Helena Fojkar Zupančič Foto:
Helena Fojkar Zupančič Foto:
Simfonični orkester RTV Slovenija Foto: Hugo Šekoranja

Dirigentka in zborovodkinja: Helena Fojkar Zupančič
Sodeluje: Komorni zbor RTV Slovenija

Program:
W. A. Mozart: Venite populi v D-duru, KV 260
W. A. Mozart: Cerkvene sonate KV 67,68,69
W. A. Mozart: Misericordias Domini v d-molu, KV 222
W. A. Mozart: Cerkvene sonate KV 144, 263, 278
W. A. Mozart: Sancta Maria, mater Dei, KV 273
W. A. Mozart: Cerkvena sonata v C-duru, KV 329
J. Haydn: Te Deum št. 2 v C-duru

»Letošnja 2. Mozartina bo zelo posebna. Na eni strani zato, ker se bo orkestru na odru pridružil Komorni zbor RTV Slovenija, in seveda zato, ker se bo koncert zgodil prav na svečnico, štirideset dni po božiču. Na ta praznik krščanstvo zaznamuje dan, ko sta Marija in Jožef odnesla Jezusa v jeruzalemski tempelj in se Bogu obredno zahvalila za sina,« je pred koncertom povedala dirigentka in zborovodkinja Helena Fojkar Zupančič.

Wolfgang Amadeus Mozart je skladbo Offertorium de venerabili »Venite populi«, KV 260, napisal leta 1776, ko je imel dvajset let. Takrat je služboval v rojstnem Salzburgu kot koncertni mojster na dvoru, skladal pa je predvsem sakralna dela za potrebe takratnega nadškofa Colloreda. Komponiral je dela za različne priložnosti in cerkvene praznike. Tako je bilo delo Venite populi namenjeno prazniku Gospodovega vnebohoda. Avtor besedila ostaja vse do danes anonimen.

Cerkvene sonate KV 67, 68, 69 so nastale prav tako med Mozartovim bivanjem v Salzburgu, in sicer vse leta 1772. Vse omenjene sonate so samostojne, namenjene pa so bile cerkveni rabi, rabi pri bogoslužju. Izvajali so jih kot vmesna dela, torej med zborovskimi skladbami. Navadno so pomenile most v besednem bogoslužju, saj so jih izvajali po branju odlomkov iz Svetega pisma in pred branjem evangelija.
Sonate KV 263, 278 in 329 zahtevajo širšo instrumentalno zasedbo in sonate s tako zasedbo niso bile pogoste, zazvenele so samo ob večjih cerkvenih praznikih in priložnostih, ko je bilo bogoslužje tudi ob pomoči glasbe lepše in razkošnejše.
Misericordias Domini KV 222 je vokalno-instrumentalno delo za štiriglasni mešani zbor in komorno spremljavo godal ter roga, orgel in oboe. Delo je Wolfgang Amadeus Mozart napisal leta 1775. V takratnem času so ga uporabljali za potrebe bogoslužja. Uvrščeno je bilo v mašni ofertorij, natančneje, v darovanjski del bogoslužja, ko so prinašali na oltar darove, vmes pa so izvajali podobna dela.

Delo Sancta Maria, mater Dei KV 273 prav tako sodi v zvrst Mozartovih vokalno-instrumentalnih del, saj je napisano za štiriglasni mešani zbor, instrumentalni del pa izvajajo dve violini, viola ter orgle. Tako kot druga Mozartova dela, izvajana na koncertu, je tudi to nastalo med njegovim bivanjem v Salzburgu, in sicer leta 1777. Gre za eno izmed del, napisanih za potrebe tamkajšnje cerkve sv. Petra. Kot pove že sam naslov, je delo tematsko, saj je bilo napisano za praznik oziroma godovni dan brezmadežne device Marije. Tako se je v liturgiji lahko uporabljalo enkrat na leto, glede na koledar cerkvenega leta. Izvajali so ga pri bogoslužju, in sicer v besednem delu maše, največkrat po branju božje besede, lahko tudi kot nadomestilo za psalm. Opeva čast in slavo device Marije, hkrati pa je tudi priprošnja in priporočilo za njeno varstvo.

Joseph Haydn je Te Deum št. 2 v C-duru napisal okoli leta 1800, ko se je vrnil v službo kapelnika pri novem knezu Esterhazyju, Nikolaju Drugem. Ta je v nasprotju s svojim predhodnikom zahteval le sakralno glasbo, to pa je bil vzrok, da je Haydn v letih od 1796 do 1802 napisal tudi šest odličnih maš. Te Deum št. 2 je delo za zbor in orkester. Besedilo Te Deum laudamus je pesem hvalnica, zahvala Bogu za blagoslov in druge dobrine.