14. oktober 2018 ob 07:56 MMC RTV SLO Spomini

Družbenokulturni konteksti študentskega gibanja; kaj pa študentke?

Spomini Mirjane Nastran Ule
Gledališče Pupilije Ferkeverk
Gledališče Pupilije Ferkeverk. Predstava »U« je nastala po literarni predlogi Mushi, mushi, literarnega prvenca Milana Dekleve. Predstavo je režiral Tomaž Kralj, dramaturg je bil Samo Simčič. Foto: Osebni arhiv Goranke Kreačič

"Zasebno je politično" - V kabinetu nasproti sedanje vratarnice na Filozofski fakulteti. Tu je bil "glavni štab", kjer so se tipkali in na "geštetnerju" razmnoževali prispevki, članki, novice, obvestila vseh pomembnejših akcij študentskega gibanja. V kabinetu so nastajali Bilteni literarnega maratona in SP-ji, glasila svobodne ljubljanske univerze. Med zasedbo Filozofske fakultete se je v ta kabinet preselilo uredništvo Tribune, da je lahko poročalo in sitù o dogodkih. Pričujoča fotografija je nastala na literarnem maratonu, novembra 1970. Fotografijo je posnel Vladimir Jerman, novinar Antene, ki jo je v tej reviji tudi objavil (št. 46) z namenom diskreditirati študentsko gibanje. Ponazarjala naj bi "nemoralo", ki naj bi jo zganjali študentje. Kako simptomatično in značilno za tradicionalistično in patriarhalno družbo - izpostavljeno je bilo dekle, seveda v negativni luči. Fotografija je izšla tudi v Tribuni, št. 6, letn. 20, in sicer 19. novembra 1970. Proti pritlehnem hujskanju novinarja je ostro nastopil Darko Štrajn, ki je v odgovor napisal protestno notico v 8. št. Tribune, 10. decembra 1970, pod naslovom Antenina logika. Vendar se 48 let pozneje zdi, da je tako kritizirana novinarjeva oznaka fotografije, med drugim tudi "politični skeč", nehote ponazorila ravno to: tudi slog oblačenja je bil politika, "zasebno je politično", če je pristno izražal svetovni nazor in ni bil le posnemanje takratnega globalnega modnega trenda mladih. Povedati je sicer treba, da se je novinarjev izraz "politični skeč" v bistvu nanašal na isti dan uprizorjeni skeč Priznanje Gledališča Pupilije Ferkeverk, ki je bil aluzija na aretacijo in obsodbo beograjskega študentskega aktivista Vladimirja Mijanovića. Goranka Kreačič / Foto: Osebni arhiv Goranke Kreačič

Na strehi Filozofske fakultete

Na strehi Filozofske fakultete, 14. aprila 1971. Udeleženka študentskega gibanja opazuje začetek dogajanj na cesti ob zasedbi Aškerčeve ceste. Fotografija je nastala, ko je skupina aktivistov odkorakala na streho FF-ja, kjer je Jaša Zlobec izobesil anarhistično zastavo. Foto: Osebni arhiv Goranke Kreačič

Časi študentskih gibanj so bili tudi za nas študentke, ki smo v tistih časih začele bolj številčno vstopati v univerzitetni študij in smo sodelovale v teh dogodkih, pomembno obdobje. Za mene je bil to vsekakor čas identitetne preobrazbe. Pogosto so bile teoretske diskusije, srečevanja, polemike pomembnejši kot študij psihologije, ki sem ga vpisala. Ta "odprta univerza" je bila za mene prepotrebno dopolnilo dokaj pozitivističnemu pristopu v akademskem študiju psihologije in je hranila ter spodbujala mojo aktivistično in kritično teoretsko naravnanost.

Sociokulturna klima in zgodovinske okoliščine se vedno prepletajo med seboj in jih je težko ločiti. Še posebno so se prepletale v času študentskih gibanj. Za nastanek študentskih uporov je bila pomembna specifična kulturna klima, sistem vrednot in življenjskih usmeritev na univerzah in v študentskih naseljih po svetu in v Sloveniji. Pomembna značilnost takratne študentske kulture je bila nezadržna potreba po univerzalizaciji načel, vrednot, življenjskih ciljev, za katere smo se zavzemali protestni študentje in študentke. V ospredju študentskega univerzalizma so bile človekove pravice, družbena pravičnost, solidarnost z zatiranimi in odrinjenimi družbenimi skupinami in narodi, mirovništvo, odpor do potrošništva in odpiranje ekoloških vprašanj.

Ob teh zahtevah pa so se pojavile nove zahteve, ki so bile bolj stvar osebnostnih življenjskih projektov, želja, fantazij. Med te želje štejejo težnje po neposrednosti, čustveni in čutni ekspresiji, igrivosti, nekonformnosti. V teh ciljih smo si bili družbeno angažirani študentje in študentke ter različne mladinske kontrakulture (hipiji, jipiji, rockerji itd.) najbližje, kar kaže, da je prav v teh zahtevah zajeto gibalno središče takratne mladinske kulture.

Zanimivo je, da smo študentje in študentke uresničevanje teh zahtev terjali kot nekaj samoumevnega, ne kot utopične cilje. Izhajali smo iz prepričanja, da sodobne družbe preprosto morajo vsem svojim pripadnikom omogočiti osnovni življenjski standard, socialno zaščito in enake pravice pred zakonom. Vodila nas je potreba po libertarnem življenjskem slogu.

Študentska gibanja niso bila politična gibanja v tradicionalnem pomenu te besede. Niso imela jasnih političnih ciljev, niso bila strankarsko vezana, niso jih vodile izdelane organizacije političnih aktivistov itd. Pač pa so bila politična v tem, da so v javno zavest pripeljala mnoge komponente in težnje libertarne civilne družbe in tudi popolnoma individualne, "psihološke" potrebe: moč domišljije in fantazije, potrebo po samouresničevanju, svobodno kreativnost, potrebo po čistih medsebojnih odnosih, nenasilje.

Geslo Zasebno je politično je bilo verjetno najbolj odmevna politična inovacija študentskih gibanj. To nam pove, da so bila študentska gibanja v tihem sozvočju z globalnimi spremembami v modernih družbah, ki so se odvijale večinoma nezavedno. Študentje in študentke pa smo nanje prvi javno opozorili.

Izvore študentskega radikalizma vidim tudi v spremenjenih pogojih odraščanja mladih v šestdesetih letih. Podaljševanje izobraževanja čez dvajseta leta je povzročilo, da vse več mladih po zaključku adolescence ni vstopilo v odraslost, ampak v neke vrste podaljšano mladost čez dvajseta leta. S podaljševanjem mladosti se je tudi kriza identitete iz klasične adolescence premaknila v postadolescenco. Za postadolescenco je značilna bolj zavestna in kritična refleksija lastnih socialnih vlog in družbe kot celote. Novo identitetno krizo izzove dejstvo, da se bomo mladi morali kmalu vključiti v odraslo družbo, ta korak pa je za nas problematičen. Preprosto nismo bili zadovoljni z družbo, v kateri naj bi živeli v prihodnosti in smo jo zato želeli spremeniti.

Kakšna pa je bila vloga nas študentk v teh dogajanjih? Zame in za mojo generacijo študentk je bilo študentsko gibanje pomembno in formativno obdobje. V času študentskih in novih družbenih gibanj smo se srečale z drugačnimi načini razmišljanja in doživljanja razmerij do javnega, političnega pa tudi zasebnega in do sebe. Če pogledamo fotografije s tega obdobja, pa nas na njih ni. Čeprav je to obdobje imelo pomembno formativno vlogo tudi za nas študentke, nismo bile v prvih vrstah, nismo bile nagovarjane in izpostavljane. Spomnim se, da smo v teh dogodkih sodelovale predvsem kot "tajnice". Naša vloga se je omejila na printanje tekstov in kuhanje kave, kot se je dogajalo na primer ob zasedbi Filozofske fakultete.

Zanimivo, da niti študentska niti druga avtonomna družbena gibanja tedaj niso poudarjala problema patriarhalne ideologije in spolne diskriminacije. To smo morale narediti ženske same, skozi svoje gibanje, ko smo ugotovile, da smo ostale spregledane, čeprav smo aktivno sodelovale v drugih gibanjih, subkulturah in uporih. Smo se pa v teh gibanjih toliko opolnomočile, da smo se lahko združile in same postavile patriarhalno ideologijo in vprašanje spolne diskriminacije pod vprašaj. Feministično gibanje, ki se je kot zadnje formiralo ob drugih gibanjih v tem obdobju, je bilo zato tudi imanentna kritika ideje emancipacije, kot so ga razumela druga družbena gibanja.

Me v Sloveniji smo izhajale seveda iz izkušnje socializma. Jugoslovanski socializem je poskušal aktivno presegati nacionalna protislovja z idejo bratstva in enotnosti in razredna nasprotja s podružbljanjem privatne lastnine. Ni pa se ukvarjal s patriarhalnimi razmerji, ki so bila močno prisotna v vseh tradicijah in kulturah tedanje Jugoslavije in so ohranjala podrejenost žensk v zasebni in javni sferi. Javni prostor za ženske v socializmu ni obstajal kot politični prostor. Ženske so bile v javnosti prisotne predvsem v nepolitičnih dejavnostih, v sferi dela. Vendar ob izjemno močni patriarhalni kulturi v vseh okoljih tedanje skupne države je množično zaposlovanje samo povečevalo obremenitve in odgovornosti žensk. Dokaj liberalna družinska zakonodaja in socialna politika pa je le delno blažila dvojno obremenitev žensk in ni vplivala na večjo enakopravnost med spoloma.

Na ideološko politični ravni je prevladovalo stališče, da bo razreševanje razrednih nasprotij avtomatsko razrešilo tudi vprašanje odnosov med spoloma in ukinjalo patriarhalna razmerja. Zato je bilo postavljanje ženskega vprašanja in odnosov med spoloma na javno agendo politično in ideološko stigmatizirano in označeno kot spogledovanje z meščanskimi tradicijami in zahodnimi vplivi. Logika ženske emancipacije je namreč v očeh ideologov sistema ogrožala tradicionalne kolektivne institucije, na katerih je temeljil sistem. Samostojno organiziranje žensk, feministična teorija v socializmu niso bile zaželene. Ta problem tudi ni bil priznan od naših študentskih kolegov kot vreden teoretske refleksije ali akcije. Zato je bilo naše delovanje razumljeno kot opozicijsko in pogosto kot subverzivno tako za oblastne strukture kot za naše moške kolege.

Mirjana Nastran Ule

Oddajte svoj komentar - Št. komentarjev: 5

Za komentiranje morate biti prijavljeni. Komentarji ne odražajo stališča uredniške politike RTV Slovenija.
Prosimo, da se pri komentiranju držite teme, ne uporabljate sovražnega govora in upoštevate pravila.

Prijavi sovražni govor


  • bruhnmici 14. oktober 2018 ob 09:00
    Prijavi neprimerno vsebino
    Top profesorica! Še na mnoga ustvarjalna leta.
    +3
    -2
  • Krimsky 14. oktober 2018 ob 09:24
    Prijavi neprimerno vsebino
    Pa "kva bi te babe zoprne" ...
    ~
    ... sploh še rade?

    Itak že celo zgodovino vladajo nad moškimi, vse kar delamo − počnemo zaradi njih, zasipamo jih z vsem, kar si zaželijo, in še s tistim, na kar še pomislile niso, pa jim nikoli ni dovolj, rade bi še 'teoretsko refleksijo' ...

    Celo življenje se 'urejajo' − šminkajo in frizirajo, zapolnjujejo tričetrt prostora v revijah, potem se pa se pritožujejo, da so objekt. Halo?

    Krave na radgonskem sejmu so tam neprostovoljno, za udeležbo na lepotnem tekmovanju pa ni še nihče nobene silil s puško, evidentno je, da gredo tja prostovoljno, feministke pa o tem zgovorno molčijo.

    Še resnična šala:
    Mlajši sodelavec se je pritoževal na nekonsistentnostjo svoje Dulčineje:
    − "Hoče A, kupim A, pa ni v redu. Zaželi si B, dobi B, ... pa spet nekaj manjka ..."
    Kot jazbec z več izkušnjami, sem ga podučil:
    − "Poglej, ... če ženska pravi belo, to ne pomeni bele barve, ... no, ... pa tudi črne ne ..."
    − "Ja, kva pa pol?"
    − "Eno DRUGO barvo!"
    +8
    -5
  • svyatoslav 14. oktober 2018 ob 10:17
    Prijavi neprimerno vsebino
    In kakšna je skrivna agenda študentskega gibanja, ki je naivneži niso uspeli razbrati?
    0
    0
  • Eleni 14. oktober 2018 ob 17:15
    Prijavi neprimerno vsebino
    Kaj naj človek reče na takšne komentarje. Kakšen smisel (za opazovanje, za izobrazbo in bonton) v svojem duhu imajo ti komentatorji, res ne vem in se čudim.
    +1
    0
  • oleander_in_pes 14. oktober 2018 ob 20:43
    Prijavi neprimerno vsebino
    Črna Afrodita v preddverju FF ima prsi, ki jim gravitacija ne more do živega, vendar je brez glave!
    Ne morem se odločiti, ali s tem sporočajo študentkam, naj pustijo glavo zunaj, ali morda to, da naj jo prinesejo s sabo?
    +1
    0

Zadnji prispevki