11. oktober 2018 ob 07:13 MMC RTV SLO Spomini

"Takrat sta sovpadli prva povojna kriza kapitalizma in druga kriza socializma"

Intervju z Dragomirjem Olujićem - Olujo
Dragomir Olujić Oluja
Dragomir Olujić Oluja je bil leta 1948 "rojen v hrvaško-srbsko katoliško-komunistično in partizansko dalmatinsko družino /.../ sicer pa Jud, motorist in roker, jugofuturist, po političnem prepričanju - levičar, marksist-komunist in zagovornik radikalnih (antikapitalističnih in antistalinističnih) praks in teorij." Foto: Osebni arhiv
Dragomir Olujić - Oluja

Olujić je bil zaposlen na Radiu Beograd, kjer so ga dvakrat postavili pred vrata kot moralno-politično neprimernega človeka za ta medij, in pri časopisu Privredni pregled, skozi leta pa je sodeloval tudi z drugimi mediji. Foto: Osebni arhiv

Naše zahteve so bile predvsem socialne narave. Naj izpostavim nekatera izmed naših gesel: "Dovolj je korupcije", "Dol z rdečo buržoazijo", "Za zmanjševanje socialnih razlik", "Likvidirajmo privilegije", "Učinkovitejše reševanje težave nezaposlenosti" … Zahtevali smo tudi izboljšanje delovnih razmer na univerzah, študija in študentskega življenja, pa tudi večjo dostopnost študija otrokom iz delavskih družin. Posebno mesto so imele tudi zahteve za "osvobajanje medijev".

Beograd

Jugoslovanski študentje so očitno imeli pronicljiv uvid v položaj posamičnih prestolnic nekdanje skupne države in tako je po besedah Olujića na kratko veljalo: "Beograd - politika, Zagreb - teorija, Ljubljana - alternativa". Foto: Wikipedia

To je bilo obdobje, ko je svet postajal en, torej enoten, predvsem v produkcijskem smislu. /.../ Težave so se selile z ene strani na drugo, vzpostavil se je položaj, v kateri težave posameznika na Vzhodu postajajo težave posameznika na Zahodu in obratno. Moje težave tukaj v Beogradu so prav tako težave Johna v Washingtonu, Ivana v Vladivostoku, Pierra v Parizu …

Dragomir Olujić Oluja

"S Pavluškom Imširovićem, Alijo Hodžićem in Vlado Mijanovićem - slednja dva sta najbrž najpomembnejši figuri junijskega študentskega dogajanja v Beogradu - smo bili takrat prepričani, da je partija pripravljena na razpravo in sprejemanje drugačnega mnenja, kar je bilo takrat delno tudi res. Posledično nam je bila blizu ideja, da lahko to, kar že počnemo in kar si želimo - ter ni bilo v skladu s takratnim obstoječim stanjem - izpeljemo prek partije," razloži Olujić o svojih začetnih prizadevanjih za spremembe. Foto: Osebni arhiv

Glede te fotografije iz druge polovice 60. let minulega stoletja Olujić pravi, da je morda on na njej (levo), morda pa tudi ni. Foto: Osebni arhiv

Novi Beograd

"Spomladi so se stvari začele premikati in tako je bil na primer na prvi strani izdaje Studenta, ki je izšla v začetku maja 1968, objavljen članek, ki je analiziral politično situacijo v Jugoslaviji - od gospodarske reforme do pojava rdeče buržoazije, korupcije in tako naprej. V naslednjem mesecu se je začela mladinska delovna akcija in tako so bile v bližini Študentskega mesta (Studentski grad, op. n.) nastanjene mladinske delovne brigade, ki so urejale Novi Beograd (na posnetku), pripravljale teren za izgradnjo avtoceste in železniške proge, nadvoza, tunela … Istočasno pa se je pripravljalo popularno glasbeno manifestacijo Karavana prijateljstva, ki je obredla več jugoslovanskih mest in jo je organizirala časopisna hiša Večernje novosti. Organizatorji so za beograjski koncert 2. junija načrtovali druženje brigadirjev in študentov. Vendar je bil dogodek sprva načrtovan na zelenici pred Študentskim mestom, vremenarji pa so za tisti dan napovedali dež ..." Foto: Wikipedia

Lokalnim varnostnikom ni uspelo obvladati študentov, izbruhnil je pretep, prišlo je do posredovanja policije, ki se je nad študente spravila z vodnim topom. Študentje so se spopadli tudi s policijo in zavzeli vodni top, na katerega je splezal tudi Predrag Bogdanović Ci, sicer moj prijatelj s somborske gimnazije. In tukaj je nastopil ta prelomni trenutek, ko je Predrag množico študentov nagovoril s stavkom: “Tovariši, bodimo dostojni in vredni svojih tovarišev iz Pariza in Berlina!” S to izjavo se je navaden pretep pretvoril v politični manifest.

Dragomir Olujić - Oluja

“Na dogajanje smo se seveda odzivali tudi s svojimi besedili in akcijami, pri čemer smo zavzemali različne pozicije, in sicer vse od anarhističnih, prek trockističnih do maoističnih. Predvsem pa so to bila mesta, kjer so se artikuilirale in profilirale ideje nove levice.” Foto: Osebni arhiv

Prvi dan dogajanja mi je oče - sicer prvoborec, partizan od leta 1941, ki je prišel iz vojne kot oficir - poslal telegram, naj se ne vmešavam in da obstaja nekdo, ki je pristojen za reševanje teh težav. Jaz sem mu odgovoril prav tako s telegramom: "Ata, si tudi ti leta 1941 upošteval nekoga, ki ti je govoril nekaj podobnega?" Od tega telegrama dalje pa vse do njegove smrti sva z očetom gojila pravo prijateljstvo.

Dragomir Olujić - Oluja

"Pomembno nam je bilo, da ostanemo v stiku z delavskim vprašanjem in s samimi delavci, zato smo krenili od podjetja do podjetja. Seveda se je tudi tukaj vmešala oblast in tako so organizirali nekakšne delavske straže, ki so nam onemogočale, da bi vstopili v zgradbe. Zato smo se odločili za deljenje letakov delavcem, ko so prihajali na delo in odhajali z njega," pove Olujić. Foto: Osebni arhiv

Dragomir Olujić Oluja

Dragomir Olujić Oluja je danes sicer upokojenec, vendar ostaja aktivist. Foto: Osebni arhiv

"Kriza na socialističnem Vzhodu se je kazala kot želja po potrošnji, na kapitalističnem Zahodu pa kot izčrpavanje potencialov obstoječega režima in sistema prek padca stopnje dobička, zato je nastopil čas iskanja predvsem razvojnih rešitev."

S temi besedami Dragomir Olujić - Oluja opiše stanje sveta, razdeljenega na dva bloka, kakršno je bilo v 60. letih preteklega stoletja. Gre za enega izmed aktivistov beograjskega študentskega gibanja v znamenitem letu 1968, ki je tudi tamkajšnje študente povezalo z zgodbami študentskih gibanj po svetu oziroma je postalo del te zgodbe, ki je obetala, da je mogoče spremeniti svet na bolje.

Olujić je bil leta 1948 "rojen v hrvaško-srbsko katoliško-komunistično in partizansko dalmatinsko družino /.../ sicer pa Jud, motorist in roker, jugofuturist, po političnem prepričanju - levičar, marksist-komunist in zagovornik radikalnih (antikapitalističnih in antistalinističnih) praks in teorij."

Kot novinar je delal na Radiu Beograd, kjer so ga dvakrat postavili pred vrata kot moralno-politično neprimernega človeka za ta medij, in pri časopisu Privredni pregled, sodeloval je tudi z nekaterimi drugimi mediji. Glede stanja nekdanje medijske krajine Olujić izpostavlja, da “čeprav so bili jugoslovanski mediji takrat bolj ali manj pod nadzorom, so imeli izvrstne dopisnike iz tujine. Šlo je tudi za to, da je bila dopisniška mreža podvržena manjši cenzuri, kar je omogočilo, da smo si lahko izoblikovali precej jasno sliko o dogajanju drugod.” Po njegovem mnenju je nasploh to bil čas, ko je svet postajal en, torej vse bolj enoten – različne atmosfere in psihologije po svetu pa so se vse bolj izenačevale ...

Z Dragomirjem Olujićem - Olujo smo se pogovarjali o dogajanju leta 1968 v Beogradu, s poudarkom na vzrokih, ki so privedli do takratne množične angažiranosti študentov. Vabljeni k branju intervjuja!


Ko ste v Beogradu študirali politične vede, filozofijo in matematiko, ste bili eden izmed aktivistov tamkajšnjega študentskega gibanja. Kakšna je vaša osebna predzgodba, ki vas je nato privedla do aktivizma?
Za začetek naj povem, da je moja zgodba pravzaprav zgodba moje generacije. Osebne izkušnje in dogodki, o katerih bom govoril, so neločljivo povezani tudi z mojimi sovrstniki, ki so bili v tistem času aktivni oziroma so bili kakor koli vključeni v takratno gibanje. In kot je pri zgodbah, vezanih na neko generacijo, so torej moje osebne izkušnje in zgodbe iz tistega časa tudi njihove. Vsak od nas – in tako seveda tudi jaz – smo imeli neke politične izkušnje iz srednješolskega obdobja. Lahko pa bi dejal, da se je ta moja pot začela že v petem razredu osnovne šole, ko sem bil izbran za enega od nosilcev štafete mladosti, vendar nisem sprejel te vloge.

Seveda je tukaj govor o povsem naivnem in ne o kakem izoblikovanem političnem stališču, saj sem imel takrat šele enajst ali dvanajst let. Preprosto je šlo za neko moralnovrednotno stališče in tako mi ta zadeva preprosto ni bila všeč. Sem se pa vsaj toliko zavedal situacije, da nisem te zavrnitve izvedel neposredno. Za nošenje štafete so me določili kot najboljšega učenca s še dvema drugima učencema, ki sta me spremljala. Mišljeno je bilo, da predam štafeto v roke naslednje, torej sosednje občine. Na dogovorjeno mesto smo prispeli že dve uri prej in tako sem jima predlagal, da se gremo še kopat v reko, ki je bila v bližini. Ko je preteklo že bistveno več kot dve uri, smo se šele vrnili in procesija se je takrat seveda že končala. Temu je sledil predlog o moji izključitvi iz šole, vendar me je rešilo, da sem bil najboljši učenec - pa tudi to, da je bil moj oče lokalni veljak oziroma funkcionar. Posledično sem dobil negativno oceno iz vedenja, tako da nisem prejel knjige, ki so jo takrat v dar prejeli odličnjaki z vzornim vedenjem.

Naslednjega leta, torej v šestem razredu, so me želeli sprejeti v Zvezo mladine Jugoslavije zaradi moje angažiranosti. To bi bilo torej predčasno, saj si se tej zvezi lahko sicer priključil šele v sedmem razredu. Vendar je veljalo pravilo, da učenec v primeru predčasne priključitve napiše nekakšno pristopno izjavo in tako sem jaz v svoji med drugim zapisal, da je Tito stalinist. Dan, preden naj bi prebral svojo izjavo, se je na obisku pri nas doma oglasil učitelj, pristojen za delo z mladinci, ki je bil naš sosed. Povprašal me je po izjavi, in ko jo je prebral, me je opomnil, da ni pametno, da kot tako mlada oseba trdim kaj takega v tej izjavi. Naslednji dan sem jo na zborovanju prebral v celoti, torej vključno z izjavo o Titu. Seveda me niso sprejeli medse, znova sem dobil negativno oceno iz vedenja in bil prikrajšan za nagrado za najboljše učence.

Je v gimnazijskih letih to zgodnje uporništvo proti sistemu podkrepila tudi že politična zavest?
Gimnazijo sem obiskoval v Somboru, kjer smo imeli štiri srbohrvaške oddelke in dva madžarska. V vsakem letniku so nas v okviru splošnega tehničnega izobraževanja za en semester poslali na prakso v katero od tamkajšnjih podjetij, pri čemer smo pisali dnevnik o izkušnjah, ki smo si jih pridobili. Sam sem na tej praksi zaznal predvsem, da se položaj madžarskih delavcev razlikuje od položaja drugih delavcev. In tudi v gimnaziji je bilo podobno: Madžari so torej imeli dva svoja oddelka in svoje učitelje – z izjemo tega, da smo k pouku pač hodili v isto zgradbo, med nami ni bilo nobenega stika, zato sem stopil v akcijo proti temu, kar sem poimenoval getoizacija in diskriminacija Madžarov. Že pred tem sem bil izbran za predsednika mladincev na naši gimnaziji, tako da sem se obrnil na lokalne oblasti s svojim pozivom, da bi se v okviru šole organizirala neka skupna srečanja in ekskurzije, vpeljali skupni učitelji in podobno. V tistem času pa sem že imel tudi neko politično zavest in tako sem madžarske delavce v podjetjih pozval, naj se uprejo zaradi svojega slabšega položaja v primerjavi z drugimi delavci.

Lahko rečem, da smo v dijaških časih vsekakor že bili zelo politično zavestni. Tako je na primer moj danes že pokojni prijatelj Pavluško Imširović, ki je sicer izviral iz Tuzle, leta 1966 je pred slovesnostjo ob neki obletnici, na katero je prišel tudi Tito, pozval tamkajšnje rudarje, naj izkoristijo to priložnosti in se Titu pritožijo zaradi svojega slabega položaja. Naj poudarim še, da smo bili skupaj s Pavluškom, Alijo Hodžićem in Vlado Mijanovićem – onadva dva sta najbrž najpomembnejši figuri junijskega študentskega dogajanja v Beogradu - takrat prepričani, da je partija pripravljena na razpravo in sprejemanje drugačnega mnenja, kar je bilo takrat delno tudi res. Posledično nam je bila blizu ideja, da lahko to, kar že počnemo in kar si želimo - ter ni bilo v skladu s takratnim obstoječim stanjem - izpeljemo prek partije.

Ste razmišljali v smeri, da mora biti posameznik sprva sploh del sistema, če ga hoče spremeniti?
Nismo si mislili, da je to nekaj, kar bi morali, temveč smo dejanske verjeli, da bi lahko na ta način dosegli spremembe. Svojih pogledov nismo dojemali kot prevratnih in zato smo menili, da bi se lahko spremembe izvedle v okviru obstoječega sistema. Seveda se naše individualne zgodbe, kako je kdo prišel do določenih sklepov, odločitev ali pogledov, nekoliko razlikujejo, vendar nam je bila skupna pripravljenost, da se zavzamemo za spremembe. Ali preprosto rečeno: bili smo angažirani in smo se zato včlanili v partijo.

S študijem je prišla tudi selitev v Beograd, kamor smo torej prišli mladi iz različnih delov Jugoslavije in vsak od nas je s seboj prinesel svoje izkušnje oziroma svojo zgodbo, poleg tega pa je vsak od nas spremljal tudi dogajanje po svetu. Moram poudariti, da čeprav so bili jugoslovanski mediji takrat bolj ali manj pod nadzorom, so imeli izvrstne dopisnike iz tujine. Na ta način smo lahko spremljali zares aktualne novice o dogajanju po svetu, pa naj so to bile Francija, ZDA, Južna Amerika, Sovjetska zveza, Poljska in tako naprej. Šlo je tudi za to, da je bila dopisniška mreža podvržena manjši cenzuri, kar je omogočilo, da smo si lahko izoblikovali precej jasno sliko o dogajanju drugod. Na podlagi tega védenja o dogajanju zunaj meja Jugoslavije smo bili še bolj odločeni, da moramo nekaj narediti za spremembo stanja v naši državi.

Tukaj je pomembna naslednja reč, pri kateri vztrajam, ko je govor o vprašanjih, zakaj je prišlo do študentskih gibanj ravno leta 1968 in zakaj se je to dogajalo na planetarni ravni. Na sredini 60. let preteklega stoletja je prišlo do tega, da sta tako rekoč oba bloka - tako kapitalistični kot socialistični, v katerega je seveda spadala tudi Jugoslavija - prišla do konca svojih potencialov oziroma sta jih dokončno izčrpala.

Kako se je to kazalo tako na eni kot na drugi strani? In kakšne so bile razmere v Jugoslaviji? Kaj in v katerem delu družbe je obstoječe stanje povzročalo največ nezadovoljstva?
Po mojem prepričanju sta takrat sovpadli prva povojna kriza kapitalizma in druga kriza socializma. Kriza na socialističnem Vzhodu se je kazala kot želja po potrošnji, na kapitalističnem Zahodu pa kot izčrpavanje potencialov obstoječega režima in sistema prek padca stopnje dobička, zato je nastopil čas iskanja predvsem razvojnih rešitev. Hkrati pa je bilo to obdobje, ko so se končevale protikolonialne revolucije, pri čemer so se novi režimi prav tako spoprijemali z razvojnimi težavami.

V Jugoslaviji so leta 1961 v okviru partijskega in državnega vodstva osmislili t. i. malo reformo, ki je delovala v smeri decentralizacije in liberalizacije ekonomskega sistema, uvedbe konvertibilnosti dinarja ter začetka vzpostavljanja tako rekoč klasičnih finančnih institucij, liberalizacije uvoza ipd. Tej pa je štiri leta pozneje sledila še t. i. velika družbena in gospodarska reforma, ki je temeljila na paroli vključevanja v mednarodno delitev dela in na svetovni trg. To je pomenilo nadaljnjo liberalizacijo in decentralizacijo ekonomskega sistema v smeri tržnega poslovanja in vzpostavitve tržnih institucij in industrializacije, ki je slonela na predelovalni industriji in proizvodnji blaga splošne porabe, kakor tudi prilagajanja samoupravljanja parlamentarnemu sistemu.

Takrat je bilo med drugim omogočeno lažje odpuščanje delavcev, kar je seveda spremljalo zmanjševanje delavskih pravic, podjetjem se je omogočilo, da gredo v stečaj, maksimalno se je liberaliziral uvoz, priliv deviz je bil centraliziran, zamrznilo se je plače, socialno razslojevanje je bilo vse radikalnejše. Od okoli 700.000 v kratkem roku odpuščenih delavcev se jih je po sporazumih z Avstrijo, Nemčijo in drugimi zahodnimi državami okoli 400.000 tako rekoč izvozilo ter pretvorilo v gastarbajterje. Stečaji podjetji pa niso bili izpeljani do konca, odpor delavcev je bil prevelik. Število delavskih stavk je naraslo na okoli 2.000 letno, število udeležencev se je podvojilo, stavke pa so bile vse dolgotrajnejše. Nezadovoljstvo je naraščalo tudi med kulturnimi delavci in med mladimi, seveda najbolj med študenti.

So bile težave posameznikov na jugoslovanskih tleh povezane s težavami posameznikov preostalega sveta?
To je obdobje, ko je svet postajal en, torej enoten, predvsem v produkcijskem smislu. Recimo, ko je Fiat odprl svojo tovarno na Poljskem, so tam pod njegovo streho veljali italijanski zakoni. Težave so se selile z ene strani na drugo, vzpostavile so se razmere, v katerih težave posameznika na Vzhodu postajajo težave posameznika na Zahodu in obratno. Moje težave tukaj v Beogradu so prav tako težave Johna v Washingtonu, Ivana v Vladivostoku, Pierra v Parizu … Tudi ni nobeno naključje, da je prišlo do kooperacije delavskih stavk in študentskih bojev. Hladna vojna, ki je do tedaj temeljila na "miroljubnem soobstajanju" dveh blokov, se je pretvorila v hladno vojno, utemeljeno na "miroljubnem sodelovanju". Zgovoren primer je situacija, v kateri so težave, ki so jih imeli Američani z vojno v Vietnamu, postale težave na svetovni ravni in hkrati težave vsakega posameznika na svetu. Seveda se je razširilo tudi področje socialnega boja, in to se je dogajalo po svetu, na katerem so se različne atmosfere in psihologije vse bolj izenačevale.

Za razrešitev težav Vzhodnega in Zahodnega bloka, katerih sistema sta torej bila v krizi, je nato poskrbel Willy Brandt, pod katerim je takratna Zvezna republika Nemčija podpisala pogodbo s Sovjetsko zvezo in tej potezi so na takšen ali drugačen način sledile še druge države Zahoda. Odprle so se meje, odprli so se trgi. Na Zahodu so se uvajali t. i. socialistični ukrepi, kar je pomenilo predvsem poseganje države oziroma politike v gospodarstvo in krepitev države blaginje. Na Vzhodu pa so se uvajali kapitalistični ukrepi, predvsem zasebna lastnina in tržno poslovanje, izvajala so se odpuščanja zaposlenih in stečaji podjetij.

Kdaj ste se takratni beograjski študentje prvič organizirali in kaj natanko vas je dokončno spodbudilo k temu?
Naša prva organizirana akcija se je zgodila decembra 1966, ko smo na beograjski filozofski fakulteti izvedli miting v podporo vietnamskim borcem, na katerem je med drugim govoril tudi Ivo Andrić. Potem smo se odpravili do ameriške čitalnice, ki je v bližini. Na poti nas je prestregla policija, nekaj deset ljudi pa je pristalo v zaporu ... Na dogajanje smo se seveda odzivali tudi s svojimi besedili in akcijami, pri čemer smo zavzemali različne pozicije, in sicer vse od anarhističnih, prek trockističnih do maoističnih. Predvsem pa so to bila mesta, kjer so se artikulirale in profilirale ideje nove levice. Kot sem že prej omenil, smo dogajanje po svetu lahko spremljali po zaslugi dopisnikov, ob tem pa so obstajali časopisi, ki smo jih mi imeli tako rekoč pod nadzorom - to so bili na primer beograjska Filozofija, zagrebški Praxis, Perspektive in Razlog ter ljubljanski Paradoks, poleg teh pa so izhajale tudi študentske in mladinske publikacije.

Kdaj se je položaj nato zares zaostril? Bi lahko izpostavili en sam, tako rekoč prelomni dogodek, ki je sprožil nadaljnje dogajanje, ki se je zapisalo v zgodovino?
Takrat smo že vsi čakali, da nastopi prelomni trenutek. Spomladi so se stvari začele premikati in tako je bil na primer na prvi strani izdaje Studenta, ki je izšla na začetku maja 1968, objavljen članek, ki je analiziral politične razmere v Jugoslaviji - od gospodarske reforme do pojava rdeče buržoazije, korupcije in tako naprej. V naslednjem mesecu se je začela mladinska delovna akcija in tako so bile v bližini Študentskega mesta (Studentski grad, op. n.) nastanjene mladinske delovne brigade, ki so urejale Novi Beograd, pripravljale teren za gradnjo avtoceste in železniške proge, nadvoza, predora … Sočasno pa se je pripravljala priljubljena glasbena manifestacija Karavana prijateljstva, ki je obredla več jugoslovanskih mest in jo je organizirala časopisna hiša Večernje novosti. Organizatorji so za beograjski koncert 2. junija načrtovali druženje brigadirjev in študentov. Vendar je bil dogodek sprva načrtovan na zelenici pred Študentskim mestom, vremenarji pa so za tisti dan napovedali dež. Režiser Televizije Zagreb Anton Marti, ki je bil v tistem času najbolj priznan režiser televizijskih množičnih dogodkov, je takrat razpolagal z najnaprednejšo opremo - in to v svetovnem formatu. Marti ni hotel te drage opreme izpostavljati slabemu vremenu, zato se je z organizatorji dogovoril, da se dogodek raje preseli v zaprti prostor in tako je padla odločitev za kinematografsko dvorano Fakultete za delo.

Hkrati so se odločili tudi, da je po novem dogodek namenjen samo brigadirjem, o čemer pa niso obvestili študentov, ki so nato kljub temu poskušali vstopiti v dvorano. Lokalnim varnostnikom ni uspelo obvladati študentov, izbruhnil je pretep, prišlo je do posredovanja policije, ki se je nad študente spravila z vodnim topom. Študentje so se spopadli tudi s policijo in zavzeli vodni top, na katerega je splezal tudi Predrag Bogdanović Ci, sicer moj prijatelj s somborske gimnazije. In tukaj je nastopil ta prelomni trenutek, ko je Predrag množico študentov nagovoril s stavkom: “Tovariši, bodimo dostojni in vredni svojih tovarišev iz Pariza in Berlina!” S to izjavo se je navaden pretep pretvoril v politični manifest. In tako se je s svojimi govori oglasilo več študentov, med katerimi so bili Rajko Đurić, Bora Kuzmanović in Vita Teofilović, pridružil se je tudi Radojica Kljajić, ki je bil asistent na kmetijski fakulteti. Med drugim je Miroslav Josić Višnjić, ki je pozneje postal eden najbolj priznanih srbskih književnikov, sicer pa je bil prav tako moj prijatelj z gimnazije, Tita pozval k odstopu. In s tem dogodkom se je torej začela pisati politična zgodba.

Policija je študente prisilila k umiku, sledila je celonočna razprava v Študentskem mestu, kaj naj storimo naprej. V medije je medtem že prišla novica o “razgrajanju huliganske skupine”. Odločili smo se organizirati miting, na katerem bomo dorekli, kaj so naše zahteve, ki jih bomo naslovili na Zvezno skupščino SFRJ. Že takrat pa smo napisali tudi prvi dokument, v katerem smo med drugim zahtevali kaznovanje odgovornih v policijskih vrstah za čezmerno uporabo sile nad študenti. Dva dni po incidentu smo v dopoldanskem času s svojimi zahtevami za reševanje političnih, socialnih, študentskih in drugih težav krenili proti skupščinski stavbi. Na poti do tja, kjer je nekoč bil podvoz, nas je pričakala policija, ki nam je popolnoma zaprla pot. Tam pa je bilo tudi nekaj politikov, kot so vodilni partijski kulturnik Veljko Vlahović, predsednik Skupščine Srbije Miloš Minić, beograjski župan Branko Pešić in nekateri drugi. Politiki so predlagali, da iz svojih vrst izberemo delegacijo, ki bi naše zahteve prebrala pred skupščino. Vendar smo vztrajali, da odidemo vsi do skupščine, zagotavljali smo jim, da bo vse potekalo mirno … Med pregovarjanjem je prišlo do - nihče ne ve zares, kako - incidenta, ki se je sprevrgel v spopad s policijo, ki je tepla vsepovprek. Nekaj batin je tako priletelo tudi na predsednika srbske skupščine Minića, ki je pravzaprav hotel neko študentko zaščititi pred nasiljem.

Kako ste po teh dogodkih zastavili svoje nadaljnje delovanje? Ste katera področja, na katerih ste zahtevali spremembe, postavili v ospredje?
Razpravi na beograjski univerzi, ki smo jo razglasili za Rdečo univerzo Karl Marx, je sledila sedemdnevna stavka in okupacija fakultet, v okviru česar smo 24 ur na dan imeli zborovanja, razprave, kulturne dejavnosti. Naše zahteve, ki smo jih med drugim izrazili v Akcijskem programu in Resoluciji študentov Beograjske univerze, so bile predvsem socialne narave. Naj izpostavim nekatere izmed naših sloganov: "Dovolj je korupcije", "Dol z rdečo buržoazijo", "Za zmanjševanje socialnih razlik", "Likvidirajmo privilegije", "Učinkovitejše reševanje težave brezposelnosti" … Zahtevali smo tudi izboljšanje pogojev dela univerz, študija in študentskega življenja, pa tudi večjo dostopnost študija otrokom iz delavskih družin. Posebno mesto so imele tudi zahteve za "osvobajanje medijev".

Pomembno nam je bilo, da ostanemo v stiku z delavskim vprašanjem in s samimi delavci, zato smo krenili od podjetja do podjetja. Seveda se je tudi tukaj vmešala oblast in tako so organizirali nekakšne delavske straže, ki so nam onemogočale, da bi vstopili v zgradbe. Posledično smo se odločili za deljenje letakov delavcem, ko so prihajali in odhajali z dela. Z mladinci v nekaterih podjetjih nam je uspelo skleniti formalno sodelovanje, tako nam je na primer mladinska organizacija zemunskega podjetja Teleoptikal takoj namenila 500.000 dinarjev in vsakega naslednjega dne še 5.000 dinarjev. Kot pandan temu lahko navedem podjetje obutve Velebit, s katerim nam ni uspelo vzpostaviti formalnega sodelovanja, zato so njegovi delavci prostovoljno medsebojno zbirali denar za nas in nam ga izročali na fakultetah, na katerih smo stavkali.

Oblasti so se zelo hitro odzvale in najprej je bil sprejet zakon o prepovedi zbiranja več kot treh oseb na javnih mestih. Zvezna skupščina pa je po hitrem postopku sprejela tudi zakon o minimalni plači, ki so jo povišali za sto odstotkov. Sprejeli so še zakon o pripravništvu, po katerem so morala podjetja in ustanove med svoje kadre sprejeti 10 odstotkov mladih, ki so pravkar končali srednješolsko izobraževanje ali študij. To pomeni, da smo pravilno razpoznali, kje tičijo težave, vendar tudi, da je oblast razbrala, kje mi zaznavamo težave in nas je s temi nekaj ukrepi nekako poskušala razorožiti. Dogajanje so seveda spremljali mediji. Miloš Minić in Veljko Vlahović pa sta takoj sklicala t. i. akcijski komite, sestavljen iz posameznikov iz različnih institucij, ki so se takrat odločali, kako ukrepati v določenih izrednih situacijah. Sledilo je obsojanje našega načina delovanja - kot da bi mi izzivali pretepe -, in sočasno nekakšno izkrivljanje resnice v medijskih objavah.

Ko že omenjate mlade, ki so pravkar končali srednješolsko izobraževanje ali študij ... Kako se je na vse to dogajanje odzvala starejša generacija oziroma vaši starši in starši vaših kolegov?
Najbolje lahko ponazorim z dvema anekdotama iz tistega leta. Prvi dan dogajanja mi je oče - sicer prvoborec, partizan od leta 1941, ki je prišel iz vojne kot oficir - poslal telegram, naj se ne vmešavam in da obstaja nekdo, ki je pristojen za reševanje teh težav. Jaz sem mu odgovoril prav tako s telegramom: "Ata, si tudi ti leta 1941 upošteval nekoga, ki ti je govoril nekaj podobnega?" Od tega telegrama dalje pa vse do njegove smrti sva z očetom gojila pravo prijateljstvo.

Druga anekdota se hkrati nanaša na to, da so nas takrat nenehno povpraševali glede naše dobre organiziranosti, zaradi katere so mnogi menili, da pravzaprav za nami stojijo neke tuje, sovražne sile. Ljubišo Ristića, ki je pozneje postal pomemben jugoslovanski gledališčnik, je na enega izmed teh pomembnih dni v letu 1968 oče, ki je sicer bil polkovnik in je delal za protiobveščevalno službo JLA, stisnil v kot, da naj mu pove, kako smo lahko tako dobro organizirani in kdo nas organizira. Ljubiša mu je odvrnil: "Vi." Oče: "Kdo ‘vi’?" Ljubiša: "Vi! Ti, Tito ..." Oče: "Kako to misliš?" Ljubiša: "Pa saj ste izdali knjigo Crveni univerzitet u Beogradu 1918-1941, v kateri vse lepo piše, kako organizirati tiskovno konferenco, kako tiskati s t. i. geštetnerjem, kako poskrbeti za varnost ..." Oče: "Res je!"

Glede vprašanja naše organiziranosti obstaja še ena anekdota. Đorđije Uskoković, ki je bil takrat direktor radijske postaje Študentskega mesta, se je nekoč v vihri dogajanja zgodaj zjutraj odpravil do študentskega doma Lola v beograjski četrti Vukov spomenik, torej na povsem drugo stran mesta, da zbudi Alijo Hodžića in Vlado Mijanovića. Njegova budnica se je glasila: "Začelo se je!" In onadva: "Kaj se je začelo?" Đorđije: "Revolucija!" Onadva: "Kakšna revolucija?" Đorđije: "Naša revolucija!" Nakar je Alija odgovoril: "Pa kakšna revolucija! Dogovorili smo se, da manifest napišem v septembru!" Po teh besedah se je Alija obrnil na drugo stran in spet zaspal, vendar se je seveda potem kaj kmalu pridružil dogajanju v Študentskem mestu.

Pina Gabrijan

Oddajte svoj komentar - Št. komentarjev: 50

Za komentiranje morate biti prijavljeni. Komentarji ne odražajo stališča uredniške politike RTV Slovenija.
Prosimo, da se pri komentiranju držite teme, ne uporabljate sovražnega govora in upoštevate pravila.

Prijavi sovražni govor


  • Ljubiljančan 11. oktober 2018 ob 07:20
    Prijavi neprimerno vsebino
    Dober intervju. Hvala.
    +16
    -10
  • Marko32 11. oktober 2018 ob 07:34
    Prijavi neprimerno vsebino
    ROFL

    Študentje so protestirali, ker Jugoslavija ni bila dovolj komunistična. Atek pa oficirček, itak.

    V resnici je bila točno to, kar postane vsak komunizem, socializem - oligarhija uživa, narod pa v bedi.

    Koliko Pulmanov je že imel Titej? Pil Chivas in kadil cigare, narod še pa banan ni mogel kupit.
    +37
    -16
  • Adi H. 11. oktober 2018 ob 07:42
    Prijavi neprimerno vsebino
    Hvala Bogu za takšne ljudi.
    +15
    -12
  • DeepBlue 11. oktober 2018 ob 07:49
    Prijavi neprimerno vsebino
    Marko32, koliko 'Titejev' imamo sedaj? Z jahtami, 'Pulmani', računi v davčnih oazah, ... Napiši mi naslov, da ti pošljem banane.
    +28
    -17
  • Krimsky 11. oktober 2018 ob 08:16
    Prijavi neprimerno vsebino
    Kam bi pa prišli …
    ~
    … če bi kar vsakih 10, 100, 1000, 10000 … študentov nekaj spreminjalo?

    Združljivost je bolj pomembna od še tako modrih, pravičnih in pametnih rešitev. Človeške skupnosti od nekdaj živijo tako, … prinesite jim luč, in bodo želele temo (če so jo bolj vajene), prinesite jim soupravljanje, in bodo želele diktaturo (če so jo bolj vajene): »Mojzes, zakaj si nas pa odpeljal iz egiptovske sužnosti, tam smo imeli vsaj za jest!«

    Kdor ogroža združljivost, tisto kar skupnost drži skupaj, ima sicer dober namen … a je jazbec …
    +4
    -7
  • ukrajin 11. oktober 2018 ob 08:16
    Prijavi neprimerno vsebino
    Eni ljudje nikoli ne odrastejo.
    +12
    -9
  • Marko32 11. oktober 2018 ob 08:32
    Prijavi neprimerno vsebino
    A ni to super, da je vedno več ljudi bogatih?

    Vedno več ljudi si lahko privošči več, pije Chivas, kraft piva in uživa življenje, na pa da zabijajo svoj čas v vrstah za skorjo kruha in kost brez mesa kot npr. v Venezueli.

    Ampak Manduro pa je steake pri SaltBaeju. Vsak socializem/komunizem isto konča.
    +21
    -10
  • 7up 11. oktober 2018 ob 08:37
    Prijavi neprimerno vsebino
    Leta 68/69 ni bili bobenega liberalca v Yugi?


    Glede na pogovore s vsemi marxisti, komunisti, stalinisti.... bealwc dobi občutek, da so protestirali za več represije...
    +3
    -5
  • el CARTEL 11. oktober 2018 ob 08:42
    Prijavi neprimerno vsebino
    Marko32 @ V resnici je bila točno to, kar postane vsak komunizem, socializem - oligarhija uživa, narod pa v bedi.

    kar je tako drugačna od kapitalizma, kjer iam 6 ljudi več bogatstva kot polovica sveta skupaj, ali kjer 50% ljudi v vsaki razviti zahodni družbi nima v lasti praktično ničesar.

    kaj ko bi poenostavili in rekli, da v vsakem sistemu oligarhija uživa, narod pa v bedi.
    +14
    -8
  • el CARTEL 11. oktober 2018 ob 08:47
    Prijavi neprimerno vsebino
    Vedno več ljudi si lahko privošči več, pije Chivas, kraft piva in uživa življenje, na pa da zabijajo svoj čas v vrstah za skorjo kruha in kost brez mesa kot npr. v Venezueli.

    pije kraft piva in Chivas,
    ne more pa si privoščiti stanovanja v katerem bi živel brez strahu, da je lahko jutri brezdomec, če se kdo tako odloči.

    klasika ko nekdo enači majhno potrošništvo z življenjem.
    ---------
    sicer pa, če se dotaknem intervjuja, ravno taki kot je Marko so želeli "več potrošništva", druga stvar pa je padec stopenj dobička ki je označil konec "zlate dobe kapitalizma"

    seveda zlata doba kapitalizma se je končala takrat, ko so plače začele stagnirati, srednji sloj si je lahko privoščil vse manj (in se posledično zmanjševal), vedno več pa so dobili najbogatejši. klasičen prenos bogatstva na oligarhijo.
    +10
    -8

Zadnji prispevki