Trenutno se predvaja:
Maribor 15
8. marec 2018 ob 09:21 Maribor Zgodbe

Zametki slovenskega feminizma in emancipacije

Časopis Slovenka s preloma 20. stoletja je Slovenke ozaveščal o pomenu njihovega vstopa v javno življenje
Slovenka
Knjigo, ki jo na naslovnici krasi ženska v učiteljski opravi s peresom namesto lopate v rokah, je likovno opremila Samira Kentrić. Foto: dLib

Poudarki

  • Slovenka se že na prelomu 20. stoletja bori tudi za enako plačilo, učiteljice so denimo dobile veliko manjše plačilo od svojih moških kolegov. Poleg tega pa se tudi poročiti niso smele, saj je zanje veljal celibat. Če pa so se poročile, so morale učiteljsko delo zapustiti, a ne, če so se poročile z učiteljem.

Lani je pri založbi Beletrina izšel zbornik Slovenka, ki odgrinja začetke slovenskega feminizma in emancipacije žensk. 2. januarja leta 1897 je v Trstu začel izhajati prvi slovenski ženski časopis Slovenka, ki je ženske ozaveščal o pomembnih temah, ki se nam danes zdijo povsem običajne. Najprej je izhajal kot priloga časopisa Edinost, kasneje pa kot samostojni mesečnik.

Položaj Slovenk okoli leta 1900

Ženske na prelomu iz 19. v 20. stoletje so bile večinoma neizobražene, čas so preživljale doma z družino, javna beseda pa je bila rezervirana za moške. Urednica zbornika Slovenka Marta Verginella poudarja, da so se takratni mladoslovenci zelo dobro zavedali, kako zelo pomembno je, da tudi ženske vstopijo v javno življenje, saj bomo Slovenci sicer ostali na obrobju Evrope.

Ženske morajo vstopiti tudi v javno življenje

Napredne intelektualke tistega časa so vedele, da je treba ženske izobraziti in organizirati, saj bodo le tako lahko polnopravno vstopile v javno življenje. Za to pa je bil potreben tudi ženski tisk. Časopis Slovenka je bila sprva feministično konservativen in v zahtevah po enakopravnosti žensk preblag, da bi se lahko postavil ob bok najbolj radikalnim evropskim in svetovnim ženskim časopisom. Kasneje, s prihodom druge urednice pa se je feminizaciji posvečal bolj.

Prve pobude za nastanek ženskega časopisa že veliko pred izidom Slovenke

Prva pobuda za ženski časopis izhaja že iz leta 1888, ko sta Marija Manfreda Skrinjar in Fran Podgornik v Slovanskem svetu skupaj s oblikovala časopisno rubriko Ženstvo, namenjeno ženskim vsebinam. Tuje zglede ženske omike in organiziranosti sta poskušala prenesti v slovenski prostor, po zgledu Čehinj in Rusinj.

Ni presenetljivo, da časopis ni najprej začel izhajati v Ljubljani

Ni presenetljivo, da je prvi slovenski ženski časopis začel izhajati prav v Trstu, kjer so bile slovenske izobraženke številčno skromnejše kot v Ljubljani in brez večje intelektualne tradicije, a so bile veliko bolj svobodomiselne.

Prve intelektualke so bile učiteljice, ki pa so bile zavezane celibatu

Na prelomu stoletja so ženske, ki so želele kak intelektualnejši poklic, lahko postale samo učiteljice. Mnoge med njimi so v Trst na delo v zasebne slovenske šole prihajale iz drugih slovenskih pokrajin, kjer so bile iz šol izključene zaradi svoje preveč liberalne naravnanosti. Brez takih izobraženk prvega ženskega časopisa sploh ne bi bilo. Zavzemale so se seveda tudi za odpravo celibata za učiteljice. Hkrati pa so želele rušiti tudi tabuje s pisanjem o splavu, o kontracepciji, o spolnosti pred poroko, homoseksualnosti, o detomorih, torej o socialnih stiskah žensk …, kar je bilo pred 120 leti skoraj nepredstavljivo.

Materinstvo in služba nista združljivi

Poklicna pot in materinstvo na prelomu 20. stoletja še nista združljivi, porajajo se tudi vprašanja, kdo bo v primeru, ko se ženska zaposli, plačal porodniško in podobno. Slovenka se že takrat bori tudi za enako plačilo, učiteljice so denimo dobile veliko manjše plačilo od svojih moških kolegov. Poleg tega pa se tudi poročiti niso smele, saj je zanje veljal celibat. Če pa so se poročile, so morale učiteljsko delo zapustiti, a ne, če so se poročile z učiteljem.

Zametki slovenskega feminizma in emancipacije

Slovenka je bila sprva feministično konservativna in v zahtevah po enakopravnosti žensk preblaga, da bi se lahko postavila ob bok najbolj radikalnim evropskim in svetovnim ženskim časopisom. Zanimivo je tudi to, da so za prvi ženski časopis pisali tudi moški, to je bilo za pomembno moško-žensko intelektualno zavezništvo. Od uveljavljenih pesnikov in pripovednikov npr. Ivan Cankar, Oton Župančič, Fran Saleški Finžgar idr. Pisali pa so skoraj vselej pod psevdonimi, kar nakazuje na to, da je bilo to še vedno velik tabu.

Ženska emancipacija proti koncu 19, stoletja se je v svetu močno uveljavljala. Slovenija pa je kot izrazito konservativna in kmečka dežela pri tem zaostajala. Slovenka je pri tem odigrala pomembno vlogo, a ni nikoli zahtevala politične emancipacije. A nekatere med ustvarjalkami so jo vendarle zahtevale, med njimi je bila najglasnejša Elvira Dolinar- Danica, nekateri so jo imenovali kar za prvo slovensko feministko. Med drugim se je zavzemala tudi za druge novosti za ženske, kot je kolesarjenje za ženske, zaradi česar so jih je močno napadali iz Ljubljane.

Z drugo urednico – Ivanko Anžič – postane Slovenka drznejša

Druga urednica Slovenke je bila Ivanka Anžič. Pri izbiri tem je bila še drznejša, ukinila je rubrike o modi in gospodinjstvu in časopis usmerila vsebinsko izrazito feministično, pri tem pa se je zgledovala po nemškem, angleškem in francoskem okolju. Preusmeritev k feminizmu bi morda lahko bil razlog za zaton časopisa. Mnoge ustvarjalke Slovenke nehajo pisati za časopis in Anžičevi očitajo, da pretirava. Želja Ivanke Anžič je bila tudi, da bi časopis prerasel v vsejugoslovanski feministični časopisni projekt. Pri tem ni bila uspešna, morda tudi zato, ker ji je sodelovanje odrekla najuglednejša slovenska pisateljica Zofka Kveder. Eno izmed vprašanj, ki ostaja odprto pa je, ali je bil ključni razloga za razpad Slovenke prav spor med njima.

S Slovenko postavljeni temelji slovenskega ženskega novinarstva

Revija se je ves čas borila s šibkim bralstvom, kar je imelo seveda finančne posledice in je pripeljalo po šestih letih do njenega zatona. Največ naročnic in seveda tudi naročnikov je bilo v tretjem letniku izhajanja, in sicer 508, od tega 140 moških, 61 društev in 307 žensk. Število žensk, ki bi bile pripravljene plačevati za vsebino, ki je niso razumele ali pa se z njo niso strinjale, se je vztrajno zmanjševalo, in ker časopis torej ni pokrival stroškov izhajanja, kaj šele, da bi prinašal profit, urednikovanje in prispevki niso bili honorirani. Ko je Anžičeva zapustila Slovenko, kjer je bila tudi prva slovenska poklicna novinark, je svojo novinarsko pot nadaljevala pri Slovencu. Brez izkušenj pri Slovenki ji to zagotovo ne bi uspelo.

Slovenka ni bila le vadnica ženskega leposlovnega pisanja, ampak poskus oblikovanja prvega celovitega ženskega časopisa

Kljub kratkotrajnosti časopisnega podviga je Slovenka mali novinarski čudež. Zanj je poskrbela prva generacija izobraženih žensk, ki je razumela nujo ženske emancipacije in v neodložljiv prispevek žensk k slovenski kulturi in širši družbi,” še ugotavlja urednica zbornika Slovenka Marta Verginella.

Velik novinarski podvig na prelomu 20. stoletja je sicer dolgo veljal za nekakšno vadnico ženskega leposlovnega pisanja v (njej so med drugim objavljale Zofka Kveder, Karla Ponikvar Germek, Elvira Dolinar, Vida Jeraj in Kristina Šuler), a je bila Slovenka veliko več kot to: “Bila je poskus oblikovanja prvega celovitega ženskega časopisa,” ugotavlja urednica zbornika Slovenka Marta Verginella. Žal pa je ta ženski novinarski čudež razen posameznih literarnozgodovinskih omemb ostal v senci zgodovine slovenskega tiska in novinarstva. Namen zbornika je bil zato tudi – Slovenko postaviti na mesto, ki si jo v zgodovini zasluži.

Celotno oddajo lahko tudi poslušate

Natalija Sinkovič

Zadnji prispevki