Sogovornik v tokratni ediciji podcasta Zorni kot je Goran Šrok – Gogi iz Maribora, ki je spregovoril o svoji izkušnji brezdomstva in alkoholizmu, ki ga je pahnil v to. Danes sicer ni več brezdomec, je trezen, živi v neprofitnem stanovanju in živi zgledno. Svojo življenjsko zgodbo 57-letni Gogi, ki je zaradi izgube obeh nog na invalidskem vozičku, pripoveduje brez zadržkov, iskreno in tudi duhovito, ob tem pa navrže kar nekaj modrosti. Gogi je tudi eden izmed mariborskih prodajalcev časopisa za brezdomstvo Kralji ulice, ki je nedavno slavil izdajo dvestote številke.

"Z vsemi ljudmi moraš biti malo psihologa"

​​​​​Z Goranom Šrokom - Gogijem sva pogovor začela v sedanjosti, pri tem, kar zdaj počne, in to navse rad: prodaja časopis za brezdomstvo Kralji ulice. Kot pravi, ga prodaja - z manjšimi presledki - že 17 let. "Je dobra služba. Delovni čas si izbereš sam in zaslužek je lep. V bistvu je enako, kot da bi beračil, ampak na lepši, bolj kulturni način; prodajam časopis, s katerim širim promocijo organizacije Kralji ulice, sam časopis,... Moje prodajno mesto je v bližini UKC Maribor. Mesečno imam okrog sto stalnih strank, ki kupijo časopis. En izvod stane dva evra, en evro gre organizaciji Kralji ulice, en evro pa meni kot prodajalcu."

Kako pristopi do ljudi in kako se ljudje odzivajo nanj, ko prodaja časopis? "Različno. Pozdravim jih, podam kompliment, prebijem led z lepo besedo, jih nasmejim. Z vsemi moraš biti malo psihologa. Glede na to, da prodajam ob UKC Maribor, srečam veliko ljudi, ki gredo v bolnico in iz nje in so zamišljeni, zaskrbljeni. Če to opazim, ne rinem vanje." Naučil se je oceniti ljudi, vendar ne zgolj ob prodajanju časopisa, ampak že prej, kot brezdomec, izpostavi sogovornik.

Zaradi alkohola izgubil dvanajst služb

Goran Šrok se je rodil v Mariboru. Izučil se je za poklic monterja klimatskih naprav, imel službo. Družine si, zaradi svojih okoliščin, ni ustvaril - zavestno, pravi.

Kot pojasnjuje sogovornik, je kaj hitro v svoji mladosti že začel piti. "Nekoč je bilo na gradbiščih tako, da se je ogromno pilo. Če nisi pil, nisi bil ded. Takrat je bilo to moderno v teh službah. Danes ni več tako, delavci se preveč bojijo za svoje službe. Nekoč je bilo drugače na terenu. Sem šel v trgovino in prinesel več piv kot sendvičev." In kako je prišlo do tega, da je postal brezdomec? "Vse več sem pil. Izgubil sem dvanajst služb. Nekaj časa te delodajalci še tolerirajo, potem pa ne več. Prvo, kar sem pomislil, ko sem se zjutraj vstal, je bil alkohol. In počasi toneš. Nimaš več cilja. Ko postane alkohol gospodar tvojega življenja... Nisem bil več sposoben it v službo. Vsa ta prekletstva zelo dobro poznam, ker sem vse dal skozi - alkoholizem, drogo, tudi tablete. Najbolj alkoholizem.

Življenje na cesti in "streznitev" - izguba nog

"Živel sem v parku, na cesti,... Vsakih 14 dni ali tri tedne sem se šel preobleči na Karitas. Veste, koliko je klopi v Mariboru? Ni je klopi, na kateri ne bi sedel. Pozimi, poleti, v vseh vremenskih pogojih sem živel na cesti, na ulici. Pa... saj ko je tako mrzlo, se vstaneš ob štirih zjutraj, pa sem šel na železniško postajo, ali na avtobusno... Pa včasih so bili še bloki odklenjeni, pa garaže. Danes je težje. V glavnem, nekako da preživiš zimo. Pa saj preživiš. Največjo borbo imaš sam v sebi. Zato pa rabiš nekaj, alkohol, ker drugače bi se ti zmešalo."

Kot pravi, je bila zanj prelomnica izguba nog, in to obeh. Danes ni več brezdomec, že drugo leto živi v neprofitnem stanovanju v Mariboru. Prodaja časopis Kralji ulice,... Je zadovoljen. "Tukaj imam svoj mir," pravi. "Imam seveda obveznosti, ki jih prej nisem imel. V parku ni položnic, ni zdravniških pregledov, nič. Tam ni drugih problemov, kot kako boš prišel do vina in hrane. Se pohecam, da brezdomci so na dopustu. Ko sem bil brezdomec, sem vedno govoril, da sem na dopustu. Takrat nisem želel delati. Takrat sem bil zapit. Alkohol je bil moj gospodar. Pa, takšno življenje te 'povleče', družba, park. Brez obveznosti. Pod milim bogom cel dan nič obveznosti."

"Obžalujem, da sem začel pit. Nič rožnatega ni v pijančevanju"

Ko pogleda nazaj na svoje življenje, bi naredil kaj drugače, mu je za kaj žal? "Ja, nikoli ne bi začel pit. Sem pa preživel nekaj, kar marsikdo ne preživi oziroma sem preživel tako, da sem ostal 'normalen'. Drugim, mladim, bi svetoval, naj ne pijejo alkohola, tudi cigaret naj ne kadijo. Tudi cigarete so strup. Nič rožnatega ni v pijančevanju, razen takrat, ko si v 'rožicah'. Ko prideš k sebi, pa je drugače. Ko ugotoviš, koliko problemov si si nakopal. Ni vredno. Ko tako gledam nazaj, po parih mesecih, ko je blo jasno, kam to vodi, bi se moral obrniti in reči ne."

Ob tem poudarja: "Ni konec sveta, če ti nogo odrežejo. Preživiš. Lahko živiš s tem, ni se treba zapit. Žalost ni dobra. Za čem bi žaloval? Včasih me obide, kaj bi lahko spremenil. Bi lahko, pa nisem. Zdaj je prepozno. Naredim si tedenski ali mesečni plan, kaj bom naredil, in to je to. Nimam visokoletečih planov. Jaz sem svoje dosegel, stanovanje imam, prodajam časopis. Popraviti za nazaj ne morem, spremeniti. Kar sem naredil, sem. Kar zdaj počnem, pa počnem vse ok. Lepo počasi. Na hitro nič ne gre. Pridno, pa pozitivno razmišljam. Nobenega maščevanja. Kar je blo, se pozabil. Pot je pač, da se boriš. Težka je, ampak na koncu je pa zadovoljstvo."

Na spodnji povezavi prisluhnite celotnemu pogovoru, v katerem smo ga med drugim vprašali, ali je do njega oziroma njih brezdomcev kdaj pristopila lokalna politika; župani, podžupani? "Hm, da pomislim. Politiki so se nas izogibali. Edina, ki je pristopila, je bila županja Magdalena Tovornik."