Pred nami je še nekaj prometno zelo obremenjenih vikendov. Najhuje je ob sobotah, ko se večina ljudi zaradi menjav v nastanitvah odpravlja proti morju ali se vrača domov.

Naše najbolj priljubljeno potovalno sredstvo je še vedno avtomobil, v Podravju jih je bilo lani registriranih več kot 166 tisoč, v lasti ga ima že vsak drugi prebivalec in premnogi se na počitniške destinacije odpravijo prav z njimi. Po statistiki naj bi z osebnimi avtomobili pred tremi leti opravili 86 odstotkov vseh potniških kilometrov, v 12-ih odstotkih smo uporabljali avtobus in le v dveh odstotkih vlak, čeprav zna biti tudi to elegantno potovalno sredstvo (resnici na ljubo, odvisno kje). Naše potovalne navade pokažejo pravi obraz na najbolj na zoženih prometnih grlih, pri nas na koncu podravske avtoceste in na obali.

s Fakultete za logistiko Univerze v Mariboru pravi, da je v zvezi s tem veliko slabe volje, da pa se moramo vprašati, če je ta vedno upravičena. »Če Slovenija ne bi bila pretežno tranzitna država, bi bilo na lokalnih cestah še več gneče, ko bi šli turisti pri nas na končne destinacije, ki po navadi niso ob avtocestah, kot npr. Bled in Bohinj. Glede na to, kako so ljudje tam zadovoljni s tem, da niso samo tranzitna destinacija, se moramo odločiti, kaj si sploh želimo – veliko turistov ali gnečo na cesti. Vprašanje je tudi, ali je poleti v času dopustov res toliko več prometa. Takrat se namreč zmanjša promet, ki nam sicer čez teden ustvarja BDP, in se zgodi, da so ceste čez teden prazne.«.

Vsako leto enaka zgodba

Še pomnite kilometrski zastoj in kolono vozil, ki se je pred desetletji ob koncu tedna vila po regionalni cesti Maribor – Ptuj in naprej proti meji? Celi popoldnevi so bili v znamenju kolon, včasih so mimoidoči krajani naselij ob cesti celo pokramljali s potniki v avtomobilih, tako počasi je šlo naprej… Danes imamo skoraj dokončano podravsko avtocesto proti mejnemu prehodu Gruškovje, ali bo veliko bolje, ko bo tudi v celoti dokončana (predvidoma še letos!)? »Teorija pravi, da če mi zgradimo novo infrastrukturo, za nekaj časa res, vsaj delno rešimo promet, vendar nova infrastruktura inducira nov promet. Poljudno povedano - kjer je nova cesta, bo čez nekaj časa tudi več prometa«, ugotavlja dr. Kramberger. O večnem negodovanju, da ceste vedno obnavljamo poleti (ko je največ prometa), pa razmišlja, da bi bilo najbrž mogoče pametno izračunati, ali je primerneje vzpostaviti več krajših odsekov delovišč ali enega daljšega. »Nimam točnih podatkov, vem pa kako to delajo drugod. Dober zgled bi lahko bila Avstrija, čeprav je mogoče tudi tam za nekaj ur obtičati v poletnem zastoju, da o Nemčiji sploh ne govorimo, do kakšnih zastojev prihaja. Lahko pa rečem, da se tam na znanstveni ravni zadeve lotevajo veliko bolje.«

Prisegamo na avto, na zaboj s štirimi kolesi

Avto nam daje občutek popolne svobode, na to pa obstaja tudi drugačen pogled, pojasnjuje dr. Kramberger in že zre v prihodnost. »Precej potujem, tudi po večjih azijskih mestih. Tam ti daje občutek svobode to, da nimaš avta, imaš pa na voljo druge vrste mobilnosti. Starejši (40+) se bomo na to navaditi, mladim pa ne bo povzročalo večjih preglavic. Avto nam toliko pomeni zato, ker smo si po osamosvojitvi lahko kupili takšnega, kot smo ga prej lahko v revijah le gledali. Prepričan sem, da bo avto v prihodnje postal zabava, za potovanje pa da bomo uporabljali kaj drugega. Zdaj imamo na voljo vlak, letalo, taksije, go opti različice. Najbrž bodo razvili tehnologije, ki jih ta trenutek še ne poznamo. Tudi pri telefonu je bilo tako. Pred nekaj desetletji si nihče ni mogel zamislil takšnega razvoja telefona. Koncept, ki ga zdaj uporabljamo je star 5 tisoč let, zaboj s štirimi kolesi. Kdo je že izumil kolo? Sumerci? In mi ta koncept uporabljamo od takrat!«

Mladi že znajo drugače

Doc. dr. Matevž Obrecht s Fakultete za logistiko Univerze v Mariboru je prepričan, da mladi že spreminjajo navade. »Ko smo bili mi stari 17 let, je bila edina stvar, ki smo jo imeli v glavi, kdaj bomo naredili izpit za avtomobil in katerega si bomo kupili. Vzorci razmišljanja se že spreminjajo. Mladi potrebe po mobilnosti ne povezujejo z lastnim avtom. Pri nas je priljubljena platforma prevozi.org, v tujini pa recimo BlaBlaCar. Študentje ta način prevoza uporabljajo ne samo za vsakodnevne poti, temveč tudi za dopuste. Avto je tako racionalneje izkoriščen in na cesti je lahko namesto dveh avtomobilov eden.«

Drugače je lahko tudi z vlakom,

vendar železnice pri nas, žal, četudi ni bistveno slabša kot v zahodnih državah, premalo uporabljamo, naše navade oriše dr. Kramberger. »V Nemčiji so vlaki nekoliko boljši in bolj pogosti, tudi bolj točni in polni. Tudi v Avstriji in po celi Evropi je mogoče elegantno potovati z vlakom. Železniška postaja je po navadi v centru mesta, ni varnostnih pregledov in si hitro na cilju«. Nemčija in Avstrija svojo železnico promovirata tudi v medijih, kot način udobnega - domala luksuznega! - prevoza za posameznike in družine. Pri nas tega nismo vajeni.

Praktična, a lahko tudi nevarna. Zakaj?

Danes se večina voznikov in voznic predvsem na neznanem terenu pusti voditi navigacijski napravi. To skriva dve pasti. Eno raziskujejo na Fakulteti za logistiko UM, in sicer vpliv t.i. infotainment naprav na vožnjo. O tem dr. Kramberger pravi: «Rezultat je pokazal, da se, če nekaj prevzame koncentracijo voznika za več kot 2 sekundi, to lahko močno pozna na njegovih odzivih. Teoretično pogled za manj kot sekundo na velik plakat ob cesti ni tako nevaren, kot to, da obrnemo pogled za 10-15 stopinj in se igramo z navigacijsko napravo. Tudi tu bi bilo treba nekaj storiti, kajti čedalje več avtomobilov ima že skorajda televizije vgrajene na sredini, in se že znajdemo pri vprašanju prometne zakonodaje. Ne znam si razlagati, zakaj naj bi bilo brskanje s prstom po telefonskem zaslonu kaj drugačno, kot brskanje po t.i. infotainment napravah. Razlika med enim in drugim je le v tem, da so slednje fiksno nameščene«.

Drugo past opiše dr. Matevž Obrecht:« Preveč smo zavezani tehnologiji in preveč zaupamo navigaciji. Predlagam, da naslov, ki ga vnesemo vanjo, tudi preverimo, preden se odpeljemo. Včasih sta namreč v neki državi vsaj dva kraja z enakim imenom, ki sta lahko tudi občutno narazen.«

Vas zanima vse, kar sta povedala sogovornika? Izvolite.