Prva svetovna vojna

Poudarki

  • Pasje in mačje "pečenke"
  • Pehotna divizija poje 40 ton hrane na dan
  • Od 'veselic' do pomanjkanja
  • Železna cesta in pločevinke
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 4.8 od 63 glasov Ocenite to novico!
false
Pločevinke so sredi 19. stoletja povzročile revolucijo pri oskrbi s hrano. Foto: Rok Stergar
       Tu v Włodzimierzu ni dobiti ničesar. Pred nami so bili tu pet tednov Rusi, za njimi Nemci in sedaj mi. V celi vasi ni kg moke, le malo, pa zelo malo krompirja. Predvčerajšnjim je povedal neki štabni zdravnik, da je vsako oskrbovanje nemogoče. Ker je pot tako dolga, pridejo vozovi do čet že čisto prazni. Konji dobijo namesto ovsa in sena samo slamo in je zato povsod ob poti videti žalostne ostanke poginulih. Tu sem slišal, da so vse daljše operacije izključene, dokler ne bo popravljena železnica Częstochowa—Piotrków, ker je nemogoče ljudi preživeti.       
 Podporočnik Janko Hacin o stanju na ruski fronti
false
Profesor Rok Stergar je doktoriral s temo Slovenci in avstro-ogrske oborožene sile. Foto: Muzej novejše zgodovine Slovenije
       Hrana prihaja vedno le ponoči, pogosto pa ne prispe, ker so dostopne poti za mule stalno na udaru sovražnikovih granat. Tako se znajdemo, kot vemo in znamo, s hrano iz rezerve, in ne delamo izjeme pri tem, kar so nam zapustili ranjeni in mrtvi.       
 Italijanski vojak Giuseppe Cordano
false
"Preživljamo praznike, zraven pa stradamo, ni bilo ne kosila ne kruha." Foto: MMC RTV SLO/Gorazd Kosmač
       Močno dežuje, pravi dež. Ob devetih zjutraj smo še vedno na istem mestu na cesti in tudi danes bomo težko prišli do Tarnowske, našega cilja. Do šestih zvečer nismo še naredili dveh kilometrov, ko so bile ceste tako razmehčane in blatne, da smo imeli zaradi prateža, ki je bil pred nami, vedno znova zastoje. Kolesa so se nam včasih pogrezala do osi.       
 Avstro-ogrski vojak Otto Hawlina
false
Pri taktični oskrbi na terenu so izkoriščali tudi pasje vprege. Foto: Muzej novejše zgodovine Slovenije
       Hrana je bila strašno slaba: malo, kuhali so suhe koprive in sploh suho zelenjavo, kruha sem dobil za prst debelo rezino, deset mož je dobilo en komis. Bil sem lačen kot pes.       
 Vojak Jože Hameršak
false
Od zadnje železniške postaje do jarkov na fronti je potekala logistika z vozovi. Foto: Muzej novejše zgodovine Slovenije
       Zvečer pred napadom sem kot oficir dobil košček smrdljive klobase, za kruh pa koruzne drobtine, ki sem jih lovil po žepu.       
 Častnik Miloš Vauhnik pred začetkom 12. soške bitke
       Še iz oficirske kuhinje ni več puhal oni blagodišeči vonj, ki je krepil gospodi voljo za nadaljevanje vojne, moštvu pa nevoljo in zavist.       
 Vojak Vinko Gaberc
false
Velika vojna se je hitro prevesila od 'veselic' do vsesplošnega pomanjkanja. Foto: Iz zbirke Tineta Kernca
       Ko se zjutraj zbudim, mi zadiši svež kruh. Ker posebno siti nismo bili, se začnem zanimati, kje je pekarna. Pogledam skoz ograjo čez sadni vrt proti hiši, pa vidim, da ženske nakladajo kruh v razne torbe. Torej je v tej hiši pekarna. Takoj preskočim ograjo, grem v pekarno in kupim par štručk ravno iz peči vzetega kruha.       
 Vojak Jože Hameršak
false
Do fronte je bilo med drugim treba spraviti ogromne količine krme za tovorne živali. Foto: Muzej novejše zgodovine Slovenije
       Obup raste in raste in kmalu bo dorastel do skrajnosti. Klobčič črnega sukanca sem zamenjal za liter fižola. Křiž pa je petdeset cigaret zamenjal za kilogram koruzne moke. Zdaj kuhava fižol in polento. Křiž je tako sestradan, da je drobil surov fižol in ga grizel kot bombone, zraven pa lizal surovo moko. Grobo sem ga moral odpoditi, češ, da je to na prazen želodec zelo nezdravo.       
 Vojak Jakob Prešeren
false
Konzerva dobrih 100 let kasneje še kar vztraja v jarkih soške fronte. Foto: MMC RTV SLO/Gorazd Kosmač
       Pse so naši vojščaki svobodno pobijali in si jih pripravljali kot dodatek k nezadostni menaži. Mačka pa se drži bolj doma in često je bilo treba zvijače, da si jo pahnil v nesrečo.       
 Vojak Vinko Gaberc
false
Povprečen avstro-ogrski vojak je ob koncu vojne tehtal malo več kot 50 kilogramov. Foto: Osebni arhiv Ane Marije in Ivana Petra Tomšiča
       Preživljamo praznike, zraven pa stradamo. Včeraj ni bilo ne kruha, ne kosila, pač pa so nam dovolili, da za kosilo lahko pojemo vsak po eno rezervno porcijo prepečenca in eno celo konzervo. Vendar pa je vojaštvo civilistom izpraznilo vse zaloge, tako da se niti za denar ničesar več ne dobi. Želodec nam poje kot gramofon s pokvarjeno ploščo.       
 Vojak Jakob Prešeren

Dodaj v

"Surov fižol je grizel kot bombone, zraven pa lizal moko."

"Pse so svobodno pobijali, mačko pa težje pahneš v nesrečo"
18. december 2016 ob 09:25
Ljubljana - MMC RTV SLO

"Bila so tudi taka obdobja, da po tri dni nismo nič jedli, ker so po poti umrli ti, ki so šli po hrano, ali pa je bilo obstreljevanje tako gosto, da nisi mogel pokazati glave," je v dnevnik zapisal vojak na Krasu.

"Slovenski pregovor pravi, da prazna vreča ne stoji pokonci, nekoliko bolj znanstveno pa bi lahko rekli, da dnevne energijske potrebe lahko nadomestimo le s hrano in pijačo," je uvodoma v Muzeju novejše zgodovine na temo prehrane v jarkih 1. sv. vojne dejal zgodovinar Rok Stergar. Skozi zgodovino so se vojaški poveljniki tega zelo dobro zavedali, od začetka 20. stoletja dalje pa je ta intuitivna spoznanja zamenjalo znanstveno ugotavljanje kalorične vrednosti hrane in dnevnih energijskih potreb ljudi.


Prav vojske so bile ene prvih institucij, ki so ta znanja uporabile v praksi in prehrano vojakov standardizirale. Ob začetku velike vojne je bila britanska norma za vojake na fronti postavljena precej visoko, na 4.200 kalorij, a to je bila le številka na papirju, saj je po Stergarjevih besedah najverjetneje niso nikoli dosegli in so jo posledično hitro znižali. Italijanska je bila nekoliko nižja od britanske, francoska pri 3.400 in nemška pri 3.200 pa sta bili že realnejši, je naštel Stergar in dodal, da mu podatka za avstro-ogrsko vojsko še ni uspelo izbrskati.

Poznavanje števila kalorij, ki naj jih vojak zaužije dnevno, je zgolj en del zgodbe, saj je precej večja težava to, kako te kalorije vojakom dostaviti v strelski jarek. Zavedanju o pomenu hrane navkljub je bilo več ali manj skozi zgodovino prehrana vojaka prepuščena improvizaciji in samoiniciativi vojakov, ki so se morali znajti po svoje. Šele od sredine 19. stoletja so se pod okriljem industrializacije, modernizacije in tehnološkega napredka zgodili ključni premiki in do 1. svetovne vojne je bila oskrba v celoti integrirana v vojaške strukture in profesionalizirana, je navedel.

Pomen železne ceste in pločevink
Železniško omrežje, ki se je konec 19. in na začetku 20. stoletja bliskovito razširilo, je povečalo prevozne kapacitete in omogočalo oskrbo ogromnih armad na daljše razdalje. Vojaki tako niso bili več odvisni od lokalne oskrbe in vodnega transporta. Drugi ključen moment, ki je prinesel velike spremembe, je konzervirana hrana, ki je še dodatno olajšala oskrbo, saj jo je lažje tovoriti, poleg tega so se zaloge hrane manj kvarile. "Prve konzerve so se pojavile že v prvi polovici 19. stoletja, pojavijo se kondenzirano mleko in mleko v prahu ter številni drugi industrijski proizvodi," je naštel predavatelj.

Stergar je nadaljeval, da so železniški tiri in pločevinke rešili oskrbo na strateški ravni, a vse to vseeno ni moglo rešiti oskrbe vojakov na taktični ravni manjših razdalj. Taktična oskrba v tem času še ni doživela tehnološke revolucije in je še vedno temeljila na tovorjenju hrane, pijače, orodja, orožja in streliva na hrbtih ljudi in živali. Medtem ko se je strateška oskrba ves čas izboljševala, in sicer od vojn za nemško združitev do 1. sv. vojne se je razdalja od zadnje železniške postaje, na kateri so vojaki lahko računali na delovanje oskrbe, prepolovila s 100 na 50 milj, je taktična oskrba slabela. Količine, ki jih je bilo treba dostaviti, so bile naravnost ogromne, je izpostavil.

2,7 milijona hektolitrov piva za Nemce
Nemški primer nam pokaže, da so zgolj v prvih dveh letih vojne do strelskih jarkov pritovorili 1,2 milijona ton moke, milijon glav goveda, milijon prašičev, 600 tisoč ovac, 275 tisoč ton mesa v pločevinkah, 63 tisoč ton kave, 15 tisoč ton kakava in čaja, 2,7 milijona hektolitrov piva ter osem milijonov ton cigaret in cigar. K tem količinam pa je treba prišteti še prevoze moštva, vojaškega materiala, vlečnih živali in ogromnih količin krme zanje.

Pehotna divizija poje 40 ton hrane na dan
Povprečna pehotna divizija med veliko vojno je dnevno potrebovala okoli 40 ton hrane, kar je naneslo od 50 do 100 vozov. Transportne zmogljivosti vseh vojskujočih držav so bile tako na skrajnem robu zmogljivosti in občasno niso dohajale potreb na frontah. Nihče si po Stergarjevih besedah pred začetkom spopadov ni mislil, da bo mobiliziranih toliko vojakov, da bodo izstrelili toliko nabojev in predvsem da bo vojna trajala tako dolgo.

Avstro-ogrska vojska je nameravala zagato taktične oskrbe rešiti s pomočjo lokalne oskrbe, tako da bi čim večji delež hrane in pijače za vojake ter krme za živali dobili v neposredni bližini bojišča, in sicer bodisi s prostovoljno ali prisilno prodajo, lahko tudi zaplembo. V pomoč je bila tudi posodobljena oprema, tako so leta 1909 nakupili nekaj tisoč mobilnih kuhinj na vozovih, da bi vojake razbremenili časovno zamudnega pripravljanja hrane. Vojaki so kot 'železno rezervo' sicer ves čas pri sebi imeli za slab teden bojevanja hrane, če bi po uspešnem preboju naprej ostali odrezani ali pa bi oskrba zatajila, je še pojasnil.


Slavni dunajski skladatelj in violinist Friedrich Kreisler, ki je leta 1914 nekaj časa služil v graškem črnovojniškem polku, je v spomine zapisal, da je v prepolnem nahrbtniku nosil tudi konzervirano meso, riž, kavni ekstrakt, prepečenec ter sol in sladkor.

Izobilje in evforija ob začetku vojne
Izkušnje vojakov, podčastnikov in častnikov ob začetku vojne sploh niso bile majhne, saj so predvsem ti poskrbeli tudi za lastne zasebne zaloge. Rezervni podporočnik Janko Hacin je tako v dnevnik zapisal, da je na poti v Bosno na vlaku jedel svojo klobaso, salamo in sir, sopotnik na vlaku pa mu je zraven ponudil še pečeno gos. V Tuzli je nato od župana kot poveljujoči častnik za vojake dobil "tobak, čokolade, vino, konjak, klobase ... itd.". Stergar opozarja, da vojaški dnevniki in spomini sicer kličejo po relativizaciji vojnega navdušenja, saj evforija niti slučajno ni obnorela prav vseh, a v prvih tednih je bilo pristnih vojnih navdušencev več kot dovolj, hrane pa tudi.

Nič drugače ni bilo v drugih vojskah, nekateri britanski vojaki so se ob začetku vojne prav lepo zredili, kar je veljalo tudi za italijanske vojake slabo leto kasneje ob vstopu Italije v vojno. "Razlog ni bila le dobra in obilna hrana v vojski, ampak tudi slaba prehranjenost velikega dela vojakov v civilnem življenju. Redni in predvsem z mesom bogati obroki so bili za revne mobilizirance ali prostovoljce pomembna pridobitev," je dejal Stergar.

Poraz v Srbiji zaradi slabe logistike
Vse oskrbovalne kolone po ofenzivi na balkanskem bojišču enot niso dosegle, po prečkanju srbske meje in z oddaljevanjem od železniških postaj so se problemi stopnjevali, saj je šlo za izredno težaven teren z nikakršno prometno infrastrukturo. Vojaki so bili tako odrezani od oskrbe, izčrpani in odvisni zgolj od 'železne rezerve' v svojih nahrbtnikih. "Prav izčrpanost, ki je bila tudi posledica pomanjkljive oskrbe s hrano, je bila med ključnimi razlogi za poraz 21. domobranske divizije na Cerski planini in s tem za neuspeh prve avstro-ogrske ofenzive v Srbijo," je pojasnil predavatelj.

Podporočnik Hacin, ki je bil ob koncu leta 1914 nekje na vzhodni fronti je v dnevnik zapisal: "Medtem ko je predvčerajšnjim prišel tren za nami šele ob 12. uri ponoči, so včeraj okoli polnoči prišle za nami samo kuhinje, ostali tren pa šele danes opoldne" in dodal: "Moštvo ni včeraj jedlo ničesar. Le zjutraj je dobilo kavo in isto tudi zvečer". Dva dni pozneje je zapisal še: "Vojaki grejejo svoje konzerve na ognjih, kajti naše kuhinje so ostale v blatu daleč za nami".


Problematika slabe taktične oskrbe se je najbolj izrazito pokazala v trenutkih premikov, oskrba na 'zacementirani' zahodni fronti je bila zato po Stergarjevih besedah praviloma stabilna. Povsem drugače pa je bilo na balkanski in vzhodni fronti, kjer je bilo kaotično bojišče zelo mobilno, polno velikih in hitrih premikov daleč na sovražno ozemlje in nazaj, vojaki pa so posledično ostajali odrezani od oskrbe. Avstro-ogrski vojak je v dnevnik med umikom pred Rusi julija 1915 tako zapisal, da "so lačni kot volkovi".

Problematičnih zadnjih sto metrov
Frontne črte so bile kmalu močno utrjene, tako da so bile najšibkejša točka ravno oskrbovalne poti, kamor je sovražno topništvo usmerilo vso svojo pozornost. V času najhujših spopadov se je po Stergarjevih besedah pojavil problem zadnjih sto ali dvesto metrov, ki so ga zelo dobro poznali tudi na zahodni fronti.


Posledično so začeli hrano dostavljati ponoči. Avstro-ogrski vojak Franjo Malgaj je med boji na Doberdobski planoti zapisal: "Ker podnevi sploh ni smel nihče pokazati glave iz svojega bivališča, so nam hrano prinašali le ponoči. Vzdolž rova so nosili kotle z menažo". A včasih se ni izšlo niti ponoči. "Zgodilo se je, da so nam Lahi z granatami pobili tovorno živino, ki nam je ponoči prinašala proviant (hrano ali črno kavo), " je še zapisal.

Obstreljevanje pa ni imelo namena zgolj presekati oskrbovalnih poti, pač pa so na takšen način tudi nadlegovali vojake med obroki. Vojak Ivan Matičič je v svoj dnevik zapisal: "Menažo so nam prinesli v linijo. Ko je sovražnik čul ropotanje kotlov, nam je vedno dobrodušno zaželel dober tek z nekaj naboji ekrazita in smodnika."

Stergar je tu izpostavil nenavadna neformalna premirja, ki so se včasih izoblikovala, in so enostavno med 'kosilom' dali drug drugemu mir. Takšen primer najdemo v dnevniku Janka Hacina, ki je zapisal, da "mi nanje ne streljamo in zato tudi oni ne streljajo". Vse skupaj je ponavadi hitro padlo v vodo po prihodu novega polka na fronto, ki ni vedel za 'dogovor', ali pa zaradi preveč zagretih in fanatičnih poveljnikov.

Pol litra vode za pitje in higieno na dan
Ekstremne vremenske razmere kot je mraz ali vročina so povečevale potrebe po vnosu hrane in pijače. Huda poletna vročina je povzročala nemalo nevšečnosti na Krasu, kjer je vojak Franjo Malgaj zapisal: "Vojaki so prosili za vodo, ust niso mogli več zapirati zaradi sopare. Žejo smo trpeli dva dni. Če pa smo na srečo dobili vodo, potem jo je dobil vsak le toliko, da si je za nekaj minut namočil suho grlo." Analiza poljskih virov po Stergarjevih besedah pokaže, da so vojaki dnevno dobivali le od pol do enega litra vode, in sicer za pitje in osebno higieno. Slednji so se zato običajno odpovedali.

Neznosen mraz na prazen želodec
Problematično pa je bilo tudi zimsko bojevanje, predvsem v visokogorju Alp in Dolomitov, kjer je nenehno snežilo, občasno celo v poletnih mesecih. Posadke so bile tako pogosto odrezane od vsakršne oskrbe. Rezervni poročnik 17. pešpolka, Franc Rueh, je položaj sredi decembra 1916 orisal: "Začel je padati sneg in nas popolnoma zasul, da sta cesta in železnica popolnoma prekinjeni." Ciril Prestor, ki je lačen doživel junijski sneg in mraz v trdnjavi Forte Cherle, na višini 1445 m, je svoje občutke strnil: "Fental bi se če bi človek tako rad ne živel."

Janko Hacin je med boji na ruskem bojišču ob koncu decembra 1914 v svoj dnevnik zapisal: "Večerjo oz. kosilo smo čakali zaman. To je bilo tem bolj usodno, ker je proti jutru začelo snežiti in deževati in je bil mraz toliko bolj neznosen, ker so bili želodci prazni." Poveljniki so izboljševali razpoloženje vojakov ter preganjali mraz in lakoto s pomočjo vina in žganih pijač, a to je bil zasilen ukrep, ki ni mogel prinesti dobrih rezultatov, je navedel Stergar.

Od 'veselic' do vsesplošnega pomanjkanja
S trajanjem vojne je poleg spremenljivih okoliščin kot sta vreme in mobilnost vojskovanja postal glavni problem pomanjkanje hrane. Bolj kot je šla vojna h koncu, bolj se je poslabševala preskrba vojske. Sredi leta 1915 v dnevniku Franca Zupančiča še lahko beremo o nenehnih "veselicah", ki niso bile rezervirane le za častnike, za božič istega leta Ivan Primožič ni samo dobro jedel, temveč je tudi pil "Gumpoldskirchnerja in šampanjca", navadni vojak Franc Reberšek pa je oktobra domačim pisal: "Stradav dosedaj še nisem."

Že naslednje leto je Primožič za božič uspel dobiti le še steklenico piva in slabega likerja ter "eno limono, malo smrdljive klobase, malo slanine, malo meda in malo kolača," kot je zapisal. Po veliki noči leta 1916 pa je vojak Jakob Prešeren zapisal: "Preživljamo praznike, zraven pa stradamo. Včeraj ni bilo ne kruha, ne kosila, pač pa so nam dovolili, da za kosilo lahko pojemo vsak po eno rezervno porcijo prepečenca in eno celo konzervo. Vendar pa je vojaštvo civilistom izpraznilo vse zaloge, tako da se niti za denar ničesar več ne dobi. Želodec nam poje kot gramofon s pokvarjeno ploščo."

Povprečen vojak malo nad 50 kilogramov
Ob koncu vojne vse bolj katastrofalnega stanja ni bilo moč spregledati, jeseni leta 1918 je bila tako povprečna teža avstrijskega vojaka na italijanski fronti vsega malo nad 50 kilogramov, dosti bolje pa ni bilo niti na drugih bojiščih, je izpostavil Stergar in dodal, da grozen podatek malce omili upoštevanje precej nižje povprečne višine tedanjih moških. Ne glede na to je dejstvo, da je vojska ob koncu vojne stradala, je dodal.

"Obup raste in raste in kmalu bo dorastel do skrajnosti. Klobčič črnega sukanca sem zamenjal za liter fižola. Křiž pa je petdeset cigaret zamenjal za kilogram koruzne moke. Zdaj kuhava fižol in polento. Křiž je tako sestradan, da je drobil surov fižol in ga grizel kot bombone, zraven pa lizal surovo moko. Grobo sem ga moral odpoditi, češ, da je to na prazen želodec zelo nezdravo, " je v dnevnik zapisal Jakob Prešeren.

Lov na žabe, mačke in pse
Večina slovenskih vojakov je imela po Stergarjevih besedah kar srečo, saj so prihajali iz kmečkega okolja in tako imeli številne potrebne spretnosti, ko se je treba znajti 'po svoje'. Ribe so lovili kar z eksplozivom, ujeli kakšno srno, jedli žabe, nabirali sadje in divja zelišča, privoščili pa so si tudi 'pasje, mačje in lisičje pečenke'. Vojak Aleksander Ličan je zapisal, da so vojaki v obleganem Přemyslu, ko je zmanjkalo vsega, pojedli vse mačke in pse, začeli pa so izkopavati tudi mrhovino.

Drug vojak v svojem dnevniku mirno prizna, da so pred koncem vojne "pospravili precej psov, nekega dne pa posebno velikega. Kakor so me izvolili za kuharja, tako so me tudi zdaj za mesarja. Prav velik čebriček je bilo samega mesa, ki se je pozneje kuhal in pražil v naših loncih". Vinko Gaberc pa v svojih spominih navaja, da je bilo mačke težje loviti. "Pse so naši vojščaki svobodno pobijali in si jih pripravljali kot dodatek k nezadostni menaži. Mačka pa se drži bolj doma in često je bilo treba zvijače, da si jo pahnil v nesrečo," je zapisal.

Dno pred porazom in razpadom monarhije
"Moštvo je postajalo vedno bolj nezadovoljno. Hrana je bila pod ničlo. Bili smo bolj lačni kot siti. Niti enkrat nismo imeli možnosti do sitega se najesti" je še v dnevnik zapisal Jože Hameršak, poleg tega pa tudi: "Moštvo je bilo precej revolucionarno. Samo malo bi bilo treba migniti, pa bi bila zmeda tu."

Vsesplošno pomanjkanje, širjenje bolezni in neuspela ofenziva čez reko Piavo skupaj s političnim nemirom v monarhiji zadnje mesece vojne so povzročili popoln zlom morale na soški fronti, drugod pa ni bilo dosti bolje. Vse kar je zavezniška propaganda poskušala doseči dolga leta vojne, se je zdaj materializiralo skozi prazne želodce. Armada se je sesuvala sama vase, sodba poročnika Franca Rueha pa je bila pomenljiva: "Naj dajo raje vojakom jesti, pa se bojo dobro borili!" Vojaški upori v letu 1918 so bili upori lačnih vojakov, kakor so bili povezani tudi z delavskim gibanjem, prizadevanji za mir in kipečimi nacionalizmi, je sklenil Stergar.

Gorazd Kosmač
Prijavi napako
Komentarji
prider
# 18.12.2016 ob 10:24
Odličen prispevek.
Najbolj mi je dalo misliti, sedaj ko bodo prazniki, da bom imel jaz osebno vsega v obilju. (večerja pred božičem bo obilna, miza se bo šibila od dobrot - meso, potica, doma bom na toplem, obdan z najbližjimi).
Tako kot zdravja ne znamo ceniti, ko smo zdravi, in ga znamo ceniti šele ko smo bolni, tako je tudi s hrano. Za streznitev večine ljudi bi bila potrebna kakšna katastrofa ali vojna, saj s takim načinom, ki ga živimo danes, ne vidimo več soljudi okoli sebe in ne znamo ceniti stvari, ki jih imamo.
g1n3k
# 18.12.2016 ob 11:20
Odličen članek. Ono o začetni vojni evforiji je zanimivo brat. Vedno je tako. Vedno se začne nedolžno iz politične debate v eno in drugo nestrpnost, nepremišljeno in hujskavo, dokler se ne začne vojna. Potem je že prepozno, ko bivanjska struktura s pospešeno naglico razpade. :/
Triss Merigold
# 18.12.2016 ob 11:27
Hvala za odličen članek, z veseljem sem ga prebrala!
tuintam
# 18.12.2016 ob 13:11
@Knez_Kocelj
Narod, ki je tisočletje umiral kot oproda svojim gospodarjem v njihovih imperijalističnih vojnah in osvajalnih pohodih nima izgrajenih temeljev za lastno suverenost in državnost. V Evropi je nekaj unikatnih držav kot so Švica, Liechensten, San Marino in Andora, ki so svojo državnost, suverenost in nevtralnost branile ter negovale stoletja. Ter to počno še danes. Kranjcem pa se pravzaprav nikoli niso mogla zjasniti vremena, saj se je gospodar menjal bič pa je ostal isti. Tudi pred 25 leti ko Kranjski Janez dobi svojo državo, jo praktično že takoj po defaultu priključi gospodarjem, ki danes sedijo v Bruslju in Washingtonu.


Predvsem pa nikoli še nismo CELOTE (VSEH skupaj) v ustavi priznali, češ da je družba=upravitelj, da smo vsi = oblast, da država kot celota = Država (upravitelj) - 'evo', tu verjetno zgrešiš tudi ti, da javni kapital (neupraviteljev, družbeni) = državni (upraviteljev), da je upnik (neupravitelj) = dolžnik (upravitelj; ko potem nihče ni nikomur ničesar dolžan, ko je neko delo iz lufta opravljena, obljube kar izpolnjene ipd, ko je dolžnik dolžan samo sebi, ker upnika dobesedno zradira in samo še sebe vidi) ...

Mi mislimo, da tisto je hec, ko v ZRN državotvornih aktih piše, kako da "Javni kapital je zasebni kapital Davkoplačevalcev". Da ni od nioar posamič, da pa vseeno od nekoga je, a da to ne more biti nobena Naci stranka več, nobena oblast, nobena Država oz. upravitelj… Ne brez odkupa… Mi to razumemo, kakor da se ga sme vsem upraviteljem kar podariti, pa kakor da davkoplačevalci niso tudi tisti pred nami, tisti za nami, pa poleg fizičnih enako tudi pravne osebe… Da mi predvsem zadolžujemo tiste za nami, spermije in pa jajčeca še… Pa da Država prenaša breme na državo…. Mi to slabo razumemo, kot da Država, da smo to vsi in da to ni zgolj upravitelj, ki naj bi bil vsem zavezan. Ni vsaka Država taka Država, ki bi državo v ustavi priznala in jo opredelila, tisto celoto, kateri naj bi bila kot del celote tudi sama zavezana. Mi oboje enačimo, pomešamo v nek kurji drek, da potem od ničesar nič ni…

Ne zavedamo se, kaj je to lastna identiteta VSEH, lasten konto in kapital, pa kaj je to lastniško-pravna zaščita tudi pred lastno oblastjo, lastnim upraviteljem, lastno Državo nenevzesadnje (ker ta je pravna oseba upravitelj, da je to subjekt in posameznik, da je samo del neke pri nas v ustavi ne neopredeljene celote (tu delamo mi napako), ki se je ne sme enačiti z upraviteljem, kar pa mi vztrajno počnemo … in kar smo počeli že prej in v socializmu, saj družba ni nobeno Združeno delo npr, ki je upravitelj...

Če kdo misli, da družba v bolj liberalnem kapitalizmu pravno ne obstaja, se moti. Tudi pa socializem (kot ena od oblik kapitalizma, ko ostale oblike ukinja) ne bi smel biti kar leva opcija, saj je ev. priznal samo več soudeležbe v oblasti, sicer pa samo oblast - kar pa prija tudi preostali radikalni desnici). Socializem je v kapitalizmu desna opcija, radikalna.

Leve opcije (družbi ali celoti naklonjene), kapitalistično liberalne pa mi sedaj ne moremo imeti, ko sta jo uničili desna opcija (ki je ostala, kjer je bila) in ko se je socialistično leva vrinila na levo (kamor jo je ostala desna porinila).

KOMU lastniško npr. pripada vsa zemlja, ki jo je ljudstvo iztrgalo morju v Holandiji npr., kjer si NOBENA oblast in NOBENA Država, noben posamič, ne sme lastiti te zemlje. Pa te zemlje ni malo… Mi glede na našo ustavo (kpo kateri je vse javnio lastnuiško državno, kar pa pomeni upraviteljevo, ETATIZIRANO, kar paše tudi ostalči desnici, mislimo, da zrak, vodo, prostor si lahko upravitelji kar z ustavo lastijo in si to delijo med sabo…

Imeti lastno Državo pomeni, da ta državo prizna +(upravitelj neupravitelja, celoto), V ustavi tako, seveda. Naša nas ne. Državljani smo lastniki Države, upravitelja, ta je lastnica VSEGA 'javnega kapitala?, kot celoto nas pa tudi pred sabo kar sama pravno predstavlja, pomešan imamo javni in državni konto, kapital, pojme, upnika in dolžnika kar zamenjujemo, od države 'neodvisne stroke' lahko branijo celoto samo, če se zaposlijo pri upravitelju in če ga glodajo od znotraj, javnosti in javnih interesov na trgu nimamo, pravice upravljati tudi ne, sektorje plačuej en upravitelj iz 'svojega' ipd … O kakšni kapitalističnih lastniško-pravnih odnsosih, ko se opredeli tudi vceloto kot upnika, se nam tudi sanja ne…

Ne morejo predati kupnin od prodanega, novih javbnih invseticij… vse zadržijo zase, celota pa vse to plačuje, ko od vsega skupaj nič nima oz. samo bremena.

V miru se celoto ščiti tako, da se jo opredeli ločeno od vojske in upravitelja in da se jo potem, ko pač zunanja nevarnost mine, brani tudi pred tistimi, ki so začasno imeli večja pooblastila … Recimo, da sem te želel samo DOPOLNITI.
evaevi
# 18.12.2016 ob 16:40
Odlično napisano, z užitkom prebrano.
nocoment78
# 18.12.2016 ob 15:35
danes fantje s polnimi riti, nafilani s proteinskimi napitki, s selfiji pred ogledalom na fitnesu, mocni na benchpressu dvigujejo 15okil ali vec, depilirani po celem telesu....ko bo zaropotal bodo s pametnimi telefoni migriral v druge drzave...pri komentarjih vsi glasni kako bi oni pusko v roko vzeli ....
pašeresje
# 18.12.2016 ob 14:49
hvala za lep članek

vsaj še nekaj zdrave pameti...
tuintam
# 18.12.2016 ob 12:36
@Triss Merigold
Hvala za odličen članek, z veseljem sem ga prebrala!


Tudi sam se ga kar požrl.
Knez_Kocelj
# 18.12.2016 ob 11:30
Narod, ki je tisočletje umiral kot oproda svojim gospodarjem v njihovih imperijalističnih vojnah in osvajalnih pohodih nima izgrajenih temeljev za lastno suverenost in državnost. V Evropi je nekaj unikatnih držav kot so Švica, Liechensten, San Marino in Andora, ki so svojo državnost, suverenost in nevtralnost branile ter negovale stoletja. Ter to počno še danes. Kranjcem pa se pravzaprav nikoli niso mogla zjasniti vremena, saj se je gospodar menjal bič pa je ostal isti. Tudi pred 25 leti ko Kranjski Janez dobi svojo državo, jo praktično že takoj po defaultu priključi gospodarjem, ki danes sedijo v Bruslju in Washingtonu.
tuintam
# 19.12.2016 ob 12:52
Hočem reči, da tole tvoje je podobno, kot če bi dejal, da puška ubija, in ne človek, ki pritisne na petelina. Noben ni dejal, da je SAMO lakota direktno morila. Posredno pa tudi s tem, da je veliko ljudi v vojnah v marsičem na boljšem, kot sicer... Nekdo je nekje ekonomijo z nečim takim primerjal, da je, kot da bi vodil veliko letalo, vse indirektno in brez krmila. Psihološka vojna npr. ni direktna. Razni borilni športi izkoriščajo energijo nasprotnika... Dostikrat vse opravi kar sovražnik sam, ali pa neko (vsiljeno) pravilo, vsiljeno sistemu, dostikrat videti čisto nedolžno... Le nam, tule, prav nam, se zdi, da je vse direktno in da na vse lahko neposredno vplivamo, ko niti ne. Na koncu smo ujeti vsi... Imaš profesorje, ki ti bododali diplomo za čisto: neznanje (vse, da jih potrdiš).
tuintam
# 18.12.2016 ob 14:09
@Knez_Kocelj

Razumi tole uganko, ki sem si jo sedaj izmisli, kot spravljivo:

Baje da je Franc Jožef, ko so ga vprašali, kaj misli, da on sploh počne, odvrnil, da se njemu zdi, da mogoče zgolj brani ljudstvo pred lokalnimi oblastmi in oblastneži.

Sedaj pa, če nekdo vpraša, kaj zagovarjati, Franca ali lokalno oblast?

V bistvi nobenega od teh, pač pa ljudstvo, ki ga pa ne en in ne drugi ne bi.

ZRN: "Javni kapital je zasebni kapital Davkoplačevalcev" (je last CELOTE, sploh šele nekoga,m ko se VSE kot celoto opredeli v ustavi; a kot neupravitelja, kot subjekt BREZ posebne uprave; kot subjekt, ki ne upravlja; last tudi še ne obstoječih, ne več obstoječih, pravnih in fizičnih oseb... saj vsi isti zrak dihamo, vodo pijemo, si delimo prostor ... da si ga noben posameznik, kar pa subjekt Država tudi je, ne more kar z ustavo lastiti, kiot naša še vedno si ga in to da bi olajšala privatizacijo skupnega, kar je mimogrede, norost; noben upraviteljček so ne bi smel lastiti pravne identitete vseh, tudi Država ne identitete države kotz celote; ločeno je treba to celoto opredeliti; VSE je treba v ustavi opredeliti in pa poriznati, a pšaziti, da se celote ne enači z upraviteljem - kar pa mi ves čas počnemo, ves čas, kot da smo malo usekani...).
tuintam
# 18.12.2016 ob 13:47
Miilim, da na oblasti imamo mi ves čas pravnike, ekonomiste, politologe, sociologe ipd. ki vsi po vrsti zalužijo v svojih strokah edinole 'cvek'. Ko bi nam kdo ponudil vsem kdaj konec oblasti in oblastnosti, pa ga ne. Ves čas obljubljajo, kako da bodo celoto upoštevali, pa je ne; je po naši slabo spisani ustavi niti ne morejo/mi. Pa je njihova osnovna naloga seveda celo prav ustavo popravljati (v konsenzu seveda, ob presoji vseh i vse pameti, kar je premoremo), če ni pravilna. Jasno pa je (v bistvu ni), da bodo trdili, da pa je. Nenavsezadnje bodo za slavnostni govor v svojo obrambo povabili kakšnega evropskega sodnika, če bo potrebno, izsilili s tem od njega oceno, kako dobri da so. Ko njihov edini kritik po dolžnosti takega pravila sprejeti sploh ne bi smel...
tuintam
# 18.12.2016 ob 12:33
Ciril Prestor, ki je lačen doživel junijski sneg in mraz v trdnjavi Forte Cherle, na višini 1445 m, je svoje občutke strnil: "Fental bi se če bi človek tako rad ne živel."

... Redni in predvsem z mesom bogati obroki so bili za revne mobilizirance ali prostovoljce pomembna pridobitev," je dejal Stergar.


In volitve bodo koga rešile, ja... Takle zapis zgodovine se meni zdi veliko bolj realen od vsega ostalega. Pa je tale Strgarjeva takorekoč neuradna, hobi itd. zgodovina. Ne vem, po čem sicer pišemo zgodovino. Verjetno bolj po tem, kako se kakšen sadist odloči biti malo manj sadističen ...
tuintam
# 21.12.2016 ob 12:18
@el CARTEL
no to je klasičen bullshit.& vojsko pa je premagala nasprotna stran


Če se bom fajtal dalje, ti bom moral pritrditi; ker ko se fajta začne, imaš pa ti čistores prav...
tuintam
# 19.12.2016 ob 14:04
Prav sedaj na SIOL-u spet vrtijo film Krvavi diamant. V njem se cenka, kaj je več vredno. HUnte prestrezajo hrano in druge življenjske vire, streljajompa 'puške same od sebe', ko vse skupaj krvniki prenesejo na otroke in jih zlorabijo, skrivijo duše tako, da oni pristikajo na peteline... 'Ta stari 'se pa 'mastijo'.
tuintam
# 19.12.2016 ob 12:44
@el CARTEL

Članek govori o tem, kako TUDI lakota posredno pripelje do vojn...
tuintam
# 18.12.2016 ob 17:31
Ko njihov edini kritik po dolžnosti takega pravila sprejeti sploh ne bi smel...
Popravek: povabila.
marjan-zupanc
# 12.01.2017 ob 20:01
Zanimivo pisanje.
primus90
# 20.12.2016 ob 16:59
Zadnja četrtina članka se mora brati živaloljubcem kot vojna v vojni :)
tuintam
# 19.12.2016 ob 13:57
@el CARTEL
Članek mi je res samo všeč in ne bi želel dominirati med komentarji nanj. Vseeno sem se pa spomnil nekega (sedaj že starejšega) angleškega dokumentarca (gre pa seveda samo za eno od možnosti), v katerem se je razmišljalo, zakaj je revolucija izbruhnila prav v Rusiji. Zakaj ni v kakšni Avstro-Ogrski naprimer? Verjetno pa kakšen državni uradnik ali železničar v sistemu, ki funkcionira in ljudem zagotavlja kruh, res res ne bo revolucionar. Delavec v kakšni Rusiji pa mogoče res ni imel več česa zgubiti oz. bi z revolucijo kaj celo pridobil; lakota ipd pač... Lenin je verjetno tto vedel in ... čakal. V JNA vojski si še ob koncu srečeval ljudi, ki do tedaj še niso normalno živeli (najstnike iz Vojvodine itd. ki so verjeli in celo streljali na vampirje, gonili svoj 'agropop', srbske posiljevalce ipd.)

Pa če pogledam še malo na drugios stran. Recimo da si izobražen ali pa da si umetnik, iznajditelj ipd. V takem primeru, kar je zanimivo, ko ima človek vero in ko ve, kako bi lahko, je pa lahko že celo ta realnost kot taka čisto dovolj grozljiva. Ne vsa, del pa vsekakor ja.

V glavnem - ni nujno, da je človeku slabo, da 'miga'. Večinoma je pa res celo lažje, če mu je (ker gre popolnomna brez iluzij, izobrazbe, sanj ipd.)... Tudi to je seveda le filozofija; so to prazne besede ipd. Pragmatiku so samo neposredni učinki sploh všeč. Dejstvo pa je. da je človek človek pa točno v tem, da vsaj delno živi v razsežnostih, ki njegovo lastno razsežnost presegajo.

Ko posegamo v nam bolj oddaljeno, gre pa spet za posrednost, za ugibanja, zmote ipd. Ne pa nujno vedno in v vsem tako. Saj znanost ni v eksperimentiranju. Znanost se začne, ko raziskovalec beleži izsledke eksperimenta in ko ga ekperimentiranje nekam vodi...
tuintam
# 19.12.2016 ob 13:05
Mislil sem tole. Videti je pa čisto nedolžno.
tuintam
# 19.12.2016 ob 13:05
Tole npr. je kolizija interesov na najvišjem možnem nivoju sploh. Popolno izkrivljenje sistema in logike. Slavnostnega govora enostavno ne bi smel imeti tisti, ki skoraj edini lahko kaj reče žez ustavo. Enostavno ne sme. Ni etično in gre za osnovno pravno zadevo, za prekrivanje interesov, do kakršnega ne sme priti, če želi kdorkoli ohraniti vsaj malo verodostojhnost.i Zvito izsiljena potrditev nečesa, ko gre celo za milijarde in za milijone življenj... Dostikrat je vse skupaj bolj zapleteno, kakor je videti. Akvatična teorija razvoja človeka govori (ko naj bi se človek v vodi dvignil na dve nogi in popolnomna spremenil vse), da se je vse skupaj začelo, ko je človek podvomil v tisto, kar vidi in sliši, pa kar je čutila ženska, ko jo je moški obrnil na hrbet in ko je izpostavilka trebuh... In obratno seveda.
el CARTEL
# 20.12.2016 ob 08:57

tuintam
# 19.12.2016 ob 12:44
Prijavi neprimerno vsebino
@el CARTEL

Članek govori o tem, kako TUDI lakota posredno pripelje do vojn...


no to je klasičen bullshit.
članek sicer res govori o lakoti, a lakota ni pripeljala do vojne, ampak avstrijski imperializem.

okupatorsko vojsko pa je premagala nasprotna stran in ne lakota.
el CARTEL
# 19.12.2016 ob 11:02
"Prav izčrpanost, ki je bila tudi posledica pomanjkljive oskrbe s hrano, je bila med ključnimi razlogi za poraz 21. domobranske divizije na Cerski planini in s tem za neuspeh prve avstro-ogrske ofenzive v Srbijo," je pojasnil predavatelj

ta del se bere kot da okupatorje ni premagala srbska vojska,
ampak lakota.

v resnici pa so šli okupirat državo in so že pri prvem napadu (oz bitki na ceru) izgubili o 6-10 tisoč ljudi in imeli 30 tisoč ranjenih. a jih je vse pobrala lakota?
TV in RA arhiv
O novi knjigi Pa zbogom, junaki... 00:06:02, 16.11.2017
Kdo je bil Franc Ferdinand 00:02:59, 24.10.2017
Stoletje čudeža pri Kobaridu 00:07:48, 24.10.2017
Čudež pri Kobaridu 00:53:10, 24.10.2017
Sto let bitke pri Kobaridu 00:02:04, 24.10.2017
Obletnica bitke pri Kobaridu 00:02:08, 16.07.2017
100-letnica ruske kapelice 00:42:12, 29.07.2016
100-letnica začetka bitke na Somi 00:01:57, 01.07.2016
V Novi gorici predstavili Pot miru 00:01:41, 30.03.2016
Prekmurci in prva svetovna vojna 00:05:03, 11.12.2015
Orožja 1. svetovne vojne 00:26:03, 24.11.2015
Orožja 1. svetovne vojne 00:26:03, 24.11.2015
Soška fronta - Primorska letalca 00:18:27, 03.09.2015
Soška fronta - Džamija 00:15:36, 21.08.2015
Spomin na vojno 00:53:51, 24.07.2015
Soška fronta - Ženske v zaledju 00:18:19, 17.07.2015
Pot domov 00:57:30, 01.07.2015
Muzej na prostem Kolovrat 00:09:29, 26.06.2015