Marjeta Čič, članica Planinske zveze Slovenije, je ena od prejemnic državnega priznanja za izjemne dosežke na področju prostovoljstva za preteklo leto. Je pobudnica in članica odbora Planinstvo za invalide in osebe s posebnimi potrebami, ki so ga ustanovili leta 2015. Veliko prostovoljskih ur nameni pripravi in izvedbi inkluzijskih pohodov, da bi tudi ljudje z omejitvami v zaznavanju, gibanju in razvoju po svojih zmožnostih osvojili gore in občutili njihovo lepoto. Pri tem Planinski zvezi pomagajo tudi prostovoljci iz drugih organizacij, med drugim iz Karitas, taborniki in skavti.

To nedeljo inkluzijski pohod – na Cojzarico na Pohorju

V nedeljo, 27. junija, se bodo odpravili novemu izzivu naproti. Ob 9-ih se bodo zbrali pred Ruško kočo na Pohorju in se po dveh različnih poteh odpravili na Cojzarico. Ne bodo se odrekli planinskim dobrotam, ne razgledu in ne dobri volji. Tudi tokrat bodo v planinskih kočah stregli gluhi, pohodniki pa bodo lahko naročali tudi v slovenskem znakovnem jeziku. V regiji bosta inkluzijska pohoda tudi na Završki stolp, 8. septembra, in na Rudijev dom na Donački gori, 9. oktobra. Na takšne pohode se je mogoče prijaviti prek planinskih društev ali neposredno pri Planinski zvezi Slovenije.

Zmorejo, le drugače

Marjeta Čič je v stik z osebami s posebnostmi in omejitvami v gibanju, zaznavanju in razvoju prišla prek taborov društva Sonček. Inkluzijo vidi kot proces, pri katerem se učimo živeti drug z drugim, zato so na pohode vabljeni prav vsi, da skupaj dosežejo cilj.
Sogovornica se je s pomočjo mentorice naučila, kako delovati in sodelovati z nekom, ki zmore drugače in na drugačen način, v drugačnem tempu, kot je to sama navajena:«Sem ji hvaležna, da mi je pokazala, da se mi ne mora nihče smiliti, in da imajo vsi svoje iskrice v očeh, da so vsi zvedavi in da radi kdaj kakšno ušpičijo, da so radovedni, sproščeni in se radi smejijo.«

Pomemben soigralec pri ustanovitvi Odbora Pin in Opp oziroma pri njunih dejavnostih je Jurček Novak, delovanje odbora se je počasi nadgrajevalo – od usposabljanja, do planinskega dnevnika In planinec pa do priročnika In planinec, vrh vsega pa so pohodi, razloži sogovornica. Nastale so pomembne akcije, prva, ki ima zato posebno mesto, je akcija Gluhi strežejo v planinskih kočah, zamisel zanjo pa je prišla od gluhih, ki pravijo, da je ta akcija njihov praznik.

Spletna aplikacija o primernih poteh

Projekti so se vrstili in so zajeli še gibalno ovirane, slepe in slabovidne ter ljudi z nevrološkimi posebnostmi, pove Marjeta Čič:«Že od samega začetka obstaja zamisel, da bi pripravili spletno aplikacjo, ki se zdaj imenuje Planinske poti dostopne invalidom in osebam na vozičkih. Pogosto nas namreč sprašujejo, kam pa naj gremo, kje je dostopno, kje grem lahko z vozičkom, kje so poti, kjer bi hodili eno uro in bi jo zmogli tudi z manj kondicije.... Sprašujejo tudi učitelji in vzgojitelji, ki nimajo časa ali znanja, kako in kje iskati. V tej aplikaciji bomo predstavili poti, dostopne invalidom na vozičkih, mladim družinam, ki imajo tudi vozičke, in starejšim, ki zmorejo manj. Tako bodo lažje poiskali sebi primerne destinacije.»
Poti bodo primerno opremljene s tablami, poskrbljeno bo tudi za parkirišča in za dostopnost do sanitarij.

Ni jeze, le veselje

Udeleženci inkluzijskih pohodov so vztrajni in odločni. Želijo doseči cilj in če kaj ne gre po načrtih, ne izgubijo živcev, razloži sogovornica. Na enem od pohodov so se morali ustaviti zaradi pregrevanja motorjev na invalidskih vozičkih:"Najbolj mi je všeč, da to zanje ni bil tak stres, da bi se jezili, ampak so občutili in pokazali, da je to, da so prišli do koče na Mirni gori, zanje cilj. Bili so vedri in veseli. Pri slepih je mogoče malo drugače, noge jih namreč nesejo, kolikor imajo kondicije, potrebujejo pa spremljevalca. Mogoče so ravno zaradi tega, ker na prvi pogled ni videti, da ne bi zmogli takšnih ovir, toliko bolj trmasti in v tej trmi vztrajajo in zmorejo več. Vsekakor pa je razlika, kako doživijo, ko osvojijo vrh, cilj, tisto zadoščenje, saj so vložili mnogo več truda, kot nekdo brez omejitev.«

Prostovoljstvo lahko premika meje

Marjeta Čič izredno ceni svoje mentorje in znanje, ki so ji ga dali in ga rada deli. Tudi se spomni, da je nekako vedno našla stik z otroki in odraslimi, ki so ostajali bolj v ozadju, bili bolj zadržani. Vedno je našla način, kako se pogovarjati z njimi, jih spraviti v smeh. Zdi se ji, da je to ves čas v njej, vedno pa pusti, da tistim, ki jim pomaga, v tej svoji pomoči ni nadležna. Upošteva njihov namig, kdaj je dovolj.

V veliko čast ji je, da jo je za priznanja predlagala PZS in da so jo pri tem podprle druge organizacije. Največ pa ji pomeni pogovor z znanci in sodelavci, da vedo, kaj počne in da lahko čim širši javnosti pove, da je prostovoljstvo močno, da z njim lahko dosežemo marsikaj, da lahko prostovoljstvo premika meje.

Zapisano bo oživelo (tudi z vsem tistim med vrsticami), če boste kliknili na pogovor: