1. september 2018 ob 07:29 MMC RTV SLO Pogled v zgodovino

Zanos radioamaterjev je pred 90 leti omogočil nastanek Radia Slovenija

Radio Ljubljana
Prvi studio Radia Ljubljana je bil na Bleiweisovi cesti v Ljubljani, neposredno za Bavarskim dvorom. Neugledno in staro pritlično stavbo, nekdanje skladišče soli, so obnovili, stene velikega studia so obložili z zavesami in preprogami , da bi tako zadušili nepotrebne šume in dali prostoru pravo akustiko. Foto: Arhiv RTV SLO
Marij Osana

Ing. Marij Osana je začel poskusno oddajanje radijskega programa v Ljubljani prek oddajnika, ki ga je sam konstruiral. Foto: Arhiv RTV SLO

Visokofrekvenčni laboratorij očeta slovenske radiofonije Marija Osana. Foto: Muzejska zbirka RTV SLO

V tem času na Balkanu še ni bilo nobene radijske postaje, Slovenija pa je tedaj premogla le dvanajst radijskih sprejemnikov. Osana je svoje delo nadaljeval in Slovenija je prav pod njegovim vodstvom začela v Domžalah graditi močan oddajnik z močjo 2,5 kW. Najprej je oddajala poskusno, in sicer na srednjem valu 578 m. Foto: Muzejska zbirka RTV SLO

Pisatelj Fran Milčinski bere mladinske pripovedke v studiu na Bleiweisovi cesti v prvem studiu Radia Ljubljana leta 1930. Foto: Muzejska zbirka RTV SLO

Leta 1899 in 1900 smo mi kot dijaki že zabeleževali z kohererjem in relejem nevihte, o katerih človek brez kohererja ni imel ne duha ne sluha, bili smo prvi radioamaterji; kmalu smo se vrgli, še kot dijaki, tudi na amatersko oddajo, sicer ne vemo, na katerem valu, morda se je nam posrečilo dajati znamenja dva km daleč s 60 vati.

Marij Osana o prvih amaterskih oddajanjih
Radijska kukavica

Vsaka radijska postaja je morala za svojo identifikacijo in ob premorih uporabljati določen pavzni znak. Marij Osana je že leta 1928 izbral za ljubljansko radijsko postajo znak petja kukavice. Za proizvajanje znaka “ku – ku” je tedaj skrbela elektromehanična naprava, ki je bila za tiste čase kar precej komplicirana. “Ku – ku” je ostal značilni znak Radia Ljubljana (zdaj Radio Slovenija) vse do današnjih dni. Foto: Muzejska zbirka RTV SLO

Oddajnik v Domžalah pred drugo svetovno vojno. Foto: Muzejska zbirka RTV SLO

Ivan Pengov

Od novembra 1928 je bil glavni napovedovalec na Radio Ljubljana arhitekt Ivan Pengov, do leta 1933 pa je bil pomožni napovedovalec še odvetnik M. Stare, leta 1934 pa je postala napovedovalka poleg Pengova še N. Eppichova. Foto: Muzejska zbirka RTV SLO

Radijski sprejemnik so lahko imeli samo državljani Kraljevine SHS, ne pa tudi tujci, razen tuja poslaništva; zasebnik ni mogel imeti oddajne postaje, ampak samo sprejemni radio aparat; tudi za tega je bilo potrebno dovoljenje in prosilec se je moral zavezati, da bo spoštoval vsa pravila, tudi tista, ki jih bo ministrstvo morda kasneje sprejelo. V prošnji je bilo treba opisati aparat, navesti ime izdelovalca, opisati in skicirati anteno in označiti, v katerem prostoru bo radio nameščen. Lastnik ga brez dovoljenja ministrstva ni smel prestavljati. Prostor je tudi moral biti lahko dostopen zaradi nadzora. Če bi poslušalec slučajno slišal kaj drugega, kar ni namenjeno javnosti, se je moral zavezati k molčečnosti. Vsi prodajalci radijskih aparatov so morali voditi evidenco kupcev in jo mesečno pošiljati ministrstvu.

Prvi jugoslovanski pravilnik o "privatnih radio-telegrafsko-telefonskih sprejemnih aparatih" iz leta 1923

Radio Ljubljana/Slovenija je začel redno oddajati 1. septembra 1928. Takrat so odprli v Ljubljani tudi velesejem. Na predvečer pa je bila v Unionu intimnejša proslava. Slavnostni govor je imel profesor dr. Lovro Sušnik: "... naš čas hiti z orjaškimi koraki naprej: vsak dan, vsako leto prinese toliko novih iznajdb in pridobitev na raznih poljih. Konkurenca pri vseh slojih postaja vedno večja. Zato mora biti dandanes vsakdo dobro opremljen za življenjski boj z raznim znanjem. Stari lepi patriarhalni časi s svojimi primitivnimi razmerami so minuli in danes je revež tisti, ki malo ali nič ne ve, beden in zapostavljen pa narod, ki ni doma na vseh poljih kulture in ne drži koraka s svetovno izomiko. Koliko se je spremenilo vsled naraščanja splošne izobrazbe življenje tudi pri nas samo v zadnjih desetletjih, opaža lahko vsakdo, ki se količkaj zanima za kulturni razvoj ..." Sušnik je posebej poudaril, da se bo z veliko manj truda in moči ter stroškov lahko nudilo več in boljšega vsakomur, ki se mu hoče napredka. "Zlasti pa bo pomagano tistim posameznikom, ki so željni večje izobrazbe, pa jim usoda ni dala možnosti, da bi si jo mogli po svoji volji pridobivati. Z majhnimi stroški si bodo sedaj lahko zasigurali celo zakladnico prvovrstnih virov in pripomočkov za splošno in strokovno izobrazbo."

Uvodničar Vestnika Prosvetne zveze, organizacije v okviru vladajoče 'katoliške' politične stranke, je imenoval odprtje radijske postaje "dogodek - mejnik, ki bi ga mogli primerjati samo še s prvo, v slovenski besedi tiskano knjigo". Ob koncu uvodnika tudi pokaže, "kje je tista roka, ki to kolesje vodi, kje je tisti veliki mož, ki je največ svojih fizičnih in umskih sil položil v naprave slovenskega radia", in nato odgovarja: "Vsi moramo vedeti, da smo imeli za to veliko nalogo lastnega moža, Slovenca, vseučiliškega profesorja, ing. Maria Osano."

Na radiu so odprtje počastili z govoroma pisatelja F. S. Finžgarja in pesnika O. Župančiča. Finžgar je ob tej priložnosti dejal: "Praznik slovenske besede je danes. Praznik velik, dasi tihosvečan, kakor ga še ni doživela slovenska beseda. Prvič je razpela krila, da poleti iz Ljubljane, iz srca slovenskega naroda, preko gora, čez reke in polja do vseh rojakov po domovini in tujini, do bratov Slovanov in do vseh narodov v Evropi in še dalje ..." Po Finžgarjevem govoru je O. Župančič recitiral del svoje Dume. Sledilo pa je poročilo z velesejma.

Osana je posredoval nekaj tehničnih podatkov: "Misel, da bi tudi Ljubljana morala dobiti svojo radijsko oddajno postajo, se je rodila že v radiu klubu v letih 1924-1925. Uradno je bila že leta 1923. sprožena misel, da bi se v Ljubljani namesto radiotelegrafske postaje postavila radiofonska postaja, kar se je leta 1926 po naključju tudi v načelu posrečilo, tako da je danes postaja začela obratovati. Za sedanje čase je domžalska postaja "veleoddajnik", ljubljanski studio pa po velikosti tudi posebnost. V Jugoslaviji smo imeli že leta 1925 radijski pravilnik, Čehi pa so svoj pravilnik sestavili po našem vzorcu."

Velika proslava dva meseca po začetku oddajanja
Uradno 'odprtje' radia je bilo čez dva meseca, 28. oktobra 1928, ob deseti obletnici manifestacije v Ljubljani, s katero so počastili pretrganje vezi z Avstro-Ogrsko. Udeležili so se je tudi predstavniki iz tujine, v imenu slovenskega naroda se je za radio zahvalil kraljevi vladi dr. Marko Natlačen. Potem pa je nastopilo okoli osemsto pevcev. Prosvetna zveza je organizirala kar tridnevno slavje.

Vsi časniki so pisali o "odprtju" Radia Ljubljana, Slovenec, Jutro. Vestnik PZ pa je zapisal: "Slovesna otvoritev Radio - oddajne postaje je zopet napolnila unionsko dvorano. Odlični gostje so s svojo udeležbo pokazali, kakega pomena je radio za širjenje sodobne kulture. Saj pa je to edina institucija, ki je bila krščena ob prvi desetletnici osvobojenja. Slovesnosti se je udeležil primas Poljske g. kardinal Hlond, dalje 12 delegatov poljske pevske zveze s svojim predsednikom, katoliški škof iz Plovdiva, zastopnik češkoslovaškega konzula, odposlanec Žika Pavlović, ki je v imenu ministra pošte slovesno otvoril postajo. V imenu slovenskega naroda se je za to institucijo zahvalil dr. Natlačen v zbranih besedah, ko je orisal praznik slovenske besede in poslal končno pozdrave vsem Slovencem, kjerkoli bivajo pod božjim solncem. Koncert pevske zveze je bil nadvse veličasten. V pesmih se je zrcalila slovesnost, slišal si pa tudi tople besede bratom ob Zili, Soči in Dravi. Vsa čast našim pevskim zborom, vse priznanje društvenim pevovodjem. Tako je potekel dan slovesnosti, katere pričajo o delavnosti naših društev in nudijo novih pobud za nadaljnje delo."

Za prvi slovenski radio največ zaslug radioamaterjem
Zasluge za slovenski radio imajo v prvi vrsti radioamaterji, ki so na prelomu stoletja kot dijaki "lovili" nevihte, med njimi velja omeniti predvsem inž. Marija Osano in prof. Albina Belarja, navsezadnje pa tudi Vinka Zora, ki je bil jeseniški kaplan, potem pa tajnik
Prosvetne zveze, ki je sprva precej pozornosti namenil kinematografom, v dvajsetih letih pa je kot tajnik Prosvetne zveze ustanavljal Radio Ljubljana.

Novembra 1928 je postajo dnevno poslušalo 3.000 'abonentov' in gotovo še vsaj toliko poslušalcev, postajo je bilo mogoče slišati 1.100 km daleč.

Iz zapisov in statistik je mogoče razbrati, da je imel Radio Ljubljana v prvih trinajstih mesecih svojega oddajanja 2.420 ur programa. Npr. leta 1997 pa je Radio Slovenija skupno oddajal 22.284 ur programa.

Radijskih tonskih zapisov iz časa nastanka radia v arhivih na Slovenskem ni. Večina radijskih oddaj je potekala v živo, saj je to narekovala takratna tehnologija, tako da so tudi plošče sprva vrteli pred mikrofonom in je bila kakovost zvoka zato zelo slaba. Pozneje, ko je že bilo mogoče snemati, pa so ohranjeni le kakšni govori ali koncertni posnetki. Tako o nastanku radia največ izvemo iz zapisnikov Prosvetne zveze, Vestnika prosvetnih zvez, časopisov iz časa nastanka radia, objavljenih sporedov, predvsem pa iz dveh revij, namenjenih radiu: Radio Ljubljana in Naš val. Radio Ljubljana je prvič izšel leta 1929, bil je glasilo slovenskih poslušalcev, Naš val pa je začel izhajati leta 1934, ko je radio vodil liberalno usmerjen komisariat. Oktobra leta 1940 sta se Radio Ljubljana in Naš val združila. Precejšnja pomoč je tudi Kronika Radia Ljubljana Jožeta Zorna od 1927–1941 in od 1945–1955 pa seveda tudi različna raziskovanja in literatura.

Poskusna oddajanja so se tudi na Slovenskem začela že pred letom 1928. Profesor na ljubljanski realki Albin Belar je pred prvo svetovno vojno izdelal radijski aparat za spremljanje in proučevanje nevihtnih pojavov. Nemška tovarna Telefunken mu je podarila radijsko oddajno postajo. Šlo je za prvo radijsko oddajno postajo na Slovenskem. Že pred tem, leta 1900, je Belar vzpostavil radijski sprejem za naravnavanje točnega časa po signalu iz Trsta. Belar se je pozneje povezal z inž. Antonom Codellijem, ki je od leta 1907 vzpostavljal radiotelegrafske zveze med ladjami avstro-ogrske monarhije na Jadranu in med obalnimi centri. Leta 1911 je Belar izdelal radijski sprejemnik za spremljanje in proučevanje nevihtnih pojavov v žepni velikosti.

V Ljubljani je začel poskusni radijski program inž. Marij Osana z oddajnikom, ki ga je sam naredil; zaposlen je bil na poštni direkciji v Ljubljani in tam si je tudi opremil delavnico za radijsko tehniko, kjer je sestavljal radijske sprejemnike. Leta 1923 je izdelal prvi radijski sprejemnik, leto dni pozneje pa prvi radijski oddajnik z močjo treh vatov. Prvo poskusno oddajo, prenos koncerta godalnega kvarteta Glasbene matice januarja 1925 so lahko slišali na Bledu, v Celju in Ljubljani!

31. marca 1925 so v okviru Prosvetne zveze ustanovili radioklub in občasno so začeli prirejati radijske koncerte, t. i. prosvetne radijske večere.

Sicer je o začetnih radijskih "razmišljanjih" in začetnikih slovenskega radia kar nekaj zapisov v revijah in časnikih, v Arhivu Slovenije pa o začetkih radia obstajajo tudi zapisniki Prosvetne zveze.

Tajnik PZ-ja Vinko Zor se je z radiem srečal v Holandiji in pozneje v Angliji. Prav obisk v Holandiji leta 1925 naj bi Zora spodbudil za slovenski radio, tam je njihova Prosvetna zveza že ustanavljala radijsko postajo. Priprave so začeli tudi v okviru slovenske Prosvetne zveze: "Prosvetna zveza je osnovala lastno radijsko delavnico pod vodstvom g. Fr. Bizjaka in ko se je leta 1926 izvedelo, da dobi Slovenija lastno oddajno postajo, je bila radiofonija v Slovencih že precej razširjena. Radijskih naročnikov je bilo že precejšnje število in tehnična delavnica PZ je imela že obilo posla s sestavljanjem aparatov in posredovanjem pri nakupu za naše prosvetne organizacije, pa tudi zasebnike. Trebalo je le še lastne slovenske postaje."

PZ se je dolgo trudil, da bi v Ljubljani ustanovil Krekovo vseučilišče. Ker mu to ni uspelo, je želel svoje prosvetno delo širiti prek radijskih valov. Tako je že 15. aprila 1925 poslal osnutek za radijski pravilnik Jugoslovanskemu klubu v Beograd. Tajnik PZ-ja Vinko Zor pravi o začetkih slovenskega radia oz. o pravilniku, ki so ga poslali v Beograd: "Popravili smo ga v tem smislu, da bi naj radiofonija služila pri nas bolj ljudskoprosvetnemu delu kakor zabavi. Prvi vpogled v radiofonijo sem dobil majnika 1926 v Londonu, kjer sem se mudil tri mesece. Ko sem se vrnil iz Anglije, smo začeli v Akademskem domu na Miklošičevi cesti z radio večeri. Na jesen istega leta sva se vozila z inž. Sernecem od Jesenic do Ljubljane. Ob tej priliki je pogovor nanesel na radiofonijo in gospod inženjer me je opozoril, da bo to vprašanje pri nas kmalu aktualno. In 3. marca 1927 je Prosvetna zveza zaprosila za koncesijo. Osnovali smo gospodarski in programski odsek, ki sta začela tekom 1927 že pripravljati vse, kar je bilo potrebno za slovensko radijsko postajo ...". Sernec je bil v tistem času minister v jugoslovanski vladi in zastopnik Slovenske ljudske stranke in je tudi precej prispeval k temu, da je Prosvetna zveza dobila koncesijo za radio.

Radiofonska postaja kot vojna reparacija
V dvajsetih letih dvajsetega stoletja je bilo na Slovenskem mogoče sprejemati več evropskih radijskih oddajanj, nadzor nad sprejemniki, oddajniki in sploh nad brezžičnimi telefonskimi zvezami je imel telegrafsko-telefonski oddelek ministrstva za pošto in telegraf. Ker so žične in brezžične telegrafske zveze takrat spadale pod poštno upravo, je bilo razumljivo, da pošta prevzame tudi radiofonijo – radiofonske oddajnike, kot so jih takrat imenovali.

Ko je v letih 1926–1928 prof. Marij Osana služboval na ministrstvu za pošto v Beogradu, je pri naročilu osmih telegrafskih postaj za državo SHS na račun vojnih reparacij eno postajo prekvalificiral v radiofonsko. Osana trdi, da je ministrstvo postajo "naročilo na račun reparacij že leta 1922. Drugo leto sem predlagal nakup terena v Domžalah. Nemčija je kmalu nato ustavila reparacije in oktobra 1924 smo sklenili novo pogodbo". Po raznih pripetljajih in srečnem naključju, kot pravi Osana, mu je uspelo, da jo je namesto Hrvaške dobila Slovenija.

Postaja v Domžalah, studio v skladišču soli
Zemljišče v Domžalah je Osana izbral, ker je bilo primerno zaradi postavitve in ozemljitve, daleč stran od hiš, ob telefonski in telegrafski progi. Temelje za oddajniško stavbo in antenske stolpe so začeli postavljati leta 1927. Namesto načrtovanih treh stolpov so postavili dva 120-metrska stolpa, namesto tretjega pa naj bi se dobaviteljica oddajnika, tovarna Telefunken, v dogovoru z Osano obvezala, da bo za to ceno dobavila tehnično opremo za studio v Ljubljani. Avgusta 1928 so lahko začeli poskusno oddaje. Slišnost in kakovost oddaj so ocenjevali tudi na sedežu dobavitelja oddajnika v Berlinu, zato so govorili v dveh jezikih, v slovenščini in v nemščini. Poskusi so bili dobri in tako je redni program radio Ljubljana začel oddajati 1. septembra 1928.

Sočasno z oddajno postajo v Domžalah so v Ljubljani (na Bleiweisovi cesti) začeli preurejati staro stavbo, ki je menda prej služila za skladišče soli, v radijski studio. Kar tretjino stavbe je zavzemal veliki studio, kakšnih sto kvadratnih metrov je imel, namenjen je bil nastopom orkestrov, zborov in večjih ansamblov. Primerno akustiko so zagotovili tako, da so vse stene in strop prekrili s težkimi zavesami, na tla pa položili lahke preproge. Za predavanja, napovedi in reproducirano glasbo so imeli mali studio, ki je bil zelo dušen, "tako rekoč gluh". Zanimivo piše inž. Dušan Vendramin o prvih mikrofonih: "Posebnost so bili studijski mikrofoni, ki so imeli sinhronske motorje in niso stekli sami od sebe. Pri vključevanju je bilo treba ročno zagnati krožnik na ustrezno hitrost in nato vključiti tok, da je motor "prijel". Če pri tem povemo, da je moral spiker pri predvajanju plošč najprej poiskati želeno ploščo, zamenjati iglo in vpisati predvajanje v avtorsko knjigo in seveda napovedovati, je imel kar precej dela. Pri radijskih igrah smo imeli v ojačevalnici kar štiri gramofone, tako da je bilo kar živahno na obeh straneh kontrolnega okna. Za zunanje prenose sta služila prenosna ojačevalnika s pripadajočim mikrofonom, na prenose pa je bilo treba vzeti s seboj še anodno baterijo, akumulator in telefon. Prevoz je opravil sluga z navadno cizo – "reportažnim avtomobilom tistega časa".

"Mikrofonske zveze" so imeli z opero, dramo, hotelom Union, kavarno Zvezda, s stolno in frančiškansko cerkvijo, tako da so od tam lahko prenašali prireditve. Lahko pa so zelo hitro pripravili tudi začasne vode za priložnostne prenose. Razpoznavni znak za Radio Ljubljana je bila kukavica.

29. decembra 1927 je bila podpisana pogodba med ministrstvom za pošto in telegraf in prosvetno zvezo o eksploataciji radiofonske oddajne postaje. Pogodba je določala, da je postaja namenjena za javno radiofonsko službo, in sicer za širjenje dnevnih novic, vremenskih, borznih, ekonomskih in industrijskih poročil, za reklame, prirejanje koncertov in reprodukcijo opernih in gledaliških del in tudi za znanstvena in splošno poučna predavanja. Ta program so morali predvajati vsaj 150 minut dnevno, od tega je moralo biti vsaj 60 minut prvorazrednih originalnih glasbenih del in ne gramofonskih plošč. Država si je pridržala pravico do ene ure programa dnevno na stroške Prosvetne zveze. Zaposliti so smeli samo jugoslovanske državljane, razen strokovnjakov za sestavo programov in za učenje tujih jezikov. Državni uslužbenec je delo radijske postaje oz. spoštovanje pravil tudi nadziral in zanj je bil v prostorih radia poseben prostor. V primeru izrednih razmer bi država lahko postajo prevzela v svoje roke. 60 odstotkov naročnine od lastnikov radijskih sprejemnikov je dobila Prosvetna zveza.

Vse to je Prosvetna zveza sprejela v Pravilniku Radia Ljubljana 13. marca 1928, pripravil pa ga je odsek Radia Ljubljana. Pravilnik je imel 11 členov (paragrafov). Najvažnejši: namen je, širiti dnevne novice, meteorološka, borzna, ekonomska in industrijska poročila. Prirejati muzikalne in pevske koncerte, oddajati operne in dramatične prireditve, pospeševati prosveto, izobrazbo in umetnost potom predavanj in tečajev; v najem prevzame radiooddajno postajo radijska Družba, postavi studio v Ljubljani, ustanavlja male radijske oddajne postaje širom Slovenije, izdaja lastne publikacije itd. Program mora po pogodbi obsegati dnevni program 150 minut, med temi najmanj 60 minut prvovrstne glasbe. Organi Radia Ljubljana pa so bili: komercialni odbor, prosvetni odbor in eksekutiva.

Radio je bil v domeni odseka Prosvetne zveze "Radio Ljubljana", ki je bil razdeljen na tri odseke. Prvi je bil komercialni. V njem so bili predstavniki osmih denarnih zavodov, bank in zavarovalnic, ki so dale posojila za studio in za zagonske stroške radia. Ustanovili so tudi trgovino in delavnico radijskih aparatov, pa tudi reklamni odsek in še paviljon, trgovino ob Miklošičevi cesti.

Radio v rokah klerikalne strani
Močne politične delitve na Slovenskem med t. i. liberalci in klerikalci med obema svetovnima vojnama so splošno znane. Radio je ustanovila klerikalna struja. Tako je liberalna struja šele ob odprtju radijske postaje v bistvu ugotovila, za kako pomembno stvar gre. Konec septembra 1928 je v Jutru izšel nepodpisan članek, v katerem se je avtor zgražal, da je Radio Ljubljana postal predmet "klerikalne politične kupčije". Ker je postajo dobila izrazito klerikalna Prosvetna zveza, je postala radiofonija v Sloveniji politična institucija in to avtor označi kot pravi zločin. Že prvi tedni oddajanja naj bi pokazali, da uporabljajo klerikalci radio kot novo strankarsko politično sredstvo, kot dober agitacijski aparat za Slovensko ljudsko stranko. Poleg tega piše, da na radiu ni, razen tehničnih moči, niti enega nevtralnega in sposobnega človeka. Radio Ljubljana kot osrednja radijska postaja je bil in bolj kot ne ostaja politikum, so zapisali.

Ob prvi obletnici, septembra 1929, je tako npr. Niko Kuret v Radio Ljubljana priznal, da "kot plod človeškega napredka je z radijem dana človeštvu nova velesila". Lahko pa je v službi zla ali v službi dobrega. Kuret trdi, da je radio marsikje last kapitala: "Slovenski radio zavzema v tem oziru svojevrstno stališče, ki je naravnost idealno. Kot last najmočnejše slovenske ljudsko prosvetne matice je dejansko last naroda. In če je to hiperbola, naj jo omilim z dodatkom: slovenski radio ni orodje tujega kapitala ... Radio je namenjen slovenski kulturi in pristni zabavi! ... Kakor je torej radio pomemben za izobraževalne kroge, je vendar v svojem bistvu namenjen predvsem najširšim slojem, do katerih ima govorjena beseda in neposredni glas mnogo lažji dostop in katerim bo mogel nadomestiti radio doslej tako redkokdaj resnično realizirano "izobraževanje" bodisi z društvom ali lastnim čtivom."

Poskusni programi najprej v Beogradu
Začetki radia v Sloveniji so povezani z začetki radia v Jugoslaviji, saj je slovenski radio začel stalno oddajati v času Kraljevine SHS.
Na nekdanjem jugoslovanskem ozemlju pa se prvič omenja radio v Črni gori. Leta 1904 so na hribu Volujica, blizu Bara, ob obali Jadranskega morja, postavili radio-telegrafsko postajo, ki je delovala do prve svetovne vojne in imela zvezo s podobno italijansko postajo v Bariju.

Poskusni programi so v Jugoslaviji začeli najprej v Beogradu v sklopu radiotelegrafske postaje v Rakovici, in sicer od februarja leta 1924 do 1. julija leta 1926. Od 1. oktobra do julija 1924 je ministrstvo za pošto in telegraf pobiralo tudi radijsko naročnino; v tem času so tudi redno, vsak dan oddajali program. Radio Beograd je bil pod imenom Compagnie generale de telegraphie sans Fil tudi ustanovni član Mednarodne unije za radio-difuzijo, ustanovili so jo aprila 1925 v Ženevi. Sicer za začetek rednega programa radia Beograd velja datum: 24. marec 1929. V Zagrebu sta septembra 1925 oddajali celo dve poskusni radijski postaji. Redno je začel oddajati Radio Zagreb 15. maja 1926.

Marij Osana ni bil le eden največjih strokovnjakov za področje radijske tehnike, ampak tudi poznavalec razmer v takratni Jugoslaviji. Zato ima njegov pregled začetkov radia v Jugoslaviji zanesljivo posebno težo: "Kot prvo moramo omeniti postajo dr. Belarja na realki v Ljubljani, ki je zgrajena na ladijskem tipu Telefunken z iskrami, tip, ki se po 1. januarju 1930 ne sme več uporabljati ... Druge postaje, ki so bile postavljene na našem ozemlju tudi v istem času, to je okrog leta 1909, so postaje v Šibeniku in v Boki Kotorski s 70 metrov visoko anteno, zgrajene začetkoma po Braunovem principu za 35 kilovatov, so pa prešle pozneje na Telefunkenov sistem zvočnih isker ... Leta 1912 se je v Sarajevu postavila brezžična, radiotelegrafska postaja za 25 KW." V Bosni je bila še ena podobna postaja, "danes pa se nahaja v elektrotehniškem institutu univerze v Ljubljani. Sarajevska postaja je do pred kratkim vzdrževala brezžični promet naše države z Berlinom. O črnogorski postaji na Baru nam je samo znano, da jo je kmalu po izbruhu svetovne vojne avstrijska mornarica porušila. V Srbiji pred vojno niso imeli radiotelegrafskih postaj, šele v drugem letu vojne so si nabavili nekaj postaj na iskre tipa Marconi. Po razsulu Avstrije so naši mornarji prenesli celo garnituro brezžične telegrafije brze križarke "Novarra" v Zagreb ter je bila ta postaja postavljena na Griču pri Zagrebu (blizu sedanje radiofonske postaje)."

Osana piše, da se je država zavedala, kako pomemben je dober brezžični promet, zato je na račun reparacij naročila več radiotelegrafskih in telefonskih postaj v letih 1927, 1928, 1929 ... Pravi "radioamaterski pokret" pa začne po Osani leta 1925: "Ljubljana je imela malo senzacijo z domačo radioodadajno postajo, ki je v anteni imela morda 2 watta in je pričela delati 8. marca 1925. Slišala pa se je s štirielektronskim aparatom na Bledu v zvočniku. 15. maja 1926 je radio klub Zagreb pričel z rednim programom na lastni postaji. 1. septembra 1928 je prvič zadonela v svet slovenska pesem iz domžalske postaje in 24. marca 1929 je otvoril Belgrad na akademiji nauka najnovejšo radio-postajo v naši kraljevini.".

Pravila še pred začetkom rednega oddajanja
Vendar pa je jugoslovanska oblast pravila za radiofonsko področje začela postavljati že pred začetkom rednega radijskega oddajanja. Prvi pravilnik o "privatnih radio-telegrafsko-telefonskih sprejemnih aparatih" je ministrstvo za pošto in telegraf izdalo 25. julija 1923! Radijski sprejemnik so tako lahko imeli samo državljani Kraljevine SHS, ne pa tudi tujci, razen tuja poslaništva; zasebnik ni mogel imeti oddajne postaje, ampak samo sprejemni radio aparat; tudi za tega je bilo potrebno dovoljenje in prosilec se je moral zavezati, da bo spoštoval vsa pravila, tudi tista, ki jih bo ministrstvo morda kasneje sprejelo. V prošnji je bilo treba opisati aparat, navesti ime izdelovalca, opisati in skicirati anteno in označiti, v katerem prostoru bo radio nameščen. Lastnik ga brez dovoljenja ministrstva ni smel prestavljati. Prostor je tudi moral biti lahko dostopen zaradi nadzora. Če bi poslušalec slučajno slišal kaj drugega, kar ni namenjeno javnosti, se je moral zavezati k molčečnosti. Leta 1923 v Jugoslaviji še ni bilo redne radiooddajne postaje, vseeno so lastniki radijskih aparatov morali plačevati zanje državi takso, odvisno od kakovosti in cene aparata.

Maja 1923 so pravilnik dopolnili in dodali nove omejitve. Vsi prodajalci radijskih aparatov so morali voditi evidenco kupcev in jo mesečno pošiljati ministrstvu. Pravilnik iz leta 1926 pa je dovolil imeti radijske aparate tudi tujcem, takso so začele pobirati direkcije, nekateri pa so bili oproščeni takse, npr. kraljevi dvor, ministri, radioklubi ... Kar dve tretjini takse pa je lahko dobila družba za oddajanje – "broadcasting".

Trenja med nacionalnimi postajami
Med nacionalnimi oddajnimi postajami ni teklo vedno vse gladko. Na jugoslovanski radijski konferenci leta 1930 v Zagrebu so se sicer dogovorili o medsebojnih prenosih radijskih programov. Tako naj bi bil vsak ponedeljek mednarodni prenos, vsak torek prenos iz Zagreba v Ljubljano in Beograd, vsak četrtek prenos iz Ljubljane v Zagreb in Beograd, vsak petek pa prenos iz Beograda v Ljubljano in Zagreb. Ob sredah pa so se dogovorili, da bi vsi prenašali simfonične koncerte iz Prage.

Ljubljana je zagrebške in beograjske programe označila za preveč enolične in jih je bila pripravljena prenašati le enkrat tedensko. Beograjska postaja pa je razumela kot samoumevno, da je prav ona sodelovala na mednarodnih večerih, ki so jih uvedle evropske radijske postaje leta 1929 in na njih je vsaka država lahko sodelovala z lastnim programom.

So pa slovenski časniki in revije od vsega začetka objavljali programe jugoslovanskih radijskih postaj in tudi drugih evropskih radijskih postaj, ki jih je bilo v prvih letih mogoče poslušati na Slovenskem, kar je takrat omogočalo kljub vsemu skromno število radijskih postaj v Evropi v primerjavi z danes.

Ljerka Bizilj

Oddajte svoj komentar - Št. komentarjev: 5

Za komentiranje morate biti prijavljeni. Komentarji ne odražajo stališča uredniške politike RTV Slovenija.
Prosimo, da se pri komentiranju držite teme, ne uporabljate sovražnega govora in upoštevate pravila.

Prijavi sovražni govor


  • maček Tom 1. september 2018 ob 09:38
    Prijavi neprimerno vsebino
    tako zanič je postal, da ga že 12 let ne poslušam
    +2
    -9
  • djdj 1. september 2018 ob 10:31
    Prijavi neprimerno vsebino
    Zanimiv članek. +
    +5
    0
  • Lupo 1. september 2018 ob 11:13
    Prijavi neprimerno vsebino
    Prve radijske oddaje v slovenščini nasploh, pa so pojavile nekaj let prej med izseljenci v Ameriki.
    0
    0
  • tim sein 1. september 2018 ob 17:02
    Prijavi neprimerno vsebino
    Lepo vas je poslušati. Zelo visok nivo oddaj. Hvala, ker ste!
    +2
    0
  • Franc 1952 1. september 2018 ob 17:31
    Prijavi neprimerno vsebino
    Pred 66 leti sva na isti dan prišla v hišo! Mene so prinesli iz porodnišnice (katero smo tedaj že imeli), radioaparat pa kot darilo novopečeni mami! Baje sem bil glasnejši, v kar pa ne verjamem! Kasneje sem si ga prisvojil in poslušal prenose skokov iz Planice! Še ga hranim, čeprav mu je elektronka crknila. Skupaj prišla, skupaj odšla!:) Hvala za oddajanje vsa ta leta!
    +2
    0

Zadnji prispevki