29. april 2018 ob 13:10 MMC RTV SLO Spomini

Na uredništvu Tribune so se brali zahodni alternativni časopisi

Vpliv "podtalnih" in "kontrakulturnih" časopisov z Zahoda
Ustvarjalci Tribune in preostali zainteresirani študentje so v času študentskih demonstracij lahko dostopali do pestre bere tujega časopisja. Na naslovnici Tribune je Angela Davies. Foto: Osebni arhiv Goranke Kreačič

Izbor šestih številk Slovenskega podzemlja - SP-ja, internega glasila svobodne ljubljanske univerze iz 1971. Foto: Osebni arhiv Goranke Kreačič

Uredništvo študentskega časopisa Tribuna je delovalo v drugem nadstropju Kazine na Kongresnem trgu. Mnogim generacijam študentov je predstavljalo mesto, kjer so urednikovali, sestankovali, se srečevali, debatirali, objavljali svoje prve prispevke … V prostorih uredništva je leta 1969 in 1970 delovalo tudi avantgardno gledališče Pupilije Ferkeverk.

Na Tribuni sicer ni bilo zaznati kakšne bogatejše knjižne police, a je bila zato bera tujih časopisov obilna. V poznih 60. in zgodnjih 70. so prihajali ameriški, francoski, nemški in italijanski časopisi, vsi po vrsti so bili "podtalni" (underground), "kontrakulturni" (counterculture, subculture) ter levičarske provenience. Med najbolj znane subkulturne časopise zahodne hemisfere je gotovo sodil Los Angeles Free Press. Prek njega smo bili obveščeni o delovanju ameriških študentskih in političnih aktivistov, od tod pa je študentski časopis Tribuna črpal tudi veliko snovi. Ti aktivisti so bili Abbie Hoffman, anarhist in soustanovitelj Youth International Party, t. i. "yippijev" (neke vrste hibrid med hipiji in političnimi aktivisti), Jerry Rubin, s Hoffmanom soustanovitelj yippijev, ter njegova znamenita knjiga Do it! (Scenarij za revolucijo), ki je v 80. postal poslovnež. Kaže omeniti še Črne panterje (Black Panther Party) in Angelo Davies, legendo takratne alternativne scene, sedaj upokojeno univerzitetno profesorico, ki je sodelovala s Črnimi panterji, itd.

Tu je bil še newyorški (Greenwich Village) alternativni tednik The Village Voice, ki ga je med drugimi ustanovil tudi Norman Mailer, pisatelj, novinar in politični aktivist, dvakrat je prejel tudi Pulitzerjevo nagrado. V slovenščino so prevedeni njegovi romani Goli in mrtvi, Ameriški sen, Nepremagljivi ne plešejo ter Krvnikova pesem.

Na Tribuno je prihajal tudi New Left Review, akademski časopis za politična, ekonomska in kulturna vprašanja. Leta 1962 je postal glavni urednik Perry Anderson, zgodovinar in avtor mnogih knjig, dve med njimi, Rodovniki absolutistične države in Prehodi iz antike v fevdalizem, sta pozneje izšli tudi v slovenskem prevodu v zbirki Studia Humanitatis.

Poleg tega je prihajal na Tribuno še nemški Konkret. Najbolj znana urednica časopisa je bila Ulrike Meinhof, ki je leta 1969 zapustila uredniške vrste in se pridružila levičarski militantni skupini Frakcija rdeče armade.

Poleg omenjenih tednikov so bili tu še pariški trockistični Lutte ouvrière in prav tako pariška revija skrajnje levičarske revolucionarne lige (LRC) Rouge, italijanski levičarski dnevnik Il manifesto, med časopisi, na katere je bila naročena Tribuna, pa je bilo mogoče brati tudi pariški Le Nouvel Observateur, tednik za splošna politična, ekonomska in kulturna vprašanja, ki sicer ni bil alternativen.

Prvi in zadnji poskus izdaje alternativnega časopisa
Med enotedensko zasedbo Filozofske fakultete, maja 1971, je začel izhajati prvi ciklostirani slovenski alternativni časopis SP - Slovensko podzemlje, ki je imel uradni podnaslov Interno glasilo svobodne ljubljanske univerze. Dvanajst številk, ki je izšlo med 25. majem in 3. junijem 1971, sta izdala Fakultetni odbor Skupnosti študentov FF in Akcijski odbor za zasedbo fakultete, ki je objavljal predvsem kronologijo dogodkov, ki pa so bili zelo pestri. V glasilu objavljajo Jaro Skrušny, ki komentira proces proti Franetu Adamu, Boris Vuk objavi teze za razpravo o študentskem gibanju, Andrej Ule zapiše, kako se organizirati, Darko Štrajn pojasnjuje povod za zasedbo FF-ja, Matjaž Kocbek in Branko Gradišnik predstavljata t. i. teoretično skupino za pisanje intimnih manifestov, Tomaž Brejc piše o študentski revoluciji, kjer ne obstaja nikakršna shema ali projekcija volje in se gibanje izpolnjuje s samim potekom. Urednik osme številke SP-ja Ivo Svetina piše o poeziji in revoluciji ter objavi Jesihovo Dolino Totalke: traktat iz prispevka k filozofiji novega veka, Iztok Ilich poziva vse na ulice.

Milan Dekleva, predstavnik Skupine za produkcijo revolucionarne kulture, pojasnjuje razloge za preimenovanje v Skupino za produkcijo prestopajoče kulture in tako napove poznejše dogajanje in logično posledico, ki se je zgodila jeseni 1971.

Objavljajo še nepogrešljivi akterji študentskega gibanja, kot so Matjaž Hanžek, Jaša Zlobec, Miro Mihevc, Matjaž Puc - Tužek, Marko Slodnjak, Marjan Pungartnik, Boris Muževič idr. Drugi dan zasedbe je denimo prof. Vid Pečjak predaval o študentskih nemirih v ZDA, prof. Debenjak pa poročal o delu sodišča v zadevi Frane Adam. Zvečer je potekal recital slovenske sodobne proze in poezije, kjer so nastopili Andrej Brvar, Drago Jančar, Milan Jesih, Matjaž Kocbek, Tomaž Kralj, Ferdinand Miklavc, Tomaž Šalamun, Marko Švabič in Rudi Šeligo.

Jeseni 1971 se je začelo gibanje drobiti, množičnih akcij ni bilo več, zato aktivisti iz časa množičnega študentskega gibanja ustanavljajo poskuse različnih "organizacij", kot je bilo Zlobčevo politično gibanje13. november, Detelova študentska cerkev, Cizejeva skupnost mladih za varstvo okolja, ustanovitev alternativne univerze itd. Prva tri so trajala nekaj več kot en mesec, nekatere so ostale na ravni poskusa, le zadnja se je obdržala kakšen mesec dlje.

Novembra 1971 se je sestal akcijski odbor za ustanovitev novega časopisa SP (Slovensko podzemlje oz. Slovensko podpodje). Glavni iniciator ustanovitve novega časopisa je bil Milan Dekleva. Člani akcijskega odbora so menili, da se Tribuna osredotoča predvsem na možnosti političnih akcij in problematiko študentskega gibanja, tednik Mladina pa sploh ne pokriva tem, ki bi predstavljale kulturo mladih. Zato naj bi se SP posvečal temam, ki bi predstavljale vse oblike kreativnosti angažiranih mladih študentov v njihovi kulturi. Navsezadnje je prav ime časopisa ponazarjalo ravno to: mladinsko subkulturo, underground oz. alternativno kulturo. Alternativna je bila zato, ker je bila alternativa etablirani kulturi. V časopisu naj bi se objavljale nove oblike literarne, likovne in glasbene produkcije. Milan Dekleva in Matjaž Zajec, filmski scenarist, urednik in kritik, sta pripravila prvo številko v majhni sobi Radia Študent. Toda ne prva ne katera koli druga številka Slovenskega podpodja ni nikoli izšla. Tiskar jim je zadnji trenutek odpovedal gostoljubje. Je bila spet na delu cenzura?

Goranka Kreačič

Oddajte svoj komentar - Št. komentarjev: 9

Za komentiranje morate biti prijavljeni. Komentarji ne odražajo stališča uredniške politike RTV Slovenija.
Prosimo, da se pri komentiranju držite teme, ne uporabljate sovražnega govora in upoštevate pravila.

Prijavi sovražni govor


  • pace 29. april 2018 ob 13:49
    Iz osnovne šole se spomnim: je atek občasno prinesel domov tudi Tribuno, kako, kot takrat velika ljubiteljica poezije, nisem mogla verjeti, da lahko v nekem časniku objavljajo tako butaste pesmi. Tako mi je bilo vse skupaj hecno, da sem tisto Tribuno vzela tudi s seboj v šolo in med odmori apelirala na sošolce, poslušajte (koliko me je kdo poslušal, ne vem) kakšne pesmi pišejo in, ki so se glasile v stilu: "Košček naribanega sira, kurbe na pločnikih ... " ipd.
    +2
    -5
  • Knez_Kocelj 29. april 2018 ob 14:07
    Tribuna, Teleks, Nova Revija...so že takšen grozljiv passe ampak režimski mediji nam to zgodbo še vedno vsiljujejo in vbijajo v glavo kot, da bi to bilo najpomembnejše poglavje slovenske zgodovine. Razumem, da so bili takrat novinarji družbeno-politični delavci "svinčenih" časov 70'tih let prejšnjega stoletja. In, da je tistem času veljala samocenzura.

    Vendar nam naši osamosvojitelji iz konca 80'tih ne morejo v nedogled več prodajati tega materiala, ki je že tako zelo prežvečen, da se z njim resnično ne more več pridobivati glasov na volitvah. Dovolj je bilo tega, saj je že od prvih demokratičnih volitev minilo že 30 let.
    +4
    -8
  • Dejstva 29. april 2018 ob 14:47
    Kako imajo vsi "alternativci" na stara leta teznjo, da bi se preselili v muzej mainstreama.
    +4
    -3
  • Sklonjen 29. april 2018 ob 15:48
    Karkoli je bilo dobrodošlo v času titovega rdečega totalnega enoumja!
    +2
    -5
  • HOR 29. april 2018 ob 15:52
    Pri Tribuni so se upirali in bili opozicija sistemu v SFRJ, ko je komunist Janša še v komunistično Jajce romal...
    +8
    -6
  • runcajz 29. april 2018 ob 18:16
    Ne ga biksat. Kaj so na takratni Tribuni že imeli samobralne tuje časopise., saj pišete v naslovu, da so se brali tuji časopisi. Slovenščina pa taka, da dol padeš !
    Pa še nekaj. Tribuna je izhajala že mnogo pred preselitvijo v Kazino .Samo v vednost, da ne bo pomote.
    +3
    -3
  • nevem 29. april 2018 ob 18:17
    Ja... fajn je bilo. Danes pa so se po večini vsi izfižili. Kot Jerry Rubin ("Aretirali so me ko sem scal ob pentagonski zid"). Mladino pa so kupile, verjeli ali ne, sile kontinuitete... in jo ne berem več.
    +5
    -3
  • oleander 1. maj 2018 ob 21:05
    Knjigarna pri Kozolcu je bila takrat polna tujih knjig, v glavnem paperbackov po zelo dostopnih cenah, vsebinsko pa najbolj aktualne knjige tega časa. Marsikdaj sem denar za sendviče porabil za nakup zaželene tuje knjige. Korak s časom so zelo lepo lovili tudi v beograjskih in zagrebških založbah, beograjski študentski časopis je bil zelo napreden. Vse to je dokaj nenavadno, kajti po drugi plati so varuhi enoumja zelo pazili na vse, kar je kdo rekel ali kako se je obnašal, nekatere ljudi pa so zaradi posedovanja "emigrantske literature", ki je bila prepovedana, strpali v zapor k pravim kriminalcem. To je doletelo recimo Vojina Kovača Chubbyja, ki je bil eden od sodelujočih pri študentskem vrenju v Ljubljani. Njemu so agenti udbe podtaknili prepovedani časnik, ki so ga nato pri njem doma našli, za kar je dobil leto dni strogega zapora v celjskem piskru. Žal ni imel mamice ali atija v cekaju a,i kje drugje, tako je s tem. Najbrž ni treba posebej povedati, kako je to vplivalo na mladega človeka. Njegova mama, ki ga je za nekaj let preživela, je recimo vedela povedat, da je kot gimnazijec podaril revnemu otroku na ulici svoj edini plašč. Edini, ki se ga je spodobno spomnil, je bil Jaša Zlobec. Ima Osojnik deloma prav, ko pra i, da se je
    0
    0
  • oleander 1. maj 2018 ob 21:06
    Knjigarna pri Kozolcu je bila takrat polna tujih knjig, v glavnem paperbackov po zelo dostopnih cenah, vsebinsko pa najbolj aktualne knjige tega časa. Marsikdaj sem denar za sendviče porabil za nakup zaželene tuje knjige. Korak s časom so zelo lepo lovili tudi v beograjskih in zagrebških založbah, beograjski študentski časopis je bil zelo napreden. Vse to je dokaj nenavadno, kajti po drugi plati so varuhi enoumja zelo pazili na vse, kar je kdo rekel ali kako se je obnašal, nekatere ljudi pa so zaradi posedovanja "emigrantske literature", ki je bila prepovedana, strpali v zapor k pravim kriminalcem. To je doletelo recimo Vojina Kovača Chubbyja, ki je bil eden od sodelujočih pri študentskem vrenju v Ljubljani. Njemu so agenti udbe podtaknili prepovedani časnik, ki so ga nato pri njem doma našli, za kar je dobil leto dni strogega zapora v celjskem piskru. Žal ni imel mamice ali atija v cekaju a,i kje drugje, tako je s tem. Najbrž ni treba posebej povedati, kako je to vplivalo na mladega človeka. Njegova mama, ki ga je za nekaj let preživela, je recimo vedela povedat, da je kot gimnazijec podaril revnemu otroku na ulici svoj edini plašč. Edini, ki se ga je spodobno spomnil, je bil Jaša Zlobec. Ima Osojnik deloma prav, ko prav i, da se je marsikdo priklopil na protest zato, ker je zaslutil, da se bo lahko s tem valom osebno okoristil.
    0
    0

Zadnji prispevki