Zgodbe in pričevanja
()
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 4.8 od 19 glasov Ocenite to novico!
Sočutje do ranjencev je blažilo tudi tegobe vpoklicanim dijakom škofovih zavodov.
Sočutje do ranjencev je blažilo tudi tegobe vpoklicanim dijakom škofovih zavodov. Foto: Arhiv avtorja
Šentvid nad Ljubljano, vas na katero je v letih 1914-18 legla smrtna mora.
Šentvid nad Ljubljano, vas na katero je v letih 1914-18 legla smrtna mora. Foto: Arhiv avtorja
3.	Dr. Janez Gnidovec, rektor škofovih zavodov in ravnatelj tamkajšnje gimnazije, je zavod srečno pripeljal skozi leta prve svetovne vojne.
Dr. Janez Gnidovec, rektor škofovih zavodov in ravnatelj tamkajšnje gimnazije, je zavod srečno pripeljal skozi leta prve svetovne vojne. Foto: Arhiv NUK
Ljubljanski gimnazijec Franc Zavašnik, ki je pomagal pri urejanju srednješolskega lista Mentor, ki so ga za širšo Slovenijo izdajali v škofovih zavodih. Umrl v bolnišnici na tirolskem bojišču 9. junija 1916.
Ljubljanski gimnazijec Franc Zavašnik, ki je pomagal pri urejanju srednješolskega lista Mentor, ki so ga za širšo Slovenijo izdajali v škofovih zavodih. Umrl v bolnišnici na tirolskem bojišču 9. junija 1916. Foto: Arhiv NUK
Franc Jenčič, letnik 1897, desetnik 8. pešpolka, osma žrtev iz zavoda sv. Stanislava. Umrl 9. avgusta 1916 v bolnišnici na severnem bojišču.
Franc Jenčič, letnik 1897, desetnik 8. pešpolka, osma žrtev iz zavoda sv. Stanislava. Umrl 9. avgusta 1916 v bolnišnici na severnem bojišču. Foto: Arhiv NUK
Jožef Lovšin, letnik 1896, desetnik 27. pešpolka. Umrl 22. oktobra 1916 v ribniški bolnišnici. Deveta žrtev med zavodarji. Nekdanjega zavodarja Gabrijela Lukca je 11. decembra 1916 na Tirolskem zasul plaz.
Jožef Lovšin, letnik 1896, desetnik 27. pešpolka. Umrl 22. oktobra 1916 v ribniški bolnišnici. Deveta žrtev med zavodarji. Foto: Arhiv NUK
Nekdanjega zavodarja Gabrijela Lukca je 11. decembra 1916 na Tirolskem zasul plaz. Foto: Arhiv avtorja
Albin Peterlin, letnik 1895. Praporščak 27. pešpolka. Padel 31. oktobra 1916 na soškem bojišču.
Albin Peterlin, letnik 1895. Praporščak 27. pešpolka. Padel 31. oktobra 1916 na soškem bojišču. Foto: Arhiv NUK
Razglednica češkega ranjenca ki iz bolnišnice v  škofovih zavodih piše v domače kraje.
Razglednica češkega ranjenca, ki iz bolnišnice v škofovih zavodih piše v domače kraje. Foto: Arhiv avtorja
Nagrobni spomenik pri Braniku na soškem bojišču, kjer počiva truplo Franca Kerna, rojenega leta 1894, ki je padel 1. junija 1917 kot poročnik 2. gorskega polka.
Nagrobni spomenik pri Braniku na soškem bojišču, kjer počiva truplo Franca Kerna, rojenega leta 1894, ki je padel 1. junija 1917 kot poročnik 2. gorskega polka. Foto: Arhiv NUK
Kern je bil slovstveno nadarjen in je tudi v času vojaškega službovanja pisal pesmi.
Kern je bil slovstveno nadarjen in je tudi med vojaškim službovanjem pisal pesmi. Foto: Arhiv NUK
Poročilo v Slovencu o smrti poročnika Franca Kvasa, rojenega leta 1894. Služboval je na severnem bojišču.
Poročilo v Slovencu o smrti poročnika Franca Kvasa, rojenega leta 1894. Služboval je na tirolskem bojišču. Foto: Arhiv NUK
Vinko Dolničar, rojen leta 1893, je v škofovih zavodih maturiral leta 1914, ko je dopolnil enaindvajseto leto starosti. Padel je 27. avgusta 1917 pri sedanjem Mostu na Soči.
Vinko Dolničar, rojen leta 1893, je v škofovih zavodih maturiral leta 1914, ko je dopolnil enaindvajseto leto starosti. Padel je 27. avgusta 1917 pri sedanjem Mostu na Soči. Foto: Arhiv avtorja
Časopisna notica o padlem junaku Francu Škedlju.
Časopisna notica o padlem junaku Francu Škedlju. Foto: Arhiv NUK
O junaškemu zavodskemu abiturientu Maksu Peterlinu je Ilustrirani Glasnik  objavil manjši slavospev.
O junaškem zavodskem abiturientu Maksu Peterlinu je Ilustrirani Glasnik objavil manjši slavospev. Foto: Arhiv NUK
Septembra 1917 je bil v boju zastrupljen Valentin Magušar.
Septembra 1917 je bil v boju zastrupljen Valentin Magušar. Foto: Arhiv NUK
17.	Zavodski profesor Kržišnik v času počitnic leta 1918 piše abiturientu Janku Demšarju domov in omenja Antona Hočevarja, osemnajsto žrtev iz gimnazije v Šentvidu.
Zavodski profesor Kržišnik v času počitnic leta 1918 piše abiturientu Janku Demšarju domov in omenja Antona Hočevarja, osemnajsto žrtev iz gimnazije v Šentvidu. Foto: Arhiv avtorja
Kot devetnajsti je 21. junija 1918 v bolnišnici na tirolskem bojišču podlegel Franc Demšar, pripadnik 117. pešpolka.
Kot devetnajsti je 21. junija 1918 v bolnišnici na tirolskem bojišču umrl Franc Demšar, pripadnik 117. pešpolka. Foto: Arhiv NUK
Franc Rebol, profesor v škofovih zavodih, ki je bil 11. oktobra 1918 žrtev španske gripe.
Franc Rebol, profesor v škofovih zavodih, ki je bil 11. oktobra 1918 žrtev španske gripe. Foto: Arhiv NUK
Istega dne kot Rebol je umrl tudi Janez Ev. Pečkaj, prefekt v škofovih zavodih.
Istega dne kot Rebol je umrl tudi Janez Ev. Pečkaj, prefekt v škofovih zavodih. Foto: Arhiv NUK
21.	Spomin na vojna leta – nekdanja marmornata plošča v zavodu -zSpomin na vojna leta – nekdanja marmornata plošča v zavodu -z nepopolnim seznamom žrtev med gojenci.  nepopolnim seznamom žrtev med gojenci.
Spomin na vojna leta – nekdanja marmornata plošča v zavodu z nepopolnim seznamom žrtev med gojenci. Foto: Arhiv NUK
Spomin na vojna leta – grobišče preminulih stanovalcev zavoda sv. Stanislava na zadnjem notranjem zidu šentviškega pokopališča. Tudi žrtev v času prve svetovne vojne. Pokojna profesor in prefekt, pokojni usmiljenki in dijaki umrli zaradi španske gripe.
Spomin na vojna leta – grobišče preminulih stanovalcev zavoda sv. Stanislava na zadnjem notranjem zidu šentviškega pokopališča. Tudi žrtev v času prve svetovne vojne. Pokojna profesor in prefekt, pokojni usmiljenki in dijaki, umrli zaradi španske gripe. Foto: Andrej Mrak
Spomin na vojna leta –nekdanji vojaški grobovi na zadnjem zunanjem zidu v Šentvidu nad Ljubljano.
Spomin na vojna leta – nekdanji vojaški grobovi na zadnjem pokopališkem zunanjem zidu v Šentvidu nad Ljubljano. Foto: Arhiv NUK
Zabrisano in zamolčano. O nekdanjih vojaških grobovih dandanes ni več sledi.
Zabrisano in zamolčano. O nekdanjih vojaških grobovih dandanes ni več sledi. Foto: Andrej Mrak
25.	Dr. Anton Čepon, rojen leta 1895. Najprej gojenec, zatem ranjeni desetnik 17. pešpolka, nazadnje pa profesor škofovih zavodov, je doživel skoraj sto let.
Dr. Anton Čepon, rojen leta 1895. Najprej gojenec, zatem ranjeni desetnik 17. pešpolka, nazadnje pa profesor škofovih zavodov, je doživel skoraj sto let. Foto: Arhiv avtorja

Dodaj v

Iz prijetno ogrevanih učilnic v mrzle jarke prve svetovne vojne, 2. del

Izgubljena mladost generacije 1914-1918 na eni izmed gimnazij tedanjega časa
22. februar 2015 ob 09:21
Ljubljana - MMC RTV SLO

Po dveh mukotrpnih vojnih letih so znova nastopile počitnice, ki pa še zdaleč niso bile tako prijetne kot v prejšnjih časih. Ko so se nekoč v poletnih mesecih zavodski dijaki predajali brezdelju, je v njihovo stavbo rad zahajal mlad ljubljanski gimnazijec Fran Zavašnik.

Ni mu bilo dano, da bi bil gojenec škofovih zavodov, zato je potožil: "O ko bi tudi jaz mogel biti gojenec zavoda sv. Stanislava. Koliko bolj srečen bi bil jaz v zavodu, kakor sem zunaj v Ljubljani sredi izprijenega sveta."

Zavašnik je zavod obiskoval, ker je sodeloval pri srednješolskem glasilu Mentor, ki so ga urejali na šentviški gimnaziji in ga je potem prebiralo dijaštvo po vseh slovenskih srednjih šolah. V uredništvu je naredil dober vtis: "Skoro ves šole prosti čas se je učil, komaj si je privoščil za zdravje prepotrebnega počitka. Po končanem šolskem letu je pa zopet cele počitnice delal." In tako mu je sodelovanje pri Mentorju prišlo kot naročeno.

Poleti 1915 in 1916 pa Zavašnika ni bilo več v zavode. Malo pred koncem šolskega leta 1915/16 se je namreč končala njegova življenjska pot. Tedaj je bil že vojak tako kot drugi njegovi vrstniki. Vpoklicali so ga že spomladi leta 1915. Kmalu je napredoval v kadeta. Ko je že deset mesecev prebil v strelskih jarkih ga je na tirolskem bojišču 30. maja 1916 krogla zadela v glavo. Odpeljali so ga v bolnišnico v Tridentu, kjer pa se je njegovo življenje končalo 9. junija. Star je bil komaj dvajset let.

Osma žrtev
Počitniški čas pa leta 1916 tudi v zavodu sv. Stanislava ni obetal nič lepega. Rektor in obenem ravnatelj doktor Janez Gnidovec je prav tako kot profesorji in gojenci s strahom spremljal poročila z bojišč v Galiciji, na slovanskem jugu in ob Soči, ter upal, da med mrtvimi in ranjenimi ne bo spet kakega njihovega znanca.

Vendar pa so vsi ti dobri ljudje spet upali zaman. Tretje šolsko leto v vojnem času se je namreč začelo prav tako žalostno kot prejšnji dve.

Dijaki so že med počitnicami izvedeli, da je smrt zopet posegla v njihove vrste. Sedmošolci so namreč izgubili sošolca Franca Jenčiča. Tudi on je bil "ponos in dika zavoda", kot ga ocenjujejo tamkajšnja Izvestja. Smrtno ranjen je izdihnil v bolnišnici v Krakovu na Poljskem. V spomin so mu zapisali: "Bil je zgleden dijak, nadarjen, priden, sila ponižen in pobožen, vzoren kongreganist. Kako plah in boječ si nas dragi tovariš srečeval na hodniku ali kjerkoli, kakor, da bi nič ne vedel za velike umske in srčne zaklade, ki si jih skrivaj nosil v sebi. Bil si v resnici plemenit dijak. Proti nasilju in zvijači nisi imel orožja. Vsakdo bi ti lahko vse vzel; bil si preplemenit, da bi se lahko protivil. Toda v Tvojem prepričanju, v Tvoji zvestobi ali dolžnosti Te ne bi omajala nobena slika na svetu. Tvoja ponižnost in skromnost, ki je sama sebe zanikavala, nam bo nepozabna; kajti še vedno nam sije tvoj svetli zgled."

Pokojni Jenčič je bil rojen leta 1897 v Podgorju pri Kamniku. Po končani ljudski šoli je vstopil v zavod sv. Stanislava in bil šest let odličen dijak. Potem je od oktobra 1915 služil kot enoletni prostovoljec. Po uspešno opravljenem izpitu je bil dodeljen kot desetnik k 17. pešpolku, nato pa so ga premestili k 8. pešpolku. Z njim se je bojeval na severnem bojišču in bil 3. avgusta smrtno nevarno ranjen pri Rudki Mirinski. Hudo krvavečega so ga spravili v krakovsko bolnišnico, kjer pa je šest dni pozneje umrl. Bilo je to 9. avgusta ob tri četrt na drugo uro popoldne.

Jenčič je že nekaj mesecev pred smrtjo čutil neko otožnost. "Slutim, da ne bom dosegel tega, po čemer hrepenim," je dejal in res mu ni bilo dano, da bi postal duhovnik.

Nekdanje življenje v Šentvidu je močno pogrešal: "Ne veste, kako rad bi še enkrat videl zavod ... Oh, kako je bilo tam ob nedeljah prijetno ..."

Njegov bojni tovariš je zapisal: "Vedno sem občudoval njegovo mirno naravo, krotkost, pridnost, predvsem pa pobožnost. Ako so bili napori na vajah in zdaj na fronti še tako veliki, ni nikoli tožil ali se jezil; vse je prenašal z največjo potrpežljivostjo. S svojimi ljudmi tu pri vojakih je bil do skrajnosti ljudomil; vse je njegova smrt zelo potrla."

O Jenčičevem zadnjem boju pa isti tovariš priča: "3. avgusta, popoldne okoli 1. ure smo dobili ukaz, da zavzamemo postojanke, ki jih je začasno sovražnik zasedel. To je bila težka naloga za nas, ali za kranjske Janeze (dodeljen je bil 8. pešpolku) ne pretežka. Šli smo naprej in naprej. Vaš Francelj je bil vedno med prvimi. Naenkrat je zaropotala strojna puška in zadet je bil v obe koleni. Za silo so ga brž obvezali, a kri mu je še tekla ... Nazaj ga ni bilo mogoče takoj odnesti, ker so imeli sanitejci mnogo dela. Slučajno sem tudi jaz prišel k njemu, bil je še pri polni zavesti, in se od njega poslovil. Tožil mi ni prav nič, prosil me je le vode."

V zavodu so Franca Jenčiča ohranili v najlepšem spominu: "Učil se je šolskih predmetov, učil jezikov, petja in godbe, vse da bi mogel kdaj koristno delovati v vinogradu Gospodovem. Hrepenel je po svetišču Gospodovem, da bi kot duhovnik mogel osrečevati druge. Gospod pa ga je v neskončni ljubezni poklical k sebi."

Šolska Izvestja o njem pričajo: "Bil je zgleden dijak, nadarjen, priden nežno pobožen, vnet kongreganist."

Pobožni sošolec mu je zapisal v spomin: "Umrl je vdan v voljo božjo kot nedolžna žrtev, darovana v cvetju tihe, zgledne mladosti v spravo za tolike grehe in krvoprelitja sveta."

V zavodski Marijini družbi pa so ugotovili: "Z blagim Jenčičem je padel za domovino osmi gojenec zavoda sv. Stanislava, Marijina kongregacija je žrtvovala z njim osem kongreganistov in štiri prednike. Pri Jezusu in Mariji naj bo njih delež!"

Pokojni Jenčič je bil pokopan na vojaškem pokopališču Rakovice, kjer so mu na gomilo postavili preprost lesen križ.

V novo šolsko leto - 1916/17
Po žalostni novici o smrti dijaka Jenčiča so dijaki še z večjo negotovostjo zrli v svojo prihodnost. Skrbelo jih je, kako bo z njimi v zavodu in v življenju na splošno. Jeseni 1916 namreč še vedno ni kazalo, da bi razmere kmalu prinesle mir na bojiščih Evrope in preostalih delih sveta.

V Šentvidu se je tako 19. septembra ponovno začelo novo šolsko leto. In spet se je pojavilo vprašanje, kako v novem šolskem letu pod streho spraviti 373 dijakov. V ljudski šoli so se potem nastanili prvi trije razredi (207 gojencev), preostalih pet pa v svojem matičnem poslopju. Zaradi pomanjkanja prostorov so bili dijaki v učilnicah kar po ves dan. Obednica pa je bila kar v kleti.

Nič bolje se ni godilo njihovim sostanovalcem, ranjencem v osrednjih delih zavoda. Smrt je iz meseca v mesec zahtevala nove žrtve.

Bivanje v zavodu je bilo tisti čas tako turobno, da slabše sploh ne bi moglo biti. Eden izmed dijakov pripoveduje: "Sicer velikanska stavba, da ji zlepa ni para, je bila do kleti in podstrešja natrpana z ranjenci. Prav čudežno je tedanji rektor zavoda in ravnatelj gimnazije dr. Gnidovec našel še prostora za številne gojence. Pa smo še mi potrkali. Po lizolu in kadilu, po čudnem šolskem in bolniškem duhu je velo po prostornih hodnikih – tedaj učilnicah in jedilnicah. Nekateri smo tudi postelje imeli na hodniku."

Pa vse to bi se še dalo prenesti, če ne bi bila tudi smrt pogosta gostja v tamkajšnjih prostorih. V šolskem letu 1916/17 pa bela žena tudi dijakov na fronti ni pustila pri miru.

Kmalu po začetku pouka so tako gojenci znova izvedeli, da se je njihovo število zmanjšalo za eno nedolžno žrtev. Tokrat je njihov nekdanji sošolec, edinec ljubečih staršev, Jožef Lovšin, umrl kar v domačem kraju; v naročju svoje matere.

Vrli Ribničan je aprila 1915 pri devetnajstih kot šestošolec škofovih zavodov moral oditi na bojišče. Služil je pri 27. domobranskem pešpolku in se prikopal do položaja desetnika. Kot številni drugi je bil poslan na soško fronto, kjer je na Rombonu, gori, ki je zahtevala že žrtev nekdanjega zavodarja Janka Cerarja, tako hudo ozebel, da so mu morali odrezati nogo. Zaradi tega je začel vidno hirati in je kot invalid žalostno preminil 22. oktobra 1916. Umrl je v ribniški rezervni vojni bolnici.

Govornik mu je ob odprtem grobu žalostno dejal v slovo: "Umrl si kot mučenik za dobro in sveto stvar; kot junak si dal svoje življenje za dom in domovino, zato te bo sprejel Kralj nebes in zemlje v svoja bivališča.."

Še ne teden pozneje pa je zadnji življenjski boj dokončal tudi 21-letni Albin Peterlin. Tudi on je služil pri 27. pešpolku in bil poslan na soško bojišče. Nekega dne, pisal se je 31. oktober 1916, je bilo še posebno hudo. Praporščak Peterlin je med grmenjem topov stopil iz svojega kritja, da bi se pozanimal za stanje moštva, ki mu je bilo zaupano. Dolgo ga ni bilo nazaj, zato so se tovariši pomaknili dalje, da bi ugotovili, kaj se je z njim zgodilo. Našli pa so ga mrtvega na tleh. Z eno roko se je držal za prsi, druga pa je ležala ob telesu. Glavo pa mu je odtrgalo nad ovratnikom.

Pokojni Peterlin je bil rojen leta 1895 v Preserjah pri Homcu, v kamniški dekaniji. V škofove zavode je prišel s šolskim letom 1907/08. Na začetku vojne je bil torej še dijak, a je 13. marca 1915 opravil izredno vojno maturo. Zavod je tako zapustil kot odličnjak. Sicer pa je bil na splošno znan kot dober dijak. Šolska Izvestja ga opisujejo: "Bil je pokojnik zgleden kongreganist, mnogo je storil v prospeh abstinenčnega gibanja med sogojenci, bil je odkrit značaj, pobožen in goreč častilec presvete Evharistije. Njegovo truplo čaka vstajenja v Hudem logu."

Albin Peterlin je bil na zavod tako navezan, da je svoje profesorje in predstojnike, ki jim je stavba predstavljala tudi stalno bivališče, obiskoval celo v počitniškem času. Tudi on bi rad postal duhovnik. Zato je bil vesel, ko so ga sprejeli v semenišče. Vendar pa bi bilo za vstop treba počakati do konca vojne. Prijatelj bogoslovec o tem piše: "Ko sem ga še par tednov pred smrtjo vprašal, kam misli po vojni, če mu bo sreča mila, mi je kratko odgovoril: 'Kam drugam kot za teboj.' Bil sem vesel tega sporočila. In prosil sem Boga, da bi ga ohranil in pripeljal res za menoj."

Zavodski kronist pa o Peterlinu izpričuje: "Bil je zelo značajen, in vedno vesele narave. Zavod in domači so veliko upali od njega. Počivaj v Bogu, dragi Bine!"

Po smrti sta mu bili dodeljeni bronasta in mala srebrna svetinja za hrabrost.

Veliko srečo pa je še vedno imel nekdanji zavodski profesor dr. Franc Kulovec, ki je bil zaradi svoje požrtvovalnosti na fronti oktobra 1916 že drugič odlikovan. Tokrat je dobil signum laudis z vojno dekoracijo in meči.

Nove izgube
Kulovčev viteški križec Francjožefovega reda pa je bilo eno izmed zadnjih odlikovanj, ki jih je podelil stari cesar. Že mesec dni zatem je namreč vso državo pretresla novica, da je odšel v večnost. Vojne tegobe tudi njemu niso dale miru in pri krepkih 86 letih in nekaj manj kot 68 letih vladanja je zapustil državo. Po vsej monarhiji so se vrstile žalne slovesnosti in bogoslužja in tudi zavod sv. Stanislava pri tem ni bil izjema.

Starega cesarja niso niti dobro pokopali, 28. novembra so za njim opravili žalno mašo, ko je v zavod zopet prišla žalostna vest. V tirolskih gorah je 11. decembra plaz zasul množico vojakov in med njimi tudi njihovega nekdanjega tovariša šestošolca Gabrijela Lukca. Lukec je bil rojen v Spodnjem Kašlju, župnija Devica Marija v Polju. V zavodu je veljal za dobrega dijaka, ki je "vsled svoje mirne nravi, nadarjenosti in pridnosti ostal vsem v blagem spominu".

Gimnazijski list Mentor o njem piše: "Kot vse njegove sošolce razen enega je vojska tudi njega potegnila s šolskih klopi. Dolgo so mu prizanašale granate, ogibale so se ga morilne krogle, ali proti mladim, upa polnim močem so se zarotili naravni elementi ..."

Šolsko leto je potem minevalo v starem slogu, le da je bilo dijakov v zavodu zaradi vojaških novačenj vedno manj. Drugo polletje v zadnjem, osmem razredu ni bilo več pouka, ker so skoraj vsi dijaki morali na fronto.

A to bi dijaki še prenesli, najhujše pa je bilo, da je bilo žrtev iz njihovih vrst vedno več. Proti koncu šolskega leta 1916/17 je bilo v tem pogledu še posebej hudo.

Italijani si namreč na bojišču ob Soči niso dali dopovedati, da nikoli ne bodo prodrli v notranjost dežele Kranjske. Z novimi in novimi silami so hoteli prodreti na slovensko stran. In tamkaj se je na začetku junija 1917 končalo tudi mlado življenje zavodskega dijaka Franca Kerna, ki je že dosegel čin poročnika. V vojaškem pogledu se je torej povzpel višje od vseh svojih nekdanjih sošolcev.

Franc Kern je bil tudi starejša generacija tedanjih zavodarjev. Rojen je bil leta 1894 na Praprotni Polici pri Velesovem. Tamkajšnji župnik Jožef Brešar je spoznal njegovo nadarjenost in ga spravil na gimnazijo v Kranju. Tam se je dobro izkazal, zato so ga leta 1907 sprejeli v drugi razred škofovih zavodov. Tudi tam je bil vzoren dijak, ki je kazal veliko zanimanje tudi za slovstveno dejavnost. V dijaškem listu Mentor je denimo objavljal pesmi pod vzdevkom Fr. Žalko. Leta 1914 pa je maturiral, seveda z odliko.

V vojski je kmalu napredoval, tako da je še kot kadet dobil srebrno hrabrostno svetinjo 1. razreda. Pri triindvajsetih letih se je kot poročnik 2. gorskega strelskega polka boril na soški fronti. Tudi tam je prejel vojaški zaslužni križec 3. razreda. Pri podrejenih je veljal za dobrohotnega, domačega, globoko vernega in pobožnega tovariša, zato je bilo žalovanje vsesplošno, ko ga je 1. junija kos granate zadel v glavo. Izdihnil je naslednjega dne, 3. junija pa so ga z vsemi vojaškimi častmi pokopali v Rihemberku (Braniku).

Pokojni Kern je pesmi pisal tudi med svojim vojnim službovanjem. Vojaški tovariši so mu v zahvalo postavili lep kamniti spomenik.

"Počivaj v Bogu, idealni tovariš!"
pa mu je zaželel zavodski kronist.

Žalostno šolsko leto 1916/17 se je potem končalo 28. junija. Zavod ga je zopet preživel le s pomočjo denarnih prispevkov gojencev, bodisi v denarju ali v živilih. Ljubljanski knezoškofijski ordinariat pa mu zopet ni namenil niti vinarja.

Redne poletne mature ni bilo, le izredne, ki pa jih je bilo v tem šolskem letu kar devet. Pač tako kot so na fronto sproti odhajali vpoklicani dijaki. Na koncu letnika sta tako v razredu ostala le dva (!!!) dijaka.
Osemnajstim stalnim profesorjem in dvema dodatnima pa je tako dijake, ki še niso bili godni za "topovsko hrano" uspelo srečno pripeljati do konca letnikov. Poleg že prejšnjih gojencev iz ljubljanske škofije je bilo med njimi tudi 67 beguncev iz Gorice in Trsta.

Žalosten poletni čas
Ali bi šolske počitnice v vojnem času lahko minile drugače kot ob vesteh, da so šentviški dijaki zopet izgubili kakega svojega vrstnika? Poleti 1917 to prav gotovo ni bilo mogoče.
Še huje. Tisto poletje je zahtevalo kar pet mladih žrtev iz njihovih vrst.

Najprej je, natanko mesec dni po zaključku šolskega leta, padel četrtošolec Jožef Arkar, ki je že od 16. oktobra 1915 služil pri 17. pešpolku. Bil je še vojak brez čina. O njem je pisal ljubljanski Slovenec: "Padel je dne 28. julija 1917, zadet od sovražne granate, na italijanskem bojišču Joško Arkar iz Trebče vasi pri Žužemberku. Bil je dijak škofovih zavodov v Št. Vidu, vseskozi dober in zgleden fant, v najlepših letih. Opoldne je bil še vesel in zdrav, čez par ur pa že mrtev."
Potem pa so se avgusta poslovili kar trije mladi zavodski gojenci.

Triindvajsetletni poročnik Franc Kvas, rojen 1894 v Zalogu pri Cerkljah, je padel 20. avgusta ob devetih zvečer na gori Monte Majo v severni Italiji. Tudi on je v zavod prišel šele kot drugošolec v šolskem letu 1907/08. Vsa leta je bil odličnjak in je tako z odliko tudi maturiral v rednem roku, poleti 1914.

"Še čisto ga vidim, kako je nekoliko po strani nosil inteligentno glavo z dolgimi lasmi in se skoro vedno narahlo smehljal. Bil je eden izmed najnadarnejših dijakov,"
je o njem zapisal kronist zavoda.

Po opravljeni maturi je moral tudi on v službo cesarja Franca Jožefa. Vpoklicali so ga v 17. pešpolk in z njim se je najprej boril na severni fronti. Zaradi hrabrosti v bojih pri Myszkowu v Galiciji je bil 20. oktobra 1915 odlikovan s srebrno hrabrostno svetinjo 1. razreda. Potem je napredoval in 1. avgusta 1916 postal poročnik. Obenem pa se je sam prostovoljno javil v prve bojne črte.

Po junaški smrti je bil odlikovan za prejšnje zasluge z vojaškim zaslužnim križcem 3. razreda, nato pa mu je cesar podelil še red železne krone 3. razreda z vojno dekoracijo in meči.

Naslednja žrtev, nekdanji abiturient Vinko Dolničar, ki je maturo opravil leta 1914, je bil eden izmed dijakov, ki so se odločili za posvetni poklic. Nadarjen mladenič iz Srednjih Gameljn, župnija Šmartno pod Šmarno goro, je bil rojen leta 1893. Bil je že študent klasične filologije v Gradcu, ko ga je dosegel cesarjev klic. Pri naboru so ga potrdili, nakar se je javil za enoletnega prostovoljca. Kmalu je napredoval v desetnika in tudi dobil bronasto svetinjo za hrabrost. Služboval je na soškem bojišču, kjer je bil v času smrti telefonist blizu sv. Lucije (današnji Most na Soči). Tam ga je sedem dni za nekdanjim sošolcem Francem Kernom, 27. avgusta, zadela sovražna granata.

"Sošolci in tovariši, spomnite se ga v molitvi. – Žalostni družini izrekamo sožalje."
je 7. septembra 1917 zapisal ljubljanski Slovenec.

Vinko Dolničar se je kot zavodar zanimal tudi za slovstvo in pisal za dijaško glasilo Domače vaje.
Že naslednji dan pa je bil prav tako na soškem bojišču, natančneje na Banjški planoti, smrtno zadet poročnik Franc Škedelj. Služil je v 4. pešpolku. Škedelj je bil letnik 1893, doma iz Vrbovcev pri Šentjerneju.

Njegov tovariš piše: "Volja Vsemogočnega je bila. Dne 28. avgusta ob pol 3. uri popoldne ga je v protinapadu zadela sovražna krogla in mu predla vrat. Njegovo truplo počiva v mali dolinici za krajem Hoje v Banjiški planoti. Padel je, izvršujoč svojo dolžnost kot branilec domovine. Častniški zbor je izgubil v njem najboljšega tovariša, moštvo pa dobrega poveljnika."

"Pridni in idealni tovariš, počivaj v miru!"
pa so ob njegovem žalostnem slovesu zapisali v zavodu sv. Stanislava.

Pokojnik je prišel v šentviški pripravljalni tečaj leta 1906. Potem je bil ves čas vzoren dijak, ki je 22. oktobra 1914 med prvimi opravil vojno maturo. Dodelili so ga k 27. domobranskemu pešpolku, kjer je avgusta 1916 postal poročnik. Potem pa je bil dodeljen 4. bosansko-hercegovskemu polku. Tam je bil odlikovan s srebrno hrabrostno svetinjo 2. razreda, potem še z odlikovanjem signum laudis z vojno dekoracijo in meči, po smrti pa še z vojaškim zaslužnim križcem 3. razreda, prav tako z vojno dekoracijo in meči.

Kmalu za Škedljem pa je še pred začetkom šolskega leta, na Marijin praznik, mali šmaren, 8. septembra 1917 omahnil šestošolec, devetnajstletni Valentin Magušar. Na italijanskem bojišču je bil tega dne žrtev plinskega napada. Naslednjega dne pa so ga pokopali pri sv. Križu na Vipavskem.

Magušar je bil rojen leta 1897 v Kropi na Gorenjskem. Med vojake so ga vključili 11. maja 1916. Najprej je služboval kot enoletni prostovoljec.

Junaški zavodar Peterlin
V času, ko so v zavod prihajale same žalostne novice, pa so gojenci kdaj pa kdaj lahko brali tudi o podvigih nekdanjih vpoklicanih sovrstnikov.

Ob koncu njihovih počitnic leta 1917 se je tako še posebej izkazal abiturient iz leta 1913, Maks Peterlin, po rodu iz Podboršta pri Komendi. Že v deveti soški ofenzivi je bil ranjen pri Opatjem selu in potem tudi odlikovan z redom signum laudis z vojno dekoracijo in meči. Dobil je tudi malo srebrno hrabrostno svetinjo. Kot poročnik 2. gorskega strelskega polka pa je v začetku septembra v času enajste soške ofenzive služboval na Škabrijelu, gori sv. Gabrijela. Skupaj še s sedmimi tovariši je odbil deset sovražnih napadov. Pri tem je bil ranjen v oko in se je potem zdravil v dunajski bolnišnici.

O njegovem podvigu piše Slovenec: "Naši gorski strelci so izšli ob 11. laški ofenzivi zmagoslavni iz najbolj krvave borbe, ki so jo osem dni bili z Lahom na gori Sv. Gabrijela. Tvorili so neporušljiv zid, od katerega je odletavalo besno sovražno valovje; grozilo je pogaziti vse, kar se mu v bran postavi. Kakor je pri njih odločevala množica, tako pri Slovencih duh in železna vztrajnost. Peti september nam nudi klasičen zgled: Bilo je ob 4. popoldne - boj je stal na najvišnji stopinji. Laški naskakovalni oddelek, močan 38 mož, pod vodstvom častnika prodre na rov, v katerem se je nahajala naša rezerva. S klici 'Osrterreich, heraus!'" poziva isto naj se vda. V tem odločilnem trenotku plane poročnik M. P. na svojo roko, brez povelja iz rova, se - smrt zaničujoč - s šestimi možmi vrže s 'Hura' na šestkratno sovražno premoč, jo obsuje z ročnimi granatami in jo večinoma zbije, ostalo kriče zbeži, naši pa za njimi in skoro vse pokončajo. Sovražni bataljon, ki je prodiral med tem v hrbet naših postojank in hotel odločiti bitko - zaide ob tem prizoru v zmešnjavo in se spusti v beg - niti poizkušal ni več ta dan sovražnik zopet napasti. En laški častnik in 6 mož je obležalo in se delalo mrtve, na ta način so ušli srditosti slovenskih fantov - bili so ujeti. Čin poročnika M. P. in njegovih šesterih fantov je v odličnem trenotku rešil potek cele bitke."

Ilustrirani Glasnik pa je objavil tudi fotografijo in polno ime bojevitega Slovenca z gore Škabrijel: "Junak gore Sv. Gabrijela - poročnik ljubljanskega plan. polka Makso Peterlin, ki je dne 5. septembra 1917 na gori Sv. Gabrijela v presenetljivem napadu s 6 možmi razbil 40 mož močni laški bataljon, ki je prodiral našim za hrbet in hotel odločiti bitko in usodo velevažne višine. Za svoj drzni in uspešni čin, kateremu je težko dobiti primere, in za vedenje v obupni brambi svoje obkoljene stotnije naslednji dan je bil predlagan za Leopoldov red. - Taki so Slovenci!"

Vojna pa še traja
V novem šolskem letu 1917 /18 pa je le nastopilo nekaj sprememb. Zavod je namreč že kmalu spet dobil nove stanovalce. Ker so Nemci tisti čas sklepali mir z Rusijo, so velik del svojega moštva lahko "posodili" bratski avstrijski armadi. Za jesen 1917 so skupaj načrtovali preboj na soški fronti. V ta namen so začeli kopičiti vojaštvo po vsej deželi Kranjski. Prišli so tudi v Šentvid, kjer so zasedli prostore v ljudski šoli. Tam se je nastanil 117. nemški pešpolk. Šentvid in sosednje Šmartno pa sta za krajši čas gostila tudi nemške letalce, ki so bili namenjeni kot podpora soški fronti.

Zavodski dijaki so se začasno vrnili v škofove zavode.

Preboj soške fronte je tokrat uspel, tako, da so združene avstrijsko-nemške sile pregnale Italijane daleč v njihovo zaledno ozemlje. V bojih pa je bilo veliko ranjencev in marsikoga izmed njih so pripeljali prav v škofove zavode. Tam je bilo denimo tisto jesen nastanjenih čez 3.000 ranjencev.

V tem času pa je v zavod prišlo še eno sporočilo o smrti na bojišču. Dne 14. novembra ob treh popoldne je namreč na assiaškem bojišču, vzhodno od Monte Lisser, padel nekdanji šestošolec Jakob Pavlovčič. Bil je doma iz Iga vasi pri Starem trgu, kjer se je rodil leta 1898. V vojake so ga vzeli maja 1916. Služil je kot enoletni prostovoljec in postal četovodja 7. lovskega bataljona. Bil je žrtev izstrelka, italijanske granate.

Zima in lakota v zavodu …
Ker je bilo vojne ob Soči konec, je postala nepotrebna tudi bolnišnica v škofovih zavodih. Že v dobrem mesecu in pol se je preselila v Ljubljano. Žal pa je s seboj odpeljala večino premoga in tako je zavod sredi zime ostal skoraj brez kurjave. Peči za centralno ogrevanje so postale neuporabne, zato so v prostore, kjer je bila dimniška napeljava, namestili železna kurišča. Tako so s preostankom kuriva za silo prebredli zimo.

Žal pa težav s tem ni bilo konec. Zaradi dolgoletne vojne in gospodarskega izčrpavanja prebivalstva je v Avstro-Ogrski nastalo hudo pomanjkanje živil. Tudi zavod sv. Stanislava se ni mogel izogniti tej novi zagati. Konec marca je zmanjkalo hrane za dijake, tako da pouka ni bilo več mogoče izvajati. Od srede marca do srede maja 1918 so bila vrata zavoda zaprta, dijaki pa na prisilnih počitnicah po svojih domovih.

Ko so se razmere nekoliko izboljšale, so se lahko za dober mesec vrnili v šolo. Potem pa so tako ali tako že nastopile počitnice. Tudi tisto leto v zavodu ni bilo redne mature. Do konca leta se je namreč vojski uspelo izogniti le štirim (!!!) dijakom, ki so tako predstavljali zaključni, osmi razred.

Zavod se je tudi to leto vzdrževal s prispevki gojencev, ki so znašali čez 140 tisoč kron, tokrat pa se je izkazal tudi ljubljanski škofijski sedež, ki je dodal 105 tisočakov.

Na zahodu nič novega, kaj pa pri nas …
Znameniti pisatelj Erich Maria Remarque je s svojim znamenitim romanom Im Westen nichts Neues, ki so ga Angleži prevedli kot All Quiet on the Western Front, pri nas pa Na zahodu nič novega, zelo nazorno pokazal stanje po mnogo letih evropskega bojevanja: nasprotne sile so se vkopale v svoje jarke, napredka in preboja pa ni in ni hotelo biti.

Omenjeni Remarquov roman prikazuje življenje nemških dijakov na zahodni fronti. Konča pa se s smrtjo glavnega junaka, ki ga zadene krogla v času tega negotovega miru. Podobno zgodbo bi lahko napisali tudi dijaki iz zavoda svetega Stanislava. Če ne drugi, pa vsaj nekdo, ki je poznal tamkajšnjega sedmošolca Antona Hočevarja iz župnije Ambrus na Dolenjskem. Njegovo življenje se je utrnilo na tirolski fronti, 15. junija 1918, le nekaj mesecev pred sklenitvijo premirja.

Pokojni Hočevar je bil potrjen leta 1917 in je potem čakal priložnosti, da dobi dopust in opravi izredno maturo. A je ni dočakal. O njem je profesor Jožef Kržišnik pisal enemu izmed zavodskih abiturientov tistega leta: "Hočevar Anton (iz Ambrusa, VII) je padel 15. VI.-Št. 18!"

Omenjena številka pomeni število zavodskih izgub, ki pa je bilo dejansko še malo višje.

Tudi pokojnega Hočevarja so zavodska Izvestja ohranila v lepem spominu: "Bil je priden in nadarjen mladenič in član dijaške Marijine kongregacije."

Pri nas pa nove in nove žrtve …
Anton Hočevar naj bi bil torej že osemnajsta žrtev med dijaki in abiturienti škofovih zavodov. A tudi z njegovo smrtjo seznama še ni bilo konec. Deset dni zatem so namreč starši in domači objokovali zavodskega abiturienta Franceta Demšarja.

Praporščak Demšar je bil rojen leta 1898 v Sestranski vasi pri Trati v Poljanski dolini. V zavod je bil sprejet leta 1909. Tam je opravil štiri razrede, nato pa prestopil v topničarsko kadetnico. Vendar pa se je tamkaj na vojaških vajah prehladil in dalje časa bolehal. Zato je bil odpuščen in vrnil se je v šentviške škofove zavode. Tamkaj se je šolal tudi njegov leto dni mlajši brat Janko. Skupaj sta potem prebivala v zavodu, dokler Franceta leta 1917 niso ponovno vpoklicali v vojsko. Potrjen je bil v začetku leta 1917. Najprej je služboval pri 17. pešpolku. Potem pa so ga poslali v častniško šolo v Brucku ob Muri. Tam je napravil častniški izpit. Ves čas pa si je tudi prizadeval, da bi napravil maturo. To mu je uspelo 26. januarja 1918. Potem pa se je vrnil na tirolsko fronto, kjer so ga dodelili novemu 117. pešpolku. Meseca junija je bila ta enota vpletena v hude boje na gori Monte di Vall Bella. Tamkaj je bil Demšar ranjen 16. junija. Kos granate mu je prebil obe nogi v členkih. Za hrabrost, ki jo je izkazal v boju, je bil 19. junija povišan v praporščaka in odlikovan s srebrno hrabrostno svetinjo 1. razreda. A to mu ni kaj dosti pomagalo, kajti zaradi hudih ran so mu odrezali obe nogi pod koleni. Že dva dni po napredovanju pa je 21. junija 1918 izdihnil svojo dušo. Naslednji dan so ga pokopali v posebnem grobu v kraju Selva, okraj Borgo v Tirolah.

Tudi njega je obžalovala zavodska kronika: "Rajnik je srčno želel, da bi postal duhovnik; pa je Bog sklenil drugače in ga poklical v cvetu mladosti."

Mesečnik Bogoljub pa izpričuje: "Franc Demšar je bil v zavodu gojenec, katerega so ljubili predstojniki in tovariši. V šoli je jako dobro napredoval. Ni bil sicer vsa leta odličnjak, pač pa vedno med boljšimi dijaki. V zavodu se je odlikoval s svojo vestnostjo in značajnostjo."

Ob novici o Demšarjevi smrti je nastopil kaj žalosten začetek šolskih počitnic. Tisto leto v zavodu spet ni bilo redne mature. Vojaškim obveznostim pa se je uspelo izogniti le štirim (!!!) dijakom, ki so tako predstavljali zadnji, osmi zavodski razred. Pred vojno pa je bilo osmošolcev in obenem maturantov tam od petindvajset do trideset.

Vojna gre v peto leto
Leto 1918 pa je Evropi poleg vojne, osiromašenega gospodarstva in lakote prineslo še eno nadlogo. Začela je razsajati gripa, ki je v grob položila veliko število vojnih in tudi civilnih žrtev. Tudi zavod sv. Stanislava se ni mogel izogniti tej nadlogi. Tako je tokrat na začetku novega šolskega leta bela žena kosila kar v njihovi domači hiši. V kratkem času se je od nje poslovilo kar devet oseb.

Za "špansko gripo", kakor je ljudstvo poimenovalo to epidemijo, je v zavodu zbolelo okoli dvesto dijakov, nekaj šolskega osebja in strežnici, sestri usmiljenki.

"Pol zavoda je obležalo," piše kronist in nadaljuje: "Mi, ki smo kljubovali bolezni, smo pa s strahom pričakovali kdaj zagrabi še nas. Prav tako je bilo, kakor pravi velikonočna sekvenca: Mors et vita duello conflixere mirando – smrt in življenje sta se zagrabila v čudovitem boju. Žal, da je zmagala smrt …"

Prvi je kmalu po začetku šolskega leta, 6. oktobra 1918, umrl četrtošolec Karol Stepančič. Sošolcem je ostal v spominu kot "jako pobožen dijak".

Že naslednjega dne se je v ljubljanski deželni bolnišnici poslovil zavodski petošolec Jožef Pečkaj. Po rodu je bil iz Dolnjega Logatca. Tudi on je bil, kot piše kronist, »silno vesten in bogoljuben mladenič«. Na zavodu ga je vzdrževal brat Janez, ki je bil tamkaj prefekt in je tudi obolel za to hudo boleznijo.

Tri dni zatem, 10. oktobra, sta umrla prvošolček Franc Konšek in petošolec Franc Plešec.

Naslednjega dne pa je zjutraj zadnja ura odbila profesorju Francu Rebolu. Rojen je bil leta 1876 v Hrašah, vasi župnije Preddvor. Po ljudski šoli v domačem kraju, Kranju in Škofji Loki je leta 1888 vstopil v ljubljansko gimnazijo in jo končal leta 1896. Nato je študiral bogoslovje in uspešno zapel novo mašo. Kot kaplan je služboval v rojstni župniji in Postojni. Od tam so ga poslali na Dunaj študirat germanistiko in slavistiko. Tamkaj se je vključil tudi v delo svojih rojakov. Potem pa je leta 1909 dobil službo v zavodu sv. Stanislava.

Tamkaj je ostal v lepem spominu: "Rajni je bil krepke, ne prevelike postave, prijaznega obraza, zadnja leta nekoliko upognjenega života. Z obraza mu je sevala dobrohotnost, prijaznost, neprisiljena in odkrita dobrodušnost. V družbi je bil rad vesel in prijazen do vsakega …"

O njegovem odnosu do gojencev pa so zapisali: "Vso svojo dobroto je osredotočil na dijake. Da je bil hud, kar pa je bilo zelo redko, je moralo biti kaj prav posebnega. Seveda niso znali dijaki v mladeniški prešernosti vedno ceniti njegove dobrote. Pri odhodu iz zavoda pa je priznal marsikdo: 'Žal mi je, da sem zlorabil dobroto blagega gospoda profesorja!' Ganljivo hvaležnost so pokazali ob njegovi smrti. Koliko so nabrali njegovi dijaki v hvaležen spomin na rajnika v dobre namene." Rebol se je ukvarjal tudi s pisateljevanjem.

Istega dne kot Rebol je popoldne ob četrt na dve preminil še vzgojni prefekt Janez Evangelist Pečkaj. Star je bil šele 29 let. Doma je bil iz Dolnjega Logatca, kjer se je 27. decembra 1889 rodil v družini revnih staršev. Kljub temu sta s pomočjo dobrotnikov zbrala denar, da sta ga lahko šolala. Po končani gimnaziji je študiral bogoslovje in bil 14. julija 1913 posvečen v mašnika. Od leta 1913 je najprej dve leti služboval kot kaplan v Senožečah. Potem pa je dosegel, da so ga namestili kot vzgojnega prefekta v škofovih zavodih. Tako je z gojenci srečno prebrodil huda vojna leta. V zavodu so se ga spominjali: "V svoji novi službi kot prefekt je živel samo za dijake. Poznal jih je in rad je govoril o njih z globoko resnostjo, a včasih tudi z ostrim dovtipom. Živel je z njimi, pel in vriskal, trpel in se potezal zanje. Zato so ga tudi dijaki ljubili in mu bili vdani."

Mesečnik Bogoljub pa mu je zato ob slovesu zapisal: "Dasi si bil mlad, si vendar veliko pretrpel na zemlji. Tvoje bolečine zadnjih dveh dni so bile strašne, a na tvojih ustnicah je igral nasmeh; z nasmehom si zapustil ta svet in stopil v večnost k svojemu par dni pred teboj umrlemu bratu."

Pet dni za Pečkajem pa se poslovil še petošolec Franc Lekšan.

Naslednji dan pa je zadnja ura odbila nekdanjemu zavodskemu dijaku Janezu Mraku. Bil je doma iz Gorenje vasi pri Trati blizu Škofje Loke. Na začetku oktobra je bil prideljen mornariškemu komisariatu. V Pulju. A je tam že hitro obolel in že po dveh tednih (17. 10. 1918) zapustil ta svet.

Pri mornarjih pa se je med prvo svetovno vojno končalo tudi življenje zavodskega abiturienta Feliksa Kodra. Bil je doma iz župnije Preska pri Medvodah, kjer se je rodil leta 1894. Po maturi leta 1914 je bil tudi on dodeljen mornariškemu komisariatu.

Ob vseh teh pa je 8. decembra za vedno zaspala še obolela strežnica, usmiljenka, sestra Fidelija. Njena redovna tovarišica pa je umrla že avgusta tega leta.

Smrti pa še ni konec
Vojna se je že tri tedne po smrti teh zavodskih žrtev, na začetku novembra 1918, k sreči končala in gimnazija sv. Stanislava je lahko nadaljevala svoje plodovito delo. V letih od 1914 je preživela neverjetno razburljive čase. Pod njeno streho se je odigralo mnogo usod šolajočih dijakov in njihovih profesorjev, pa tudi številnih ranjencev, ki so tamkaj skušali ponovno pridobili zdravje, ali pa so jih zapečatene v krstah odnesli na šentviško pokopališče.

Vendar pa s sklenitvijo premirja smrti iz kroga šentviških zavodarjev še ni bilo konec. Stavba sama se je bele žene sicer obvarovala, ne pa tudi njeni nekdanji prebivalci.

Tako je že po koncu vojne na svojem domu v Mlinem pri Bledu preminil abiturient Valentin Soklič. Ugonobila ga je bolezen, ki si jo je nakopal v vojaški suknji.

Sedmega januarja 1919 je v osvobodilnih bojih za koroško mejo pri Borovljah umrl enaindvajsetletni poročnik Pavel Sirnik, adjutant majorja Lavriča. Rojen je bil leta 1898 v Zgornjem Kašlju, v župniji Devica Marija v Polju. Med vojno je bil praporščak 17. pešpolka. Služboval je od leta 1917. Tega leta je v zavodu opravil tudi izredno maturo.

Dominik Pirnat, enaindvajsetletni nekdanji gojenec škofovih zavodov, pa ni imel sreče, da bi še kdaj videl svojo domačijo ali obiskal hišo svojega šentviškega šolanja. Leta 1920 je namreč umrl kot vojni ujetnik v Italiji. Pirnat je v vojsko vstopil že kot petošolec 10. marca 1917.

Spomini ostanejo – ali pa tudi ne
V zavodu svetega Stanislava in v Šentvidu samem je na vojna leta ostal grenak spomin. Vodstvo je po koncu vojne v stavbi dalo vgraditi lepo marmornato spominsko ploščo, na katero so zapisali imena skoraj vseh žrtev, ki so preminule v letih od 1914 do 1920.

V Šentvidu samem pa je na tragedijo v zavodu spominjalo več kot 90 grobov, v katerih so počivali mrtvi junaki soške fronte. To grobišče je bilo dolgo vestno urejeno in tudi oskrbovano. Zavodski dijaki so že med vojno ob prazniku vseh svetih obiskovali grobove. Po prvi svetovni vojni pa so prostor še posebej slovesno okrasili. Tedenski list Ilustrirani Slovenec je šentviško pozornost do mrtvih lahko dal za vzgled vsem preostalim v tedanji novi kraljevini. O izredni tankočutnosti šentviške občine in mladine, šolskih otrocih, je leta 1926 zapisal: "Skrb za vojaške grobove je kulturna in človečanska dolžnost in po njih oskrbi lahko merimo tudi kulturnost dotičnih krajev."

Žal pa je ta laskava ocena veljala le za tiste čase. Dandanes ni več sledov o spominski plošči v nekdanjih škofovih zavodih, prostor na šentviškem pokopališču in za njegovim zadnjim zidom pa tudi prav v ničemer več ne priča o spominu na žrtve med nekdanjimi junaki bojišča ob Soči. Škoda. Bili so sicer večinoma tujci, vendar so branili slovensko zemljo. Njihova življenjska nit se je žal pretrgala tu, v Šentvidu. Nedvomno pa so si vsi želeli ozdravljenja in vrnitve v svoje rodne kraje. In prav zato jim po vseh načelih civilizacije pripadata čast in spoštovanje.

Stari in mladi
Horjulec Anton Čepon, mladi gojenec škofovih zavodov, ki je konec leta 1915 tamkaj pristal tudi v vrsti soških ranjencev, pa si je v stavbi, kjer je prej obiskoval gimnazijo, kmalu opomogel. Že do maja 1916 se je uspel pripraviti na maturo in je tako srečno prestal svoj zrelostni izpit. Ker pa je bila njegova poškodba med težjimi, so ga odpustili iz vojske kot invalida. To pa ga ni potrlo in vpisal se je v bogoslovje. Po novi maši je študiral še klasično jezikoslovje in po doktoratu na Dunaju pristal tam, koder so minevala njegova gimnazijska leta. Leta 1925 je namreč postal suplent, potem pa tudi profesor v zavodu svetega Stanislava. Poučeval je grščino in latinščino.

Njegovi dijaki so sicer opazili, da profesor Čepon svojo levo roko navadno drži tesno stisnjeno k telesu, niso pa vedeli, da je to posledica rane, ki jo je pridobil na soški fronti, ko je kot vpoklicani gimnazijec branil slovensko zemljo pred grabežljivim Lahom.

Dr. Anton Čepon je v šentviškem zavodu sv. Stanislava poučeval vse do aprila 1941, ko je nemški okupator iz stavbe izgnal profesorje in dijake, hišo izobrazbe pa spremenil v eno izmed najstrašnejših slovenskih begunskih taborišč.

Čepon sam je kot številni drugi našel zatočišče v Ljubljani, kjer je potem prebival v okviru stolne župnije. Zaradi izjemno dolgega življenja, umrl je namreč le malo pred svojim stoletnim jubilejem, pa je dočakal tudi dan, ko je gimnazija v zavodu sv. Stanislava obnovila svoje delovanje in je pod svojo streho zopet sprejela mlade fante in - tokrat tudi dekleta - željne izobrazbe. Med starodavne zidove se je zopet vrnil smeh vesele mladosti.

In z njim tudi veselje mladine, ki v času evropskega miru lahko svobodno študira in se razvija, o tamkajšnjih hudih vojnih letih, ki so težila njene predhodnike, pa prebira le v orumenelih časopisih.

Andrej Mrak
Prijavi napako
Komentarji
Ta novica trenutno še nima komentarjev.
TV in RA arhiv
Spomin na konec 1. svetovne vojne 00:02:07, 19.05.2018
Pandemije: Smrtonosna španka 00:28:16, 08.03.2018
Prevratno leto 1918 01:15:18, 18.01.2018
O novi knjigi Pa zbogom, junaki... 00:06:02, 16.11.2017
Kdo je bil Franc Ferdinand 00:02:59, 24.10.2017
Stoletje čudeža pri Kobaridu 00:07:48, 24.10.2017
Čudež pri Kobaridu 00:53:10, 24.10.2017
Sto let bitke pri Kobaridu 00:02:04, 24.10.2017
Obletnica bitke pri Kobaridu 00:02:08, 16.07.2017
100-letnica ruske kapelice 00:42:12, 29.07.2016
100-letnica začetka bitke na Somi 00:01:57, 01.07.2016
V Novi gorici predstavili Pot miru 00:01:41, 30.03.2016
Prekmurci in prva svetovna vojna 00:05:03, 11.12.2015
Orožja 1. svetovne vojne 00:26:03, 24.11.2015
Orožja 1. svetovne vojne 00:26:03, 24.11.2015
Soška fronta - Primorska letalca 00:18:27, 03.09.2015
Izbor