Peter Svetina je svoj šestletni mandat varuha človekovih pravic nastopil leta 2019. V Mariboru je bil nazadnje pred dvema letoma. Tudi med svojim tokratnim obiskom si je vzel čas za Radio Maribor in bil gost oddaje Radijska tribuna. Z njim smo se med drugim pogovarjali o tem, s kakšnimi težavami so se obrnili nanj Mariborčani, o trenutnem stanju človekovih pravic v državi in njegovih bistvenih ugotovitvah po polovici svojega mandata.

Gospod Svetina, tudi tokrat ste na obisku v Mariboru opravili pogovore s številnimi Mariborčani. Kakšen je bil odziv?
"Kot po navadi je bil velik odziv, zato razmišljamo, da bi letos ponovili obisk. Opravili smo 21 pogovorov. Vesel sem, da je prišlo do takšnega odziva."

S kakšnimi težavami so se Mariborčani obrnili na vas?

"Zanimivo je to oziroma sem vesel, da se je v času od začetka delovanja varuha človekovih pravic spremenilo to, da je v Mariboru med izpostavljenimi temami manj tematik s področja stanovanjske in socialne problematike, revščine. Več pa je 'klasičnih' težav, ki so enake v vseh občinah, to je poslovanje z državnimi organi, kjer ljudje opozarjajo na njihovo neodzivnost in aroganco."

Kako lahko pri tem pomaga oziroma ukrepa varuh?

"Mi pozovemo organe, da redno in resno odgovarjajo državljanom. Največkrat potem, ko mi interveniramo, ljudje tudi dobijo želene odgovore in odločbe. Kar pa se mi ne zdi prav - žalostno je, da da mora varuh poseči in opozoriti, da je dolžnost državnih organov oziroma javne uprave, da odgovarja prebivalcem."

Med temami, ki so jih izpostavili Mariborčani v pogovorih z vami, je bila tudi invalidska problematika.

"Tako je. Šlo je za dolgotrajno oziroma odsotno odgovarjanje centrov za socialno delo, neizdajanje odločb, čakanje na odgovore tudi pet mesecev... Društvo gluhih in naglušnih Podravja Maribor je denimo opozorilo na problematiko tega dela prebivalstva ne samo v Mariboru, ampak v celotni Sloveniji."

Med obiskom v Mariboru ste še posebej opozorili na dolgotrajen odziv institucij, njihov aroganten odnos.

"To je zelo velik problem, ki ga vedno znova zaznavamo, in sicer ne samo v Mariboru, ampak povsod po Sloveniji. Opozarjamo na to, da se državne institucije centralizirajo, da se umikajo od prebivalstva, s tem skušajo doseči nedotakljivost, na kar pa mi ne pristanemo. Opozarjamo na to, da se posamezne institucije, kot so finančna uprava, centri za socialno delo umikajo v urbana naselja, medtem ko jih na podeželskem območju ni. Ljudje enostavno ne morejo uveljavljati svojih pravic."

Mariborčani pa so se na vas obrnili tudi zaradi medsosedskih sporov.

»To je ena izmed zimzelenih tem, vendar moramo vedno znova poudarjati, da gre za zadevo, kjer varuh nima pristojnosti. Pogosto se obrne na nas tudi kdo, ki je pravnomočno obsojen in zatrjuje, da je nedolžen in želi, da mi revidiramo sodbo sodišča. Tega mi ne moremo storiti, varuh teh pooblastil nima. Kar se tiče medsosedskih odnosov - gre za zadevo med dvema zasebnikoma in tukaj lahko pomaga pogovor, toleranca drug do drugega; varuh tukaj ne more poseči, lahko zgolj prisluhne po človeški plati."

Kot ste dejali v izjavi za medije v Mariboru, se vas takšne zgodbe najbolj dotaknejo - zgodba človeka, ki mu ne morete pomagati, lahko samo prisluhnete in se pogovarjate z njim.

"Dotakne se me zato, ker ljudje dejansko imajo velik problem, ki ga ne znajo in ne morejo sami rešiti. Težko je, ker vidiš, da ljudje trpijo, pa si ne morejo pomagati. Lahko se zadeva reši samo tako, da se zgladijo odnosi med ljudmi, tukaj varuh ne more ukrepati."

Kaj opažate pri svojem delu, kakšni so sicer medčloveški odnosi v Sloveniji?

»Občutek imam, opažam pa tudi pri svojem delu, da so se odnosi poslabšali. Čeprav si radi povemo, da smo čuteči, razumevajoči, da smo vključujoči, pa smo se oddaljli; tudi čas epidemije je pokazal, da je vsak mislil le nase, niti ne na svoje bližnje, kaj šele na sosede ali ranljive skupine."

V kakšnem smislu, da misli vsak le nase?

"Vsak je izpostavljal svojo osebno težavo, kjer pa niti ni šlo za pravico, ampak neki čustveni moment, občutenje, ki ga človek ima, in je zaradi tega pripravljen zoperstaviti tako svoje najbližje, svojo družino, kot tudi ostalo okolje. Recimo, naj omenim nošenje mask, ker gre za eno od aktualnih tem v času epidemije: ko smo gostovali po šolah, so mi učiteljice povedale, da nekateri otroci prihajajo v šolo travmirani, ker jim starši ne dovolijo nositi mask. In otroci so zjutraj ob prihodu v šolo najprej šli v tajništvo in prosili za maske. Šlo je za stiske otrok - in tak starš v tistem trenutku ni pomislil niti na svojega otroka, kaj šele na koga drugega.
To je le en primer. Srečujemo civilne iniciative, ki se pojavljajo proti gradnji domov za starejše, proti nastanitvi invalidnih skupin v njihovem okolju,... Vsi radi povemo, da ja, smo za to, samo 'ne pri meni in v mojem okolju'. Veliko je neracionalnih izgovorov, ampak se s tem kaže netolerantnost ne samo do 'drugačnih', ampak na splošno do drugih ljudi."

Celotnemu pogovoru prisluhnite na povezavi: