Ob svetovnem dnevu učiteljev so nedavno v Ljubljani podelili najvišje državne nagrade na področju šolstva. Nekaj nagrad je šlo tudi na štajerski konec. Nagrado za življenjsko delo v osnovnem šolstvu je prejela učiteljica tehnike in fizike Dragica Pešaković, ki v pouk Osnovne šole Destrnik - Trnovska vas vnaša nove metode, strategije in oblike poučevanja. Dragica Pešaković je tudi sogovornica v tokratnem podcastu Zorni kot.

Učiteljica je že 41 let

"Nagrada mi pomeni zelo veliko. To ni nagrada samo zame, ampak za celotno šolo, za moje sodelavce in seveda tudi za vodstvo šole, ki mi je omogočilo, da sem sodelovala na vseh področjih, projektih..." Učiteljica je že 41 let. Zakaj se je odločila za učiteljski poklic? "Nekako sem si želela, da bi po šoli nadaljevala z gradbeništvom, ampak ker je oče sam gradbenik, me je usmeril v drugo smer, češ da ta smer ni za ženske. Tako da sem po končani gimnaziji iskala izzive v tehniki; vpisala sem študijski program fizika in tehnika. V osnovi sem tako učiteljica tehnike in fizike."

Lani bi se lahko upokojila, vendar se je odločila ostati. "Ker sodelujem z zavodom za šolstvo pri prenovi učnih načrtov, sem se odločila še podaljšati za leto ali dve, bomo videli." Gotovo pa je potrebno, da je človek oziroma učitelj dovolj "fit" oziroma zdrav; da mu zdravje torej omogoča, da je še lahko v razredu? "Res je. Bom rekla tako: delo z mladimi me pomlajuje, da mi ogromno energije in počutim se dovolj sposobno, da lahko to delo tudi opravljam."

"Fizika in tehnika se med seboj dopolnjujeta"

Kot omenjeno, je sogovornica učiteljica fizike in tehnike. "Oba predmeta sta mi ljuba. Dopolnjujeta se eden z drugim. Brez fizike ni tehnike in obratno. Vemo, da je fizika težak predmet, in skušam vse zakonitosti, ki veljajo pri tehniki, prenesti tudi v pouk fizike. Fiziko torej skušam narediti bolj priljubljen predmet z novimi metodami pouka."

Leta 2014 je doktorirala na Fakulteti za naravoslovje in matematiko v Mariboru in pridobila znanstveni naslov doktorica znanosti s področja tehnike – izobraževanje. Pohvalno torej, da se je odločila kasneje še toliko truda vložiti v študij. "Vse dolgoletne izkušnje sem združila v doktorski dizertaciji, kjer je poudarek predvsem na preverjanju spretnosti učencev."

Obdobje koronavirusa je naredilo svoje

Ob tem poudarja, da posebno pozornost posveča in posvečajo na šoli tudi razvijanju socialnih veščin. Opažajo namreč, da je obdobje koronavirusa naredilo svoje. "Zaradi tega obdobja opažamo na tem področju pri učencih velik primanjkljaj. Opažamo, da učenci neradi sodelujejo z drugimi učenci. Recimo, ko se razdelimo v skupine, je vedno več tistih učencev, ki želijo delati sami. In je prav, da zato delamo na razvoju teh veščin. Obdobje koronavirusa je torej pustilo posledice na medsebojnih odnosih. Manj je sodelovanja recimo."

Sicer pa je v ospredju njenega poučevanja učenec. Kaj to pomeni? "Vsak učitelj mora zelo dobro poznati svoje učence. Imam srečo, da dobro poznam tudi družine učencev, tudi njihove stare starše recimo. Gotovo so to prednosti poučevanja na manjši, podeželski šoli. V razredu je manj učencev, kar je tudi prednost. Pri učencu pa mi je najbolj pomemben napredek. Torej ne toliko zaključna ocena, ampak napredek, ki ga je naredil skozi šolsko leto."

Sicer pa, dodaja, ima z učenci lepe in pristne odnose, včasih jo seveda tudi razjezijo. "Vsak učenec nosi v sebi potencial energije. Kako jo bodo učenci sprostili ali preoblikovali, pa je odvisno tudi od nas, učiteljev." Veliko se tudi nasmejijo v razredu. Kakšne pa ima izkušnje s starši in zakaj po njenem primanjkuje učiteljev? Celotnemu pogovoru lahko prisluhnete na spodnji povezavi: