S premišljenim zavračanjem spektakla in reduciranjem čutnih dražljajev ter ob hkratnem osredotočenju na tisti kožo 'ježeči' potem je režiserju uspelo čustva stopnjevati do neslutenih višav. Foto: Artdeluxe Films
S premišljenim zavračanjem spektakla in reduciranjem čutnih dražljajev ter ob hkratnem osredotočenju na tisti kožo 'ježeči' potem je režiserju uspelo čustva stopnjevati do neslutenih višav. Foto: Artdeluxe Films
Gozdovi so še vedno zeleni
Sivi toni podob dajejo fotografiji posebno težo in hkrati učinkovito ustvarjajo patino preteklega časa. Foto: Artdeluxe Films
Gozdovi so še vedno zeleni
Naberšnikovo delo, ki smo si ga lahko ogledali v okviru liffovske sekcije Predpremiere, nam prinaša zgodbo o treh avstro-ogrskih vojakih, topniških opazovalcih, ki v gorah visoko nad dolino Soče v relativnem miru opazujejo dogajanje na nasprotni, italijanski strani. Foto: Artdeluxe Films

In sicer ne samo zaradi nagrad, ki jih lahko prejmejo tako posneta dela, s čimer je slovenski kinematografiji zagotovljena izvrstna promocija (spomnimo se na primer Nikogaršnje zemlje Danisa Tanovića). Tu so tudi t. i. organske koprodukcije, ki ne le da uspešno združijo ekipo in sredstva, pač pa se ob tem posvetijo tudi obravnavi teme, ki tako ali drugače zadeva vse vpletene strani. Kot je to na primer uspelo ustvarjalcem filma Zoran, moj nečak idiot, ki so posrečeno osvetlili določene vidike obmejnega življenja. In končno je tu še tisto, kar je morda celo najpomembnejše: vsem, ki delujejo v okviru močno podhranjene slovenske kinematografije, kjer se vse pogosteje dogaja, da ustvarjalci (najsi so to režiserji, scenaristi, snemalci ali igralci) tudi po več let čakajo na sodelovanje v novem projektu, omogočajo kontinuiteto dela.
Tako je le dve leti po Šanghaju do svojega novega projekta prišel tudi Marko Naberšnik. Gozdovi so še vedno zeleni je namreč avstrijsko-slovenska koprodukcija, v kateri ljubljanski Perfo nastopa kot manjšinski partner. Kljub temu pa ima v filmu slovenska ekipa kar pomembno vlogo, saj poleg Naberšnika, režiserja in koscenarista filma, nastopijo še igralec Simon Šerbinek, direktor fotografije Miloš Srdić, scenograf Miha Ferkov in montažer Jan Lovše, če naštejemo le tiste, ki zasedajo najpomembnejše vloge. Videti je torej, da imamo znova opraviti s koprodukcijo, v kateri sta kljub neenakemu deležu obe strani enakopravni, v kateri se partnerja nekako naravno, skoraj organsko povezujeta. No, na to pa navsezadnje nakazuje tudi tema, ki je enako zanimiva tako za avstrijsko kot slovensko stran in ju na neki način znova poveže: tako kot sta bili povezani v času prve svetovne vojne, ko sta se na soški fronti borili na strani avstro-ogrske monarhije.
Naberšnikovo delo, ki smo si ga lahko ogledali v okviru liffovske sekcije Predpremiere, nam namreč prinaša zgodbo o treh avstro-ogrskih vojakih, topniških opazovalcih, ki v gorah visoko nad dolino Soče v relativnem miru opazujejo dogajanje na nasprotni, italijanski strani. A kaj kmalu se izkaže, da je bil to varljivi mir kratkega daha, saj se nadnje usuje italijansko obstreljevanje, med katerim je eden izmed vojakov ubit, častnik pa hudo ranjen. V teh nekaj uvodnih minutah je zgoščena večina tistega bojnega spektakla, ki ga gledalec običajno pričakuje od vojnega filma, medtem ko v nadaljevanju filma spremljamo tiho, a zato nič manj srhljivo dramo preživelih: težko ranjenega stotnika Kopetzkega in mladega, še neizkušenega vojaka Lindnerja, ki poskuša priklicati pomoč iz doline. S premišljenim zavračanjem spektakla in reduciranjem čutnih dražljajev ter ob hkratnem osredotočenju na tisti kožo "ježeči" potem je Naberšniku uspelo čustva stopnjevati do bolečine otipljivega. K temu je v veliki meri pripomogla tudi njegova odločitev za kadriranje v bližnjih in velikih planih, ki človeško figuro pogosto malce popačijo in povsem razgalijo vso silovitost drame, ki se kaže na njegovem obrazu.

Seveda, pri tem ne smemo pozabiti izjemne fotografije Miloša Srdića, ki je tokrat resnično opravil sijajno delo. Tisti sivi toni njegovih podob dajejo fotografiji posebno težo in hkrati učinkovito ustvarjajo patino preteklega časa. Posebno poglavje pa sta z Naberšnikom ustvarila med nočnim prizorom bežanja vojaka Lindnerja pred italijansko patruljo, saj gre za enega najstrašljivejših vojnih prizorov zadnjih let, pravi lov senc in prikazni za prestrašenim mladim vojakom. Škoda je le tega, da so se ustvarjalci na koncu filma odločili za skok v sedanjost, ki razkrije, da gre pravzaprav za posebno zaznamovanje stoletnice prve svetovne vojne. Ta namreč deluje kot nepričakovano, skoraj boleče sesutje iluzije, pri tem pa s seboj ne nosi ne silovitosti ne grozljivosti pravega vdora realnega, ki bi moral iluzijo le še potrditi. Škoda. No, pa vendar – Gozdovi so še vedno zeleni in še vedno naj vabijo v kino.

Ocena: -4; Denis Valič, iz oddaje Gremo v kino na 3. programu Radia Slovenija, Radiu ARS.