Razglednice preteklosti

Poudarki

  • Slovenci verni, cesarju zvesti
  • Velika vojna in zgodovina "na novo"
  • Cesarski kult
false
Franc Jožef I. z družino. Foto: Wikipedia
false
Franc Jožef I. velja za najpriljubljenejšega Habsburžana na Slovenskem. Foto: Wikipedia
       Spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel in da se ti bo dobro godilo na zemlji, tako se glasi četrta zapoved božja, vam, preljubi otroci, pa ljubi bog ni dal le staršev, ki skrbe za vaše potrebe, ampak tudi deželnega očeta, ki pomaga vašim staršem, da preskrbe vas z jedjo in pijačo, z obleko, stanovanjem ter da vas pošiljajo v cerkev in šolo. Ta deželni oče je naš priljubljeni Franc Jožef I., njemu se moramo zahvaliti, da mirno delo osrečuje vaše starše in vse prebivalce avstrijske, njemu gre hvala, da nihče ne ruši dobrodelnega vpliva miru. Vsi častimo, spoštujemo in ljubimo našega cesarja, navdušeno bomo šli v boj za domovino, če bo to želel. Bog obvari nam cesarja, Avstrijo!       
 Učitelj Jakob Dimnik ob 50. obletnici vladavine Franca Jožefa I.
false
Franc Jožef I. je morda tedanji svet res dojemal kot človek "stare šole", v resnici pa je bil skoraj vso dobo svojega 68 let dolgega vladanja razpet med tradicijo in moderno, je dejal Peter Vodopivec. Foto: MMC RTV SLO/Gorazd Kosmač
       Duh stare bolehne Avstrije, ki Slovanom nikoli ni bila dobra mati, pač pa kruta mačeha v najslabšem pomenu besede, mora povsem izginiti iz naših šol. Osnovnošolski pouk v novih razmerah mora temeljiti na narodnosti in jugoslovanski zgodovini.       
 Učitelj Jakob Dimnik v nagovoru učencem po razpadu monarhije leta 1919
       Zadrhtela je duša, zatrepetalo srce slehernega avstrijskega podanika. Velika je bila milost božja, ki je dala podanikom takega očeta, zato je tem neizmernejša žalost, ki nas pretresa ob njegovi izgubi. Ob štirih zjutraj je vstajal vsak dan v vsakem letnem času, delal je ves božji dan in pozno v noč, prekašal je torej marljivost čebel, ki so navadnim ljudem vzor delavnosti.       
 Slovenski čebelarji ob smrti Franca Jožefa I.
false
Katarina Schratt, slavna avstrijska igralka, je bila dolgoletna tesna prijateljica cesarja. Foto: Wikipedia
       Pozdravljen svetli car v Ljubljani beli! Slovenija se klanja pred teboj, sinovi moji, glej, so prihiteli z vseh strani obhajat prihod tvoj. V obličje gledat svojega cesarja, ki njega sveti milosti jim zarja.       
 Josip Stritar
false
Atentat madžarskega nacionalista na cesarja leta 1853 je bil neuspešen. Foto: Wikipedia
       Cesarski kult je bil v slovenski književnosti kliše, njihovi verzi so slavili cesarjeve in tudi cesaričine kreposti, posebej pa njegov čut za pravičnost in njegovo očetovsko ljubezen do narodov monarhije, pri tem pa omenjali v krvavih bojih potrjeno slovensko zvestobo vladarski hiši.       
 Peter Vodopivec
false
Mladi Franc Jožef leta 1840. Foto: Wikipedia
       Slovenci nimajo od vlade in strank ničesar več pričakovati in je njihovo zadnje upanje habsburška dinastija, ki bi morala oprta na vojsko napraviti konec dualizmu in odpreti vrata federalni preureditvi monarhije, s katero bodo vsi narodi dobili pravico in varstvo, Jugoslovani pa bodo pravično združeni.       
 Anton Korošec
false
Avstro-ogrsko vojno napoved Srbiji so po slovenskih mestih in krajih pozdravili s "plamtečim navdušenjem". Foto: Rok Omahen

Dodaj v

"Bog obvari nam cesarja Franca Jožefa I., Avstrijo!"

"Cesarju bi se dalo marsikaj povedati, če ne bi bili v politiki sami ritolizniki"
23. oktober 2016 ob 06:23
Ljubljana - MMC RTV SLO

Cesar Franc Jožef I. je bil na Slovenskem daleč najpriljubljenejši Habsburžan, a od "Bog obvari nam cesarja, Avstrijo!" do "bolehne mačehe Avstrije" in pisanja zgodovine "na novo" je bil zgolj korak.

V slovenskem zgodovinopisju je ves čas prevladovalo mnenje, da gre pri Francu Jožefu I. za človeka brez velike domišljije, brez posebnih talentov, za osebno hladnega in suhoparnega, v političnem pogledu pa konservativnega ter odločnega zagovornika prestižne vloge habsburške dinastije na čelu monarhije. Določenim gospodarskim in kulturnim reformam je bil sicer naklonjen, a brez kančka razumevanja za nacionalna gibanja in njihove težnje. "V tej luči je bil predvsem vesten in umirjen uradnik, ki je v sebi združeval občutek za dolžnost, natančno poznavanje dosjejev in glede na dolgo življenje bogate izkušnje, pri čemer je imel sam sebe za nepogrešljivega," je predzadnjega avstro-ogrskega cesarja na predavanju v Muzeju novejše zgodovine Slovenije opisal zgodovinar Peter Vodopivec.

V življenjepisih, ki so ugledali luč sveta v zadnjih desetletjih, pa je podoba Franc Jožefa že precej drugačna, saj ni več tako monolitno konservativen, pač pa razpet med tradicijo in modernostjo, je nadaljeval. Na stara leta je cesar namreč v pogovoru s predsednikom ZDA Theodorjem Rooseveltom sam sebe označil za poslednjega vladarja "stare šole". "Takšna samoopredelitev je le delno točna, Franc Jožef je morda tedanji svet res dojemal kot človek stare šole, v resnici pa je bil skoraj vso dobo svojega 68 let dolgega vladanja razpet med tradicijo in moderno. V procesu naglega družbenega, gospodarskega in političnega spreminjanja druge polovice 19. stoletja je moral ves čas v realističnem spoznanju, da ni nič večno in so spremembe neizogibne, popuščati," je pojasnil cesarjevo zavedanje, da razvoja ni moč ustaviti.

Blažen med ženami in katoliška morala
Cesar pa je bil prav tako mnogo bolj občutljiv, radoživ in čustven, kot se je dolgo domnevalo. "Med damami, ki jim je bil naklonjen in jih je občudoval, sicer po doslej znanih podatkih ni bilo Slovenk, a žena, ki jim je izkazoval posebno naklonjenost, je bilo precej več, kot so vedeli povedati prvi življenjepisci," je navedel Vodopivec. Najbolj znana je njegova prijateljska zveza z igralko Katarino Schratt, gre za osemdeseta leta 19. stoletja, ko je bila cesarica Elizabeta še živa. Slavna avstrijska igralka pa ni bila edina, saj je imel v času prijateljevanja s Katarino, ki naj bi bilo izključno platonsko, še več ljubezenskih zvez in stikov. Iz ene od omenjenih zvez naj bi cesar tudi dobil nezakonsko hčerko, o čemer se zgodovinarji zdaj že večinoma strinjajo, je dodal.

S svojimi ljubezenskimi zvezami je po katoliških predstavah močno grešil, a je bil sicer v uveljavljanju in zagovarjanju teh istih načel v cesarski družini in v javnosti vseeno zelo strog in neomajen, je Vodopivec opozoril na dvoličnost. "O tem, kaj se je dogajalo v njegovi glavi in kakšno je bilo v resnici njegovo zasebno življenje, tedanji Slovenci in njihovi narodni glasniki niso vedeli ničesar," je izpostavil, čemu tako drugačna slika v starejših življenjepisih.

Slovenci so veren, cesarju zvest narod
V slovenskem zgodovinopisju po Vodopivčevih besedah ves čas prevladuje mnenje, da so bili Slovenci veren, Francu Jožefu zvest in vdan narod. "Svetlo in neokrnjeno podobo cesarja in njegove družine so v svojih očeh vse do propada monarhije ohranjali ne le preprosti, pač pa tudi mnogi meščani, zlasti uradniki in učitelji," je naštel. Zgodovinar Franc Rozman je zapisal, da naj bi bil Franc Jožef I. pri Slovencih daleč najpriljubljenejši med vsemi habsburškimi vladarji, takoj za njim pa je cesarica Marija Terezija.

Vdanost slovenskega prebivalstva cesarju in dinastiji nazorno kažejo počastitve, kot je vsakoletno praznovanje njegovega rojstnega dne, še posebej svečano pa je bilo ob okroglih jubilejih. Potem so tu slovesnosti ob obletnicah njegovega kronanja, vznesena voščila ob njegovi poroki in praznovanje obletnic poroke ter rojstva prestolonaslednika. Še posebej veselo je bilo ob cesarjevih obiskih slovenskih krajev in mest, ki so jih spremljale množične slavnostne prireditve. Izlivov lojalnosti, privrženosti in zvestobe na Slovenskem ni manjkalo niti ob cesarjevih družinskih tragedijah, kot je bil samomor prestolonaslednika Rudolfa v Mayerlingu leta 1889.

"Cesarski kult v književnosti kot kliše"
"Njemu vsi narodi zvesto so vdani, a vendar od nas mu zvestejšega ni," je leta 1883 ob cesarjevem obisku ob 600-letnici habsburške vladavine na Kranjskem in Štajerskem zapisal slovenski pesnik in duhovnik Simon Gregorčič. Pesnik in pisatelj Josip Stritar pa je po Vodopivčevih besedah s hvalospevom Francu Jožefu z današnjega gledišča nerazumljivo pretiraval, saj je ob isti priložnosti zapisal: "Pozdravljen svetli car v Ljubljani beli! Slovenija se klanja pred teboj, sinovi moji, glej, so prihiteli z vseh strani obhajat prihod tvoj. V obličje gledat svojega cesarja, ki njega sveti milosti jim zarja".

"Cesarski kult je bil v slovenski književnosti kliše, njihovi verzi so slavili cesarjeve in tudi cesaričine kreposti, posebej pa njegov čut za pravičnost in njegovo očetovsko ljubezen do narodov monarhije, pri tem pa omenjali v krvavih bojih potrjeno slovensko zvestobo vladarski hiši," je dejal Vodopivec in dodal, da so se vse te slavilne pesmi sicer obračale predvsem na cesarja, ne pa na monarhijo ali državo in razmere, v katerih so Slovenci živeli. Od cesarja se je pričakovalo, da bo nekakšen odrešitelj, ki bo s svojo modrostjo in avtoriteto Slovencem zagotovil narodne pravice in odpravil krivice.

Slovenci so se "otroško" zanašali na krono, je ugotavljal slovenski literarni zgodovinar Ivan Prijatelj. Pisatelj Fran Levec pa je v pismu kolegu Janezu Trdini kritiziral slovenske politične prvake, ki si ob cesarjevih obiskih ne obetajo dobička za Slovence. Cesarju bi se dalo marsikaj povedati in ga pridobiti na svojo stran, če ne bi politiki gledali le na lasten dobiček in ne bi bili namesto pravih domoljubov v politiki sami "ritolizniki", je zapisal.

Slovenski politik Fran Šuklje je v svojih spominih cesarjevega obiska v Ljubljani zapisal, da "je leta 1883 v Ljubljani mrgolelo ljudi, ki so, da bi videli in pozdravili Franca Jožefa I., prišli iz vse Kranjske". Šuklje je med Slovenci sicer opažal, da je bila vselej prisotna zmes "hlinjenja in pristnega patriotskega navdušenja". A dejstvu, da je bilo med ljudmi veliko "vznesene gorečnosti", ni moč ubežati. "Na lastne oči sem videl, kako so na cesti pokleknila kmečka dekleta, ko se je cesar mimo njih peljal v svoji kočiji," je zapisal v spomine.

Vojake pozdravljal po slovensko
Prva zgodovinopisna obravnava slovenske zgodovine v tem času je delo Josipa Apiha Naš cesar, v katerem se je dotaknil zanimive teme, in sicer cesarjevega znanja slovenščine. Franc Jožef je bil, tako piše Apih, prvi cesar sploh, ki se je že kot deček pečal z jeziki nenemških podložnikov, slovenščine pa je znal toliko, da bi "mogel slovenskega kmeta umeti". Po slovensko naj bi pogosto nagovarjal in pohvalil slovenske vojake. Zastopnikom tržaških Slovencev je sicer na njihov slovenski nagovor leta 1865 raje odgovoril v italijanščini, rekoč, da je vse razumel, a da mu je govoriti po slovensko težko.

Franc Jožef je bil pravi poliglot, saj se je že od malih nog poleg nemščine učil tudi češko, poljsko, madžarsko, italijansko, francosko, latinsko in grško. Predvsem je bila v ospredju želja poznavanja jezikov svojih podložnikov, kar je gotovo pomagalo pri njegovi priljubljenosti med ljudmi.

Politična ikona monarhije
Ameriški zgodovinar George Strong je zapisal, da je bil Franc Jožef vse do svoje smrti najpomembnejša politična ikona monarhije, njegova dominantna pojava pa je imela veliko privlačno moč. Skrajno negativne sodbe so se pojavile šele po njegovi smrti, medtem ko je med svojim vladanjem poosebljal legitimnost, trdnost, avtoriteto in trajnost monarhije. Cesarjev rojstni dan, 18. avgust, je bil najpomembnejši državni praznik, čeprav ni bil zakonsko določen. Povsod po monarhiji so plapolale zastave in se prirejale domoljubne slovesnosti, v ogrskem delu monarhije pa ni bilo prav nič drugače. Cesar je bil vedno sprejet z navdušenjem in o vsesplošni priljubljenosti širom po monarhiji ni bilo dvoma.

Kaj so preprosti ljudje v resnici mislili in čutili, je težko ugotavljati. "Javno izražanje kritičnih stališč do cesarja in dinastije ni bilo mogoče, saj je bil zakon o razžalitvi veličanstva tog in strog," je Vodopivec izpostavil dejstvo, da so se kritiki cesarja hitro znašli za zapahi. Kakršnikoli neposredni kritiki so se posledično izogibali tudi časopisi ter poslanci v državnem in deželnih zborih. Mogoča je bila zgolj previdna posredna kritika "med vrsticami" brez kakršnekoli omembe samega cesarja, je dodal. Na Slovenskem je tako Šuklje kritiko, namenjeno cesarju, spretno in previdno, zato pa uspešno naslavljal na t. i. "dvorne kroge" in ni bil posledično nikoli sankcioniran.

Prve resne kritike cesarja so se na Slovenskem pojavile šele, ko cesarja in monarhije ni bilo več. Zdaj strahu pred zakonom o razžalitvi veličanstva ni bilo in Šuklje je lahko v svojih spominih govoril naravnost. "Francu Jožefu je očital nestalnost, brezznačajnost, neodločnost in ga celo označil za enega poglavitnih rušilcev avstrijskega cesarstva. Med najbolj nesrečnimi odločitvami naj bi bila pod madžarskimi pritiski sprejeta razpustitev vojne krajine, popuščanje ulici ter nemškim in levičarskim poslancem, kar je privedlo do padca Badenija in jezikovnih odredb, to pa je zapečatilo usodo monarhije," je Vodopivec naštel Šukljetove očitke.

Rušilna moč slovanskih nacionalizmov
V odnosu do Slovanov Franc Jožef ni imel odločno izoblikovanih stališč, blizu so mu bili Čehi, a se je bal panslavizma in slovanskih nacionalizmov. Vse od nagodbe z Madžari in začetka dualizma je sicer podcenjeval probleme nenemških in nemadžarskih narodov monarhije ter rušilno moč slovanskih nacionalizmov, je izpostavil Vodopivec.

Ivan Hribar, ljubljanski župan in prvak liberalne stranke, je v državnem zboru na Dunaju leta 1909 izjavil, da "se je zaupanje v parlament na osnovi splošne volilne pravice izkazalo za varljivo, saj se je nacionalni boj razplamtel še bolj kot prej, zato lahko pravično ureditev doseže le absolutistični ukrep z diktatom poštene vlade in pravega državnika s trdno - železno voljo". Ali je tu mislil na cesarja ali pa naj takšnega človeka cesar najde, ne bomo nikoli izvedeli, je dejal Vodopivec.

Podobno je zadnje upe v cesarja položil tudi prvak klerikalne stranke na Kranjskem Anton Korošec, ki je leta 1913 v državnem zboru ugotavljal, da "Slovenci nimajo od vlade in strank ničesar več pričakovati in je njihovo zadnje upanje habsburška dinastija, ki bi morala oprta na vojsko napraviti konec dualizmu in odpreti vrata federalni preureditvi monarhije, s katero bodo vsi narodi dobili pravico in varstvo, Jugoslovani pa bodo pravično združeni".

Velika vojna, smrt cesarja in nova zgodovina
Atentat na avstrijskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda v Sarajevu leta 1914, ki je bil povod za začetek prve svetovne vojne, je med slovenskimi politiki in v javnosti povzročil vsesplošno zgroženost in obžalovanje. Prevladalo je mnenje, da je uboj v Sarajevu brutalno in neopravičljivo dejanje srbske politike v Beogradu, kar bo neizogibno škodovalo jugoslovanskemu gibanju in južnim Slovanom v monarhiji. V takšnem ozračju so v Ljubljani in drugih slovenskih mestih s "plamtečim navdušenjem" pozdravili avstro-ogrsko vojno napoved Srbiji.

Še tri mesece pred smrtjo, na cesarjev rojstni dan, 18. avgusta, so zastave v slovenskih mestih ponosno vihrale, v Ljubljani pa je bil grad nad mestom razsvetljen in okrašen s podobo cesarskega orla, črkama F. J. in napisom "Živijo". Slovensko časopisje se je ob smrti 21. novembra 1916 nato od njega poslovilo s podrobnimi opisi zadnjih ur pred smrtjo, uradnih pogrebnih obredov in številnih žalnih slovesnosti po vseh slovenskih deželah, je sklenil Vodopivec.

Po porazu Avstro-Ogrske v veliki vojni in razpadu monarhije se je eno zgodovinsko obdobje nepovrnljivo končalo in začelo drugo, ki je odprlo nov pogled na zgodovino, kar je prineslo pisanje zgodovine "na novo" in preimenovanje ulic in cest. V Ljubljani so tako julija 1919 dotedanjo cesto Franca Jožefa, gre za današnjo Cankarjevo cesto, ki od hotela Slon vodi proti parku Tivoli, preimenovali v Aleksandrovo cesto. Neverjetno akrobatsko prožnost pa so nove oblasti sprva Države Slovencev, Hrvatov in Srbov, nato Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev in končno Jugoslavije pričakovale tudi od šolskih učiteljev. Učitelj in ravnatelj na I. mestni deški šoli, danes Osnovni šoli Ledina, Jakob Dimnik je tako ob 50-letnici cesarjeve vladavine leta 1898 le-temu in Avstriji spisal naravnost slavospeve, dve desetletji kasneje pa je to isto Avstrijo mirno označil za "staro in bolehno mačeho", ki jo je treba izbrisati.

Gorazd Kosmač
Prijavi napako
Komentarji
nonparel
# 23.10.2016 ob 07:26
Cesarju bi se dalo marsikaj povedati, če politiki (slovenski) ne bi gledali samo na lasten dobiček in ne bi bili namesto pravih domoljubov v politiki sami "ritolizniki", je zapisal (pisatelj Fran Levec v pismu Janezu Trdini).

Naši današnji politiki zvesto sledijo tej nekdanji tradiciji slovenskih ritolizniških politikov.
mile952
# 23.10.2016 ob 07:48
Torej je Franc Jožef spregovoril večkrat v slovenskem jeziku kot Tito. Pa to čaščenje tujcev, ki nam vladajo, res bizarno za Slovence. Ko se enkrat znebimo takšnih tipov in nadvlade drugih narodov, ki so se obnašali kot da smo njihov vojni plen pa spet pristanemo v drugih povezavah, kjer spet izkazujejo naši politiki in večina javnih osebnosti svoje nenadkriljivo hlapčevstvo. Mi smo po eni strani res nesrečen narod...
jockan
# 23.10.2016 ob 08:04
Slovenci na oni strani meje živijo bolje, ker zaslužijo bolje, obenem pa se ogromno Štajercev vozi na delo v Avstrijo, ker bi sicer doma bili lačni. Kako to, so Avstrijci sposobnejši, bolj pridni? Ah ne imajo le to srečo, da imajo red predvsem v sodstvu.
Es
# 23.10.2016 ob 07:31
Vsa ta obračanja po vetru so v temelju Slovencev. Najprej so oboževali monarhijo, potem ko je šlo narobe in smo izgubili prvo vojno, so se oportunistično nagnili v drugo stran. Najprej so oboževali Jugoslavijo, Tita, socializem. Ko je Tito umrl, je bila Jugoslavija kar naenkrat nič vredna in so zahtevali samostojnost. Zdaj ponovno to ni v redu. Najprej so hoteli v NATO in EU, zdaj že spet ni v redu. Izdaja, površninskost, plehkost in globok nož v hrbet je temelj Slovencev.
heron
# 23.10.2016 ob 09:05
Po dolgem času članek,kjer je beseda o Slovencih in ne arabcih. Aja,to bodo brali naši zanamci,...
Bivši uporabnik
# 23.10.2016 ob 08:16
dobro bi bilo, če bi AvstrOgrska obstala v nekdanjih mejah... kulturno in šolsko avtonomijo bi itak imeli... gospodarstvo bi bilo pa itak podvrženo trgu... in bi bili v današnji EU pomembna država...
pandicaa
# 23.10.2016 ob 10:18
Hvala za ta članek, dober prispevek!

Stoletja smo bili del avstrijskega kulturnega prostora, o tem pa ne slišimo ničesar. Vsi spori in spomini segajo do leta 1945, vse do prej je bilo pobrisano, čeprav do takrat največ ustvarjeno.
tomive
# 23.10.2016 ob 08:40
Dokler smo bili Slovenci pod Avstro-Ogrsko, smo bili uspešen in priden narod! To smo prinesli v SFRJ, zato pa smo bili najuspešnejša država Jugoslavije. Juga nas je pokvarila, njen sistem pa hudo pohabil! Pod Jugo so izginile cele generacije gospodarstvenikov, predvsem intelektualcev... kakšna izguba za naš narod!! In pohabljeni smo odšli na svoje, vrat za sabo nismo zaprli, zato pa smo danes na repu Evrope!
crnuskagmajna
# 23.10.2016 ob 08:55
Slovenije ni industrializiral Tito... pač pa Slvenci sami v Avstro-Ogrski!

Sem ZA Avstro-Ogrsko takoj! V takšni zvezi bi Slovenci morali biti, ker pod Jugoslavijo so nas balkanci pokvarili, Dunaj bi pa palico nad nami držal! Sorry, samo to rabimo, ker vidimo, da se obnašamo kot otroci v svoji državi!
No, krivda danes je predvsem to, da nam še vedno vlada ista banda kot v Jugi!
matterhorn
# 23.10.2016 ob 10:48
Naša nacionalna zavednost je na psu!
Vsaka zveza, kjer ni bil cilj ohranjenja slovenskega jezika, je bila zločin proti Slovencem!

V sedanjih časih, ko vladamo sami sebi, pa je zločinsko sodstvo in politične elite, ki ne pripomorejo k napredku naroda. Danes kot narod, ki ne sankcioniramo kraje državnega premoženja, bomo postali hlapec multinacionalkam in odvisnih od drugih v regiji ali širše.

Pa je vendar vse tako enostavno, ko vsi hočemo dobro za svoj narod (ali pa vsaj večina):
1. Nacionalna zavest
2. Gospodarski razvoj
3. Pošteno sodstvo
4. Strateški plan za bližnjo, srednjeročno in daljšo prihodnost

O vsem ostalem se da pogovarjat na kakšen način.
uizzi
# 23.10.2016 ob 09:01
Tomive

Mislim, da je problem drugje. Dokler smo imeli nadoblast smo bili uspešen narod, čim smo se pa osamosvojili je pa stvar šla navzdol. Namesto, da bi izkoristili priložnost in izkušnje iz socializma, ter si za cilj postavili Skandinavijo, smo šli gradit elitistične strukture, ki so koncept skupnega dobra nam predstavile, kot nekaj slabega. Narod je nasedel...
anny22
# 23.10.2016 ob 13:02
Po Avstriji se nam ne toži zaradi želje po tujem škornju na vratu, ampak zaradi protestantsko - pruske etike in vrednot, ki so vladale in jih je do neke mere poosebljal cesar FJ. Čast, lojalnost, točnost, dana beseda, ki velja, tudi patriotizem, trdo delo....menda si po prihodu vlaka lahko nastavil točno uro. To je bil za večji del prebivalstva čas miru, gospodarskega napredka in stabilnosti. Praktično vsaka civilizacija pozna čas "točno opoldne", ko doseže vrh. Za AO je ta trenutek nastopil tedaj. Dejstvo je, da Slovenci nismo navajeni gospodariti s svojo državo in njenimi viri, ker take izkušnje nismo imeli nikoli v zgodovini. Naši dedki in babice so živeli v kar sedmih! različnih državah. Po mojem skromnem mnenju tudi država Slovenija in EU nista konec zgodovine. Lahko pa prvič v zgodovini sami odločamo, KOMU se bomo priključili. Vsaj pod pogojem, da bo mir še trajal.
Bivši uporabnik
# 23.10.2016 ob 08:32
Če bi ostali skupaj bi bil Celovec in Trst naš... sicer pod upravo Dunaja... tudi Koper bi bil neprimerno bolj razvit in drugi tir bi že zdavnaj imeli... Bohinjske proga bi brez Avstroogrske nikoli ne bilo... resnici na ljubo smo tako v kraljevini, kot v Titovi in zadnjih 25 let v samostojni državi le veliko stvari "zjebali" naredili pa komaj kaj koristnega...
Dajo
# 23.10.2016 ob 08:50
Slovenci smo izredno vodljiv narod, ki odločanje o pomembnih zadevah najprej prepuščamo drugim nato pa tarnamo da se nam godi krivica. Celo sedaj ko imamo svojo drzavo se bojimo odločanja. Na tak način nikoli ne bo po naše ampak bomo vedno samo sledili drugim.
Celt
# 23.10.2016 ob 08:02
Slovenci so se "otroško" zanašali na krono, je ugotavljal slovenski literarni zgodovinar Ivan Prijatelj. Pisatelj Fran Levec pa je v pismu kolegu Janezu Trdini kritiziral slovenske politične prvake, ki si ob cesarjevih obiskih ne obetajo dobička za Slovence. Cesarju bi se dalo marsikaj povedati in ga pridobiti na svojo stran, če ne bi politiki gledali le na lasten dobiček in ne bi bili namesto pravih domoljubov v politiki sami "ritolizniki", je zapisal.

In zgodovina se ponavlja - danes ni nič drugače.
marcelinho90
# 23.10.2016 ob 11:55
Dajmo se raje ozirat v prihodnost, naša zgodovina pa nam naj bo učiteljica :) Preteklosti več nazaj ne bo, ne Jugoslavije, ne Habsburške monarhije, prihodnost pa si krojimo sami.
brehme
# 23.10.2016 ob 10:25
Saj tudi pri stavbah, vsi kraji se povečinoma kitijo z zgradbami iz Avstroogrske. In pa Plečnik.
Park
# 23.10.2016 ob 08:42
Živela Avstro-Ogrska, moja domovina!!

Da bi vsaj še danes obstajala!
Screet Zaneecom
# 23.10.2016 ob 12:35
Pa je vendar vse tako enostavno, ko vsi hočemo dobro za svoj narod (ali pa vsaj večina):
1. Nacionalna zavest
2. Gospodarski razvoj
3. Pošteno sodstvo
4. Strateški plan za bližnjo, srednjeročno in daljšo prihodnost


vse to se lahko zgodi - pod pogojem, da se slo. "elita" odloči, da ji je dovolj samo 1/2, pokradenega.
Ker narod na ulice ne bo šel - torej je na eliti, da se odloči, da bojo kradli pol manj.
Screet Zaneecom
# 23.10.2016 ob 12:33
matterhorn

# 23.10.2016 ob 10:48
Naša nacionalna zavednost je na psu!

V sedanjih časih, ko vladamo sami sebi, pa je zločinsko sodstvo in politične elite, ki ne pripomorejo k napredku naroda. Danes kot narod, ki ne sankcioniramo kraje državnega premoženja, bomo postali hlapec multinacionalkam in odvisnih od drugih v regiji ali širše.


Tu si v parih stavkih zajel bistvo vseh problem v Sloveniji, pomoje.
mile952
# 23.10.2016 ob 07:42
Nonparel, hotel sem zapisati isto. LOL
pepar
# 23.10.2016 ob 12:49
Da lahko politično gospodarska naveza v dvajsetih in nekaj letih tako zelo ubije narodovo zavedanje in pripadnost državi Sloveniji,da si ta v večini spet želi pod tuj škorenj,je zgodovinska tragedija brez primere.
A smo od Karantanije sem sploh imeli kdaj tako gnilobo v voditeljih,ki so,ali so poskušali Slovence postavit na zemljevid Evrope in sveta ?????
Sramota,ki vas bo spremljala še na britofih.
pd
# 23.10.2016 ob 11:15
kje bi bili danes, če bi pod avstrijo ostali?
zekinho
# 23.10.2016 ob 11:12
Če bi ostali skupaj bi bil Celovec in Trst naš... sicer pod upravo Dunaja... tudi Koper bi bil neprimerno bolj razvit in drugi tir bi že zdavnaj imeli

Če bi Trst ostal naš, bi bil Koper nepomemben.
megan
# 23.10.2016 ob 10:10
Jaz mislim, da smo Slovenci kot narod zadnjič živeli v urejeni in za tisti čas naperdni državi, ko je ozemlje bilo še del Avstrije. Res je sicer, da kot narod določenih pravic takrat nismo imeli, ampak v prvi Jugoslaviji, ki so jo Srbi razumeli kot razširjeno Srbijo jih je bilo še manj (z izjemo univerze v Ljubljani, ki je začela delovat takoj po prvi svetovni vojni). Korošci so to vedeli in se na plebiscitu raje izrekli za Avstrijo (niso Avstrijci potvorili rezultatov, ljudje si samo niso znali predstavljat srbske nadvlade). No Avstrija je spet zelo napredna (in bogata) država in od kar so se Korošci odkrižali Hajderja, jim spet prav nič ne manjka in verjetno nimajo nič proti da so državljani Avstrije in imajo s tem vse ugodnosti, višji standard in red, ki ga Avstrija ponuja, Slovenija pa ne zmore.
vojnaslo91
# 23.10.2016 ob 08:22
Duh stare bolehne Avstrije, ki Slovanom nikoli ni bila dobra mati, pač pa kruta mačeha v najslabšem pomenu besede,...
------------------------
Belž no bejž.... Jugoslavija je propadla... SZ je propadala... mitologija o slovanstvu pa ostaja.... ma kakšne jih imajo eni.
Ohms law
# 23.10.2016 ob 15:08
Atentat madžarskega nacionalista na cesarja leta 1853 je bil neuspešen.
Torej so to cesarsko družino iz Dunaja že pred Principom hoteli ubiti Madžari. Ni čudno, da so bili kasneje Madžari potihoma kar zadovoljni z atentatom v Sarajevu. AO ni mogla obstati, ker se Dunaj in Budimpešta mogla več "gledati". Dunaj pa je usodno napako naredil še s prevelikimi apetiti na Balkanu. Stanje v monarhiji je bilo vse prej kot rožnato.
daryankoff
# 23.10.2016 ob 12:20
Če bi se Slovenija osamosvojila iz A-O, bi res lahko bli druga Švica. Tako pa je padla v balkansko socialistični mlin iz katerega se ne more izvleči.
Kaka tragedija za naš narod in domovino.
fah-q
# 23.10.2016 ob 12:11
Grem stavit, da se vsi, ki tu malikujejo Avstrijo, smatrajo za zavedne Slovence.

Ni res, ste le zakompleksani hlapci, zarad katerih Slovenija nikoli ne bo res uspešna. Zaveden Slovenec hoče imet svojo domovino svobodno, neodvisno in sam hoče gospodarit v njej. Hlapec pa jo proda za par Evrov prvemu ponudniku in potem uživa v podrejeni funkciji, kjer mu gospoda naroča kaj ima za počet.
Jarik
# 23.10.2016 ob 11:05
" Jožef I. je bil na Slovenskem daleč najpriljubljenejši Habsburžan, a od "Bog obvari nam cesarja, Avstrijo!" do "bolehne mačehe Avstrije" in pisanja zgodovine "na novo" je bil zgolj korak."
Kako značilno za slovence...
(vseeno je v kateri državi živimo in kar si mislimo, storili bomo vedno isto...)
peglezn
# 23.10.2016 ob 10:40
Nehajte že cvilit nad vsem (Juga itd.) in kaj naredite. Zmeraj je nekdo drug kriv, samo mi ne.
garmond
# 23.10.2016 ob 08:35
Govoriti o naših politikih je vstran vržen čas, niso ga vredni. Za to da ostanejo na oblasti ali da na oblast pridejo, so pripravljeni narediti vse. Tudi to, da nas vse prodajo tujcem. Kot lahko razberemo iz zgornjega članka so takšni že od nekdaj.
In tudi med komentatorji se najdejo takšni, ki niso vredni svoje domovine, niso samo politiki takšni (glej komentar nad mano).
G.Bruno
# 23.10.2016 ob 09:17
Pod rimskim imperijem je bilo še boljše! :)
krosnjar
# 23.10.2016 ob 12:48
V naši mali primorski vasici so se včasih zbrali nonoti različnih političnih prepričanj od sodelavcev KOSa do fašistov po sili ( da so imeli kaj jesti), farških in rdečih.... O enem so se vsi strinjali : "draga naša rajnka Avstrija.".....

Oni se že vedeli, ker so preskusili vse nadoblasti...(bilo je pred osamosvojitvijo).
nocoment78
# 23.10.2016 ob 12:29
Politiki so bili ze takrat "ritolizniski" , delovali za lastne interese....za narod pa naredili nic....tko da kokr kol obracate pa navijate za svojo stran ....se mi zdi vsak sistem podobn le igralci so drugacni....ko boste dojeli da je v bistvu cloveska nrava kriva za vzpone in padce civilizacij, bomo naredili preklik v zavesti ....dokler bo pohlep v nasi nravi in se iz tega nic ne naucili bomo hodili v krogu
gozdar1
# 23.10.2016 ob 12:24
Še vedno bi se morali naučiti sprejemati težke odločitve, ki so jih do tedaj na mesto nas drugi, ne more vodnik čez noč postati general.
hervard
# 24.10.2016 ob 06:33
9 od 10ih najuspešnejših držav je parlamentarnih monarhij. In to je Avstro- Ogrska tudi bila.
Pantha Rhei
# 23.10.2016 ob 09:45
Ključna napaka je na slovenskem poslancu v avstrijskem parlamentu Antonu Korošcu, ki je leta 1918 zavrnil ponudbo, da obdrži Slovenija vso avtonomijo, če ostane v okviru nekdanje AO ... Korošec je bil arogantno proti in nas s tem porinil na Balkan - žalostni rezultati so pa po sto letih lepo vidni ...
jarovit
# 23.10.2016 ob 09:14
OK lahko razumem, da nekdo ne mara Juge, ker je v njej živel in jo pozna. Ampak, da se najdejo taki, ki se jim kolca po propadlem 3. raihu al i še več po 100 let propadli monarhiji ob tem, da 25. let živimo v svoji državi pa pač ne razumem.
generacija56
# 23.10.2016 ob 12:33
Jamranje, ker ni pravega gospodarja...
Tale, kateremu se klanja sedanja garnitura na oblasti, je kriminalen. Zločinec po vseh kriterijih.
Išče se novi gospodar.
Mediji pa o nostalgiji...
Aeda
# 23.10.2016 ob 09:46
@tomive, po katerih kriterijih je Slovenija danes na repu Evrope?
Na repu Evrope smo (domnevno) zaradi tega, ker za vas in vaše somišljenike zanimajo veljajo samo SLABE novice, ki so jih polni vsi mediji.
Pa naj moj komentar oziroma vprašanja ne izpade tako, kot da je vse v najlepšem redu, ker (seveda) ni. Ampak bi bilo prav, da bi malo bolj objektivno presojali. Tudi o tem, da v času tako opevanega vladarja Franca Jožefa I. v šolah ni bilo pouka v slovenskem jeziku, da so bili Slovenci v veliki večini (zelo) revni in v izrazito podrejenem položaju in se slovenski otroci niso mogli šolati niti na srednjih šolah, ker/če niso znali nemškega jezika in niso imeli denarja za študij v tujini.
keka77
# 25.10.2016 ob 11:13
Vkljucno od mojih nonotov in non z obeh strani starsev, pa kar sem poznal starih starsev na nasem koncu in ce dodam se nonote in none iz Furlanije, so vsi imeli nostalgijo po AO. Ce hodite po starih pa tudi nekaterih novejsih osterijah onkraj meje boste marsikje kje opazili sliko Cesarja Franca Jozefa na stenah.. Dovolj zgovorno.. Moja osebna anekdota: V neki "novejsi" vinoteki-osteriji v Gorici opazim sliko Franca Jozefa in recem lastniku Italijanu ce ve, kdo je clovek na sliki in obenem dodam,da je to moj nono, v hipu mi z nasmeskom odvrne "moj tudi" in mi pomezikne ter casti kozarec Tokaja.. Lp
Jocipros
# 24.10.2016 ob 17:24
Saj smo imeli Slovenci že nekdaj tajkune (katoliške?), ki so nam zapravljali Slovenijo Matjaž Kmecl opisuje v knjigi Slovenska postna premišljevanja, da je bila Avstrija darežljiva, saj bi lahko slovenski poslanci na Dunaju bili izglasovali avtonomijo, pa so to možnost zapravili staro Slovenci Toma in Kljun. Ti so to možnost prodali za koncesijo gradnje gorenjske železnice, to pa za svoje tajkunske žepe. Tako so dobili denar za svoje gradove. Torej: že od nekdaj nas "vodijo" tajkuni!
nonparel
# 23.10.2016 ob 13:02
Kaj bi bilo, če bi ostali pod Avstroogrsko?

Domobrancev med vojno ne bi bilo, bilo pa bi veliko število esesovcev. Slovenci bi kot narod izginili, večina bi se asimilirala, tako kot se je večina Koroških Slovencev. Današnje generacije v Sloveniji pa ne bi znale pozdraviti zjutraj niti dobro jutro v slovenščini. Imeli pa bi boljši standard. Izbirajte torej, najbolj "zavedni" med nami so se že odločili, kot je videti po napisanih komentarjih tukaj.
JurcJ
# 24.10.2016 ob 14:16
"Če bi ostali skupaj bi bil Celovec in Trst naš... sicer pod upravo Dunaja... tudi Koper bi bil neprimerno bolj razvit in drugi tir bi že zdavnaj imeli... Bohinjske proga bi brez Avstroogrske nikoli ne bilo... resnici na ljubo smo tako v kraljevini, kot v Titovi in zadnjih 25 let v samostojni državi le veliko stvari "zjebali" naredili pa komaj kaj koristnega..."

@kOBAJAGI ON OSTALI HLAPCI S SLABIM SPOMINOM

Trst oz. najmanj zaledje in vse morje do Monfalconeja je bilo že naše, brez avstroogrske, prav tako Savudrija in še pol Istre. Prav tako koroška, Međimurje. Če rabite za to AO in se ne moremo zanesti nase ni nič čudnega, da je sedaj tako. Govorite o ritolizniških politik potem pa talate pluse takim oslarijam. Vzela nam je Juga in največ Italija, vse to ob pomoči naših bednih politikantov.

Če pa težko sprejmete dejstvo, da smo Slovani (sicer z zelo zanimivimi primesmi, kar nas dela edinstvene) in so nas/nas imajo še Germani (kar na vašo žalost nikoli ne bomo) manj vredne pa bog vam pomagaj.
astro
# 23.10.2016 ob 18:54
Slovenskemu kmetu in delavcu se v francjožefovih časih ni nič kaj dobro godilo. Siromakov je bilo za izvoz (in res so odhajali), bogati veleposestniki predvsem nemškega rodu in RKC so pa bogateli na njihovih žuljih.
Epafrodit
# 23.10.2016 ob 11:44
Cesar Franc Jožef I. je bil na Slovenskem daleč najpriljubljenejši Habsburžan

Tudi potem, ko je podržavil cerkvene gozdove?
jaka racman
# 23.10.2016 ob 22:34
park@ Živela Avstro-Ogrska, moja domovina!! Da bi vsaj še danes obstajala!
jaka racman@ Živela Jugoslavija, moja domovina. Da bi vsaj še danes obstajala. Neverjetno lepo mi je bilo. Pogrešam te. smrk
Ta matilda s koso more bit pa res povsod zraven.
el CARTEL
# 23.10.2016 ob 13:57
opazil sem napako,
revolucija je seveda 1848
el CARTEL
# 23.10.2016 ob 12:49
The Hungarian Revolution of 1848 was one of the many European Revolutions of 1848 and closely linked to other revolutions of 1848 in the Habsburg areas. The revolution in the Kingdom of Hungary grew into a war for independence from the Austrian Empire, ruled by the Habsburg dynasty.

meanwhile in slovenia,
2016 (168 let po tem) se nekateri slovenci z nostalgijo spominjajo monarhije AO :))))

še točke madžarske revolucije:

(1) Responsible ministries,
(2) Freedom of the Press (The abolition of censure and the censor's offices)
(3) Popular representation (by parliamentary elections),
(4) The reincorporation of Transylvania,
(5) Right of public meeting, (Freedom of assembly and freedom of association)
(6) Absolute religious liberty, the abolition of the (Catholic) State Religion,
(7) Universal equality before the law (The abolition of separate laws for the common people and nobility, the abolition of the legal privileges of nobility)
(8) Universal and equal taxation, (abolition of the tax exemption of the aristocracy)
(9) The abolition of the Aviticum, (Aviticium was an old feudal origin obsolete and anomalous land-tenure, it declared that only the nobility could own agricultural lands)
(10) The abolition of serfdom and bondservices, with state financed compensation to the landlords.

a s ekomu zdi, da je svoboda tiska in govora, demokracija (parlament), svoboda do javnega združevanja, verska svoboda, in odprava feudalizma (in zakonov ki le plemstvu dajo pravico da ima v lasti zemljo) - napredek

ja, tak nedemokratičen sistem smo imeli v mladosti franca jožefa, "bog ga obvaruj".
Kazalo