Prva svetovna vojna
(5)
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 5.0 od 30 glasov Ocenite to novico!
'Častnik ležeč v travi kot pri povelju naskoka.'
'Častnik, ležeč v travi kot pri povelju naskoka.' Foto: Peter Naglič, zasebna last
eter Naglič (1883-1959) v vojaški uniformi.
Peter Naglič (1883-1959) v vojaški uniformi. Foto: Zasebna last.
'Skupina galicijskih beguncev.'
'Skupina galicijskih beguncev.' Foto: Peter Naglič, zasebna last
       Mi vojaki pa sužnji modernizma. To je pasje življenje. Kam smo prišli? Vedno se je govorilo in pisalo pred vojsko o prostosti in modernosti življenja brez Boga in njegovih zapovedi. In res, prišla je čudna prostost in blagostanje, tako grozno klanje in suženjstvo. To je vrhunec dobrot modernizma.       
 Peter Naglič
'Spominski posnetek dveh avstrijskih vojakov'.
'Spominski posnetek dveh avstrijskih vojakov.' Foto: Peter Naglič, zasebna last
'Italijanska ujetnika upodabljata sneženega moža, grad 1917'.
'Italijanska ujetnika upodabljata sneženega moža, grad 1917.' Foto: Peter Naglič, zasebna last
'Vojaško pokopališče pri sv. križu, 1916, Ljubljana.'
'Vojaško pokopališče pri sv. križu, 1916, Ljubljana.' Foto: Peter Naglič, zasebna last
       Ti ranjenci so bili za silo obvezani, večinoma so mirno ležali na nosilnicah in največ je bilo nezavestnih. Zato jih je tudi umrlo trideset ali še več dnevno, smrt je imela obilno žetev.       
 Peter Naglič
'Ozebla vojaka in zdravnik, Ljubljana 1917'.
'Ozebla vojaka in zdravnik, Ljubljana 1917.' Foto: Peter Naglič, zasebna last
'Vlak je pripravljen za vkrcanje stotnije za v Karpate.
'Vlak je pripravljen za vkrcanje stotnije za v Karpate. Foto: Peter Naglič, zasebna last
'Stotnija koraka proti vrhniški cesti.'
'Stotnija koraka proti vrhniški cesti.' Foto: Peter Naglič, zasebna last
Iz razstave Kaznilnica na Ljubljanskem gradu. Fotografije: Peter Naglič, zasebna last.
'Vojaški pozdrav na grajskem griču.'

Dodaj v

Peter Naglič: v veliko vojno s fotoaparatom v rokah

Prva vojna, ki so jo množično fotografirali
14. februar 2015 ob 06:39
Ljubljana - MMC RTV SLO

Peter Naglič iz Šmarce blizu Kamnika je ravno dopolnil 31. rojstni dan, ko se je začela prva svetovna vojna, krvavi ples, kot jo je sam poimenoval. Če je bil v svojem času poznan predvsem po uspešnem ščetarskem poslu, pa si ga bo zgodovina zapomnila po množici dragocenih fotografij, s katerimi je slikal življenje vojnih let.

Peter Naglič (1883-1959) je imel več konjičkov, a najraje se je posvečal prav fotografiji. Za seboj je pustil izredno obsežen fotografski arhiv, približno 800 negativov na ploščah in kakšnih 3.000 celulojdnih filmov. Njegov vnuk Matjaž Šporar se dobro spominja, kako so imeli doma v omari in drugod po hiši pospravljene dedove dnevnike in filme, vendar dragocenosti takšnega gradiva v otroških letih še ni razumel, zato pa ohranjeno gradivo toliko bolj skrbno hrani in javnosti predstavlja danes.

Brez njegovih fotografij bi bili prikrajšani za pomemben del našega poznavanja časa, ko je na Ljubljanskem gradu delovala karantenska postaja za vojne ujetnike. A tukaj je še množica drugih podob, ki jih je ujel do leta 1917, ko se je srečno vrnil domov. Ohranilo pa se je tudi nekaj zvezkov, v katerih je v prepletu dnevniških zapisov in spominov popisal svoje doživljanje vojnih let.


Slovo, ki je privabilo solze še tako možatim
Prvi mobilizaciji, ki je sledila avstro-ogrski napovedi vojne Srbiji, se je Nagliču sicer uspelo izogniti, zato pa je stisko fantov in mož, ki so se že v prvih dneh odpravili proti bojišču, pa tudi naivno prepričanje, da "pri tem orožju ne more vojna čez dva meseca trajati" popisal v svojem dnevniku. "Eni so se navduševali, drugi jokali." Na homški železniški postaji je opazoval prizor, ko so se vojaki poslavljali od svojih družin, slovo, "ki je privabilo solze še tako možatim".

"Pri vlakih, ko so odhajali fantje in možje, so prišli z njimi matere, sestre, žene in otroci. To so bili zelo žalostni poslovilni prizori. Žene, ki poljubljajo svoje može, in otroci z mislijo, da se vidijo zadnjikrat. Pričelo se je jokanje in zdihovanje, da se je daleč naokrog razleglo. Kjer so imeli godbo, je prišla, da se je stvar nekoliko zatopila," je zapisal.

Tako se je začelo življenje, polno skrbi
Nagliča je mobilizacija dosegla proti koncu leta, "ko je začelo manjkati vojakov". 12. decembra se je odpravil na nabor v bližnji Kamnik. Proti Ljubljani je odrinil 15. februarja, ko je bil dodeljen 7. lovskemu bataljonu na Vrhniki. Že ob prisegi se je dobro zavedel resnosti vojaškega stanu, ki "ne bode za šalo", obenem pa se mu je vzbudil tudi ponos, da je "cesarski človek". In tako se je začelo "življenje, polno skrbi". Na Vrhniki je izkusil prve tegobe vojaškega življenja, premajhna oblačila, mraz in blato, a prav neprijazne okoliščine zimskega vojaškega življenja, v katerih se mu je močno skrhalo zdravje, so ga obenem obvarovale prvih odhodov na fronto.

Na poti proti Štajerski, kamor so maja istega leta premestili njegovo enoto, je Naglič s še nekaterimi drugimi vojaki ostal v Ljubljani, kjer so jih zadržali za potrebe vojaške službe. Do konca vojne je opravljal naloge v zaledju in se uspel izogniti bojem na fronti.
Opravljal je različne naloge, med drugim je na ljubljanskem kolodvoru pretovarjal strelivo in drugo vojaško opremo, pri Črnučah je stražil na mostu čez Savo, januarja leta 1916 pa je pristal na Ljubljanskem gradu. Tam so ga doletele različne zadolžitve, od straženja do učenja vojnih ujetnikov ščetkarske obrti. Na gradu se je namreč pod vodstvom poveljnika, majorja Karla viteza pl. Kerna razvila prava skupnost, ki je bila ekonomsko samozadostna. Naglič je znal izkoristiti okoliščine in vzpostavil gospodarsko vez med očetovo delavnico in karantensko postajo, ki je od njih odkupovala deščice za krtače. Bližina postaje pa je Nagliču omogočala, da je relativno pogosto obiskoval dom, zlasti takrat, kadar je bilo doma veliko dela.

Ko so na postaji "zvohali", da zna slikati, je dobil fotoaparat, "ker je bilo vedno kaj za fotografirati". "To me tukaj ni veselilo, s tem sem imel še več dela. Obvezani smo bili v tej novi službi biti vedno pripravljeni z vsem za 'Eskorte' (tedaj je bil namreč Naglič del t. i. Eskorbereitschaft, vedno torej pripravljen na spremstvo, op. a). Bilo nas je v tej službi osem mož, največkrat je bilo treba iti na soško fronto s pobeglimi vojaki, ki so jih iz bojne ječe nazaj poslali. Ta služba ni bila ravno prijetna. Tudi ob nedeljah in praznikih nismo smeli k sv. Maši in ne popoldan ven. Če me je od doma prišel kdo obiskat, mu nisem smel naznaniti, kjer se nahajam."

"Mi vojaki sužnji modernizma"
V zapisih objokuje brezskrben čas miru, ko je lahko hodil k maši, piše o tem, kako je poslušal zvonove cerkva in ogledoval možice, ki so šle po svoji volji. "Mi vojaki pa sužnji modernizma. To je pasje življenje. Kam smo prišli?" piše in nadaljuje: "Vedno se je govorilo in pisalo pred vojsko o prostosti in modernosti življenja brez Boga in njegovih zapovedi. In res, prišla je čudna prostost in blagostanje, tako grozno klanje in suženjstvo. To je vrhunec dobrot modernizma."

Piše o strahu pred italijanskimi zračnimi napadi in o tem, kako so ob zvoku alarma tekli, da bi skoraj duši izgubili. "Ob večerih in nočeh so gromeli topovi, da se je tresla zemlja, in ponoči so se videli po nebu svetlobni žarki od reflektorjev. Bili so strahoviti boji na Soški fronti. Prihajali so sanitetni vlaki, polni ranjencev. Težko ranjene so pustili v Ljubljani, lažje so odpeljali dalje. Ti prizori so bili s sočutjem napolnjeni," piše.
Večkrat je opazoval "žalostno opravilo", kako so ranjence iz vlakov preložili v avtomobile in jih razvrščali glede na poškodbe. "Ti ranjenci so bili za silo obvezani, večinoma so mirno ležali na nosilnicah in največ je bilo nezavestnih. Zato jih je tudi umrlo trideset ali še več dnevno, smrt je imela obilno žetev."

Nagličevi dnevniški oziroma spominski zapisi se končajo decembra leta 1917, v kakšnih okoliščinah je končal služenje vojske, pa ni znano, saj se njegovi zapisi končajo v decembru leta 1917. Ohranjeni posnetki se časovno navezujejo na najširši kontekst prve svetovne vojne, od začetka do leta 1918 in se zavlečejo tudi v 1919. Pospremljeni so s fotografovimi komentarji oziroma opisi, ki jih je zapisal na seznam posnetkov ali na hrbtne strani fotografij (nekaj jih lahko preberete tudi ob priloženih fotografijah).

Peter Naglič je eden izmed številnih fotografov, ki so medvojno dogajanje dokumentirali v svoje aparate. Tu so bili še Hubon Hibšer, Davorin Rovšek, Staš Javornik, Stanko Mirko in Franc Crobath, Josip Pelikan, Anton Dolenc, Janko Šavnik, Janko Ravnik in vrsta drugih anonimnih fotografov, ki so nam zapustili množico podob, ne pa tudi imena. Fotografije vseh niso ohranjene, nekateri so med vojno padli, pa tudi sicer je fotografska dediščina prve svetovne vojne precej neraziskana.

Prva množično fotografirana vojna
Prva svetovna vojna je bila prelomna tudi v zgodbi dokumentarne fotografije; bila je prva vojna, ki so jo množično fotografirali. S fotoaparati so sicer šli na bojišča že v krimski vojni, a fotografija je bila tedaj šele v zgodnjem razvoju, kar je pomenilo prenašanje težke opreme, stekleničk s kemikalijami, lesenih škatel in podstavkov. Do začetka prve svetovne vojne je bila fotografova oprema že precej drugačna, predvsem lažja in bolj praktična. Poleg tega se je do fotografskih podob med ljudmi razvil poseben odnos, bile so vse bolj priljubljene, veljalo je, da fotografija ni mogla lagati (še danes ji, kljub vsem lekcijam fotomontaže, včasih prehitro zaupamo), ljudem je približevala zgodbe na povsem nov način in poleg pisnih virov so fotografije postale pomemben element predstave. Kot takšne so bile seveda izvrsten medij za manipuliranje javnosti, česar so se oblasti med prvo svetovno vojno zelo dobro zavedale. Že v prvem letu vojne so ustanovili vojni tiskovni urad, v katerem so se ukvarjali z vojno fotografijo, javno besedo, umetnostjo in vojnim arhivom. Razširjanje in nadzorovanje vojnih podob in novic sta bili glavni nalogi razvejanih oddelkov urada.

- Dnevnik in fotografije Petra Nagliča so izdane v publikaciji:

Peter Naglič: Moje življenje v svetovni vojni 1914 1918, Fotodnevnik vojaka, Ljubljana 2007

- Več o vojni fotografiji pa preberite v:
Marko Štepec:
Vojne fotografije 1914-1918, Ljubljana 2008


Prvo vojno fotoreporterstvo
To je bil tudi čas prvega vojnega fotoreporterstva. Skozi celotno vojno je nastala množica fotografij, tako uradnih vojaških podob kot zasebnih fotografij, mnogokrat izpod rok ljubiteljskih fotografov. Med temi je bil tudi Peter Naglič, ki se je dobro zavedal enkratnosti dogodkov, ki kličejo po ovekovečenju, pri tem pa je skrbno pazil, da fotografije ustrezajo osnovnim estetskim pravilom. Podobno kot danes so ljudem tudi tedaj fotografije približale oddaljene dogodke in kraje, ki jih niso videli, stoletje pozneje se njihova vrednost stopnjuje v čisto novi dimenziji. V tej jo cenimo tudi kot zgodovinski vir in neprecenljivo ohranitev preteklosti.

Maja Kač
Foto: Peter Naglič, iz družinskega arhiva Matjaža Šporarja




'Mala skupina Galicijanov'
Major Karl vitez pl. Kern, 1916
Iz razstave Kaznilnica na Ljubljanskem gradu. Fotografije: Peter Naglič, zasebna last.
Iz razstave Kaznilnica na Ljubljanskem gradu. Fotografije: Peter Naglič, zasebna last.
Prijavi napako
Komentarji
janezdolzan
# 14.02.2015 ob 08:09
Izredno lepe fotke, nekatere sicer že videne ampak vseeno. Velik kontrast na današnji čas digitalnih instant fotografij.

Je pa zanimiv procent moških z brki. Zgleda moški ni bil pravi gospod, če ni imel brkov.
B in .
# 14.02.2015 ob 10:07
"Mi vojaki pa sužnji modernizma. To je pasje življenje. Kam smo prišli?" piše in nadaljuje: "Vedno se je govorilo in pisalo pred vojsko o prostosti in modernosti življenja brez Boga in njegovih zapovedi. In res, prišla je čudna prostost in blagostanje, tako grozno klanje in suženjstvo. To je vrhunec dobrot modernizma."

Precej pomenljivo tudi za naše čase.
7up
# 14.02.2015 ob 08:14
Zanimive slike
janezdolzan
# 14.02.2015 ob 08:11
black eagle
O drugi svetovni in časovnem zaporedju dogodkov bo pa v Sloveniji objektivno pisano čez cirka 100 let...
Kot je Genscher napovedal bo Slovenija po osamosvojitvi za demokratizacijo rabila še 5 generacij.
SamoRes
# 14.02.2015 ob 08:26
Fantastične fotke te nesmiselne morije. Ker smo bili v napačnem taboru smo izgubili Primorsko, brez Maistra bi bili še ob severni del. Narodna katastrofa ob izgubi plebiscita še ni pozabljena, po vojni so kljub zagotovilom o ohranitvi slovenstva začeli načrtno zatirati slovenstvo. Meja je ločila koroške Slivence od matice. Slovenci na obeh straneh meje so tesnejše stike obnovili šele za časa 2.svetovne vojne in slovenskega narodno-osvobodilnega boja, ko so se v upor proti nacističnemu preganjanju vzdignili koroški partizani v Selah, Železni Kapli, na Obirskem, Svinški planini, v Podjuni in na širšem območju Karavank. Njihove napore je podpirala središčna OF slovenskega naroda, ki je imela za enega svojih ciljev tudi združitev vseh Slovencev v enotni državi. Žal so potem ko so partizani osvobodili Koroško in postavili častno stražo ob vojvodskem stolu velike sile odločile da ne vrnejo avstrijske Koroške.
TV in RA arhiv
O novi knjigi Pa zbogom, junaki... 00:06:02, 16.11.2017
Kdo je bil Franc Ferdinand 00:02:59, 24.10.2017
Stoletje čudeža pri Kobaridu 00:07:48, 24.10.2017
Čudež pri Kobaridu 00:53:10, 24.10.2017
Sto let bitke pri Kobaridu 00:02:04, 24.10.2017
Obletnica bitke pri Kobaridu 00:02:08, 16.07.2017
100-letnica ruske kapelice 00:42:12, 29.07.2016
100-letnica začetka bitke na Somi 00:01:57, 01.07.2016
V Novi gorici predstavili Pot miru 00:01:41, 30.03.2016
Prekmurci in prva svetovna vojna 00:05:03, 11.12.2015
Orožja 1. svetovne vojne 00:26:03, 24.11.2015
Orožja 1. svetovne vojne 00:26:03, 24.11.2015
Soška fronta - Primorska letalca 00:18:27, 03.09.2015
Soška fronta - Džamija 00:15:36, 21.08.2015
Spomin na vojno 00:53:51, 24.07.2015
Soška fronta - Ženske v zaledju 00:18:19, 17.07.2015
Pot domov 00:57:30, 01.07.2015
Muzej na prostem Kolovrat 00:09:29, 26.06.2015
Stoletni odmev velike vojne 01:23:45, 18.06.2015