Film, ki je svetovno premiero doživel v tekmovalnem programu festivala v Cannesu, je letošnji francoski kandidat za mednarodnega oskarja. Foto: LIFFe
Film, ki je svetovno premiero doživel v tekmovalnem programu festivala v Cannesu, je letošnji francoski kandidat za mednarodnega oskarja. Foto: LIFFe

Okus strasti je filmska upodobitev "gastronomskega romana" La vie et la passion de Dodin-Bouffant, gourmet, ki ga je leta 1924 napisal Švicar Marcel Rouff in ki ga je novejša literarna stroka kvalificirala kot "hibridno delo, ki sodi nekam med leposlovje, kuharske knjige, menije in kulinarično televizijo"; knjiga niza prizore iz življenja fiktivnega bon vivanta s francoskega podeželja v 19. stoletju, Dodina Bouffanta. Tega gurmana brez primere, "Napoleona kulinarične umetnosti", v filmu igra Benoît Magimel, Juliette Binoche pa upodobi njegovo dolgoletno kuharico in ljubimko Eugénie. Čeprav je na papirju Eugénie Dodinova uslužbenka, v kuhinji garata z ramo ob rami, z uigranostjo para, ki skupaj filira, blanšira in flambira že dvajset let. Reči, da se njuno skupno življenje vrti okrog hrane, niti ni zadostna ilustracija položaja: prve pol ure filma se tako rekoč brez besed, kot plesna koreografija, odvija priprava sofisticiranega obroka – vol-au-vent, romb, pečena aljaska in še kakih pet drugih hodov – ob katerem bodo Bouffantovi prijatelji stokali od užitka. Treba je opozoriti, da je velika večina Okusa strasti posvečena prizorom ljudi, ki bodisi pripravljajo hrano ali pa uživajo v njej. (Vprašanje, ali je bil račun za špecerijo najvišja postavka v proračunu tega projekta, se postavlja kar samo.)

Eugénie ni samo nevidna pomoč v kuhinji: po obedu se gospodje nagnetejo okrog štedilnika, da bi ji peli slavospeve in jo vabili, naj se jim kdaj pridruži ob mizi. "Kaj pa naj bi tam počela?" se nasmehne Eugénie. "Z vami se pogovarjam prek hrane, ki jo pripravim."

Bouffant rad razmetava s krilaticami tipa
Bouffant rad razmetava s krilaticami tipa "Za človeštvo izum nove jedi naredi več dobrega kot odkritje nove zvezde." Foto: LIFFe

Med dekadentnimi obroki je včasih nakazan ta ali oni zametek zgodbe: ne ukvarjamo se s francosko družbo tistega časa, prav tako ne s tem, kako se Bouffant preživlja ali z njegovo preteklostjo, se pa med našima protagonistoma odvija zelo spodobna, zapeta romanca. Prepovedana ljubezen? Ne pričakujte ničesar tako melodramatičnega. On vsake toliko vljudno poizve, ali "sme zvečer potrkati na njena vrata", ona pa vztrajno zavrača ponudbe, da bi svojo ljubezen kronala še s poroko. V njuno kuhinjo zatava tudi Pauline (Bonnie Chagneau-Ravoire), mlada nečakinja gospodinjske pomočnice, ki ima neverjetno pretanjen okus in očiten dar za kulinariko. Eugénie bi deklico rada vzela za vajenko, Dodina pa mladenkin potencial ne zanima pretirano, češ da "človek ne more biti gurman pred štiridesetim letom"; vseeno lahko slutimo, da smo pravkar spoznali prihodnjo dedinjo Bouffantove kuhinje.

Nekje spotoma se pojavi še na pol pravljični lik "princa Evrazije", ki ga je privabil Francozov sloves in skuša sladokusca impresionirati z osemurnim obedom, ki zveni predvsem kot preizkušnja zmogljivosti človeškega želodca. A resnična kleč zgodbe ne bo v kulinaričnem soočenju s princem (pojedina se sploh ni odvila pred kamero): že po petnajstih minutah, ko se Eugénie zaradi nenadne slabosti zvije nad štedilnikom, postane jasno, da njene občasne omedlevice predstavljajo potencialno težavo za pastoralno idilo, ki si jo Bouffant predstavlja v njuni skupni "jeseni življenja". Možaka zdravje njegove ljubljene sicer skrbi, a ne pričakujte, da se bo v tej zgodbi kakršna koli težava lahko kosala s pomenom, ki ga pripisujejo gastronomskim ekscesom.

Brez skrbi, v filmu ne manjka niti "obvezni" prizor gručice francoskih sladokuscev, ki si glave ritualno zakrijejo z robci, da bi v samoti uživali v poslastici vrtnega strnada. Če je ta motiv v popkulturi praviloma uporabljen za ilustracijo ekscesnosti in dekadence privilegiranega razreda, pa je v Okusu strasti popolnoma neciničen izraz prefinjenega (ali pa vsaj odprtega) kulinaričnega duha.

Eden izmed temeljev mednarodne kariere Juliette Binoche je bila pred leti še ena kulinarična uspešnica – Chocolat. Foto: LIFFe
Eden izmed temeljev mednarodne kariere Juliette Binoche je bila pred leti še ena kulinarična uspešnica – Chocolat. Foto: LIFFe

Vietnamsko-francoski režiser Trần Anh Hùng, ki je bil leta 1993 v Cannesu nagrajen za prvenec Vonj po zeleni papaji, čutnost bolj kot v odnosu med protagonistoma išče v vizualni in zvočni nasladi kulinarične umetnosti. Direktor fotografije Jonathan Ricquebourg film dvigne daleč nad klasičen kulinarični oglas: vsak prizor hrane je dokumentiran tako nazorno in s tako ljubeznijo, da lahko skoraj vohamo in okusimo, kar se cmari na platnu. Pomemben motiv je tudi koncept hrane kot oblike telesne naslade: nobeno naključje ni, da bližnjemu posnetku sočne kuhane hruške, ki počiva na kupčku smetane, sledi gola silhueta Juliette Binoche, ki leži na boku. Priprava hrane – še bolj kot njeno uživanje – je sama po sebi intimna, erotična gesta. Morda je tudi zato odpiranje ostrig v Okusu strasti posneto z več erotičnega naboja kot kateri koli od (bežnih) prizorov dejanske golote.

Cvrčanje olja v bakrenih ponvah, dekdentni oblački stepene smetane in zlati sijaj prečiščenega masla v tem filmu niso metafora za vse, kar se morda dogaja pod površjem, ampak bistvo samo po sebi. Okus strasti je poklon čutom, ki kulinarično umetnost dojema kot točno to – kot ustarjalnost, primerljivo s poezijo ali slikarstvom. Buffantova kuhinja je kot slikarski atelje, v katerem se vsak dan znova rojevajo nove umetnine. (Hrano za film je zasnoval in pripravil francoski kuharski mojster Pierre Gagnaire.)

Čeprav Trần Anh Hùng mojstrsko realizira, kar si je zastavil, pa nam je morda lahko žal, da si ni zastavil ambicioznejšega cilja: Okus strasti je, oprostite banalni dikciji, izjemno lep in gledljiv film, a nič več kot to. Vstavite predvidljiv dovtip o "praznih kalorijah".

Ocena: 3+