15. februar 2018 ob 17:49 MMC RTV SLO Dokumentacija časa

Aškerčeva se je še naprej utapljala v hrupu, a zdaj je bilo laže stopiti na ulico in reči "ne"

Povečava Študentskih gibanj 1968-1972
Protesti študentov
Protesti študentov ob dogodkih na Češkoslovaškem, Ljubljana, 1968, foto: Svetozar Busić. Foto: Svetozar Busić, hrani: Muzej novejše zgodovine Slovenije

V dokumentarcu Študentska gibanja 1968 – 1972 je poleg številnih pričevanj tedanjih protagonistov študentskih uporov zajet predvsem socialni, kulturni in družbeni utrip časa, ki je ljudi silil na ulice in k glasnemu artikuliranju svojih zahtev. Foto: Arhiv RTV SLO

Povečava: študentska gibanja 1968-1972

Ključni premiki so se pri nas zgodili v študentskem letu 1970/71. Zaledje je bilo v Tribuni, na Radiu Študent, ki je začel oddajati po tri ure na dan in v kulturniških ter intelektualno osveščenih vrstah. Foto: Arhiv RTV SLO

Zanimivo je, da iz današnjega pogleda to zborovanje učinkuje kot kultivirano srečanje, sprehod z dežniki (brez dežja), tiho in uglajeno, daleč od zelo ostrih parol in z nasiljem zaznamovanih protestov v Beogradu. Policija je imela v Ljubljani dobro skrite in kakovostne kamere - najbrž so čepele nekje v grmovju in za zidovi študentskih blokov v Rožni dolini.

Povečava: študentska gibanja 1968-1972

V ozadju je bila gospodarska reforma, ki je v drugi polovici šestdesetih poslala milijon jugoslovanskih državljanov na delo v tujino. Foto: Arhiv RTV SLO

Povečava: študentska gibanja 1968-1972

V Sloveniji se je takratna administracija Staneta Kavčiča lotila študentskih nemirov na mehak način in poskušala vzpostaviti dialog. Foto: Arhiv RTV SLO

Bližala se je trideseta obletnica znamenitega leta 1968 in pomembno se mi je zdelo, da to – do takrat edino pomembnejše gibanje v času odtekanja prejšnjega tisočletja – dobi filmski spomin.

Oddaje, kot sta Blow-Up, Povečava, so bile izvorno sicer namenjene filmu (okoli 60 jih je bilo), a so kmalu prešle rob zgolj filmskega. Ukvarjale so se z antropološkimi, zgodovinsko relevantnimi in družbeno pomembnimi temami na način, da jih je vedno prečil tudi film. Bile so mesečne oddaje, zahtevale ogromno študija in raziskav, saj sem izbirala take teme, ki so bile redko osvetljene (TV-bunkerji, Španski državljanski boj, Punk, Spomeniki, Taborišča, Goli, Tigrovci, Politična propaganda, Ženska, AvantGarda itd.). Da je bila njihova dolžina lahko nestandardna (nekatere so trajale tudi po 90 minut) in da je vsaki sledil še ekskluzivni film, ki je nadgrajeval obravnavano temo, smo jih predvajali zunaj terminskega primeža Dnevnik-Odmevi.

Ob 50-letnici prelomnega leta 1968 smo na MMC-ju pripravili posebno spletno mesto 1968. Če ste tedanje dogodke doživeli tudi sami, delite z nami svoje spomine.


Ta dobesedno mesečni ciklus, ki je sicer nudil ogromno ustvarjalnega zadovoljstva, se je močno zalomil pri Povečavi iz leta 1996 Študentsko gibanje 1968–1972. Preštudirala sem vse, kar mi je prišlo pod roko, zbrala fotogradivo in za TVS premierno dobila film Oxygen režiserja Matjaža Klopčiča in scenarista Dimitrija Rupla iz leta 1970, ki je bil četrt stoletja zadržan v beograjskih arhivih in ga v Sloveniji nismo videli - razen za kratek čas ob njegovem nastanku.

"Kaj sedaj?" sem razmišljala, ko nisem odkrila tako rekoč nobenega relevantnega arhivskega dokumentarnega posnetka iz časa študentskih uporov pri nas, kaj šele minutke novičk z zasedb filozofske fakultete.

"Televizija ni časopis, ampak zagonetna govorica gibljivih slik, dokazno gradivo in prostor identifikacija nekega časa," sem bentila ob spoznanju, da razen pričevanja o demonstracijah tujih televizij z različnih koncev sveta, fotografskega in časopisnega gradiva, domačih posnetkov na eno izmed pomembnejših slovenskih pomladi ni. Resda v tistih letih ni bila kamera tako samoumeven del podaljšane roke in očesa kot danes, institucije, ki bi pa to morale dokumentirati, so dogodke bodisi ignorirale bodisi pa jih niso arhivirale. "Bom pač lepila fotke na govoreče glave, kazala FF iz današnjega časa, strgala flajerje po predalih in kazala časopisne ter revijalne članke," sem si pač na koncu rekla.

Tovrstna pripoved me ni niti malo mikala (še danes menim, da so zgolj pred kamero prilepljeni pričevalci brez strukturiranega filmskega jezika podcenjevanje medija), a kazalo je, da mi drugega ne bo preostalo. Scenarij o študentskih gibanjih sem sicer vpela v kontekst filmske umetnosti poznih šestdesetih in zgodnjih sedemdesetih let s filmi skupine OHO na superosmičkah in s ključnimi filmi, ki so podčrtovali družbeno ozračje takratnega obdobja. Toda zame dokumentarec ni prepričljiv, če ne zmore mediju primerljivega "dokaznega" gradiva, ki ga gledalec logično pričakuje. Sploh pa za ponazoritev dogodkov, ki se niso zavrteli v prejšnjih stoletjih.

V dokumentarcu Študentska gibanja 1968–1972 je poleg številnih pričevanj tedanjih protagonistov študentskih uporov zajet predvsem socialni, kulturni in družbeni utrip časa, ki je ljudi silil na ulice in h glasnemu artikuliranju svojih zahtev. Začelo se je s prvimi protesti v študentskem naselju leta 1968 in končalo z zloglasno zasedbo filozofske fakultete 1971.

Če so bile demonstracije v Beogradu 3. junija 1968 res množične (sodeč po depeši, ki so jo v Ljubljano poslali s CK-ja ZK-ja Jugoslavije, so "študentje začeli demolirati delavsko univerzo, v kateri je bila proslava brigadirjev, graditeljev Novega Beograda. Incident je prerasel v politično manifestacijo, na kateri je sodelovalo med 1.500–3.000 študentov. Prišlo je do spopada s policijo. Mnogo jih je bilo ranjenih. Gesla so bila različna – od Dol s Titom!, Zamenjajmo ustavo! do zahtev za reševanje materialnih problemov študentov"), so bile v Ljubljani razmere tisto noč popolnoma obvladane. Stane Dolanc poroča v Beograd, da je bilo v noči med 2. in 3. junijem 1968 v Ljubljani nalepljenih okoli 25 plakatov s parolami "Socialna in regionalna struktura študentov ni ustrezna!, Študirajo naj najsposobnejši, ne najbogatejši!, Zahtevamo več in višje štipendije! Nočemo blagovno tržnih odnosov v šolstvu!" itd., ki so vabili na študentsko zborovanje in jih je oblast kmalu odstranila zato, ker niso bili na dovoljenih mestih.

A nekaj dni pozneje je udarilo tudi v Ljubljani. In glej, ob trdovratnejšem brskanju po arhivih ugotovim, da so vendarle sproščeni posnetki arhivov CK-ja. Najdem gradivo, da je policija natančno in na 16-mm filmski trak posnela demonstracije v študentskem naselju, katerih povod je bilo povišanje stanarin in izselitev študentov iz naselja v času počitnic. Seveda so bila prava podlaga širša vprašanja, kot so bile le sobe v naselju. Moja huda stiska pred tem, da bo dokumentarna zgodba o teh dogodkih ostala brez pričevalne slike in na ravni besede, se je odtajala. Zanimivo je, da z današnjega vidika to zborovanje učinkuje kot kultivirano srečanje, sprehod z dežniki (brez dežja), tiho in uglajeno, daleč od zelo ostrih parol in z nasiljem zaznamovanih protestov v Beogradu. Policija je imela v Ljubljani dobro skrite in kakovostne kamere - najbrž so čepele nekje v grmovju in za zidovi študentskih blokov v Rožni dolini.

Pohod na ulice v Beogradu in drugje je Titu dal misliti. Beograjskim demonstrantom takoj diplomatsko odgovori in jih celo prosi za pomoč. Govori o tem, da so nas različne investicije in druge reči tako zaslepile, da se je pozabilo na ljudi. Reče, da domači upori niso odraz študentskih gibanj po svetu, temveč odraz naših slabosti, ki jih je treba sanirati. In prosi vse, naj pomagajo pri reševanju težav.

V Sloveniji se je takratna administracija Staneta Kavčiča lotila študentskih nemirov na mehak način in poskušala vzpostaviti dialog. Sicer pa je bil izkupiček takratnega zborovanja v študentskem naselju pridobitev igrišča za minigolf (!) in dva bloka, ki so ju zgradili iz sredstev za gradnjo solidarnostnih stanovanj.

To predigro so v poznejših letih (1970-72) zastavili dejavneje. Ne le zaradi večje senzibilnosti za domače težave, temveč tudi zaradi odmeva močnih nemirov in protestov po vsem svetu, ki so izpodbijali svetovne imperialistične in militaristične politike. Pred Namo sta zgoreli ameriška in sovjetska zastava, pred številnimi veleposlaništvi so bile demonstracije. Filmska umetnost je bila v šestdesetih seizmograf, sopotnik in vodnik časa. Antonionijeva Avanturo (L'Avventura, 1960), Noč (La Notte, 1961), Povečavo (Blowup,1966) prežemajo tesnoba, razjedajo dvomi in praznina, ki jih posamezniki utapljajo v spodletelih odnosih. Fellinijev Toby Dammit (1967) destruktivno beži pred nemočjo upora, liki v filmih Jean–Luca Godarda (À bout de souffle, 1960) iščejo mesto v svetu relativiziranih vrednot. Film Če (If…Lindsay Anderson, 1968) govori o bedi militarizma. Prebija črni val, Formanov Slači (Taking Off, 1970), Petrijev Delavski razred gre v raj (1971) itd. Leta 1968 je v Cannesu filmski festival prekinjen, naslednje leto pa slavita M.A.S.H (Robert Altman,1970) in Z (Costa Gavras,1969). Na platno prihajajo nove izkušnje mladih in subkulturna gibanja (Goli v sedlu, Easy Rider, Dennis Hopper, 1969) in nastopi čas zavračanja očetov (Diplomiranec, The Graduate, Mike Nichols 1967).

Ko je v Ljubljani premiera političnega trilerja Z (Costa Gavras), delijo letake in zbirajo denar za grško opozicijo. Ko grški zunanji minister govori o dobrih odnosih med Jugoslavijo in Grčijo, študentje zahtevajo bojkot grških ladij in prekinitev diplomatskih odnosov.

Ključni premiki so se pri nas zgodili v študentskem letu 1970/71. Zaledje je bilo v Tribuni (takrat jo preobleče Kostja Gatnik), na Radiu Študent, ki je začel oddajati po tri ure na dan ter v kulturniških in intelektualno ozaveščenih vrstah. Vrstijo se vse bolj artikulirane demonstracije (tudi v podporo zamejskim Slovencem). Na filozofski fakulteti se zgodi osemurni maraton, kjer študentje nasprotujejo procesu proti Vladimirju Mijanoviću, ki so ga v Beogradu obsodili na dvajset mesecev zapora. Na maratonu nastopajo progresivni literati in glasbeniki. Etablirani mediji poročajo bolj slabo - dvomljivo, pokroviteljsko ali pa sploh ne. Za televizijo takrat rečejo, da "tevejčki" niso dorasli poročanju.

Te dni sem si ogledala dokumentarni esej Nenada Puhovskega Generacija '68, v katerem se režiser sprehodi po tistih letih in poteh od Beograda do Pariza - tudi s svojo takratno super 8-mm filmsko kamero. V reminiscencah na ta čas mu notranji glas spregovori tudi o tem, da ne velja iz tega časa delati mitov in klesati junakov. A vendarle je šlo za čas, ki resda ni rodil novega sistema in ni prenesel deklariranih idej v življenje, je pa to življenje v nadaljevanju precej spremenil. Nova levica je v svetu vse bolj razkrivala manipulacijske sisteme postkapitalističnih družb, nastopila proti represiji, proti ideološkim in kulturnim monopolom ipd. V omenjenem filmu se nekdanji protagonisti študentskega gibanja (zelo malo žensk je med njimi!) tudi vprašajo: a ni nekaj kontradiktornosti v tem, da smo takrat v Jugoslaviji protestirali proti sistemu, ki je bil teoretično postavljen kot opozicija tistemu sistemu, ki je te upore sploh rodil. Nismo bili v kapitalizmu, ampak v socializmu, kjer (naj bi) veljala vladavina ljudstva, ki se samo upravlja.

Aprila 1971 je prišlo na Filozofski fakulteti na Aškerčevi cesti do zborovanja zaradi hrupa, ki ga je povzročal promet pred fakulteto, ki je posledično oviral študij. Zanimivo, kako so povodi, ki dvignejo pokrovko, vedno nekje drugje in na videz drobceni. Shod se je izpred FF-ja razširil na Kongresni trg in nadaljeval proti skupščini. Končal se je brez incidentov. Lahko pa ne bi bilo tako.

Celotna povorka je bila – kot v dokumentarcu post festum razlaga Jaša Zlobec - na meji eskalacije. Vsak gib je bil kot vžigalica, ki bi lahko razplamtela ogenj.

Leta 1971 ni tega močno utripajočega protestnega zborovanja skoraj nihče posnel. Pa četudi se ga je udeležilo več kot 2000 ljudi in četudi so stekli kazenski postopki zoper Milana Jesiha (ki naj bi "ščuval k uporu in fizičnem obračunavanju z milico") in zoper Franka Adama (zaradi lepaka s tekstom "Študentje, nastopil je čas gverile, uprimo se avtoritarizmu in porajajočemu se kapitalizmu!"). Obstaja en kolut superosmičke Vilka Filača (kasneje uporabljenega v študentski vaji režiserja Borisa Jurjaševiča), a drugega filmskega materiala nisem našla.

Če ne bi "zasliševala" Karpa Godino, ki ni le mala enciklopedija, temveč tudi arhivar naše zgodovine, bi težko vedela, da je bil v resnici posnet celoten proces demonstracij. Razkril je, da je tisti dan posnel celotno dogajanje na FF-ju in drugje, da pa tega res ne more nihče vedeti, saj je bil film bunkeriran. Šlo je namreč za nastajajoči film Želimirja Žilnika Kapital Sloboda ili strip. Ta film je Žilnik snemal kmalu po Zgodnjih delih (Rani radovi, 1969) in predstavlja nekakšno nadaljevanje Zgodnjih del, kjer je bil ravno tako direktor fotografije Karpo Godina. Gre za dokaj ohlapno zgodbo o dekletih, ki se avanturistično in s starim tovornjakom odpravijo na road trip po različnih krajih Jugoslavije, kjer doživijo različne dogodivščine. Na koncu prispejo v Ljubljano. In to na tisti aprilski dan, ko je bil protest na Aškerčevi.

Vse do takrat tega nisem vedela. Sicer pa, kako naj bi, saj so še nezmontirani film takrat hitro bunkerirali. In pokličem Žilnika.
Bilo je tik pred montažo Povečave in nekaj dni pred tem, preden naj bi oddaja šla na program.
Žilnika sprašujem, ali so mu film kdaj potem odmrznili – navsezadnje je od takrat preteklo že skoraj trideset let ,- ali ga je dokončal, skratka, kaj je z zaseženimi koluti. In reče, da filma nima, da je še vedno pod ključem, da je pa nekaj rol takrat po naključju rešil in jih skril "pod posteljo".
"Aha," pravim, "pa se kaj od tega lahko vidi?"
In potem ta neverjetni človek reče, da ni težave in da če hočem, mi jih tudi posodi.

Bilo je leto 1966, bila je vojna, stikov z nekdanjimi republikami ni bilo. In Žilnik gre v klet, vzame originalne role, jih nese v Novem Sadu na avtobusno postajo, naloži na avtobus, ki negotovo potuje v Slovenijo skozi Madžarsko, ter sporoči v Ljubljano, da naj zjutraj počakamo na na ta in ta avtobus.

Tovrstne širokosrčnosti še nisem doživela. Včasih čakamo na role, da pridejo izza tako rekoč sosednje ulice, tedne in tedne. Te pa so prišle čez noč. Unikatne. S prav tistimi naključno nezaplenjenimi posnetki, ki so prikazovali dogodke v Ljubljani.

Vržemo jih v telekino, lovimo ton s sliko in vidimo celotno zasedbo filozofske fakultete: kaj so govorili, kdo je bil tam, kako so se odzivali, kdaj so ploskali, kje so hodili, kdo jih je nadzoroval, kaj je počela policija in kaj ljudje z zavihanimi in belimi ovratniki. Spomnim se, da je pozneje en tak gospod tožil televizijo, ker se je prepoznal med množico in razumel svoj posnetek kot zaroto Televizije Slovenija.

Pred kratkim sva se z Želimirjem pogovarjala o omenjenem filmu. "Zdaj, po tolikih letih, bi ta film lahko zmontiral, saj si najbrž našel tudi preostale role," sem mu rekla.

In Žilnik ne bi bil Žilnik, če ne bi odprl še ene zgodbe, vezane na ta film. Javijo se mu nekoč iz beograjske kinoteke, rekoč, da so pri njih neki koluti filma, ki bi utegnili biti njegovi in naj jih pride pogledat. Žilnik gre in vidi, da so to nekoč zaplenjeni koluti filma Kapital Sloboda ili strip. Neskončno metrov neobdelanega materiala. Ampak v Beogradu mu ne dovolijo, da bi jih odnesel iz Kinoteke. Če bi se hotel posvetiti postprodukciji, bi moral seveda role imeti pri sebi. Tako Žilnik uprizori snemanje ne vem česa že, pride v Kinoteko z ekipo, išče (svoj) film, češ da dela film. Kinotečnikom je pred kamero in dokumentiranjem dviga lastnega materiala nelagodno in mu tesnobno in nelagodno izročijo film. Zdaj pravi, da ne ve, kako – in ali sploh – bi se ga lotil ter celoten material pretopil v film. Ker se je izgubilo nekaj tonskih trakov, nekaj pa zmešalo, bi moral za sinhronizacijo najti tolmača za gluhoneme, pa tudi denar za postprodukcijo itd. … Skratka nova zgodba iz starih zgodb.

Hrup na Aškerčevi še zdaleč ni bil glavni cilj zborovanja leta 1971. V ozadju je bila gospodarska reforma, ki je v drugi polovici šestdesetih poslala milijon jugoslovanskih državljanov na delo v tujino. V ozadju so bile naraščajoče socialne razlike, upad pričakovanega gospodarskega razcveta, študenti so prihajali predvsem iz urbanih centrov, fakultete so bile cehovsko zaprte, štipendijska politika neizdelana. Vse naokoli pa je bilo polno patetičnega idealizma.

Aškerčeva ulica se je pozneje še naprej utapljala v hrupu.

A ne glede na to se je po teh dogodkih ogromno spremenilo. Laže je bilo reči NE. Laže je bilo stopiti na ulico. Laže je bilo vstopiti v institucijo. Laže jo bilo zanikati. Laže je bilo eksperimentirati.


Spodaj si lahko ogledate oddajo Povečava: študentska gibanja 1968-1972, ki jo je avtorica Majda Širca leta 1996 posnela z režiserjem Slavkom Hrenom.


Majda Širca

Oddajte svoj komentar - Št. komentarjev: 0

Za komentiranje morate biti prijavljeni. Komentarji ne odražajo stališča uredniške politike RTV Slovenija.
Prosimo, da se pri komentiranju držite teme, ne uporabljate sovražnega govora in upoštevate pravila.

Prijavi sovražni govor



Zadnji prispevki