Svet lahko spoznavamo kot običajni turisti, lahko pa si izberemo tudi kak drugačen izziv. 62-letna Diane Skokan iz ZDA se je pridružila skupnosti na platformi Workaway, ki deluje po načelu »iščem storitev-ponujam veščine«, in to po vsem svetu. In tako je v zameno za hrano in streho nad glavo naša sogovornica že v 55-ih državah čuvala otroke in domače živali, obnavljala hiše, vrtnarila, obirala kavo, poučevala angleščino in še kaj. Seznam storitev in izkušenj, ki si jih ljudje izmenjajo, je tako rekoč neskončen.

Diane Skokan prihaja iz Georgie v ZDA. Njeno delovno mesto je odnesla epidemija covida, nje osebno pa to ni spodneslo. V začetku leta 2020 je prodala hišo, pozneje še avto in se je podala najprej v Mehiko, sledila je Kolumbija, potem pa še približno petdeset drugih držav. Njen cilj je na tak način obiskati in doživeti stotnijo držav. Na seznamu je bila tudi Slovenija. Tu in v Romuniji, kjer je pazila na šestnajst rotvajlerjev, bi se najlažje ustalila, pravi; ti kraji jo najbolj spominjajo na Wisconsin, kjer je odraščala.

Ni pa imela povsod dobrih izkušenj. Zelo jo je na primer razočaral Izrael:«Ravno ko sem kupila vozovnico za Tel Aviv, je družina, ki naj bi me gostila, nehala komunicirati z menoj, in moja pot tja se je spremenila v zelo drag dopust. Tel Aviv je namreč najdražje mesto na svetu, Izrael pa je tudi nasploh zelo drag. Ker je imela nizkocenovna letalska družba takrat neke popuste, sem za 6 evrov nato letela na Ciper in v Jordanijo, v Izraelu pa sem doživela tudi zelo arogantne ljudi. In ker se pri njih javni prevoz v soboto, na sabat, ustavi, na letališče nisem mogla drugače kot s taksijem po oderuški ceni. Obiskala sem tudi Palestino, ki pa se od Izraela razlikuje kot dan od noči – tam so bili ljudje silno prijazni. Ko pa sem iz Egipta vstopala v Izrael, so me policisti cele ure zasliševali: zakaj potujem kot ženska, ki ne zna hebrejsko, sama, brez družbe in družine; večkrat so mi preiskali prtljago, me spraševali, katere moške sem srečala in kakšna darila so mi ti dali; obtoževali so me, da sem kurirka nekoga, in mi v postni list vnesli zaznamek.«

V nekaterih islamskih državah je bilo težko v času praznika ramadana, pove popotnica. Čez dan ni bilo mogoče kupiti hrane, saj so prodajalci s tržnic odšli domov, restavracije pa so bile zaprte. Za človeka, ki potuje sam, torej veliko izzivov. Kako pomembno pa se ji zdi, da srečuje ljudi, ki jim lahko zaupa, na katere se lahko zanese? » Naredim vse, da preprečim osamljenost, pravi Diane. Že prej sem potovala in se naučila, kako se izogniti depresiji in osamljenosti. Način potovanja po načelu skupnosti Workaway je dober, ker veš, kam greš, povežeš se z družino, pri kateri živiš, in z drugimi ljudmi te skupnosti, ki jih srečuješ na poti. V hostlih spim v skupnih spalnicah. Ljudem v ZDA se zdi to čudno, sprašujejo me po zdravi pameti. Pa jim razložim, da je tvoj del spalnice v hostlu svet prostor, imaš svojo omarico s ključavnico, svojo posteljo, vse, kar drugi spoštujejo kot tvoj zasebni prostor, saj se ljudje v hostlih povežejo s teboj«, razloži Diane.

Medtem, ko nastaja ta članek, je Diane v San Marinu, pred tem je bila na Madžarskem, kamor je odpotovala iz Vitomarcev v Slovenskih goricah, kjer je skrbela za psa, tri mačke, želvi, nekaj zlatih ribic in tri morske prašičke, medtem ko so bili njihovi lastniki na dopustu.

Živi iz 33-litrskega nahrbtnika, zato ne kupuje spominkov. Da bi se spominjala, fotografira, fotografije pa objavlja na družbenih omrežjih in na You Tube-u, kjer ima svoj kanal z naslovom Diane's detours, v prostem prevodu Dianini obvozi ali stranpoti. Po njih se podaja v osrčja novih doživetij in kar je najpomembneje, svoje odločitve ne obžaluje.

Še več zanimivosti vam je na voljo v posnetku. Treba je le klikniti.