Spomin je živ
Soška fronta
Na soški fronti je od Rombona do morja padlo okoli 350.000 italijanskih in avstro-ogrskih vojakov. Danes nanje spominja veliko ostalin. Foto: Rok Omahen
Petra Svoljšak
Zgodovinarka Petra Svoljšak opozarja, da potrebuje izraz čudež pri Kobaridu vsaj narekovaj, če ne že neke temeljite zgodovinske umestitve na podlagi stvarnih dejstev. Foto: Arhiv RTV SLO
       Tako, je beseda Caporetto ali Kobarid po slovensko, je v italijanskem zgodovinskem spominu soznačnica vsakršnega velikega poraza, ne samo vojaškega, tudi velikega poraza na primer nogometne reprezentance.       
Soška fronta
Avstro-ogrski cesar Karel s svojim štabom opazuje potek 12. soške bitke. Foto: Wikipedia
       Če sodimo po zapisih, ki so jih za seboj pustili ravno slovenski vojaki prve svetovne vojne, po njihovih dnevnikih in spominih, je hrana pravzaprav ena osrednjih tem. Pomanjkanje hrane jih je spremljalo vse od začetka vojne dalje.       
Italijanski vojni ujetniki po bitki pri Kobaridu s
Italijanski vojni ujetniki po bitki pri Kobaridu v taborišču pri Soči. Foto: Wiki Commons

"Slovenci so bili nedvomno dobri vojaki, zvesti, lojalni in pogumni"

Pogovor z zgodovinarko Petro Svoljšak
25. oktober 2017 ob 20:12
Ljubljana - MMC RTV SLO

Več okoliščin je pred stoletjem privedlo do tega, da se je bitka, ki jo je 24. oktobra 1917 ob pomoči nemških sil sprožila avstro-ogrska vojska, pri zmagovalcih v zgodovino zapisala kot čudež in odločilen preboj, pri poražencih pa kot sinonim za katastrofalen poraz.

Naj je šlo za preboj na eni ali poraz na drugi strani, uspeh odločilne ofenzive je po skoraj poltretjem letu krvavih bojev na soški fronti prinesel konec tamkajšnjih spopadov. Na avstro-ogrski strani je spopad dobil ime čudež pri Kobaridu, saj snovalci bitke niso pričakovali, da bo tako zelo uspešna, Italijani so si ga zapomnili kot Caporetto (italijansko ime za Kobarid) - poraz, nekaj nepopravljivega.

Na prvo svetovno vojno in na soško fronto, na kateri je na od Rombona do morja padlo okoli 350.000 italijanskih in avstro-ogrskih vojakov, danes v naravi spominja veliko ostalin. Predvsem gre za številna vojaška pokopališča, kostnice ter ostanke vojaških utrdb in strelskih jarkov - okoli 60 vojaških pokopališč avstro-ogrske vojske, tri italijanske kostnice, nemška kostnica in vsaj 25 muzejev na prostem.

Vse te ostaline so obenem kulturna dediščina, ki postaja vse pomembnejša pri razvoju zgodovinskega turizma. Mnogi Čehi, Madžari, Slovaki in vnuki drugih padlih dandanes obiskujejo kraje, kjer so se bojevali njihovi dedje in iščejo njihove grobove.

"Fundacija poti miru skupaj z najrazličnejšimi društvi, zgodovinskimi, turističnimi in seveda pod nadzorom Zavoda za varstvo kulturne dediščine, tudi občin in vseh drugih organizacij, ki tudi vendarle financirajo obnovo te nepremične dediščine, ki je ostala v naravi, skrbi za muzeje na prostem, kjer so jarki, kaverne," je za televizijo Slovenija povedala Maša Klavora iz fundacije.

Ob stoletnici začetka 12. soške bitke, znane tudi kot čudež pri Kobaridu, je bila gostja Odmevov zgodovinarka dr. Petra Svoljšak, predstojnica Zgodovinskega inštituta Milka Kosa ZRC-ja SAZU-ja. Z njo se je pogovarjala Rosvita Pesek.



Beseda Caporetto, kar pomeni italijansko Kobarid, je zaznamovana z najhujšim porazom italijanske vojske v njihovi zgodovini. Kaj se je pravzaprav v tem "blitzkriegu" zgodilo?
Tako je, beseda Caporetto ali Kobarid po slovensko, je v italijanskem zgodovinskem spominu soznačnica vsakršnega velikega poraza, ne samo vojaškega, tudi velikega poraza na primer nogometne reprezentance.
Kar pa se "blitzkriega" tiče in tudi t. i. čudeža pri Kobaridu, bi potrebovalo oboje vsaj narekovaj, če ne že neke temeljite zgodovinske umestitve na podlagi stvarnih dejstev. Dejstvo pa je, da se je v tej 12. soški ofenzivi ali preboju pri Bovcu in Tolminu zgodilo nekaj zelo pomembnih in uspešnih taktičnih odločitev. Zagotovo so temu botrovale tudi naivnost, nejevernost ali oholost takratnega italijanskega vojaškega vodstva. Torej vrsta nekih okoliščin, ki je naredila to bitko tako veliko, da se je zapisala v zgodovinski spomin poraženca kot Caporetto in zmagovalca kot odločilen preboj.

Vrhovni poveljnik soške fronte je bil Svetozar Borojevič von Bojna, edini nenemški feldmaršal v avstro-ogrskih oboroženih silah. Enajst zelo močnih italijanskih ofenziv je ustavil. Kdo je bil ta mož, kako velik je dejansko bil?
Takrat še general Svetozar Borojevič je na soško bojišče prišel 27. maja 1915, potem, ko se je odlikoval v vodenju vojaških operacij v Galiciji in že po tem, ko je padla odločitev, kje bo potekala avstro-ogrska obramba proti novi nasprotnici, to je Kraljevini Italiji. Ta obramba pogajanja med nemškim in avstrijskim zaveznikom v tem, kje bo potekala ta obramba, je nekako nihala med Dravo in Sočo in nazadnje je zmagala odločitev, da naj poteka čim bolj na robu avstro-ogrskega državnega ozemlja. Svetozar Borojevič je tukaj opravljal svojo vojaško dolžnost in to je opravljal častno in dobro. In temu seveda lahko pripišemo vse zasluge.

Slovenski vojaki so služili v 50 od 141 polkov. Najbolj znan je 17. pehotni kranjski Janez in spodnještajerski jekleni polk 47. Kakšni vojaki so bili Slovenci?
Slovenci so bili nedvomno dobri vojaki, zvesti, lojalni, pogumni, kakor so jih označevala avstrijska vojaška poročila. S prihodom na soško bojišče iz daljnega ruskega bojišča se je njihova percepcija vojne spremenila. Ta vojna je postala, kot je rekel v letu 1917 cesar Karl, naša vojna, in s to zavestjo, da dejansko branijo svoja domača dvorišča, so se vojaki borili tudi na soški fronti, čeprav ne bi mogli reči, da pogumneje, bolj lojalno in močneje kot na vzhodnem bojišču.

Vemo, da je bila pogosta spremljevalka v večini vojn tudi lakota. Našla sem podatek, da je v zadnjem letu te prve svetovne vojne povprečna teža vojaka padla pod 50 kilogramov. Kakšna pa je bila sicer prehrana vojakov v prvi svetovni vojni?
Če sodimo po zapisih, ki so jih za seboj pustili ravno slovenski vojaki prve svetovne vojne, po njihovih dnevnikih in spominih, je hrana pravzaprav ena osrednjih tem. Pomanjkanje hrane jih je spremljalo vse od začetka vojne dalje. Zelo veselo so sprejemali kakršna koli darila v obliki hrane, in to zapisali tudi v spomine, pisma in dnevnike. Proti koncu vojne, ko je celotno državo zajelo silno pomanjkanje, ko je zaradi antantne zapore država dejansko padla v izredno hudo gospodarsko krizo, se je seveda ta kriza odražala tudi na avstro-ogrskih vojakih in ko so prišli na Pijavo in pojedli vse, kar so med Sočo in Pijavo lahko pojedli in popili, takrat se je zanje začela dejansko velika kriza. Kot je zapisal italijanski romanopisec Molesini, so se domačini kar čudili, kako lahko takšna vojska sploh še funkcionira.

VIDEO
Čudež pri Kobaridu
VIDEO
Obletnica bitke pri Kobaridu
VIDEO
Koncerti ob stoletnici preboja pri Kobaridu
VIDEO
Stoletje čudeža pri Kobaridu
VIDEO
100. obletnica preboja pri Kobaridu
A. S.
Prijavi napako
Komentarji
brehme
# 25.10.2017 ob 21:32
Ja, zvesti vojaki so bili.Pa še danes nimajo svojih imen na spomenikih. Najprej jih ni dala Otalija gor, ve se zakaj ne. Potem jih ni dala JUgoslavija, ker je bila 1SV za njih nepoembna, oziroma nezažlejena tema pri partijcih. Lahko bi jih dali sedaj. Brez te bitke, to nebi bilo slovesnko.
Na nek način so bili vseskozi zamiolčani, tako kot se milči, o žrtav turškiv vpadov pred stoletji, ko je umrlo ali bilo ukradenih 40% Slovencev.
Bivši uporabnik
# 25.10.2017 ob 22:49
Ramus, moj komentar: Slovenci so se leta 1915 zelo dobro zavedali imperialističnih apetitov Italije. Šlo se je seveda za Trst, Gorico, Koper, Reko, nenazadnje tudi Ljubljano. Če se stvari v drugi vojni ne bi odvile tako kot so se, bi z izjemo Ljubljane (ali pač?) vsi ti kraji s celotno Primorsko ostali pod Italijo. In vidva o "tujih" interesih Dunaja. Bravo.
Gepard007
# 25.10.2017 ob 21:46
Kolkor vem se je na tej fronti boril tudi Rommel a ga zelo neradi omenjajo...
Quinlan
# 25.10.2017 ob 21:45
To tudi jaz ne razumem. 50 polkov je bilo polno slovenskih vojakov, kje so njihova imena?
dharma
# 25.10.2017 ob 21:34
Čestitke za odličen dokumentarec. Slovenski fantje (ravno tako kot večina odstalih) so bili na silo mobilizirani, tako, da bi se jaz nekim superaltivom raje izognil.
arhitektka
# 26.10.2017 ob 06:49
Moj praded se je boril .... fizično predvsem za Trst. Si predstavljam, kako se je počutil, ko so Trst s svojimi življenji uspeli rešiti pred Italijani, potem so ga pa izgubili na zeleni mizi.

Rommla so pa v dokumentarcu kar precej omenjali.
windmaster
# 26.10.2017 ob 05:28
Ko je bilo bitke konec, so Slovence poveljniki pohvalili, jim dali še liter ruma ter jim povedali da so vojno izgubili in gredo lahko domov!
Vojna je največja neumnost kar se jih je človek izmislil!
brehme
# 26.10.2017 ob 08:40
@robi123, ko že vpletaš desnico...ravno trda partijska levica nikoli teh fantov ni priznavala. Ker so se oni imeli za edine zaslužne.
Tako nas v šoli niso učili ne o Borojeviću, ne o Rommlu iz 1SV.
biberkopf
# 26.10.2017 ob 00:08
umirali so tudi za interese Slovenije,branili so slovensko grudo pred Italijani.Slava jim!Ramus in moj komentar kot po navadi z fail trollovskim komentarjem...bljak
firtoh
# 26.10.2017 ob 06:01
memento mori
Ti kraji do konca 1.sv. vojne in mirovne konference niso bili italijanski ampak avstro-ogrski.Na mirovni konferenci oz. z Londonskim sporazumom so Italijani dobili Primorsko,Istro in Dalmacijo.
Zanimivo,da so največji domoljupci slabi poznavalci zgodovine ali pa jo priredijo po svoje
alex_l
# 26.10.2017 ob 09:07
@Ramus
žalostna je naša zgodovina, pa tudi prihodnost ni svetla.

Zase govori :-)
Pantha Rhei
# 26.10.2017 ob 00:01
Kolkor vem se je na tej fronti boril tudi Rommel a ga zelo neradi omenjajo...

Ne samo Rommel, tudi von Paulus in še pet drugih poznejših feldmaršalov. Ni pretirano če rečemo, da je šlo za enega ključnih vojaških "dogodkov" 20. stoletja ... (Seveda pa je partija pozneje načrtno brisala vsak spomin na 1. svetovno vojno, ker ni bila v skladu z njihovo ideologijo. Tako je za večino tega, kar se je na terenu sploh ohranilo in obnovilo, zaslužna zgolj iniciativa zasebnikov, prostovoljcev.)
cosmo12
# 25.10.2017 ob 23:06
A se jih spominjajo tisti, katerim so bili zvesti in lojalni ter mrtvi?
Barbikat
# 26.10.2017 ob 10:26
Katastrofalen poraz? A je bolje zmagat 1 bitko ali zmagat vojno?
Kaj pa ti tle
# 26.10.2017 ob 07:50
https://www.rtvslo.si/moja-generacija/spomenik-srbu-ki-je-zasluzen-da-je-bled-del-slovenije/375942

Link zgoraj bi mogel biti v prejšnjem komentaru.
Kaj pa ti tle
# 26.10.2017 ob 06:00
@Brehme
Tudi na to ne pozabljat, ko že omenjaš Jugoslavijo pa še to, da brez te bitke..

Slava poginulim!

Bendit
# 25.10.2017 ob 23:41
zvesti, lojalni

Kaksna je razlika?
ROBI123
# 25.10.2017 ob 23:25
Zgodovina je pač pokazala, da se je s to bitko dobilo slovensko primorje! Sicer se je za okoli 25 let izgubilo, a partizani so to potem popravili z bojevanjem na pravi strani!!! Če pa desničarjem kaj ni jasno, naj na Ravbarkomandi kažejo osebno ali potni list za vstop v Italijo!!! FUJ desničarji, kar se tiče mej Republike Slovenije.
firtoh
# 26.10.2017 ob 08:56
brehme
Zakaj bi jih morala?Bilo so na napačni strani,v vojni,kjer so bili prvič uporabljeni bojni strupi(le kje je Hitler dobil ideje?),kanonfuter,pa še na strani poražencev.Tisto,kar smo imeli pod AO,smo izgubili.
Sem letnik 63' in smo se v OŠ in srednji šoli učili o prvi vojni in soški fronti
kefej1
# 25.10.2017 ob 20:50
Ja, Slovenec je bil vedno pohleven. Žalostna resnica. In tudi danes je tako.
Ramus
# 25.10.2017 ob 21:05
"Slovenci so bili nedvomno dobri vojaki, zvesti, lojalni, pogumni, kakor so jih označevala avstrijska vojaška poročila"

Lastnosti dobrega hlapca - zvest, lojalen in pogumen. Le kaj bi še več hotela Gospoda na Dunaju, Berlinu, Rimu ali pa Beogradu. Tudi danes še vedno hlapci na lastni zemlji. Če bi nas kdo poslal nad Moskvo, bi pač sklonili glave in ubogali,... žalostna je naša zgodovina, pa tudi prihodnost ni svetla.
moj komentar
# 25.10.2017 ob 22:29
Če umiraš za tuje interese, boš s strani gospodarjev vedno pohvaljen.
TV in RA arhiv
Brata, ki ju je ločila usoda 00:31:26, 04.11.2018
Gregor Antoličič: Leta strahote 00:23:38, 02.11.2018
100 let od ustanovitve SHS 00:02:08, 29.10.2018
Nova razstava v Kobariškem muzeju 00:01:45, 20.10.2018
Spomin na konec 1. svetovne vojne 00:02:07, 19.05.2018
Pandemije: Smrtonosna španka 00:28:16, 08.03.2018
Prevratno leto 1918 01:15:18, 18.01.2018
Izbor