Zgodbe in pričevanja
(7)
Igralka Louise Brooks (1927) je bila tipična predstavnica t. i. flappers, generacije mladih zahodnih žensk v 20. letih 20. stoletja, ki so nosile krajša krila, bobpričeske, poslušale džez, pile in kadile ter imele bolj sproščen odnos z moškimi. Foto: Wikipedia
Zaradi odsotnosti moških so se mnoge ženske, ki so do tedaj skrbele za družino in gospodinjile, odzvale na poziv države in začele hoditi na delo, kar je pomenilo tudi korak k njihovi emancipaciji. Foto: Reuters
Steznik, s katerim je ženska veljala za lepo, je med vojno postal nefunkcionalen lepotni pripomoček, saj je delovne ženske oviral tako pri dihanju kot pri premikanju. Foto: Reuters
Modrček iz obdobja 20. let 20. stoletja brez oporne kosti. Foto: EPA
Prvi modrček je leta 1914 patentirala Američanka Mary Phelps Jacob, ki je delovala pod imenom Caresse Crosby. Foto: Wikipedia
Čeprav je Caresse Crosby prva patentirala model modrčka, pa še vedno ni znano, ali ga je tudi prva izumila, saj so si hoteli patent lastiti mnogi oblikovalci, tudi sloviti Paul Poiret. Foto: Wikipedia
Coco Chanel je obleke skrajšala in oblikovala širše kroje, ki so sledili liniji telesa, odstranila je steznik in začela uporabljati material jersey. Foto: Reuters
Coco Chanel je veliko navdiha črpala iz vojaških uniform, tako da je krojila veliko žepov, gumbov in drugih detajlov z uniform. Foto: Reuters
Čevlji, kakršne so nosili v 20. letih 20. stoletja. Foto: Reuters
Med prvo svetovno vojno je tako pri ženskah kot pri moških požela veliko navdušenje britvica, ženske so jih uporabljale za britje dlačic na nogah, moške pa je prepričala njihova večkratna uporaba z zamenljivimi britvicami. Foto: Wikipedia
Ženske v vojaški uniformi, ki je imela že krajše krilo, oblečene v trenčkot. Foto: Reuters
Težnja žensk po enakopravnosti se je začela na zvit način: ženske so hotele svoje pravice z moškimi izenačiti na način, da so jim postajale vizualno podobne. Kratki lasje, nošenje hlač, kajenje cigaret, mnoge so si povijale prsi, da so prikrile še zadnji znak ženskosti. Foto: Reuters
Škandalozna in revolucionarna pričeska bob, ki so jo nekateri pojmovali kot simbol za Sodomo in Gomoro, skratka, kot pričesko sprevrženosti. Foto: Wikipedia
Včasih so se vonji ženskih parfumov delili na dve vrsti: na cvetlično vonjavo, ki so jo nosile spoštljive ženske, in vonjave živalskega mošusa in jasmina, ki so jih nosile demimondke, prostitutke in kurtizane. Coco Chanel si je izmislila novo vonjavo, ki je bila povšeči flapperkam v ZDA in je slavila svobodni duh dvajsetih. Ikonična prozorna steklenička parfuma Chanel No. 5 je postala kulturni artefakt. Foto: Reuters
Leta 1915 sta podjetji Maybelline in Rimmel ličila popularizirala s cenovno dostopnostjo. Foto: Wikipedia
Burberry in danes ikonični trenčkot, ki so ga vojaki nosili v jarkih. Foto: Reuters
Ženska okoli leta 1917 med čiščenjem sten podzemne železnice v ZDA. Foto: Reuters
Pravicam, ki so jih ženske dobile med prvo svetovno vojno, se po vojni niso hotele odpovedati. Foto: Reuters
Delale so tudi v rudniku, kjer so bile za enako delo kot moški plačane tudi do več kot pol manj. Foto: Reuters
Francoske medicinske sestre med prvo svetovno vojno so bile tiste, ki so izumile moderne higienske vložke, v ta namen so začele uporabljati celulozna vlakna. Foto: Reuters
Kot del delovne uniforme so začele ženske nositi hlače in jih od takrat, kljub zgražanju družbe, nikoli več slekle. Foto: Reuters

Dodaj v

Male inovacije velike vojne, ki so za vedno spremenile vsakdanjik

Česa nas o prvi svetovni vojni niso naučili, pa bi morali vedeti
12. november 2018 ob 11:52
Ljubljana - MMC RTV SLO

Kratke pričeske, krajša krila, izzivalno nošenje hlač, pojav sodobnega modrčka in britja nog, legendarni kostimi Coco Chanel in vojaški trenčkot, ki je iz jarkov prešel med modne ikone – nikoli prej se družbene spremembe niso odvijale s takšno hitrostjo, kot so se med prvo svetovno vojno in po njej: ker so bili moški na frontah, so morale ženske pač delati. Postale so enfant terrible tistega časa.

Ena najhujših vojn v zgodovini človeštva je povzročila tako močno kataklizmo družbe, da se ta miselno ni mogla in tudi ni hotela vrniti v obdobje pred letom 1914, četudi je to poskušala. Duh novega časa, ki je pometel z družbenimi odnosi in politiko 19. stoletja in začel zabrisovati meje med spoloma, se je v vsakdanjem življenju najbolj kazal na tako trivialni ravni, kot so oblačila.


Izvirni greh prve svetovne vojne je bilo dejstvo, da so iz vsakdanjega življenja izginili celi rodovi predvsem mlajših moških, ki so bile odsotni na fronti. Mnoge ženske, ki so do tedaj skrbele za družino in gospodinjile, so se odzvale na poziv države in začele opravljati moška dela. "To je pomenilo, da so se morale ženske emancipirati. Ko je bilo vojne konec in so moški prišli nazaj, se ženske niso hotele odreči svojim na novo pridobljenim pravicam, niti svojemu denarju, ki so se ga navadile služiti in jim je pomenil neodvisnost, samostojnost, možnost odločanja, ki ga nikoli v zgodovini v takšni meri in v takšnem številu niso imele," pove Karin Košak, profesorica z Naravoslovnotehniške fakultete, Katedra za oblikovanje tekstilij in oblačil (NTF), in doda, "čeprav so že pred tem obstajala gibanja za volilno pravico in emancipacijo žensk ter reformni poskusi na področju mode, je vojna vse to intenzivirala in pohitrila".

Adijo steznik, živjo modrček
Ker so se na poziv države odzvale ženske in dekleta vseh družbenih slojev, je postalo jasno, da v takšnih okoliščinah ni bilo prostora za nefunkcionalen modni dodatek, kot je bil steznik, ki je pri delu oviral tako njihovo dihanje kot gibanje. Ženske so poprijele za delo v vojski, na policiji, čistile so dimnike, vozile avtobuse, tramvaje, prižigale ulične svetilke in predvsem delale v tovarnah. Še posebej nevarno je bilo delo t. i. kanarčic (ang. Canary Girls), ki so polnile razstrelivo s TNT-jem (trinitrotoluenom, ta je lahko kadar koli eksplodiralo in tudi je), katerega rumena barva jim je pronicala globoko pod kožo in jo obarvala rumeno, kot tudi njihove lase; znani so primeri, da so nosečnice rojevale rumene dojenčke (ang. Canary Babies), katerih barva je kasneje sicer zbledela.

Estetika steznika, ki je bila v zgodovini sinonim ženstvenosti in lepote (v S-liniji je poudarjal bohotnost oprsja in stisnjen ozek pas), je bila moralno spodkopana, odrekle se ji niso le starejše gospe in tiste, ki so hotele obdržati videz vitkosti. A kot ugotavlja Nina Edwards, avtorica knjige Oblečeni za vojno (2015), ženske v antantnih državah niti niso prepričevali k opustitvi steznikov z besedami, češ da so na drugi strani Nemke debele in staromodne, kar je med besedami pomenilo; "Saj nočete biti takšne, ne?". Veljalo je celo prepričanje, da so stezniki opora za notranje organe – le kdo bi hotel ostati brez njih? "Zdravniki so že prej opozarjali pred nevarnimi vidiki steznikov, saj je bilo veliko mrtvorojenih otrok in zapletov pri porodih. A ker je to veljalo za lepo in ženska brez steznika v določenih krogih ni veljala za lepo, se opozorilo ni uveljavilo. Steznike so kasneje med vojno zato, da bi ženske lahko delale, nadomestili z modrčki oziroma z bolj ohlapnimi, zdravju prijaznejšimi in bolj praktičnimi oblačili," pojasni Karin Košak z NTF-ja.

Model modrčka, kot ga poznamo danes – tistega mehkega, brez opore, s prišitimi naramnicami, ki dvigujejo prsi s silo od zgoraj (v nasprotju s steznikom, ki je prsi dvigoval od spodaj) –, je leta 1914 patentirala Američanka Mary Phelps Jacob, ki je delovala pod imenom Caresse Crosby. Ali je bila Jacobsova dejansko izumiteljica sodobnega modrčka, ni znano, saj so si inovacijo pripisovali tudi drugi oblikovalci, med njimi sloviti Paul Poiret, ki so trdili, da so modrčke izumili kot spodnje perilo za nov tip udobnejših sproščenih oblačil. Jacobsova pa je bila od konkurence hitrejša v tem smislu, da je svojo iznajdbo v ZDA patentirala.

Krajša krila
"Poleg opustitve steznika so bila druga velika pridobitev prve svetovne vojne kratka krila," opozori profesorica Karin Košak. Sogovornica nadaljuje, da so bila krila še do leta 1900 dolga do tal z malo vlečke, okoli leta 1910 pa že dvignjena do gležnjev. "Nekaj let po prvi svetovni vojni, tja do sredine 20. let 20. stoletja, se je dolžina kril skrajšala do kolen. V manj kot 20 letih se je torej dolžina kril skrajšala za med 40 in 50 centimetri, kar se tako hitro in tako drastično ni zgodilo nikoli v zgodovini."

Ultimativni upor: ženske s kratkimi lasmi
Ženske so v zgodovini vedno nosile dolge lase, ki so veljali za erotične in ženstvene, kratki lasje so nasprotno pomenili kruto kazen, pohabo ali samopohabo (pogosto so na kratko ostrigli prostitutke). V vojnih razmerah pa so postali dolgi lasje velika ovira; na bojiščih ni bilo vode, zaradi česar so bili lasje pogosto umazani in mastni ter polni uši.

Znana je anekdota stevardese Violet Constance Jessop, katere dolgi spuščeni lasje so se ujeli v vrtljiv propeler, na srečo, so jo še pravočasno rešili. Drznost kratkolask, pristriženih na bobpričesko, z lasmi do ušes ali brade, ki so imele po mnenju nekaterih bolj moški videz, je pomenil svojevrsten izziv konvencionalnim spolnim vlogam. "Moja babica, ki je bila najstarejša od desetih hčera, mi je pripovedovala, da jo je moj praded, ki je živel v Ljubljani, v življenju pretepel le enkrat samkrat, in to je bilo takrat, ko je prišla domov na kratko ostrižena z bobfrizuro," se spominja Karin Košak z NTF-ja.

Novi smernici striženja, seveda niso sledile vse ženske, nekatere so hotele ostati zapeljive za svoje moške, ko bi se ti vrnili s fronte. Lase so si zato kratko pristrigle le spredaj, zadaj pa napravile zvitek (rolo). "Prvič v zgodovini so se ženske postrigle prostovoljno, kot korak k enakopravnosti spolov. Pričeske so bile kratke, geometrijskih oblik, včasih celo pobrite," nadaljuje sogovornica. Po zabritih glavah so slovele pripadnice ruske enote, ki so si glave obrile pri brivcih, s čimer so kazale moč disciplinirane vojaške enote. Tako kot v primeru steznika pa je bil s striženjem ali britjem las ovržen še en mit ali dva, in sicer, da pobrita glava spodbuja rast brkov ali povzroča plešavost, saj da oslabijo "mišice lobanje", piše Edwardsova.

Coco Chanel
Težnja žensk po enakopravnosti se je začela na zvit način: ženske so hotele svoje pravice z moškimi izenačiti tako, da so jim postajale vizualno podobne. Kratki lasje, nošenje hlač, kajenje cigaret, mnoge so si povijale prsi, da so prikrile še zadnji znak ženskosti. Pojavil se je androgeni tip postave, brez izrazitih bokov, z majhnimi prsmi ter vitkimi nogami in rokami. Tip fantovske postave garçonette, kakršnega je imela ravno Gabrielle 'Coco' Chanel.

Francoska oblikovalka je bila tista, ki je med veliko vojno najbolje ujela duh časa in oblikovala nosljiva modna oblačila preprostih krojev, ki so sledila liniji telesa. Vse do mademoiselle Chanel so oblačila in podobo ženske krojili moški. "Chanel je sprejela dejstvo, da jo je ustoličila vojna, sama je leta 1919 dejala: 'In zbudila sem se slavna,'" še navaja Edwardsova.

Coco Chanel je bila provokativna, iznajdljiva (pa čeprav njena vloga v drugi svetovni vojni, ko naj bi bila celo vohunka, ni popolnoma jasna), svoje kostime je izdelovala iz raztegljivega jerseyja, ki so ga pletli na pletilnih strojih. Blago za njen trodelni kostim z jopico je bilo lahko proizvajati, zaradi preprostih linij modela pa izdelovati. Enostavnost oblik je dopolnila z dramatičnimi dodatki, predvsem z dolgimi verižicami iz biserov. "Coco Chanel je po prvi svetovni vojni s svojimi kostimi, malo črno obleko in detajli v modi naredila to, kar je modernizem v arhitekturi in oblikovanju. Njeni detajli pogosto izhajajo iz moške mode, saj je uporabljala veliko žepov, gumbov, detajlov, ki jih poznamo z moških uniform ter jerseyja, pletenih jopic in puloverjev, ki jih poznamo z angleških športnih in delovnih oblačil," razlaga Karin Košak. Z malo črno oblekico je popularizirala tudi črno barvo, ki je prej veljala za žalno.

Svojo prvo trgovino v Deauvillu je odprla leta 1913, že čez dve leti je tako sledilo odprtje njene druge trgovino v Biarritzu. Priljubljenost oblek Coco Chanel je leta 1916 dosegla tudi ameriške medije, vse ostalo je zgodovina.

Popularizacija in dostopnost ličil
Ženske, ki so med vojno služile svoj denar in z njim razpolagale, so si lahko privoščile tudi kakšen kos ličil. Leta 1915 sta podjetji Maybelline in Rimmel ličila popularizirala s cenovno dostopnostjo. Premožnejše ženske, med njimi prostovoljke, ki so na fronti delale kot medicinske sestre, so na zalogo kupovale obrazne vlažilne kreme Helene Rubenstein. V vojski, na fronti, so bila tako ličila kot dišave in nakit strogo prepovedani. Ker pa je prepovedani sad najslajši, je občasno po vojašnicah vendarle zadišalo tudi po Guerlainovem L'Heure Bleue ...

Moški so pri uporabi kozmetike ostali skromnejši, tu in tam kakšen parfum, radi pa so posegali po tonikih in oljih za lase, še posebej priljubljene so bile briljantine, ki so jih imele v jarkih rade tudi podgane: "Z njimi sem imel veliko težav, saj so mi briljantino lizale z las, zaradi tega sem začel uporabljati mast," je zapisala spomin nekega vojaka Edwardsova.

Z brivniki nad (ne)erotične dlačice
Danes nepogrešljiv pripomoček ženske dnevne higiene so brivniki za dlačice na nogah, ki so nastali ravno zaradi dejstva, da so ženske leta 1914 nosile uniforme, katerih krila so bila deset centimetrov dvignjena od tal. Razkrivanju ženskih nog, kar je bilo nekoč nepredstavljivo, je sledilo iz drugačnega dojemanja ženskega telesa – telesne dlake kot element erotičnosti so ženske preprosto odstranile z britjem in jih s tem zaznamovale kot neatraktivne.

Podjetje Gillette je leta 1915 na trgu predstavil rezila Milady Decollette, britje nog pa je od takrat standardna praksa – britje pod pazduho je postalo aktualno nekoliko kasneje, ko so se pojavile oblek brez rokavov, ugotavlja Edwardsova. Sicer pa je Gillette izumil tudi zamenljiva rezila za večkratno uporabo (1917) za moške, ki so v uporabi še danes.

Od povijanja ran vojakov do higienskih vložkov
Predavateljico na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje (ALUO) Barbara Predan spomni, da so med prvo svetovno vojno za nego ranjencev začeli uporabljati nove obveze iz celuloznih vlaken, ki so postale predhodnice sodobnih higienskih vložkov. "Francoske medicinske sestre so ranjence oskrbovale z obvezami iz celuloznih vlaken, ki so bile vpojnejše od bombažnih povojev. Ko so jih nekoliko preoblikovale, so jih začele uporabljati tudi na način, kot danes uporabljamo higienske vložke."

Spodje hlačke za vse

Sicer pa se je na bojiščih dvigovala tudi zavest o nošenju spodnjega perila. Ko so se v Rusiji Bataljonu smrti pridružile ženske, so dobile toplo volneno spodnje perilo, razkošje, ki ga večina pred vojno ni poznala. Tudi med britanskimi ženskimi enotami je prišel poziv k nošenju spodnjega perila – ženske iz nižjih slojev sploh niso vedela, o čem je govor, saj so bile spodnje hlačke do takrat prestiž višjih razredov, kmalu pa so postale del obvezne opreme uniforme.

Če jih lahko nosijo moški, jih lahko tudi ženske
Se spomnite britanski seriji Želite milord? (You Rang, M' Lord)? Dogajanje je postavljeno v 20. leta 20. stoletja, v njej pa spremljamo družino lorda Meldruma in njegove služinčadi, z razvajeno in punčkasto hčerko Poppy z modno bobpričesko, ki se rada oblači v razkošna oblačila, nakit in se udeležuje plesnih zabav, ter deško Cissy, ki se v smokingu, hlačah in kravati, s kratko pristriženo pričesko in monoklom bori za pravice žensk in delavskega razreda. Poppy in sploh Cissy sta sodobni ženski 20. stoletja, ki se z današnjega vidika ne zdita nič posebnega, če ne upoštevamo dejstva, da je bilo za ženske v zgodovini nošenje hlač absolutno prepovedano, celo preganjano. To nepredstavljivo drznost si je po besedah Karin Košak v 19. stoletju privoščila le pisateljica George Sand, znani so še nekateri primeri s slik v času francoske revolucije.

"Obstajajo posnetki žensk v hlačah in smokingih, ki kadijo. To je bilo zelo drzno in provokativno obnašanje, ki je začelo v družbi umikati samoumevno podrejenost žensk moškim," pove sogovornica z NTF-ja. V prvi svetovni vojni so bile hlače del vojaške ali delovne uniforme; srajca in klinaste hlače (ang. peg trousers) z rutko so recimo nosile delavke v tovarnah streliva, ki so kasneje za dobro opravljeno delo dobile uniforme kaki barve s kapo. "Za emancipacijo ženske mode je veliko prispeval tudi šport, še posebej kolesarstvo. Ženske so za kolesarjenje nosile široke hlače blumerke," še razlaga Karin Košak. Svojevrstno osvoboditev telesa so prinesle tudi kopalke.

Trenčkot: iz vojaških jarkov v Hollywood
Lahkoten plašč peščenih barv, odporen proti vremenskim razmeram, so prvi nosili angleški vojaki v Indiji. Podjetje Burberry (in tudi Aquascutum) pa je razvilo močno volneno tkanino s strmo vtkanimi poševnimi črtami gabarden in lahkotno vodoodporno tanko bombažno tkanino poplin za dežne plašče. Za potrebe vojske med veliko vojno so obstoječim krojem dodali epolete in široke revirje, pasove, na katere je bilo mogoče pripeti dele opreme. Na notranjem delu so imeli trenčkoti podlogo iz svile in snemljivo težko volneno podlogo za mrzle razmere, piše Edwardsova.

Revija Vanity Fair, ki izhaja še danes, je takratne moške prepričevala: "Takšen plašč vam bo zagotavljal popolno zaščito, celo v najtežjih pogojih v jarkih kot na odprtih bojiščih." Ime trenčkot (ang. trench coat) dobesedno pomeni 'plašč iz jarka' in je kasneje postal priljubljen tudi v Hollywoodu, v filmih so jih z dvignjenimi ovratniki nosili predvsem mafijci in detektivi. Nove tehnike bojevanja so prinesle tudi prilagoditve z barvami na bojišču, kjer niso več prevladovale pisane uniforme, temveč umirjene, zemeljske kaki barvi, ki so postale stalnica tudi v vsakdanjih oblačilih.

Si predstavljate svet brez nerjavečega jekla?
Prva svetovna vojna pa je ključna tudi za industrijsko oblikovanje in oblikovanje izdelkov. Kot poudari teoretičarka, oblikovalka in predavateljica Barbara Predan (ALOU), "prva svetovna vojna svetu ponudi prve tanke, strupene pline, mobilne rentgene ... Tik pred samo vojno pa so za potrebe obstojnejšega orožja odkrili nerjaveče jeklo, material, ki so ga začeli uporabljati tudi pri izdelkih za bolnice. Danes si jedilnega pribora, izdelanega iz nerjavečega jekla, sploh ne predstavljamo več".

Vojna, ki je industrijsko oblikovanje postavila na zemljevid sveta
Kot odziv na veliko vojno v svetu industrijskega oblikovanja se v Evropi vzpostavita dve pomembni smeri. Šolo Bauhausa (Weimar, 1919), ki je oblikovanje poneslo na zemljevid sveta, je osnoval Walter Gropius na temelju, da lahko z oblikovanjem in umetnostjo "zgradimo novega človeka, novo družbo". Šola pa je zanimiva tudi zato, ker je ženskam dopustila študirati. "Sicer so jih potiskali v polje tekstila, čemur so se posameznice uprle in uspele tudi na t. i. moških področjih," razlaga Barbara Predan. Druga pomembna vzporedna linija Bauhausu v evropskem oblikovanju pa je De Stijl (1917), ki je v oblikovanju vzpostavljal pomen skupnosti. "Povedano drugače, nalogo oblikovalca je premaknil, od reševanja lastnih problemov, k prepoznavanju in reševanju problema skupnosti." Teh pa je bilo po koncu vojne veliko.

Katja Štok

Priljubljena britanska serija Želite Milord?, v kateri nastopata hčeri lorda Meldruma Cissy in Poppy, tipični predstavnici emancipiranih (bogatih) žensk z začetka 20. stoletja (videoposnetek je v angleščini):

Življenje in delo Coco Chanel:

Katja Štok
Prijavi napako
Komentarji
bogan
# 12.11.2018 ob 16:30
dober članek
Balada
# 12.11.2018 ob 18:15
Ženske so se zelo hrabro borile za vse pravice - razen seveda za pravico za umret na fronti. V Veliki Britaniji so tudi sufražetke zelo hrabro limale "bela peresa" kot znak "strahopetnosti" moškim, ki niso hoteli iti v največjo klalnico v zgodovini. Zelo hrabro.
luna med oblaki
# 12.11.2018 ob 16:48
Dober in zanimiv članek! Približa nam življenje med in po prvi svetovni vojni. Res so bile revolucionarne spremembe! Moja pokojna mama je bila letnik 1923. Kot mlado dekle je služila v Trstu. Ostrigla si je lase in naredila trajno, ko je prišla domov, je bil njen oče (moj stari tata) zelo jezen. Ženske so v tistem času nosile krila čez kolena, rokavi so morali (posebej za v cerkev) segati čez komolce. Hlač takrat ženske še niso nosile, če si jih je katera, tudi v Trstu oblekla, so za njo žvižgali! Šele po drugi svetovni vojni so ženske začele nositi hlače.
nanook
# 13.11.2018 ob 08:57
Res dober članek
Bivši uporabnik
# 26.11.2018 ob 14:20
kaj sledi po informacijski revoluciji, ko smo ironično bolj neumni, kot kdajkoli? matrica po kardašijansko?
-Jani-
# 13.11.2018 ob 10:15
https://www.youtube.com/watch?v=UxpVwBzF
Akw&feature=youtu.be&bpctr=15420
99200
evaevi
# 12.11.2018 ob 17:03
Odlično.
TV in RA arhiv
Pogovor z Andrejem Rahtenom 00:48:38, 27.11.2018
Maistrova knjižnica 00:04:52, 22.11.2018
Maistrove sledi v Zavrhu 00:05:04, 22.11.2018
Prva svetovna vojna na Krasu 00:01:59, 21.11.2018
Brata, ki ju je ločila usoda 00:31:26, 04.11.2018
Gregor Antoličič: Leta strahote 00:23:38, 02.11.2018
100 let od ustanovitve SHS 00:02:08, 29.10.2018
Nova razstava v Kobariškem muzeju 00:01:45, 20.10.2018
Izbor