V Mestnem gledališču Ptuj bo ob 19-ih 30 premiera predstave Frančišek. Režiral jo je Jernej Lorenci, skupaj z Maticem Starino tudi soavtor priredbe po motivih romana Božji ubožec Nikosa Kazantzakisa v prevodu Jaroslava Novaka. Sodelujejo med drugimi kostumografinja Belinda Radulović, scenograf Branko Hojnik in avtor glasbe Branko Rožman. Predstava traja tri ure in ima en odmor, izplavala pa je kot odziv na današnji čas, pravi režiser, katerega namen je bil z lika svetega Frančiška odstraniti nanos zgodovine in ideologije.

Frančišek Asiški je velik religiozni, mitološki, zgodovinski in umetniški lik, režiser pa je skušal v njem odkriti predvsem človeka, Frančiška. Igralec Janez Škof pravi o njem, da se je počutil kot ljubljenec stvarstva in je zato to stvarstvo ljubil:«O njegovem nauku ne moremo govoriti, ker ga ni. Njegov nauk je njegovo življenje. To pa je v principu samo totalna odprtost do vsega, kar ni sodba ali sojenje sveta in stvari, ljudi in bitij. Gre za obsedenost s stvarmi, z bitji in s svetom, predvsem pa za ljubezen do njih.«

Ljubezen kot norost

Janez Škof Kazantzakisevega Frančiška primerja s slovenskim pesnikom Juretom Detelo, ki je iz velikega spoštovanja do vsega živega, ni jedel žive tvarine, niti ni hodil, ker ni želel treti življenja na tleh, pod svojimi nogami. Bil je hiperinteligenten, razsoden človek, ki pa je umrl zaradi oslabljenosti, razloži Janez Škof in še pravi, da bi lahko tako Detelov kot Frančiškov odnos do sveta nekateri opisali kot norost.
Jernej Lorenci vidi v Frančišku zaradi njegove povezanosti z naravo prvega ekologa, predvsem pa človeka, ki je želel spreminjati svet tako, da je najprej spremenil sebe:«Pri njem ni ločnice med teorijo in prakso, pri njem je to eno in isto, sploh ne obstaja. To ni ta salonski kavč-humanizem, ki se ga grem tudi jaz, to ni lažno teoretsko sočutje, ki se ga grem tudi jaz. Ta ločnica ne obstaja, misel je že dejanje, akcija!«

Ljubezen in uboštvo kot upor

Ob Janezu Škofu o Frančišku pripoveduje igralka Tamara Avguštin. V pripovedi ne obideta Klarine zgodbe. Med poslušalci Frančiškovih pridig v začetku 13. stoletja je bila namreč tudi Klara iz plemiške družine v Assisiju, ki je iz Frančiškovih rok sprejela spokorniško redovniško obleko. Takrat je bil to znak velikega upora, pravi Tamara Avguštin, Klara (kasneje sv. Klara, ki je s Frančiškom Asiškim ustanovila cerkveni red Klarise) je namreč izstopila iz predvidene vloge žene in matere:« Ona je prva, ki se je dala v samostan, ki je zahtevala, da bi bila nekaj drugega, ne to, kar mora biti.«

Odločitev za dobro

Nič ni samoumevno, zatrjuje režiser, in človeška narava je krvava, zato se je treba tudi za dobro boriti. Frančišek je deloval preventivno, po svoji odločitvi. Lorenci jo postavlja v kontekst njegove čistosti, ki je veliko več od spolne vzdržnosti, gre namreč za odločitev, kam usmeriti energijo in voljo, za čistost misli.

Sveti Frančišek je videl je onkraj materialnega, ni hotel moči in oblasti, so pa ju v njegovem imenu zlorabljali. Ponudil je način, kako je mogoče spremeniti sebe in lasten odnos do drugih, zato je to predstava, ki prihaja ob pravem času. Traja tri ure in ima en odmor, začela se bo ob 19-ih 30.