprli. Franci Pivec pripoveduje, da je šlo za format, ki ga ni bilo težko obvladati. Ni bilo treba biti marksist ali strukturalist, da se ti je zasvetil udaren stavek. “Spominjam se na primer parole, da študenti ne želimo biti privilegiranci, želimo biti delavci! Za svoj študij zahtevamo plačo! To je bila glavna poanta, dobiti status delavca. Druga velika tema je bila reforma univerze. Bili smo na slepem tiru, podobno kot zdaj z bolonjsko reformo. Nadalje smo se s parolami obračali tudi na neenakost žensk, pa na ekologijo, ki je tri leta pozneje sprožila tudi odmeven protest na Filozofski fakulteti. No, glavna pa je bila vseeno eksistencialna skrb. Bili smo na strani naprednega Kavčiča, medtem ko je beograjske razgrajače na koncu moral pomiriti sam Tito. Torej stara garda. Neperspektiven razvoj s krediti se je nadaljeval. Zapravili smo 20 let.”

Bodimo realisti, zahtevajmo nemogoče je najbolj znano in tudi najbolj oguljeno geslo pariških protestov leta 1968. Seveda je spomladi pred 50 leti doseglo tudi Ljubljano. Franci Pivec: “Jugoslavija je bila utopična država. Tako ali tako smo živeli v nemogočem stanju, nič od tistega, kar smo govorili, ni bilo res. Vsi smo odločali, a v resnici nismo. Zato sem obrnil to geslo v Bodimo nemogoči, zahtevajmo realnost.Ta parola nas je takrat postavila na stran premiera Staneta Kavčiča, ki je želel spremembe. Danes smo pri spopadu z neoliberalizmom na zelo podobnih točkah, kot so bili takrat študenti v Pariz, Pragi, tudi v ZDA.”

Leta 2018 ni veliko drugače
Franci Pivec ima danes 74 let, živi v Mariboru. Doštudiral je filozofijo in sociologijo, bil je dejaven v politiki, med drugim je bil poslanec v prvem sklicu slovenskega parlamenta. Večji del kariere je sicer preživel v visokem šolstvu, bil je tudi glavni tajnik Univerze v Mariboru. “Zadnjič so me akademiki in profesorji zavrnili, češ, kje pa še ti vidiš študenta, ki bi si želel delati?! Sploh ni res! So. Problem je na drugi strani, ali sta univerza in tudi celoten sistem to pripravljena vsrkati, sprejeti. Študentom ni omogočeno, da bi se že med študijem spoprijeli s tem, kaj bi mlad človek želel narediti na svojem profesionalnem področju. Ob pogovoru z mojimi vnukinjami ne želim preveč poudarjati našega časa, vsekakor pa jih spodbujam, da se reševanja problemov lotijo prizadevno, ne pa z apatijo.”

Špela Jelenc, ki še vedno po večini živi v Parizu, poudarja, da študentska in mladinska gibanja danes hitro propadejo. “Ni več ideologije, ki bi združevala. Zdaj so prisotni predvsem boji po skupinah. Mladih nič ne združuje.

Pomembno, da se imajo lepo
Ljubljana, pomlad 2018. V študentskem naselju v Rožni dolini se pripravljajo na začetek Majskih iger. Pomešamo se med študente in študentke z vprašanjem, zakaj se zdi, da so študenti postali pasivni in zakaj bi še sploh bili pripravljeni protestirati. “Preveč je pasivnosti, vseeno bi se morali bolj boriti za svoje pravice, paziti na to, da nas nimajo za hlapce. V dobi interneta se je morda res lažje organizirati, a po drugi strani vsak dobi točno tisto informacijo, ki si jo želi. Lepše je prebrati novico o nogometu kot pa o vojni v Siriji. Ljudje se ne zanimajo za globalne teme, pri nas je tako, da dokler nekaj neposredno ne vpliva na nas, se ne angažirajo. Pomembno je, da se imajo lepo ...” je kritičen študent družboslovja iz Primorske.

In zakaj bi šla v letu 2018 pred parlament protestirat študentka naravoslovja z Dolenjskega? “Če bi se napovedovala uvedba kakršne koli oblike diktature ali pa prepoved splava. Vojna v Siriji na primer ne prizadene ljudi neposredno, pač vedno bolj velja stari pregovor: daleč od oči, daleč od srca. Žica na meji se jih ne dotakne, ker ni namenjena njim.”

Aktivizem iz naslanjača
V francoski prestolnici so se ob nedavnih študentskih protestih in zasedbah univerz nekateri spraševali, ali se mogoče obeta nova revolucija po zgledu tiste izpred pol stoletja. V okolici Sorbone lahko tako zasledimo tudi več grafitov z letnicama “1968-2018.” Vendar mladi pariški študentski uporniki zdaj niso doživeli takšen odziv javnosti kot takrat. Njihovo nasprotovanje novi Macronovi reformi visokega šolstva številni kritizirajo, saj naj bi z zavrnitvijo zavirali napredek francoskega visokega šolstva. Borijo se namreč proti reformi, ki določa, da je za vpis na univerzo pomembna ocena na maturi. Zdaj je njihova matura sicer pogoj za vpis, vendar če se jih na določeno univerzo vpiše preveč, jih izberejo na podlagi loterije.

Nekaj sto upornih študentov tako v borbi ostaja v manjšini. Zakaj se tako malo mladih ljudi odziva in gre na cesto, razlaga 28-letni Bertrand Bouyer, učitelj angleščine in glasbenik, ki se je tudi sam večkrat udeležil demonstracij: “Kapitalizem se nam je res usedel v zavest. Trošimo več kot kadar koli. Čeprav so se ljudje zaradi velike finančne krize začeli zavedati problemov ekologije in trajnostnega razvoja, so ostali spojeni z materialnim udobjem. Danes mladi ne čutijo potrebe po bojevanju za spremembe. Na njih zelo vpliva materializem in nekakšen družbeni boj je za njih obskurna ideja. V ljudeh ne vidijo različnosti. Vsi imajo najnovejše telefone in preživijo ogromno časa na družabnih omrežjih. Postajajo aktivisti iz naslonjača.

Na podkast Zgodbe se lahko naročite na www.val202.si/zgodbe ali v Googlovih, Applovih in drugih servisih za podkaste; hvaležni bomo tudi vaših ocen.


Aktivizem spleta in resničnega življenja
Tudi 26-letna študentka Miranda opozarja, da se je zelo težko lotevati reševanja večjih problemov. Kar lahko osebno narediš, je to, da se težav zavedaš, na njih opozarjaš in se o njih pogovarjaš.

Če bi me vprašali pred petimi leti, bi lahko rekla, da je v moji generaciji prisotna vsesplošna apatija. Vendar mislim, da so se zdaj začele stvari spreminjati in premikati. Položaj je postal tako grozen, da so ljudje začeli ukrepati. Veliko je političnih konfliktov in ljudje se na to odzivajo. Mogoče smo videti apatični, vendar so ljudje dejavni v drugih sferah. Recimo na spletu. Ta hip smo v nekakšnem vakuumu, ko ne vemo, kako bi prenesli ves aktivizem s spleta v resnično življenje. Ampak to se počasi dogaja.”

Bertrand Bouyer poudarja, da so bili časi pred 50 leti povsem drugačni in skoraj nimajo zveze z današnjimi. Opozarja, da so takrat želeli spremeniti celotno družbo. Leta 2018 so drugi časi: “Če ne greš študiraš, ne boš ravno postal delavec v klasični tovarni, saj teh tako rekoč ni več. Ni več ločevanja. Mladi se bojujejo za ideale, vendar je vse skupaj zelo neposrečeno.

Avtorji projekta Izgubljeni v revolucijah 1968-2018: Luka Hvalc, Gašper Andrinek, Nina Zagoričnik, Veronika Gnezda, Jan Grilc, Damjan Zorc in Matevž Polajnar.

Oddajte svoj komentar - Št. komentarjev: 2

Za komentiranje morate biti prijavljeni. Komentarji ne odražajo stališča uredniške politike RTV Slovenija.
Prosimo, da se pri komentiranju držite teme, ne uporabljate sovražnega govora in upoštevate pravila.

Prijavi sovražni govor


  • vodebr 18. maj 2018 ob 10:03
    Pišete in sestavljate prispevke, snemate filme z enoumnim pogledi na študentske nemire/demonstracije pred 50 leti. Zakrat vodilni ameriški oz. svetovni psihoanlitik Bruno Bettelheim je o študentskih nemirih/demonstracijah govoril čisto drugače - manj povečičavo: http://www.rtvslo.si/blog/roman-vodeb/studentsko-kurcenje-1968-72-iii-del/66417
    0
    0
  • vodebr 18. maj 2018 ob 10:04
    Pišete in sestavljate prispevke, snemate filme z enoumnim pogledi na študentske nemire/demonstracije pred 50 leti. Zakrat vodilni ameriški oz. svetovni psihoanlitik Bruno Bettelheim je o študentskih nemirih/demonstracijah govoril čisto drugače - manj poveličavo: http://www.rtvslo.si/blog/roman-vodeb/studentsko-kurcenje-1968-72-iii-del/66417
    0
    0

Zadnji prispevki