Gostja oddaje Obrazi sosednje ulice je bila dr. Maruša Bradač, astrofizičarka z mednarodnim ugledom, ki se je po raziskovalnem delu v tujini, v Nemčiji in v ZDA, vrnila v Slovenijo. Štajerka zdaj živi na Primorskem in dela na Fakulteti za matematiko in fiziko v Ljubljani. Decembra je postala ambasadorka znanosti Republike Slovenije za krepitev ugleda slovenske astrofizike.

Neodgovorjena vprašanja kot izziv

Na vprašanje, ali lahko z gotovostjo trdimo, da je vesolje neskončno, odgovarja: « Tudi tega v bistvu ne vemo. Vemo samo, da je ogromno in da bi lahko bilo tudi končno, ampak teh informacij enostavno ne moremo dobiti.» Pravi, da je to ne frustrira in ne bega, enostavno živiš s to informacijo in si v domišljiji postaviš okvirje. Vsa neodgovorjena vprašanja so bolj izziv kot nelagodje, pove sogovornica, ki pa je prepričana, da najbrž ne bi bila tako uspešna raziskovalka, če bi po študiju ostala doma:« Verjetno ne. V Sloveniji namreč dobro poskrbimo za uveljavljene raziskovalce, mladi raziskovalci pa imajo veliko težav in ovir. Naše financiranje še ni zrelo, da bi podpiralo znanstvenike na začetku karier. Prizadevam si, da bi se to spremenilo in da bomo lahko mladim dali priložnosti, da se jim ne bo treba vedno seliti v tujino. Sicer je dobro zamenjati okolje in si pridobiti izkušnje, ampak zaradi bega možganov bi lahko bolje poskrbeli za to, da bi se mladi znanstveniki, ki gredo na doktorat v tujino, vrnili domov in tukaj pomagali pri raziskavah."

Dva teleskopa – eden je vrhunski, drugi še ne za staro šaro

Dr. Maruša Bradač se ukvarja s tako imenovano temno snovjo in s prvimi galaksijami, ki jih opazujejo tudi s teleskopom James Webb. Sodelovala je pri izdelavi ene izmed njegovih štirih kamer, ki snemajo dragocen material za raziskovanje zgodnjega obdobja nastanka vesolja. Svoje delo bo še vedno opravljal vesoljski teleskop Hubble; na samotni misiji v vesolju je že več kot 30 let in še vedno ni za staro šaro:« Niti približno. Vesoljski teleskop James Webb namreč deluje po načelu infrardeče svetlobe, to pomeni, da se teleskopa dopolnjujeta. Hubble še vedno deluje, četudi ne vse tako dobro kot nekoč, vendarle se mu poznajo leta. Bomo pa kmalu poslali v vesolje novo visoko tehnološko raziskovalno telo. Takšne teleskope načrtujemo 20, 30 let, preden pride do izstrelitve.«

Velika gneča v neposredni okolici Zemlje

Na vrhu verige financiranja naprednih tehnologij je vojaška industrija. Astronomi dobijo veliko opreme prav od vojske, veliko teleskopov je torej tako rekoč iz druge roke. Dobijo jo, ko je za vojsko zastarela, za astronome pa še vedno vrhunska. »Če bi te raziskave (vojska, op. a.) prosto delili, kot jih delimo raziskovalci, bi bilo prelomnih dosežkov še več«, pove sogovornica. Poleg tega je zaskrbljena zaradi intenzivnega onesnaževanja neposredne vesoljske soseščine našega planeta: «Gre za satelite, ki so razmeroma blizu Zemlje in krožijo okoli nje. Če smo astronomi poslali v vesolje, 1, 2, 3 teleskope, je tam zdaj več tisoč satelitov. Vse skupaj pa ni zakonsko regulirano. Tudi za astronomijo stvari niso v redu, saj sateliti motijo opazovanja. Morda nam bo to tudi preprečilo, da bi poslali v vesolje kakšno tehnologijo, ki jo bomo krvavo potrebovali.«

Osupljivost pojavov, radovednost javnosti in vloga komuniciranja znanosti

Po izjemnih fotografijah, ki jih je posnel teleskop Hubble, se je javnost začela bolj zanimati za vesolje in za odkritja povezana z njim. Zmogljivost teleskopa J. Webba je še neprimerno večja in raziskovalci si od njega obetajo še več. Pomembno je, da znanost svoja odkritja predstavi javnosti, zato dr. Bradač ni odveč odgovarjati tudi na laična novinarska vprašanja. Ljudi bi namreč moralo zanimati tudi njihovo širše življenjsko okolje, zavedati bi se morali pomena napredka in razvoja.

Ne glede na vsa dognanja, je vesolje še vedno velika uganka. Povezano je z osupljivimi doživljanji in spoznanji:« Dobesedno gledamo zgodovino vesolja, tako kot gledamo kakšna stara pisma. Če ti dokumenti potujejo dolgo do nas in jih odkrijemo šele zdaj, lahko ugotovimo, kaj se je dogajalo v preteklosti. Astronomi ugotavljamo, da svetloba sicer potuje zelo hitro in vendar z neko končno hitrostjo, in da vidimo v zgodovino vesolja. Če pogledamo sonce (nikoli brez zaščite), ga vidimo takšnega, kot je bilo pred osmimi minutami; od sonca do nas namreč svetloba potrebuje osem minut. Če pogledamo nam najbližjo zvezdo, ki ni sonce, jo vidimo takšno, kot je bila pred štirimi leti, nam najbližjo veliko galaksijo pa vidimo takšno, kot je bila pred 2,5 milijona let. Toliko časa je namreč potrebovala, da je prišla do nas. Dlje ko gledamo v vesolje, bolj mlado je to vesolje, dlje v zgodovino gledamo.«

Vabljeni, da poslušate pogovor z dr. Marušo Bradač S KLIKOM NA TO POVEZAVO.

Še daljši pogovor s še več zanimivostmi bomo na Radiu Maribor objavili v torek, 16. januarja, v oddaji Poglobljeno, ob 20-ih.