Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
5 epizod
5 epizod
V oddaji Glasba 20. stoletja spoznavamo bogastvo glasbenih smeri, ki so oblikovale glasbeno podobo preteklega stoletja.
Če bi morali med skladatelji dvajsetega stoletja izbirati med tistimi, ki so glasbo tesno povezovali z matematiko, ne moremo mimo Iannisa Xenakisa in Miltona Babbitta. Xenakis je svoja kompozicijska izhodišča povezoval s teoretičnimi modeli na matematični podlagi, kot so teorije verjetnosti, teorije iger ter teorije množic. Svoj glasbeni jezik je razvil popolnoma neodvisno od takratnih serialnih tehnik, ki sta jih uporabljala Boulez in Stockhausen. Tudi Babbitt je bil navdušen nad računalniško glasbo, ki je v desetletjih po drugi svetovni vojni dobivala vedno večji pomen. Na univerzi Princeton se je ukvarjal s prvim programabilnim sintetizatorjem, matematično predznanje pa mu je omogočalo, da je do potankosti razumel delovanje sintetizatorja.
Jean Francaix je skozi celotno ustvarjalno obdobje pisal v lahkotnem in dostopnem slogu, zato je bil pogosto deležen kritik, da njegovi glasbi manjka globine in izvirnosti. Vseeno pa njegove skladbe odražajo poglobljeno razumevanje vseh zvrsti, komornih in orkestrskih. Njegova orkestracija je bila vedno jasna in iskriva, harmonsko-oblikovna zasnova del pa klasicistično pregledna. Presenetljivo dejstvo je, da je Francaix ustvaril več kot 200 del, vseeno pa je njegova glasba v primerjavi drugimi francoskimi skladatelji dvajsetega stoletja bolj redko del koncertnih sporedov. Razlago za tolikšno pomanjkanje zanimanja javnosti za njegov opus lahko najdemo prav v tem, da je njegova glasba izrazito poslušalsko dostopna in zato ni bi bila udeležena v številnih glasbenih škandalih, ki so zaznamovali dvajseto stoletje.
"Nobenega zagotovila ni, da bom postal velik jazzovski glasbenik, vendar pa vsaj vem, da počnem pravo stvar". To je nekoč izrekel pianist in občasno tudi skladatelj Friedrich Gulda, eden od bolj zanimivih imen jazza in klasične glasbe v dvajsetem stoletju. Gulda se je rodil 16. maja leta 1930 in je v prvih treh desetletjih ustvaril bogato in uspešno glasbeno kariero kot interpret Mozarta in Beethovna. Leta 1956 je nastopil jazz klubu Birdland v New Yorku in od takrat naprej je bil ves čas dejaven tudi v jazzu. Ustvarjalno energijo je posvečal tako klasični interpretaciji, jazzu, improvizaciji in v določeni meri tudi komponiranju.
Dmitrij Šostakovič, Arvo Pärt in Sofija Gubajdulina so le nekateri od skladateljev, ki so delovali v socrealističnem primežu sovjetskega režima. Vse tri druži nekompromisna in avtentična umetniška drža, s katero so nastavljali ogledalo politiki in družbi.
Henze je leta 1971 ustvaril drugi violinski koncert. V prvem je raziskoval združitev neoklasicizma in prvih stikov z dvanajsttonsko kompozicijsko tehniko, v drugem pa je segel veliko dlje pri ponovnem izpraševanju o zvrsti solističnega koncerta. Henze se je v tem koncertu odmaknil od modernistične rigoroznosti in v duhu postmodernizma postavljal staro ob novo, tako da v nekem trenutku zaslišimo tudi skladbo angleškega renesančnega lutnjista Johna Dowlanda z naslovom Flow my tears. Poleg solistične violine se v koncertu pojavlja tudi vokal, ki recitira pesem Hansa Magnusa Enzensbergerja Hommage à Gödel, orkester pa dopolnjujejo zvoki elektronike.
Neveljaven email naslov