Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Za na pot: peta oddaja iz cikla Tomaža Pengova

17.10.2019

Ob sedemdesetletnici rojstva Tomaža Pengova poslušamo cikel glasbeno-dokumentarnih oddaj, v katerih nam svoje poglede nanj razkriva sedem njegovih prijateljev in soustvarjalcev: Bogdana Herman, Milan Dekleva, Boris A. Novak, Jerko Novak, Lado Jakša, Aco Razbornik in Borut Činč. V zadnji oddaji se ustavimo ob nekaterih Pengovovih koncertnih posnetkih in pripoved o njem pripeljemo do konca.

Peta oddaja iz cikla Tomaža Pengova

Ob sedemdeseti obletnici rojstva Tomaža Pengova poslušamo cikel glasbeno-dokumentarnih oddaj, v katerih nam svoje poglede nanj razkriva sedem njegovih prijateljev in soustvarjalcev: Bogdana Herman, Milan Dekleva, Boris A. Novak, Jerko Novak, Lado Jakša, Aco Razbornik in Borut Činč. V zadnji oddaji se ustavimo ob nekaterih Pengovovih koncertnih posnetkih in pripoved o njem pripeljemo do konca.

 

»Spomnim se nekega lepega večera pri nas doma, na Gregorčičevi ulici, ko je mojega očeta Anteja Novaka obiskal njegov partizanski tovariš Dušan Pirjevec - Ahac z ženo Nedeljko, pisateljico, in Mišom Jezernikom, sociologom, tudi starim partizanom, disidentom. In nato sta se pojavila tudi brat Jerko in Tomaž, ki sta sodelovala vrsto let, včasih v duetu in seveda tudi zelo intenzivno v glasbeni skupini Salamander. In Tomaž je takrat odigral in zapel dve, tri svoje pesmi, med drugim tudi »V nasmehu nekega dneva«. In to je profesorja Pirjevca silno ganilo in je potem improviziral analizo te pesmi: kako je to pravzaprav lepo: posaditi drevo, ne zato, da bi ga uporabljal kot predmet, ampak zato, da na koncu odlomiš eno drobno vejo za na pot.«

Boris A. Novak, pogovor za Pesem v žepu

 

Boris A. Novak kot eno najpomembnejših motivik iz Pengovove poetike izpostavlja prav pot, potovanje. Iskanje lastne poti, tudi v umetniškem smislu, je močno zaznamovalo ustvarjalno in življenjsko usodo Tomaža Pengova; to so prepoznali tudi njegovi poslušalci.

»Tudi v glasbi je bil nek samohodec: odpotoval je nekam, kamor drugi niso šli. In to je bila po svoje smola, v smislu tega, da je bil malo odmaknjen od glavnega glasbenega toka, predvsem glasbene industrije, hkrati je bila pa to tudi njegova prednost. On se je ognil temu, da bi svojo glasbo šabloniziral, da bi jo spravil v neke varne kalupe … Njegove pesmi so bile enostavno drugačne, so bile nekaj tako izrazito osebnega, da so morale zveneti tudi po drugih družbenih kanalih. Ljudje, ki so ga slišali, so ga vzljubili in so ga hodili poslušat. Kjerkoli je že bil, našli so ga, našli so njegovo glasbo. Tako da je ostajala ob strani, ja, na margini mainstreama, ampak to je bila njena kvaliteta …«

Milan Dekleva, pogovor za Pesem v žepu

 

Tomaž Pengov je največkrat nastopal sam, včasih pa je ob njem zaigral še kdo – na primer Jerko Novak ali pa Lado Jakša, ki se takole spominja ene od skupnih poti na koncert:

»Bojan Drobež, Tomaž Pengov pa jaz pri Mlinarcu v Zagrebu. In smo rekli, gremo, ampak da pač ne bomo pili, nič pili pred nastopom. Ja, in smo šli do Grosupljega in v Grosupljem Tomaž pravi: prosim, ustavite se, samo nekaj grem v trgovino. In midva z Bojanom sva rekla, ja, ampak a smo se zmenili, ne. In sva ga pustila in je šel … in ker ga pač ni bilo enih deset minut, greva midva pogledat, kje je. In ga potem najdeva tam na enem zidu in je imel eno ta dolgo, veliko škatlo jajc – on je spil jajce, ki je dobro za glas, ampak če spiješ eno, dve … Če jih pa spiješ dve škatli, je to bomba za cel organizem … Saj nastop je bil v redu, ampak če je to večkrat počel, prav zdravo to ni.«

Lado Jakša, pogovor za Pesem v žepu

 

Tudi drugi njegovi prijatelji in soustvarjalci pripovedujejo, da se Tomaž Pengov v vsakdanjih rečeh ni najbolje znašel:

»Prišel je leta ’96 k meni pa je rekel: Jerko, mi lahko ti napišeš priporočilo, da bi se jaz vpisal v samostojne umetnike. Takrat je bil star 47 let. Zakaj je to bilo? Je rekel, veš, koleno me boli pa ne morem do zdravnika, ker nisem zavarovan. To kaže na njegov odnos do tega sveta: on kot da ni bil tu. Te zunanje zadeve, ki jih seveda moraš početi, če se hočeš vključiti v ta prostor, njega niso zanimale … Tudi ko smo snemali, na primer: kadar koli sem snemal z njim, nikdar me ni vprašal, če mi bo kaj plačal. Ampak ne iz tega, da mi ne bi hotel plačati. Zaradi tega, ker njemu ta materialni svet ni pomenil kaj dosti, on je bil drugje. Tako da mu nisem nič zameril te zadeve, ker je bil malo – kar se tega tiče, je bil površen. Kar se tiče ostalih stvari, je bil pa sijajen in smo pravzaprav to občudovali pri njem, to brezkompromisno držo. Zašibal je svoje strani pravzaprav zelo pošteno …«

Jerko Novak, pogovor za Pesem v žepu

 

»On je ostal boem, če uporabim to zavržno besedo – zavržna je pa zato, ker nosi v sebi nekaj prilastkov, ki pravzaprav sploh niso točni. Boemsko življenje, halo – kdo od tistih, ki je umetnik, sploh ve, kako drugi razumejo boemsko življenje. Sploh ga ne razumejo. Ne vejo, kaj je to boemstvo. Boemstvo ni pijača. Boemstvo ni brezdomstvo. Boemstvo ni živeti v tri dni. Tudi Tomaž nikoli ni živel v tri dni. Včasih se je pa zdelo, da ja – tudi njemu se je zdelo, v bistvu je pa mlel stvari.«

Bogdana Herman, pogovor za Pesem v žepu

 

»On je bil romantik, to je bila taka rožica, nežna dušica, a veš, si pihnil, pa se je prelomil … On je bil tako senzibilen, kje, ni za ta svet, ni …«

Aco Razbornik, pogovor za Pesem v žepu

 

Konflikt med zahtevami vsakdanjika in lastnim umetniškim svetom Tomaža Pengova se je skozi leta vse bolj poglabljal, kar so prijatelji opazovali s težkim srcem:

»Pa sva imela koncert recimo v Viteški dvorani pa je kar naenkrat prišla neka utrujenost, neka zmeda in v bistvu ni mogel več igrati. In so prijatelji odhajali s solzami iz dvorane, ker je imel pač neko tako situacijo v sebi, da ni mogel kitare pravzaprav uglasiti … in potem tako rekoč nastopa v drugi polovici ni bilo.«

Lado Jakša, pogovor za Pesem v žepu

 

»Govoriva o neki podvojeni osebnosti. Ampak ne zdaj misliti v slabem smislu: ta shizofrenija je ustvarjalna shizofrenija. Se pravi: ne pristanem na to plitvino življenja, v kateri sem. Jaz hočem osmišljati svoje življenje drugače. In Tomažu je, nedvomno, v tem, kar je naredil, to uspelo … Kaj bi bilo, če bi on delal več in če bi ga malo manj »sral«, kot po domače rečemo, in iskal utehe tudi v raznih poživilih. Ja, ne bi bil Tomaž Pengov. Ne bi naredil tistega, kar je. Naredil je malo, vendar je tisto tako dragoceno, da odtehta nek glomazni opus. Saj ne moremo meriti teh stvari – ustvarjalnosti ne moremo meriti z vatli kvantitete.«

Milan Dekleva, pogovor za Pesem v žepu

 

Pengovove osebnostne lastnosti verjetno ponujajo le del odgovora na vprašanje, kaj je usmerjalo njegovo pot. Borut Činč večjo težo pripiše značilnostim glasbene scene pri nas:

»Pa tudi mislim, da to ni bil nek razlog, zakaj je Tomaž tako »odpotoval«, ampak da je bolj problem to, da se dejansko njegove glasbe, ne nazadnje tudi z Odpotovanj, morda premalo v medijih vrtelo na radiih … In potem je tak umetnik, tudi če si znan, ampak če mediji ne stojijo za teboj in če ljudje preko medijev ne izvejo, da si tu, potem tudi organizatorji ne kličejo na koncerte in se nekako v tem prostoru dobesedno malo izgubiš, proti svoji volji.«

Borut Činč, pogovor za Pesem v žepu

 

V poetiko Tomaža Pengova, ki nenehno ostaja odmaknjena od vsakdanjih klišejev, je težko kar tako vstopiti. Poslušalcem jo je v spremnih besedah k Pengovovim ploščam poskušal približati Milan Dekleva.

»Ko smo se razšli s Salamandri, so se naše poti razmaknile … Tomaž je ostal zame inspirativna osebnost. Če ne bi bilo tako, potem ne bi o njem napisal romana. O njem sem pisal tudi v drugih besedilih, ne tako direktno, kot v Pimlicu, ampak vendarle. Tako da se me je ta pot samotneža, pot nekega vztrajnega individualista, ki je morda na poseben način za ljudi okrog sebe destruktiven, ampak ostaja pa zelo ustvarjalen znotraj svoje poetike … Bil je vedno bolj morda razdvojen med tem, da se je izogibal neke konkretne odgovornosti za ljudi, ki so bili okrog njega, in je plačal ta davek, ker se mu ni moglo dobro iziti. Je pa v tej trmi ostal res nekaj posebnega …«

Milan Dekleva, pogovor za Pesem v žepu

 

Na koncu poti ostane zgodba. Vsak svojo o Tomažu Pengovu so nam v petih oddajah odstrli Bogdana Herman, Milan Dekleva, Boris A. Novak, Jerko Novak, Lado Jakša, Borut Činč in Aco Razbornik, ki se jim najlepše zahvaljujemo za vse izrečene in neizrečene besede.

 

 

Vse oddaje iz cikla o Tomažu Pengovu si lahko poslušate tu:


Pesem v žepu

235 epizod


Na robu večera ne potrebuješ nobenih velikih besed, samo greš. Kitara v kovčku, klobuk na glavi in … Pesem v žepu. Poneseš jo na oder ali na cesto; pustiš ji, da poišče pot do tujih ušes. Tudi skozi radijski eter, kjer je našla svoj dom v večerni glasbeni oddaji. Skozi slovensko kantavtorsko in avtorsko sceno se s pesmijo v žepu sprehaja glasbena urednica Teja Klobčar.

Za na pot: peta oddaja iz cikla Tomaža Pengova

17.10.2019

Ob sedemdesetletnici rojstva Tomaža Pengova poslušamo cikel glasbeno-dokumentarnih oddaj, v katerih nam svoje poglede nanj razkriva sedem njegovih prijateljev in soustvarjalcev: Bogdana Herman, Milan Dekleva, Boris A. Novak, Jerko Novak, Lado Jakša, Aco Razbornik in Borut Činč. V zadnji oddaji se ustavimo ob nekaterih Pengovovih koncertnih posnetkih in pripoved o njem pripeljemo do konca.

Peta oddaja iz cikla Tomaža Pengova

Ob sedemdeseti obletnici rojstva Tomaža Pengova poslušamo cikel glasbeno-dokumentarnih oddaj, v katerih nam svoje poglede nanj razkriva sedem njegovih prijateljev in soustvarjalcev: Bogdana Herman, Milan Dekleva, Boris A. Novak, Jerko Novak, Lado Jakša, Aco Razbornik in Borut Činč. V zadnji oddaji se ustavimo ob nekaterih Pengovovih koncertnih posnetkih in pripoved o njem pripeljemo do konca.

 

»Spomnim se nekega lepega večera pri nas doma, na Gregorčičevi ulici, ko je mojega očeta Anteja Novaka obiskal njegov partizanski tovariš Dušan Pirjevec - Ahac z ženo Nedeljko, pisateljico, in Mišom Jezernikom, sociologom, tudi starim partizanom, disidentom. In nato sta se pojavila tudi brat Jerko in Tomaž, ki sta sodelovala vrsto let, včasih v duetu in seveda tudi zelo intenzivno v glasbeni skupini Salamander. In Tomaž je takrat odigral in zapel dve, tri svoje pesmi, med drugim tudi »V nasmehu nekega dneva«. In to je profesorja Pirjevca silno ganilo in je potem improviziral analizo te pesmi: kako je to pravzaprav lepo: posaditi drevo, ne zato, da bi ga uporabljal kot predmet, ampak zato, da na koncu odlomiš eno drobno vejo za na pot.«

Boris A. Novak, pogovor za Pesem v žepu

 

Boris A. Novak kot eno najpomembnejših motivik iz Pengovove poetike izpostavlja prav pot, potovanje. Iskanje lastne poti, tudi v umetniškem smislu, je močno zaznamovalo ustvarjalno in življenjsko usodo Tomaža Pengova; to so prepoznali tudi njegovi poslušalci.

»Tudi v glasbi je bil nek samohodec: odpotoval je nekam, kamor drugi niso šli. In to je bila po svoje smola, v smislu tega, da je bil malo odmaknjen od glavnega glasbenega toka, predvsem glasbene industrije, hkrati je bila pa to tudi njegova prednost. On se je ognil temu, da bi svojo glasbo šabloniziral, da bi jo spravil v neke varne kalupe … Njegove pesmi so bile enostavno drugačne, so bile nekaj tako izrazito osebnega, da so morale zveneti tudi po drugih družbenih kanalih. Ljudje, ki so ga slišali, so ga vzljubili in so ga hodili poslušat. Kjerkoli je že bil, našli so ga, našli so njegovo glasbo. Tako da je ostajala ob strani, ja, na margini mainstreama, ampak to je bila njena kvaliteta …«

Milan Dekleva, pogovor za Pesem v žepu

 

Tomaž Pengov je največkrat nastopal sam, včasih pa je ob njem zaigral še kdo – na primer Jerko Novak ali pa Lado Jakša, ki se takole spominja ene od skupnih poti na koncert:

»Bojan Drobež, Tomaž Pengov pa jaz pri Mlinarcu v Zagrebu. In smo rekli, gremo, ampak da pač ne bomo pili, nič pili pred nastopom. Ja, in smo šli do Grosupljega in v Grosupljem Tomaž pravi: prosim, ustavite se, samo nekaj grem v trgovino. In midva z Bojanom sva rekla, ja, ampak a smo se zmenili, ne. In sva ga pustila in je šel … in ker ga pač ni bilo enih deset minut, greva midva pogledat, kje je. In ga potem najdeva tam na enem zidu in je imel eno ta dolgo, veliko škatlo jajc – on je spil jajce, ki je dobro za glas, ampak če spiješ eno, dve … Če jih pa spiješ dve škatli, je to bomba za cel organizem … Saj nastop je bil v redu, ampak če je to večkrat počel, prav zdravo to ni.«

Lado Jakša, pogovor za Pesem v žepu

 

Tudi drugi njegovi prijatelji in soustvarjalci pripovedujejo, da se Tomaž Pengov v vsakdanjih rečeh ni najbolje znašel:

»Prišel je leta ’96 k meni pa je rekel: Jerko, mi lahko ti napišeš priporočilo, da bi se jaz vpisal v samostojne umetnike. Takrat je bil star 47 let. Zakaj je to bilo? Je rekel, veš, koleno me boli pa ne morem do zdravnika, ker nisem zavarovan. To kaže na njegov odnos do tega sveta: on kot da ni bil tu. Te zunanje zadeve, ki jih seveda moraš početi, če se hočeš vključiti v ta prostor, njega niso zanimale … Tudi ko smo snemali, na primer: kadar koli sem snemal z njim, nikdar me ni vprašal, če mi bo kaj plačal. Ampak ne iz tega, da mi ne bi hotel plačati. Zaradi tega, ker njemu ta materialni svet ni pomenil kaj dosti, on je bil drugje. Tako da mu nisem nič zameril te zadeve, ker je bil malo – kar se tega tiče, je bil površen. Kar se tiče ostalih stvari, je bil pa sijajen in smo pravzaprav to občudovali pri njem, to brezkompromisno držo. Zašibal je svoje strani pravzaprav zelo pošteno …«

Jerko Novak, pogovor za Pesem v žepu

 

»On je ostal boem, če uporabim to zavržno besedo – zavržna je pa zato, ker nosi v sebi nekaj prilastkov, ki pravzaprav sploh niso točni. Boemsko življenje, halo – kdo od tistih, ki je umetnik, sploh ve, kako drugi razumejo boemsko življenje. Sploh ga ne razumejo. Ne vejo, kaj je to boemstvo. Boemstvo ni pijača. Boemstvo ni brezdomstvo. Boemstvo ni živeti v tri dni. Tudi Tomaž nikoli ni živel v tri dni. Včasih se je pa zdelo, da ja – tudi njemu se je zdelo, v bistvu je pa mlel stvari.«

Bogdana Herman, pogovor za Pesem v žepu

 

»On je bil romantik, to je bila taka rožica, nežna dušica, a veš, si pihnil, pa se je prelomil … On je bil tako senzibilen, kje, ni za ta svet, ni …«

Aco Razbornik, pogovor za Pesem v žepu

 

Konflikt med zahtevami vsakdanjika in lastnim umetniškim svetom Tomaža Pengova se je skozi leta vse bolj poglabljal, kar so prijatelji opazovali s težkim srcem:

»Pa sva imela koncert recimo v Viteški dvorani pa je kar naenkrat prišla neka utrujenost, neka zmeda in v bistvu ni mogel več igrati. In so prijatelji odhajali s solzami iz dvorane, ker je imel pač neko tako situacijo v sebi, da ni mogel kitare pravzaprav uglasiti … in potem tako rekoč nastopa v drugi polovici ni bilo.«

Lado Jakša, pogovor za Pesem v žepu

 

»Govoriva o neki podvojeni osebnosti. Ampak ne zdaj misliti v slabem smislu: ta shizofrenija je ustvarjalna shizofrenija. Se pravi: ne pristanem na to plitvino življenja, v kateri sem. Jaz hočem osmišljati svoje življenje drugače. In Tomažu je, nedvomno, v tem, kar je naredil, to uspelo … Kaj bi bilo, če bi on delal več in če bi ga malo manj »sral«, kot po domače rečemo, in iskal utehe tudi v raznih poživilih. Ja, ne bi bil Tomaž Pengov. Ne bi naredil tistega, kar je. Naredil je malo, vendar je tisto tako dragoceno, da odtehta nek glomazni opus. Saj ne moremo meriti teh stvari – ustvarjalnosti ne moremo meriti z vatli kvantitete.«

Milan Dekleva, pogovor za Pesem v žepu

 

Pengovove osebnostne lastnosti verjetno ponujajo le del odgovora na vprašanje, kaj je usmerjalo njegovo pot. Borut Činč večjo težo pripiše značilnostim glasbene scene pri nas:

»Pa tudi mislim, da to ni bil nek razlog, zakaj je Tomaž tako »odpotoval«, ampak da je bolj problem to, da se dejansko njegove glasbe, ne nazadnje tudi z Odpotovanj, morda premalo v medijih vrtelo na radiih … In potem je tak umetnik, tudi če si znan, ampak če mediji ne stojijo za teboj in če ljudje preko medijev ne izvejo, da si tu, potem tudi organizatorji ne kličejo na koncerte in se nekako v tem prostoru dobesedno malo izgubiš, proti svoji volji.«

Borut Činč, pogovor za Pesem v žepu

 

V poetiko Tomaža Pengova, ki nenehno ostaja odmaknjena od vsakdanjih klišejev, je težko kar tako vstopiti. Poslušalcem jo je v spremnih besedah k Pengovovim ploščam poskušal približati Milan Dekleva.

»Ko smo se razšli s Salamandri, so se naše poti razmaknile … Tomaž je ostal zame inspirativna osebnost. Če ne bi bilo tako, potem ne bi o njem napisal romana. O njem sem pisal tudi v drugih besedilih, ne tako direktno, kot v Pimlicu, ampak vendarle. Tako da se me je ta pot samotneža, pot nekega vztrajnega individualista, ki je morda na poseben način za ljudi okrog sebe destruktiven, ampak ostaja pa zelo ustvarjalen znotraj svoje poetike … Bil je vedno bolj morda razdvojen med tem, da se je izogibal neke konkretne odgovornosti za ljudi, ki so bili okrog njega, in je plačal ta davek, ker se mu ni moglo dobro iziti. Je pa v tej trmi ostal res nekaj posebnega …«

Milan Dekleva, pogovor za Pesem v žepu

 

Na koncu poti ostane zgodba. Vsak svojo o Tomažu Pengovu so nam v petih oddajah odstrli Bogdana Herman, Milan Dekleva, Boris A. Novak, Jerko Novak, Lado Jakša, Borut Činč in Aco Razbornik, ki se jim najlepše zahvaljujemo za vse izrečene in neizrečene besede.

 

 

Vse oddaje iz cikla o Tomažu Pengovu si lahko poslušate tu:


06.06.2024

Pol stoletja Odpotovanj: 1. del: drobna naključja postanejo plošča

Odpotovanja, kantavtorski prvenec Tomaža Pengova, so individualna izpoved samotnega trubadurja, obenem pa brezčasna zapuščina takratnega entuziazma študentske generacije. Ob svojem izidu 1. marca 1974 (z letnico 1973) so obveljala za prvo neodvisno ploščo s področja popularne glasbe v nekdanji Jugoslaviji. Petdeset let po nastanku originala je pri ZKP RTV Slovenija izšla nova, restavrirana jubilejna izdaja na vinilu, obenem pa je v uredništvu dokumentarnih oddaj TV Slovenija nastal film »V odmevu nekega stranišča«. V dvodelnem nizu oddaj »Pol stoletja Odpotovanj« bomo v Pesmi v žepu prepletali tri rdeče niti: zgodba o nastanku Odpotovanj pred petdesetimi leti, današnji pogled na to ploščo, ki se zrcali v novem dokumentarnem filmu in novi restavrirani vinilni izdaji, ter Odpotovanja sama: njihovo vsebino in sporočilnost, ki sta ploščo že ob njenem nastanku povzdignili med brezčasne umetniške izdelke. Tokrat poslušamo prvi del.


30.05.2024

Počeni škafi: Kompas

Počeni škafi so navdih za svoje ustvarjanje našli v razigranem swingu New Orleansa in ga obogatili s šarmom francoskih šansonov. Kombinacija ulične neizumetničenosti in šansonjerskih besedil je recept, po katerem so zdaj ustvarili že svoj tretji album: Kompas. Grenkosladke zgodbe o privlačnostih in pasteh medosebnih odnosov nam v Pesmi v žepu premierno predstavita pevka Marjeta Prudič in večinski avtor pesmi ter vodja Počenih škafov Jernej Juren.


24.05.2024

Fed Horses: M. L. A. D.

V Pesmi v žepu poslušamo novi album M. L. A. D. zasedbe Fed Horses, o katerem nam spregovori pevka in soavtorica pesmi Urša Mihevc. Skupino sta pred desetimi leti ustanovila z Juretom Mihevcem in se po začetnih countryjevskih taktih, napisanih v angleščini, odločila za pisanje v slovenščini, kar je Fed Horses približalo širši slovenski javnosti. Z mladostno energijo, zavito v poslušljiv indie rock, se Urša in Jure na novem albumu odločita razgaliti neiskrenosti ustaljenih družbenih konvencij in jim v kontrast ponudita solze, smeh, strah, brezup in upanje – ali kot pravita v eni od pesmi: »Vse, kar sovražim in hkrati ljubim, vržem na plano, nazaj čez ramo.«


16.05.2024

Iz zakladnice šansonov: ptice, lisice in druge metafore

V Pesmi v žepu smo zbrali nekaj šansonov z metaforiko iz živalskega sveta, ki vsak na svoj način odslikavajo naš odnos do narave in samih seboj. Z nami bodo Andrej Trobentar in Same babe, Drajnarjuva vampa, Jure Ivanušič, Bakalina Velika in Vita Mavrič, glasbenim izvedbam pa se s svojo interpretacijo pridruži pesnik Dane Zajc.


25.04.2024

Alja Petric: Pejsaži Prekmurja

Narava, ki nas obdaja, v vsakem kraju zveni nekoliko drugače. Najrazličnejše zvoke iz domačega okolja je na severovzhodu Slovenije v mikrofone ujela Alja Petric. Zvočno krajino Prekmurja je nadgradila z uglasbeno poezijo tamkajšnjih pesnikov in nastal je projekt »Pejsaži Prekmurja«.


18.04.2024

Etno Histeria World Orchestra 2023

Vse od leta 2003 se skoraj vsako poletje nekje na Primorskem zbere od 50 do 100 glasbenikov z različnih koncev sveta, ki jih združuje želja po skupnem muziciranju in druženju. In vsakič znova se tako rodi Etno Histeria World Orchestra. O dogajanju na lanski dvajseti izvedbi orkestrskega druženja nam spregovori koordinatorka projekta Laura Krajnc, sicer članica slovenske glasbene zasedbe Zajtrk, ki s seboj prinaša album »Etno Histeria World Orchestra 2023«.


04.04.2024

Primož Vidovič: Carmina humana

V Pesmi v žepu se nam predstavlja šansonjer Primož Vidovič, ki s svojim prvencem »Carmina humana« išče renesanso v našem srednjem veku. V družbenokritičnem prepletu satiričnih zbadljivk in liričnih ilustracij človeških usod se sprehodi po glasbenih slogih iz različnih kotičkov in časov Evrope, pri tem pa mu s harmoniko kontrapunktira Matjaž Balažic.


28.03.2024

Pomladni potep s kantavtorji

Pesem v žepu vas danes vabi na potep s slovenskimi kantavtorji. S Koroške nam zapoje in zaigra Milan Kamnik, iz Ljubljane se oglasi kantavtor prekmurskih korenin Balladero, utrinek s Krasa v svojih novih uglasbitvah pesnika Srečka Kosovela prinaša Tinkara Kovač z Big Bandom RTV Slovenija, novo skladbo nam iz Maribora pošilja Bilbi, potep pa zaključimo v letu 1978 pri kantavtorskem prvencu Andreja Šifrerja »Moj žulj«.


21.03.2024

Andrejka Možina, Violoncelli Itineranti: Besede ne ubogajo več

V Pesmi v žepu predstavljamo knjigozvočnico »Besede ne ubogajo več« oziroma »Parole indomite«. V tem literarno-glasbenem projektu je pevka in violončelistka Andrejka Možina zbrala in uglasbila poezijo osmih slovenskih zamejskih pesnic. Posamezne pesmi v celoto povezuje motiv sanj; v glasbeni izvedbi zasedbe Violoncelli Itineranti se zložijo v slikovit kolaž filmskih prizorov, ki nam skozi oči vsake od pesnic približa doživljanje vsakdanjika na oni strani slovenske zahodne meje. Pesmi so zapisane v narečnem ali zbornem jeziku ter prevedene v italijanščino, tako da lahko nagovorijo bralce in poslušalce na obeh straneh meje. O projektu nam spregovori urednica in avtorica glasbe Andrejka Možina.


07.03.2024

Aco Razbornik: skromni velikan slovenske glasbene produkcije

Prvega marca je naš glasbeni svet pretresla vest o smrti enega najpomembnejših tonskih mojstrov in glasbenih producentov slovenskega in širšega glasbenega prostora. Aco Razbornik je sodeloval z mnogimi zvenečimi imeni slovenske in tuje glasbe. V 80. letih je osnoval legendarni studio Tivoli, v svoji petdesetletni karieri pa je sodeloval pri nastajanju več kot 500 albumov. Vrhunski tehnični mojster se je vedno držal v ozadju, a v radijskem arhivu smo izbrskali posnetek ene od priložnosti, ko se je znašel pred mikrofonom: leta 1999 ga je v oddajo Odrske luči povabil Lado Leskovar. Poslušali bomo nekaj odlomkov iz tega pogovora, v katerem je Aco Razbornik spregovoril o svojem delu in glasbenih sodelovanjih, še prej pa se bomo na kratko ustavili pri Ačevem prvem snemalnem podvigu: kultnem albumu »Odpotovanja« Tomaža Pengova.


29.02.2024

Janez Bončina Benč in zadnji koncert Septembra

V središču današnje Pesmi v žepu bosta dve imeni: September in Janez Bončina Benč. Legendarni bend in njegov vokalist, avtor pesmi in soustanovitelj. September bi prihodnje leto dopolnil petdeset let, Benč ima še dobrega četrt stoletja več. Sklenil je, da zgodbo zasedbe September pripelje do konca, do zadnjega koncerta. Ob tej priložnosti nam spregovori o svoji razgibani glasbeni poti, o ustvarjalnih sopotnikih in glasbi, ki so jo ustvarjali skupaj.


22.02.2024

Bort Ross: K tebi odpeljem svoje srce

V mirnem podeželskem okolju v bližini Šentjerneja svoje glasbene sanje udejanja dolenjski glasbenik in producent Borut Antončič – Bort Ross. Konec leta 2023 je izdal svoj drugi album »K tebi odpeljem svoje srce«, ki je za razliko od prvenca »Sančo Pansa« iz leta 2015 bolj kantavtorski in vsebinsko zrelejši; avtorjeva značilna melanholija se v novejših pesmih vse bolj umika hvaležnemu sprejemanju življenja, rezultat pa je umirjena glasbena refleksija v barvah melodičnega popa, obogatena z elementi drugih glasbenih zvrsti, ki jih v deveterico pesmi vnašajo sodelujoči glasbeniki.


08.02.2024

Zatópató: uglasbena poezija Erike Vouk

Pesem v žepu ob kulturnem prazniku prinaša uglasbeno poezijo, ki sta jo ustvarila pesnica Erika Vouk, letošnja Prešernova nagrajenka za življenjsko delo, ter pesnik in kantavtor Peter Andrej. Njuno dolgoletno sodelovanje se je leta 2017 prelilo v deveterico skladb, zbranih na albumu »Zatópató«. Ob pesmih z albuma poslušamo pogovor s Petrom Andrejem, posnet ob izidu plošče.


01.02.2024

Kantavtorski izbor: Mateja Koležnik, Mojca Prejac, 3:RMA

Pesem v žepu tokrat posvečamo slovenskim kantavtoricam. Najprej posežemo po posnetku s konca 80. let in poslušamo Matejo Koležnik, nato besedo prepustimo Mojci Prejac, zmagovalki Kantfesta 2014, ki nam predstavi novi single »Tu in zdaj«, v nadaljevanju pa se pogovarjamo z Mašo But iz kantavtorskega dua 3:RMA, v katerem ustvarja skupaj z Urško Supej, ter poslušamo pesmi z njunega novega projekta »The Garden of Edna«.


25.01.2024

Kantavtorski izbor: žive koncertne izvedbe

V Pesmi v žepu tokrat poslušamo izbor nekaterih starejših, pa tudi nekoliko novejših kantavtorskih posnetkov z živih nastopov. Izvajajo jih Urška Bančič, Sandra Erpe, Tomaž Domicelj, Tomaž Pengov, Vlado Kreslin in Leopold I. Nekaj izvedb najdete na albumih, druge so shranjene v radijskem arhivu, saj so jih posnele ekipe naše radijske glasbene produkcije.


18.01.2024

Eleutheria: Lion

»Eleutheria« v stari grščini pomeni svobodo. S to besedo je poimenovana glasbena zasedba, ki jo je pred nekaj leti na študiju jazzovskega petja v Rotterdamu ustanovila mlada slovenska glasbenica Teja Poljanšek. Pevka in avtorica je svoja študijska raziskovanja strnila v osmerico pesmi, večinoma v angleškem jeziku, in nastal je glasbeno izčiščen prvenec z močno osebno noto: »Lion«.


11.01.2024

Hamlet Express: Fantom svobode

Domača zasedba s svetovljanskim duhom Hamlet Express nam predstavlja svoj šesti album »Fantom svobode«. V eklektični osmerici skladb z oznako »fusion-chanson« se četverica glasbenikov poda na iskanje svobodnega izraza v svetu zaukazanih načinov bivanja, ustvarjanja in uživanja. O vsebini albuma, ki bo izšel tudi v vinilni obliki, nam v Pesmi v žepu spregovori vodja Hamlet Expressa, pesnik in kantavtor Andraž Polič.


28.12.2023

Odmev kantavtorskega leta 2023, 2. del

V Pesmi v žepu se v zadnjih dveh decembrskih oddajah oziramo na preteklo glasbeno leto in izpostavimo izvajalce s področja slovenskega šansona in kantavtorske glasbe, ki so ga še posebej zaznamovali. V drugem delu se posvetimo mladi generaciji in novim zasedbam – nekatere od njih je k ustvarjanju spodbudil obujeni Festival slovenskega šansona – ter poslušamo pesmi, ki so jih ustvarili Masayah, Wera Bestrd, Tomaž Hostnik, Balladero, Prašnati in Nakána.


21.12.2023

Odmev kantavtorskega leta 2023, 1. del

V Pesmi v žepu se v zadnjih dveh decembrskih oddajah oziramo na preteklo glasbeno leto in izpostavimo izvajalce s področja slovenskega šansona in kantavtorske glasbe, ki so ga še posebej zaznamovali. V prvem delu so s svojimi novimi albumi v ospredju Vlado Kreslin, Jani Kovačič, Vita Mavrič, Same babe, Andraž Hribar in letošnji Ježkov nagrajenec Tomaž Domicelj.


14.12.2023

Vlado Kreslin: Kje si bla doslej

»Kje si bla doslej« je naslov novega albuma, ki nam ga v Pesem v žepu prinaša Vlado Kreslin. Kantavtor, roker, folkroker – kakorkoli ga že poimenujete – se je v dolgih letih svoje glasbene poti preizkusil v različnih glasbenih zvrsteh in svojo kreativnost združil z mnogimi domačimi in tujimi glasbeniki. Tudi danes, pri sedemdesetih letih, aktivno ustvarja in s svojim novim albumom, po nekaterih štetjih osemindvajsetim, po drugih pa kar devetintridesetim, poslušalcem prinaša nekaj predelav starih pesmi ter še več novih.


Stran 1 od 12
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov