Gre za eno tistih zgodb z bojišč prve svetovne vojne, ki so se končale srečno. Krogla se je namreč ustavila na platnici molitvenika, druga je pristala v vojakovem stegnu. Ranjenec je tako bitko na Monte Meletti zapustil živ, dobil status vojnega invalida in se umaknil iz strašne morije, ki se je za marsikaterega njegovega soborca končala usodno.

Doživljanje napornega služenja v vojski je opisoval na razglednicah, ki jih je pošiljal domov, danes pa spomin nanj hrani vnuk France Stele, ki je izkušnje starega očeta povzel v spodnjem zapisu.

Stari oče avstro-ogrski vojak

V letu, ko mineva sto let, odkar so zagrmeli topovi prve svetovne vojne, mi vstaja pred očmi zgodba starega očeta (po mamini strani) Andreja Dobnikarja (1887–1971), ki se je kot avstro-ogrski vojak najprej boril na soški fronti in bil nato ranjen in čudežno preživel na gori Monte Meletti ob reki Piavi.

Gledam fotografije, razglednice in beležke, ki mi jih je zapustil rekoč, naj pazim nanje. Fotografija iz davnega leta 1908 je pod steklom v češnjevem okvirju, tedaj je imel 21 let, v svečani obleki z belo srajco ponosno stoji ob dekorirani klopi v fotografskem ateljeju. Ravno dobro je opravil izpit za mizarskega mojstra in svetla prihodnost se mu je tedaj na začetku dvajsetega stoletja odpirala. Vsaj mislil je tako. Toda to je bil račun brez krčmarja …

V Galiciji in nato ob Soči je zagrmelo in Gregorčičeve besede, da mu bo "krvava tekla", ker "tod sekla bridka bodo jekla", so dobile strašne razsežnosti. Andrej se je v vojaški opremi znašel na soški fronti in prihodnost se mu je začela kazati drugače, kot si jo je zamislil.

Nekoč je iz strelskega jarka v tistih primorskih hribih napisal pismo (najprej v posebno beležko), Woščilo za god neki Ivani, v katerem s skoraj filmsko natančnostjo (manj natančna je bila njegova slovnica) in v slogu sodobne poezije prikazuje stanje na fronti: "W strelnem jarku sedim in za porar držim. Kjer delamo, kamne šprengamo in strelamo. Pozemli rijemo, dase lahko pred Sovražnikom skrivamo." Potem se spomni, da natančno opisovanje vojaških opravil za ljudi iz zaledja morda ni preveč zanimivo, in nadaljuje s temo, zaradi katere je pisal: "In predno nadalje kajveč govorim Te Sarčno pozdravim, in srečo želim. Iz Wojnega polja, zvisokih Planin, in skalnih visočin. In v imenu Sv. Ivane kot tvoje patrone ti pisati želim. Wzraku lepo se zjasni meni na Sarce tako govori. Eno pismo na piši na feldpost ga daj, za Sarčno voščilo ga ljubi poslaj. Zatorej papir sem v roke prijel na Hripček se vlegel, in pisati začel." Vendar je čustva, ki so mu pravkar privrela na plan, hitro zameglila kruta realnost: "Okroh in na okroh pa krogle brenče. Topovi garme. Sovražni Srapneli in Granate po luftu lete. Po hribih buči, da Zemlja in kamne na skrižem leti. Smartni glas doni. Iz hriba v hrib leti Marsikateremu smart veli. Tako da vedno me moti, da nikdar meru ni." In ni čudno, da se več kot z Ivano ukvarja s sovražnikom, vojnim poljem in granatami, ki jih iz strahospoštovanja piše z veliko začetnico. Medtem ko piše voščilo, mu nad glavo letajo domača letala, v katere na oni strani Italijani (Polentarji jim pravi) merijo topove: "Čemalo poslušam že zopet v višavi dedra kakor Ptica voziti se zna. Kjer nad Sovražnika darvi, Polentarja pogledat želi. Polentar paže pri Topu stoji Kjer to Ptico doli zbiti želi Wisoko v višavi Srapnel eksplodera. Ali naši letalec pagale doli gleda. Wisoko v zraku se warti. Polentarja pale jezi kjer nikdar trefar ne naredi. Trud njegov zaston stori. Letalec nazaj leti. Topovom povelje veli Kje da sovražnik večji kestel ima Da naši topovi Lahu polento zmešajo lahko."

Nato se spet spomni, da piše skoraj ljubezensko pismo: "Ali kaj ti hočem o tem pisat in nadalje še razlagat Kjer enkrat moram le skončat Kjer prinas je to že navadna stvar. Spominjam sele dneva ko Sonce po v shajalo Napočil bo veseli dan Got tvoje patrone Sv. Ivane Praznovan. Kaj ti hočem za voščilo povedat Kjer moram pred sovražnikom na Wojnem polju stat zatoraj ti iz mojiga sarca samo to revno pismo želim poslat in taisti dan tebi za voščilo prebrat. Dabi zdrava in vesela še mnogo let doživela." Potem se Andrej prelevi v skrbnega vzgojitelja: "In zvesto Bogu služila Wnebesih krono zadobila Če zvesto bodeš dekliški stan vodila Lahko in veselo bodeš pred Altarjem v zakonski stan stopila. In tudi potem ga veselo vodila." V nadaljevanju vojaka v strelskem jarku nekje nad Sočo obidejo turobne misli, nič kaj primerne za tovrstno pismo: "Kadar bopa prišla Smart najtibo Sv. Raj odpart In milostliva sodba naj bo. Sv. Ivana zate prosila bo Ali tukaj na zemlji spomin ostal bo Grob scvetlicam zasajen Nasredo kriš postavljen bo In če Ljubezen ta ostala bo Zlate čarke na kriš zapisane W Sarcu do smarti ne iz brisane."

Ugotovil je, da ga je zaneslo, zato bi se rad izmazal, tako da bi s pisanjem čim prej končal: "Sedaj pa želim to pismo skončati In tebe še enkrat pozdravljati. Predno ga zapečatim in od dam Te še enkrat Sarčno pozdravim In pismo skončam W duhu ti želim še roko podati. In potem pismo tebi poslati Pismo od dano Na feldpost je dano W tvoj Krej poslano Tebi v roke podano zavoščilo najtibo prebrano."

Ni znano, kako je bil Andrej natančen pri ciljanju italijanskih vojakov, ve pa se, da njegova srčna "strelica" ni bila usodna za "sarce" Ivane, ki ji je bilo namenjeno voščilo, njeno mesto je pozneje zavzela Frančiška, moja stara mati … So pa zato Italijani zadeli njega. To se je zgodilo v bitki na gori z imenom Monte Meletta nad reko Piavo. Ko je leta 1971 umrl, mi je bilo 16 let in danes obžalujem, da ga nisem kaj več vprašal, kako se je zgodilo. V spominu mi ostajajo besede, da so ga zadeli "na Monta Maleta" (tako je izgovarjal) … Tedaj se je zgodilo nekaj, kar je po zakonih fizične stvarnosti neverjetno. Če bi ga krogla zgrešila ali samo oplazila, bi ne bilo nič posebnega, toda namenjena je bila naravnost v srce, prebila je zunanji del žepa, preluknjala tri razglednice in se ustavila na platnici molitvenika Krščanski vojak (iz 1916). Druga krogla, ali del granate, ga je zadela v stegno in zaradi te je dobil status vojnega invalida. Vsi njegovi kameradi so mrtvi obležali … Tiste tri prestreljene razglednice prikazujejo človeka, ki pa ni imel te sreče v nesreči, avstrijskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda z družino, pa njegov pogreb (1914), na tretji pa je motiv z Dunaja.

Ta zgodba, s katero si je v mojih mislih pridobil status junaka, pa bi mu bila prihranjena, če bi poslušal svojo mater, ki ga je doma že težko čakala – in bi, bog ne daj, dezertiral z bojišča. Za novo leto 1916 mu je pisala razglednico: "Dragi Sin – Sarčno te pozdravim in ti želim bl Srečno leto kakor je bo to leto če bo vojske konec dabi prišu žeenkrat domu ker sem jest tako slabega zdravja če me zima nebo uzeva sedej te še enkrat lepo pozdravim jest Mati In oče." Ve se, kdo je "gospodar" pri hiši, za "oča" je dovolj mala začetnica …

Po tistem, ko je bil na Piavi ranjen, je bila za Andreja velika vojna končana, je pa za las manjkalo, da mu niso odrezali poškodovane noge. Rane so se mu zacelile, oženil se je in odprl mizarsko obrt, v drugi vojni je bil za vojaka že prestar, se je pa branil na vse pretege, ko so mu partizani za "vojaške potrebe" zaplenili petstokubični motor. V zadnjih aktivnih "tišlarskih" letih je delal krste za umrle, kuhal žganje in ob nedeljah s prijatelji igral karte. Kot še marsikdo tudi on ni maral komunizma, včasih se je spomnil na avstro-ogrski red, za informacije z zahoda pa je poskrbela njegova sestrična 'Frances', ki se je že pred drugo vojno preselila v Ameriko. V enem izmed pisem mu je 4. novembra 1951 pisala: "…Saj danes je na svet zmerom Slabše. Celi svet nas Straši iz atomskimi bombami. Če tiste začnejo padat andrej bo pa Šlo use gut baj kar bo živega saj mi stari ludje nimamo tako več dolgo zaživet na tem puklastem svet …"

Še druge bombe v življenju Andrej k sreči ni doživel, kljub temu pa mu je bila usojena krsta, ki jo je naredil tudi zase. Naj počiva v miru!

France Stele