Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
4 epizod
4 epizod
Operni iztek četrtkove jutranjice poleg takšnih ali drugačnih opernih tehnikalij prinaša tudi antropološki, literarni, politični in sociološki pogled na to obliko glasbenega ustvarjanja.
Zgodba o Leonori je bila v Beethovnovem času dokaj priljubljena, temelji pa na resničnem dogodku. Francoski dramatik in libretist Jean-Nicolas Bouilly je bil med francosko revolucijo državni pravdnik in sodnik. Bil je priča junaškega podviga gospe Touraine, ki je v najhujših časih jakobinske diktature, preoblečena v moškega, iz ječe rešila svojega soproga. Bouillyja, ki je v tej akciji odigral vlogo plemenitega ministra, je zadeva tako zelo prevzela, da je po njej napisal libreto LÉONORE, OU L'AMOUR CONJUGAL (Leonora ali zakonska ljubezen), da pa bi se izognil zapletom s cenzuro, je dogajanje postavil v Španijo. Prvi, ki je po tem libretu napisal opero, je bil Pierre Gaveaux; z enakim naslovom so jo 19. februarja leta 1798 kot dvodejanko z velikim uspehom prvič izvedli v pariškem gledališču Feydeau.
Kot je znano, se je Beethoven s FIDELIEM pošteno namučil, med drugim tudi z uverturami k temu svojemu edinemu opernemu delu, saj so med večkratno predelavo partiture nastale kar štiri: LEONORA št. 1, op. 138, LEONORA št. 2, op. 72a, LEONORA št. 3, op. 72b ter FIDELIO, op. 72. V oddaji se bodo zvrstile vse.
Z neke vrste streznitvijo in samokritičnega spoznanja je Zahod šele ob koncu 20. stoletja začel spoznavati in priznavati napake, ki jih je bil z odnosom do staroselcev in ravnanja z njimi storil med kolonialnimi osvajanji. Kar zadeva Kolumba in njegovo odkritje, je bilo že od samega začetka kar nekaj takih, ki so objektivno gledali na njegov dosežek; po drugi strani pa so skladatelji in libretisti, čeprav so se večinoma trudili ne zmeniti se za te neprijetne resnice, problem vendarle ohranili in ga celo ritualizirali.
Dejstvo je, da nisem nikoli mislil na vaša leta – ne ko sem z vami govoril, ne ko sem vam pisal, ne ko sem delal z vami. Obstaja argument, ki je močnejši od let, in sicer ta, da so po Otellu ljudje komentirali, da boljšega načina za sklep vaše kariere preprosto ni. Vendar ste vse življenje iskali dobro temo za komično opero in govorili, da v vaši glavi že obstaja misel o umetnosti, ki je hkrati plemenita in polna radosti. In samo en način je, da presežete Otella – da se z operne scene triumfalno umaknete s Falstaffom. Glede na to, da ste prikazali čisto vse krike človeškega srca … ali se vam ne zdi dobro, da bi kariero sklenili s smehom? (Boito v pismu Verdiju)
Neveljaven email naslov