Tokratni podcast Zorni kot smo posneli v prostorih župnije Grosuplje, naš sogovornik je pa je bil vodja, zastopnik te župnije Martin Golob, eden najbolj znanih duhovnikov v Sloveniji ta hip. Je katoliški duhovnik mlajše generacije, ki tudi preko spleta in družabnih omrežij nagovarja mlajše in starejše vernike ter številne sledilce, njegova knjiga Na spletni prižnici pa je prodajna uspešnica. Z njim je tekla beseda o poklicu duhovnika, njegovem vsakdanu, o tem, da je razmišljal, da bi postal novinar, o mobitelih v cerkvi, o zanimanju med ljudmi za spoved, delu z mladimi, o tem, ali biti veren tabu in še čem.

"Srečujem se takšnimi in drugačnimi zgodbami, z lepimi in težjimi"

Ko sem se pripeljala v župnišče Grosuplje ob pol devetih zjutraj, me je Martin Golob pričakal dobre volje in nasmejan, kot smo ga vajeni in me pospremil v svojo pisarno. "Vstal sem danes že pred peto. Bral sem knjigo, ob šestih sva z g. kaplanom imela molitev v cerkvi, ob sedmih mašo in po njej verouk in zdaj sva tukaj." Njegovi urniki so polni. "Ali so ljudje na vratih, ali imam delo tukaj v pisarni. Urnik si tako naredim, da hitro mine. V brezdelju ne znam biti, ker sem sicer potem malo nervozen. Si pa vzamem kdaj čas zase, za nekaj ur, grem kam hodit, da se srečam s samim seboj. Takrat tudi premlevam, kar med srečanji z ljudmi slišim. To je čas, ko sebi prisluhnem. Srečujem se takšnimi in drugačnimi zgodbami. Z lepimi in težjimi. Človeka pretresejo, ranijo, neseš s seboj njihove stiske. Zato moram biti odgovoren do svojega življenja v smislu, da najdem čas za odmor in počitek." Prav zato, ker se veliko razdaja za ljudi, je pomembno, da si zna napolniti svoje baterije. "Ni pa mi težko, rad počnem, kar počnem. Ljudje prinesejo s seboj tudi veliko dobrega in toplega s seboj. Če ne bi živel, kot živim, pa bi mi bil dolgčas in ne vem, če bi bil srečen."

K večnemu počitku je pospremil Saša Hribarja

Martin Golob je duhovnik, ki je pred dnevi na pokopališču v Grosupljem k večnemu počitku pospremil našega pokojnega kolega radijca, sodelavca na RTV Slovenija, Saša Hribarja. "Z njim sva se poznala, k večnemu počitku sem pospremil tudi njegovega očeta. Žal mi je, da se s Hribarjem nisva večkrat srečala v živo. Želel sem si tudi, da bi šel poslušat oddajo Radio Ga ga v živo v studio. Radio Ga ga sem kar redno spremljal. Uživam v satiri in humorju. Rad se pohecam in smejem. No, njegova življenjska sopotnica je prišla k meni, da bi bil cerkveni obred. Slovo od njega je bilo lepo in nekaj posebnega. Tudi žalostno - vsako slovo od človeka je izguba."

Rad sicer posluša radio? "Rad ga poslušam. V kuhinji imamo prižgan Radio Ognjišče, sicer pa rad poslušam Val 202; informativni program, pogovore, podcaste,.."

"Zanimajo me zgodbe ljudi, oziroma zgodbe, ki se zgodijo iz življenja z ljudmi"

Nekoč je razmišljal tudi o novinarskem poklicu, a ga je nato poneslo v drugo smer. "Tudi novinarji se ukvarjate z ljudmi, iščete resnico, radi imate zgodbe,... Z vsem tem se srečujem v duhovniškem poklicu. Skušam oznanjati resnico, iskati dobro v ljudeh,.. Zanimajo me zgodbe ljudi, oziroma zgodbe, ki se zgodijo iz življenja z ljudmi. Pot me je vodila tako, ja, da sem duhovnik in v tem sem srečen in sem se našel v tem."

Pomembna vzporednica med novinarskim in duhovniškim poklicem je prav poslušati in - slišati. "Poslušati in slišati je zelo pomembno, včasih celo bolj kot govoriti. Sploh v kakšnih težkih situacijah v življenju. Sem pa se poslušati in slišati naučil pri Zvezi prijateljev mladine, kjer sem delal kot prostovoljec pri TOM telefonu. Da ne samo poslušaš, ampak znaš med vrsticami prebrati. Sicer pa gre za srčno kulturo. Nekdo, ki ima nekoga rad, mu rad prisluhne, ga sliši. Nekdo, ki ima steno, pa samo posluša in težje sliši. Sam se trudim, da slišim ljudi. To je za duhovnika zelo pomembno."

Maš v živo preko spleta ne prakticira več

Martin Golob je sicer velik del medijskega sveta v Sloveniji - redno objavlja vloge, daje veliko intervjujev, piše,... Njegova širša prepoznavnost se je začela tako, da je v času epidemije koronavirusa začel v živo predvajati maše preko spleta. "Tega sicer ne prakticiram več in ne razmišljam več o tem. Mislim, da je bolje, da se srečujemo v živo v sami cerkvi. Vabim torej ljudi v cerkev. Tistih v naši župniji, ki ne morejo priti cerkev, pa obiščem na domu." Je pa zelo dejaven na družabnih omrežjih. "Facebook, Instagram,... Z mladino sem v stiku prek Snapchata. Ugotovil sem, da je Snapchat praktičen, na tak način denimo 'zberem skupaj' ministrante."

Ob tem poudarja, da uči mlade, da naj 'pazijo' s telefoni oziroma da jih ne uporabljajo prekomerno. "O tem se veliko pogovarjam z mladimi." Kako pa je z uporabo telefonov v cerkvi? "Če je recimo kolega duhovnik imel mašo in sem koga videl z mobitelom, sem ga opozoril, da ne spada v cerkev. Med svojimi mašami pa nikoli ne opozarjam na uporabo telefonov, niti ni potrebe. Se mi zdi, da ljudje to spoštujejo - da mobiteli ne spadajo v cerkev."

"Za spoved je še vedno veliko zanimanje"

Zakaj je tako uspešen, prepoznaven, kaj on meni? "Očitno je bila božja volja takšna. Odzval sem se povabilu vsakega klica, ki sem ga dobil s strani medijev, nisem se bal pristopiti k sodelovanju. Tako je rasla prepoznavnost. Koraki so bili spontani, nikoli nisem delal nič na silo ali načrtoval, da bom prepoznaven. Šel sem s tokom naprej in sledil navdihu. Na tej poti sem spoznal veliko zanimivih ljudi, se tudi kaj naučil od njih. Vedno pa sem zavedam, kaj je moje poslanstvo in to je, da sem župnik. To je moja prva naloga in tega se držim."

Kateri del njegovega poklica vam je najbolj všeč? "Kosilo," se pošali. "Rad blagoslavljam, imam krste, poroke,... V bistvu vsi obredi, ki jih izvajam, so mi zelo všeč. Rad sem z otroki in mladino. Najmanj rad sem v pisarni oziroma delam birokratsko delo. Ampak tudi to moram delati iz ljubezni do bližnjega. Sicer pa mi nobena stvar v duhovniškem poklicu ni težka."

Koliko zanimanja je za spoved dandanes? "Je zanimanje. Med mašami vedno kdo pride tudi v spovednico. Tudi sam hodim k spovedi."

Je v Sloveniji biti veren tabu? "Ne bi rekel. Ne bi pa si želel, da bi se ljudje svoje vere sramovali ali jo skrivali za zidovi svojih sob. Biti veren je del človeka, vero je treba živeti; na ulici, v trgovini. Vera ni neka vzporedna zadeva, ampak je del mojega življenja. Vera gradi človeka. Živeti iz vere pomeni odločati se po veri, razmišljati po veri, moliti,.."

Celotnemu pogovoru lahko prisluhnete na spodnji povezavi: