22. februar 2018 ob 06:55 MMC RTV SLO Novice

Začelo se je s "protirusko" predstavo in končalo z "lovom na čarovnice"

Leto, ki je streslo svet in ga obrnilo na glavo tudi na Poljskem
Simboličen poljub na varšavski ulici pred sliko študentskega protesta v mestu marca leta 1968. Varšava vsako leto zaznamuje obletnico študentskega upora proti komunističnim oblastem. Foto: Reuters

Češkoslovaška zastava, goreči tank in konec praške pomladi avgusta 1968. Prav praška pomlad, ki se je začela januarja istega leta, je imela močan vpliv na dogajanje na Poljskem. Foto: Wikipedia

Vodja razstavnega oddelka Monika Kapa Cichocka in zgodovinarka Zofia Antkiewicz iz varšavske Hiše, kjer srečaš zgodovino (History meeting house). Foto: MMC RTV SLO/Gorazd Kosmač

V Pragi 21. avgusta med obračunavanjem med demonstranti in enotami varšavskega pakta, v katerih je sodelovala tudi poljska vojska. Foto: EPA

Predsednik poljske komunistične partije Wladislaw Gomulka je bil prepričan, da so študente "napumpale" socializmu sovražne sile. Foto: Wikipedia

Poljski komunisti so v odgovor na študentske proteste zagnali pravi antisemitistični "lov na čarovnice", državo pa je posledično zapustilo na tisoče Judov. Foto: EPA

Policijske sile na tri načine napadajo ljudi v glavnem mestu naše policijske države. V Varšavi ljudi teptajo, kot je to med napadi počela kozaška konjenica, tajna policija izvaja klasične provokacije, policijski avtomobili pa drvijo po ulicah, kot so to počeli za časa nacističnega Gestapa. Študentska zborovanja izven območij univerz nemudoma prekinejo in razženejo. Mnogo ljudi ob tem zaprejo. Univerzitetne oddelke zapirajo in odslavljajo profesorje. Pisatelje mečejo iz njihovih organizacij. Ljudi označujejo za nepotrebne in jih spravljajo ob kruh. Teror divja, grožnje pa so vseprisotne.

Pesnik Kazimierz Wierzynski o dogajanju v Varšavi marca 1968

Gledališka predstava Dedje, v kateri je prikazano trpljenje Poljakov pod rusko carsko peto, je ponujalo preveč vzporednic s Svojetsko zvezo, da bi se komunistična oblast na Poljskem predstavo upala obdržati v gledališču. Foto: Wikipedia

Poljski notranji minister Mieczyslaw Moczar, je bil glavni protagonist antisemitske kampanje proti Judom. Foto: Wikipedia

Dolga vrsta čakajočih na ulici pred državno trgovino, kar je bil na Poljskem tako kot v drugih komunističnih deželah tipičen prizor. Tukaj ljudje ne čakajo na najnovejši iPhone, pač pa na osnovne življenjske potrebščine. Foto: Wikipedia

Jugoslovanski predsednik Josip Broz Tito je kot eden soustanoviteljev t. i. neuvrščenih poskrbel, da Slovenija ni bila ne na Zahodu, ne na Vzhodu (na fotografiji prvomajska Ljubljana). Foto: BoBo

V letu 1968 je šlo tudi za spor med generacijami, saj je mladina zahtevala posluh za drugačno življenje. V ZDA je prevladovalo nasprotovanje vojni v Vietnamu in boj za državljanske pravice temnopoltih Američanov. Foto: Wikipedia

Ozračje je bilo sicer že nekaj časa dovolj napeto, a tista prelomna iskra, ki je leta 1968 zanetila protestno vrenje na Poljskem, se je vnela v gledališču.

Vse se je začelo s predstavo Dedje (Dziadi), ki je bila v svojem prikazu trpljenja Poljakov pod peto carske Rusije preveč aktualna paralela s Sovjetsko zvezo, da bi se jo komunistična poljska oblast upala obdržati na odru. Predstavo je prepovedala in besno ljudstvo je odkorakalo na ulice.

Medtem ko je občinstvo aktualnost leta 1824 napisane romantične igre poljskega dramatika in pesnika Adama Mickiewicza pozdravilo z bučnim aplavzom, so jo poljske komunistične oblasti označile za "protirusko" in "protisovjetsko". Sledila je prepoved uprizarjanja, prvo žrtveno jagnje nastale panike, režiser Kazimierz Dejmek, pa je moral oditi tako iz varšavskega Narodnega gledališča kot iz komunistične partije.

Gledališki zastor se pred cenzurirano predstavo ni nikoli več dvignil, prepoved pa je na noge dvignila zlasti študirajočo mladino. Sledili so prve demonstracije proti cenzuri in zbiranje podpisov peticije, to pa se je stopnjevalo do upora študentov na varšavski univerzi, kjer je prišlo do nasilja. Požar protestov se je hitro razširil po državi in praktično vsa večja mesta so vstala na noge. Poljski komunisti so paranoično spremljali dogajanje in ga izkoristili za velikopotezne čistke "notranjih sovražnikov". Krivdo za nemire so pripisali t. i. peti koloni in začeli antisionistično kampanjo proti Judom, ki ni bila nič drugega kot navaden antisemitski "lov na čarovnice".

Pošljite nam svoje spomine!

Če tudi sami hranite kakšen spomin na dogajanje v 1968 in letih, ki so sledila – fotografijo, ploščo, spomin na proteste ali pa kak drug prelomen dogodek tistega časa –, delite ga z nami in sodelujte pri obujanju tistega pomembnega obdobja.

Pišite nam


"Poljska pomlad" zaradi "protiruske" predstave

Romantično-poetično dramo Dedje, ki jo postavljajo ob bok največjim delom romantike, kot je GoethejevFaust, je imelo varšavsko občinstvo v Dejmekovi režiji priložnost videti zgolj 14-krat. Zadnjič so jo uprizorili 30. januarja 1968. "V tem delu veliki poljski pesnik opisuje trpljenje Poljakov pod peto ruskega carskega režima. Poetična razmišljanja o usodi poljskega naroda prepleta nekaj močno protiruskih odstavkov, del občinstva pa je tem odstavkom navdušeno ploskal in predstavo tega klasičnega dela spremenil v politično manifestacijo," so o predstavi in dogodkih na Poljskem marca 1968 pisali v časopisu Delo.

Prepovedi so sledile demonstracije v mestu s protestnim pohodom, ki se je vil proti spomeniku velikega poljskega dramatika in pesnika Mickiewicza. Shod je nasilno prekinila policija in več deset ljudi aretirala, kar pa ni moglo več zaustaviti uporniškega duha proti cenzuri oblasti, ki je takrat že ušel iz steklenice.

Peticija proti cenzuri in izbruh nasilja
Sredi februarja je bilo zbranih že na tisoče podpisov pod peticijo proti cenzuri predstave, ki jo je v parlament prinesla študentska aktivistka Irena Lasoto. Cenzuro je obsodil tudi Sindikat poljskih pisateljev. Napetosti so se nato stopnjevale vse do nasilnega obračuna policije, podprte z "mobiliziranimi" delavci in policisti v civilnih oblačilih, s študenti na dvorišču varšavske univerze 8. marca. Policija je neusmiljeno napadla s psi in vodnimi topovi ter uspešno "odstranila" oblasti nevšečno množico upirajočih se študentov. Takratni mediji so poročali, da je bilo veliko mladih poškodovanih, smrtnih žrtev pa na srečo ni bilo.

Študentje so tako s svojimi protesti proti cenzuri oz. za svobodo govora pri oblastnikih namesto na dialog naleteli na nasilje, s tem pa je bil sprožen pravi solidarnostni plaz demonstracij po mestih po vsej Poljski. Na noge ni vstala zgolj Varšava, ampak tudi Krakov, Lublin, Glivice, Katovice, Lodz, Vroclav, Gdansk in Poznan. Po podatkih poljskega notranjega ministrstva je bilo do 25. marca zaprtih več kot 200 študentov, okoli 600 pa so jih kazensko vpoklicali v vojsko in jih tako odstranili iz študentskih vrst.

"Kot v času Gestapa"
"Policijske sile na tri načine napadajo ljudi v glavnem mestu naše policijske države. V Varšavi ljudi teptajo, kot je to med napadi počela kozaška konjenica, tajna policija izvaja klasične provokacije, policijski avtomobili pa drvijo po ulicah, kot so to počeli za časa nacističnega Gestapa. Študentska zborovanja izven območij univerz nemudoma prekinejo in razženejo. Mnogo ljudi ob tem zaprejo. Univerzitetne oddelke zapirajo in odslavljajo profesorje. Pisatelje mečejo iz njihovih organizacij. Ljudi označujejo za nepotrebne in jih spravljajo ob kruh. Teror divja, grožnje pa so vseprisotne," je marčevsko dogajanje leta 1968 v Varšavi za radio Svobona Evropa (Free Europe) opisal pesnik Kazimierz Wierzynski.


Legendarni radio Svobodna Evropa, ki je odigral pomembno vlogo pri padcu komunizma in vzponu demokracije v Vzhodni Evropi, je začel oddajati leta 1950. Sprva so njihovi radijski valovi dosegli Češkoslovaško, Poljsko, Madžarsko, Romunijo in Bolgarijo, pozneje pa tudi Sovjetsko zvezo. Leta 1975 jih je bilo slišati tudi že v baltskih državah Litvi, Latviji in Estoniji. Program radia je slonel na novicah, ki so jih mediji v državni lasti zamolčali, predvajal je zahodnjaško glasbo in med drugim poročal o literaturi, ki so jo v posameznih državah komunisti prepovedali. Pred mikrofonom so se med drugim znašli tudi številni slavni obrazi zahodnjaške kulturne industrije, kot sta na primer pevec Tom Jones in igralka Elizabeth Taylor.

"Antisionizem" je hitro postal antisemitizem
V odgovoru na poljske demonstracije je poleg cenzure do izraza prišel tudi drugi problematični vidik poljskih komunistov, in sicer njihov antisemitizem ali kot so to sami poimenovali "antisionizem". Pri tem je šlo seveda za paranoično iskanje notranjega sovražnika v slogu teorij zarot. Da so za vse skupaj krivi Judje, je bilo prevladujoče prepričanje, ki ga je poljska komunistična partija širila med ljudmi. "Zahtevamo, da se z odgovornih položajev enkrat za vselej odstranijo sionisti in politične propalice, ki služijo Izraelu in Zvezni republiki Nemčiji," so takrat pod vplivom vsesplošne državne propagande sklenili zaposleni v varšavskem Metroprojektu.

Poljske medije so v marcu tako preplavile teorije zarot, obrekovanja ter kazanja s prstom na "stalinistične judovske zarotnike", pri "razkrinkanju" namišljenih notranjih sovražnikov Poljske pa je z nekaj svetlimi izjemami sodelovalo celotno časnikarstvo v državi, čemur se ne gre čuditi, glede na dejstvo, da je za norostjo stala sama poljska oblast. Vzporednice z ne tako oddaljeno bridko izkušnjo uničevalnih pohodov nacistične Nemčije, ki jo je navsezadnje izkusila tudi Poljska, se ob tem ponujajo same po sebi.

Zloraba študentov za potrebe "čistke"
Predsednik poljske komunistične partije Wladislaw Gomulka sicer Judov direktno ni omenjal, saj je veljal za zmernejšega, centrističnega politika. "Znaten del študentske mladine v Varšavi in drugih univerzitetnih mestih je prišel pod vpliv sil, sovražnih socializmu. Te sile so posejale seme avanturistične anarhije in kršenja zakona med študenti. S provokativnimi metodami so podžgale del naše mladine, da bi izzvale nerede na ulicah in prelivanje krvi," je dejal v govoru 19. marca. Čistke med javnimi funkcionarji in intelektualci, ki so sledile, so ob službo spravile na tisoče Poljakov judovskega rodu. Iz komunistične partije so izključili okoli 8.000 "notranjih sovražnikov", v tujino pa je po marčevskih dogodkih emigriralo okoli 15.000 Judov.

Čeprav je Gomulka govoril o "socializmu sovražnih silah", pri njegovem notranjem ministru Mieczyslawu Moczarju o krivdi Judov ni bilo dvoma. Avtoritarni komunist Moczar je bil znan po ultranacionalističnih, ksenofobnih in antisemitskih nagnjenjih, obkrožen s "trdorokci" v partiji, pa je bil tudi gonilna sila antisemitske kampanje proti Judom.

Študentski upor proti komunističnim oblastem je bil uradno označen za "sionistični eksces", za katerim stojijo Judje. Na ta način so si oblasti zagotovile carte blanche za obsežno nadaljevanje kadrovskih čistk, ki so jih začele že leta 1967 po izbruhu izraelsko-egiptovske vojne v avgustu, ko so bili z Izraelom prekinjeni vsi stiki. Mlade študente, ki so sanjali o boljšem svetu in pravici do svobode izražanja brez cenzurirajočih partijskih aparatčikov, so tako komunistične oblasti zlorabile v propagandne namene za legitimacijo svoje "antisionistične" čistke.

Poljski pogled na leto 1968
Poljska je danes ena izmed partneric projekta 1968, v katerem so se povezala tri mesta Ljubljana, Varšava in Barcelona, vsaka je leto 1968 doživela čisto po svoje, a duh časa je bil povsod enak, mlada generacija je "zaropotala" in zahtevala svobodnejši in pravičnejši svet.

Ob začetku novega zgodovinsko obarvanega mednarodnega projekta V Iskanju svobode 1968–2018, v katerem sodelujejo Slovenija, Poljska in Katalonija (Španija), sta za MMC spregovorili vodja razstavnega oddelka Monika Kapa Cichocka in zgodovinarka Zofia Antkiewicz, ki sodelujeta v okviru poljskega partnerja pri projektu Hiše srečevanj z zgodovino (History meeting house) iz Varšave. "Za našo Hišo srečevanj z zgodovino je sodelovanje pri mednarodnem projektu čudovita priložnost, saj se sicer ukvarjamo bolj z lokalno poljsko zgodovino ali pa zgodovino drugih držav predstavimo varšavski javnosti, zdaj pa bomo imeli priložnost poljski pogled na zgodovino oz. leto 1968 ponesti v svet," je izpostavila Antkiewiczeva.

Slovensko-poljsko-katalonsko partnerstvo
Slovenski partnerji pri projektu so MMC RTV Slovenija, založba Beletrina ter Muzej novejše zgodovine Slovenije (MNZS), kjer bodo slovensko-poljsko-katalonsko potujočo razstavo o prelomnem letu 1968 tudi pripravili. Razstava bo nato gostovala v Varšavi, Barceloni in morda še kje. Trojna razstava bo zanimiva prav zato, ker bodo na ogled izkušnje treh držav iz treh različnih vplivnih sfer hladne vojne. Poljska iz komunističnega Vzhoda, Katalonija (Španija) s kapitalističnega Zahoda in Slovenija (Jugoslavija) iz kluba neuvrščenih držav, ki ga je soustanovil jugoslovanski predsednik Josip Broz - Tito.

"Primerjava bo zelo zanimiva, saj bo pokazala, kako drugače so se stvari odvijale tega leta, kolega iz Barcelone je dejal, da je bilo pri njih to leto z nekaj študentskimi razpravami zelo mirno v primerjavi z dogajanjem drugje," je izpostavila vodja Hiše srečevanj z zgodovino. Razstavo bodo v Varšavi odprli na začetku marca ob obletnici marčevskih dogodkov na Poljskem, ko so zaradi prepovedi gledališke predstave Dedje Mickiewicza iz leta 1824 v Varšavi vzniknile množične demonstracije.

Fotografije boja za svobodo
Sogovornici sta pojasnili, da bodo v okviru projekta na Poljskem zbirali pričanja ljudi o dogajanju tega burnega leta v arhivu spomina, ki bo prikazan na skupni razstavi treh držav, organizirali pa bodo tudi tekmovanje na družbenem omrežju Instagram, v katerem bodo ljudi pozvali, naj objavljajo fotografije današnjega boja za ali pa razumevanja svobode z zaznamkom #insearchoffreedom2018 (#viskanjusvobode2018). Nagrada bo vključitev fotografije v omenjeno potujočo razstavo. Tako bo mogoče videti neko vzporednico med bojem za svobodo pred pol stoletja in danes, je poudarila Kapa Cichocka in dodala, a bo zanimivo videti, na kakšen svojevrsten način se bodo projekta lotili v Sloveniji in Kataloniji.

V okviru projekta si želijo s pomočjo družbenih omrežij, kot so Facebook, Instagram in Twitter, privabiti k aktivnemu sodelovanju čim več ljudi, ki bodo nato pobrskali po starih policah in morda odkrili zaprašene pol stoletja stare dokumente, razglednice, spomine in druge zgodovinske vire, predvsem pa bodo k sodelovanju pritegnili še žive priče takratnega burnega dogajanja.

Biti študent leta 1968 in danes
V okviru projekta bodo maja organizirali predavanje o letu 1968, v katerem bodo predavali trije strokovnjaki za omenjeno obdobje, in sicer po eden iz vsake od treh držav, sledila pa bo razprava z občinstvom, ki bo spodbujala medgeneracijski dialog, tako da bodo povabili ljudi, ki so bili leta 1968 študenti. Ti bodo nato svoje izkušnje izmenjali z današnjimi študenti. V Varšavi bodo tudi prikazali skupno razstavo treh dežel, ko bo ta prispela iz Slovenije, sta še izpostavili.

"Glavni cilj projekta je širiti znanje o dogodkih iz leta 1968 in promovirati skupne evropske vrednote ter zasledovanje svobode s primerjanjem današnjih vrednot s tistimi pred pol stoletja," je odvrnila Kapa Cichocka. "Vrednote, ki so bile gonilo leta 1968 in so spremenile svet na bolje, so še vedno pomembne in treba jih je ohraniti," pa je dodala Antkiewiczeva.

Od kod so prišle revolucionarne ideje?
Tudi na Češkoslovaškem se je s prihodom Alexandra Dubčka že januarja 1968 začela praška pomlad, ki je prinesla poskuse politične liberalizacije, decentralizacije gospodarstva in postopno demokratizacijo družbe, kar so sovjetski tanki, tudi s pomočjo poljske vojske, avgusta istega leta zatrli v kali. "Dogodek je bil za Poljake zelo travmatičen, saj je sodelovala tudi poljska vojska, sovjetska reakcija na praško pomlad pa je bila hkrati jasen znak, da ne bodo dovolili nobenih sprememb," je pojasnila Antkiewiczeva.

Značilnost revolucionarnega leta je prav to, da so študentje vstali in zahtevali "boljši svet" tako na kapitalističnem Zahodu kot na komunističnem Vzhodu. So ideje svobode na obeh straneh železne zavese zrasle avtonomno ali gre bolj za to, da so se na Vzhodu "nalezli" idej zahodnjaškega liberalizma? "Mislim, da ne, na Poljskem so bili protesti striktno povezani s cenzuro komunistične oblasti, osrednja ideja pa je bila, da bi popravili komunizem, ne pa ga zavrgli," je odgovorila in dodala, da je bila na poljskem eden izmed glavnih razlogov za proteste tudi odkrito antisemitska usmerjenost poljske komunistične partije, ki je povsod paranoično videla Jude kot sovražnike, ki poskušajo uničiti komunizem.

Skrito "med vrsticami"
Koliko zahodnjaške popularne kulture in misli je ob koncu 60. let sploh prišlo do Poljske in kako je vplivala? "Zaradi železne zavese je vse skupaj prišlo zelo počasi, ljudje so z Zahoda tihotapili posamezne plošče, nekih velikih koncertov glasbenikov z Zahoda pa na Poljskem ni bilo," je dejala Antkiewiczeva. Glasbene skupine v zahodnjaškem slogu so se po njenih besedah pojavile šele v 80. letih, komunisti pa se, če niso imeli političnih besedil, niso zmenili zanje. Tisti, ki pa so hoteli povedati kaj političnega, so to morali "dobro skriti med vrstice".

Na področju literature je bilo podobno, avtorji so morali biti previdni, na Poljskem pa je deloval tudi razvejan črni trg, na katerem je bilo mogoče kupiti kopije prepovedanih del ali pa del, ki jih partija še ni "odobrila" kot moralno neoporečne in primerne za branje, je dodala Kapa Chicocka.

Hiša, kjer srečaš zgodovino
Poljski partner pri projektu 1968, Hiša, kjer srečaš zgodovino, je lokalna kulturna ustanova mesta Varšava, ki deluje že 12 let. "Porodila se nam je ideja, da bi ustvarili kraj, kjer se ljudje na drugačen način "srečajo" z zgodovino. Glede na različne izbrane tematike tako prirejamo med sabo prepletena interaktivna predavanja, razstave, flimske projekcije, razprave, v katerih sodelujejo obiskovalci itd.," je še pojasnila vodja Hiše in dodala, da niso klasičen muzej, in nimajo nobene stalne razstave, pač pa se vsebina nenehno spreminja. "Predvsem nismo tako resni, kot so muzeji, o zgodovinskih temah ne govorimo na akademski način, mislim, da tako lahko zgodovino bolj približamo ljudem, pripravljamo tudi zabavne delavnice za otroke," je dodala.

Ali je poznavanje zgodovine pomembno?
"Ko ljudje razmišljajo o tem, kar se je zgodilo v preteklosti, pomislijo tudi na to, kako je to povezano s sedanjostjo in kako vpliva na prihodnost, zato je zgodovina zelo pomembna, ker se iz nje lahko ogromno naučimo, če hočemo," je odgovorila zgodovinarka Antkiewitcz. "Upajmo, da se bodo tudi s pomočjo naše Hiše ljudje iz zgodovine čim več naučili," pa je pristavila Kapa Chicocka v želji, da se napake iz preteklosti ne bi več ponavljale.

Spreminjanje sveta v slogu francoske revolucije
Letos bo preteklo natanko pol stoletja od revolucionarnega leta 1968, ki je bilo leto kipečih zahtev po spremembah tako na kapitalističnem Zahodu kot komunističnem Vzhodu. Gospodarski napredek po 2. svetovni vojni je prinesel blagostanje, ki je študij naredilo mnogo bolj dostopen, število študentov pa je skokovito naraslo. Svoje je dodala še seksualna revolucija na Zahodu in ustvarjena je bila nova izredno svobodomiselna generacija mladih, ki je na obeh straneh železne zavese postala neizmerno politizirana in enotna v želji po pravičnejši družbi. Štafetno palico sprememb so naprej ponesli študentski protesti in razprave v intelektualnih krogih, ki so za sabo potegnile celotno družbo.

V ZDA so se zahteve po bolj humani in pravičnejši družbi kazale v množičnem nasprotovanju vojni v Vietnamu, pa tudi v boju za državljanske pravice temnopoltih Američanov. Francoski študentje so zahtevali reformo univerze, k svojim protestom uspešno pritegnili tudi sindikate, ki so razglasili splošno stavko in ohromili celo državo. Na vzhodu Evrope so na drugi strani zahtevali umik avtoritarnih prijemov komunističnih partij in demokratizacijo družbe. Leto 1968 je tako prineslo praško pomlad, ki je poskušala streti okove avtoritarizma in bila posledično poteptana pod tanki varšavskega pakta, ki pa so zgolj za nekaj let zadržali zgodovinski proces. Revolucionarno leto je v slogu francoske revolucije zamajalo stare in zaprašene tradicionalne vrednote družbe in za vedno spremenilo svet.

Gorazd Kosmač

Oddajte svoj komentar - Št. komentarjev: 8

Za komentiranje morate biti prijavljeni. Komentarji ne odražajo stališča uredniške politike RTV Slovenija.
Prosimo, da se pri komentiranju držite teme, ne uporabljate sovražnega govora in upoštevate pravila.

Prijavi sovražni govor


  • bilzerian 22. februar 2018 ob 08:01
    Prijavi neprimerno vsebino
    danes pa študenti tipkajo po svojih telefonih in jim ni mar to, kar se dogaja okoli njih. glavno, da imajo vsakodnevne novice o kardašiankah in o kmetiji in big brotherju.
    +12
    -1
  • Skippy 22. februar 2018 ob 08:13
    Prijavi neprimerno vsebino
    Študentje danes nimajo proti čemu protestirati: rezultat med staro komunistično generacijo, nevajeno delati, ki duši vse in modernimi generacijami je preprosto prevelik.
    +4
    -11
  • Kapitan Kljuka 22. februar 2018 ob 08:27
    Prijavi neprimerno vsebino
    Kaka beda od sistema. Ne trobiš nekih zaukazanih parol in greš v zapor ali jih fašeš s pendrekom... Hvala lepa.
    +11
    0
  • Marko32 22. februar 2018 ob 08:29
    Prijavi neprimerno vsebino
    In niti z besedo ni omenjena cenzura pri nas. Tole lahko prodate samo funkcionalno polpismenim.
    +6
    -5
  • QUENDI 22. februar 2018 ob 09:10
    Prijavi neprimerno vsebino
    .....danes se jim gledališke predstave dogajajo množično na ulicah.....le da je teptanje demokratično......
    +6
    -2
  • Hud Hren 22. februar 2018 ob 15:02
    Prijavi neprimerno vsebino
    Kot da bi vi radi pozabili ...

    May 1968 events in France https://en.wikipedia.org/wiki/May_1968_events_in_France

    The volatile period of civil unrest in France during May 1968 was punctuated by demonstrations and massive general strikes as well as the occupation of universities and factories across France.

    The unrest began with a series of student occupation protests against capitalism, consumerism, American imperialism and traditional institutions, values and order. It then spread to factories with strikes involving 11 million workers, more than 22% of the total population of France at the time, for two continuous weeks.

    Kolikor se spominjam, je v tistem letu to v Ljublani bila ena noč študentskega popivanja, razgrajanja. Ne zaradi kake ideje, plana, organizacije ampak tako zgolj, ker je bilo po svetu moderno in "fancy" kot temu pravimo danes. Kar se študentskih, delavskih pravic tiče, mislim, da jih je bilo tedaj mnogo, mnogo več.
    +4
    -5
  • Naš Tito 22. februar 2018 ob 22:57
    Prijavi neprimerno vsebino
    Neverjetno, kako z lahkoto zavajaš ljudi, posebno mlade.

    Vse te revolucije, so izvajali plačanci tako od Vatikana, kot tudi od Nato pakta, Soroša...

    Takšni plačanci so tudi razbili Titovo Jugoslavijo, pod imenom prenovitelji in osamosvojitelji.

    Zakaj? Zaradi HUMANOSTI politične ureditve v Jugoslaviji! To so njihove besede!

    Ti satanisti, plačniki agentom, namreč sovražijo humanizem,
    čeprav se je humanizem razvil prav znotraj cerkve.

    Celi svet je zavidal Jugoslovanom zaradi svobode, ki smo jo imeli.

    V Rusiji je bilo baje tako hudo, da si še danes želi kar 54% Rusov nazaj Stalina!
    Ruski Komunistični partiji so celo z zakonom prepovedali nositi Stalinove slike!

    Zato pa ruski Židi, ki so si olastninili ogromna ruska podjetja, živijo v bajnih palačah!
    +2
    -5
  • Rockos 23. februar 2018 ob 11:05
    Prijavi neprimerno vsebino
    @ Naš Tito:

    Ko boš povezal "živijo v bajnih palačah" s tistim "da si želijo nekateri nazaj Stalina" boš videl da je vse ostalo kar si napisal zgoraj povsem navadna farsa. Točno ZATO ker imajo notranji nered, si želijo trde roke. Ampak ravno Rusi imajo trdo roko - mafijskega KGB predsednika, ki deluje striktno po načelu "Rusija to sem jaz" in tu ni veliko odstopanja od Stalinističnih metod (če odštejemo ruske gulage, ki so jih po njih tako veselo povzeli nemški nacisti - ista stranka, ista ideologija, na koncu so se še sklofal med saboj in potegnili v smrt milijone).


    Daleč od tega, da bi bilo na zahodu vse optimalno, a tiste redke svetle izjemen na gnilem vzhodu res niso za kovat v zvezde.
    +1
    0

Zadnji prispevki