Alenko Čurin Janžekovič je slovenska javnost zelo dobro poznala oziroma spoznala. Sploh v času, tik preden je marca odšla v Švico, kjer je poiskala pomoč pri samousmrtitvi, potem ko je zaradi neozdravljive bolezni trpela neopisljive bolečine. Njena zgodba je odmevala po celotni Sloveniji. Manj poznana pa je njena osebna zdravnica, družinska zdravnica iz Ormoža, Marta Tetičkovič Ranfl, ki je spremljala Čurinovo in njeno bolezen ter ji tudi napisala mnenje, ki ga je potrebovala za Švico. Javno je izrazila podporo pravici, da se vsak sam odloči, kdaj naj - ob hudi bolezni, kjer ni možnosti izboljšanja -, konča svoje življenje. Podpira tudi predlog zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, za katerega so pobudniki pred dnevi zbrali zakonsko potrebnih pet tisoč podpisov volivcev. Zdravnico Marto Tetičkovič Ranfl smo povabili pred mikrofon tokratnega podcasta Zorni kot.

Alenko Čurin Janžekovič in razvoj njene bolezni je Marta Tetičkovič Ranfl spremljala kot njena zdravnica 26 let. Njeno življenjsko zgodbo, ki jo je, sploh v času pred smrtjo delila z javnostjo, je torej spoznala zelo od blizu. "Alenko Čurin Janžekovič sem spoznala leta 1997, ko sem začela delati v splošni ambulanti v Ormožu. V času, ko sem jo sprejela, je že imela za seboj nekaj operacij, pripraviti pa jo je bilo treba še na nove. Sicer pa je to bila gospa, ki je zelo dobro vedela, kaj želi v življenju in kaj pričakuje od njega. Da torej želi živeti kvalitetno, našla je tudi življenjskega sopotnika, ob katerem je lahko živela kvalitetno in moram reči, da se je tudi zelo trudila pri svoji bolezni. Kar pomeni, da je bila aktivna na večih področjih, bila je ravnateljica, zborovodkinja, uživala je v plesu..."

"Poznamo več vrst bolečin, ne samo telesne"

Ko nanese pogovor o bolečinah, ki jih je Čurinova imela zaradi svoje bolezni, zdravnica pove, da je Čurinova v začetku jemala zgolj navadne analgetike, po potrebi, saj so začetne operacije omogočale, da je živela še dovolj kvalitetno. "Sčasoma so bolečine postajale vse močnejše. In dala je vedeti, da v primeru poslabšanja ne želi dodatnih (agresivnih) postopkov zdravljenja, govorimo o oživljanju in podobnem. Bila je internetno zelo vešča, poiskala je vse informacije in prišla z idejo, da v Švici obstaja ustanova Dignitas. Meni je to do takrat to bilo nepoznano. Ona se je tudi pozanimala, kaj vse potrebuje, da lahko odide tja. Napisati je morala osebno pismo o svojem življenju, o svojem stanju in kako ga doživlja. Od mene kot njene zdravnice pa se je pričakovalo, da spišem potek njene bolezni, diagnozi, zdravljenju, njenem tedanjem stanju ... Imeti je morala tudi izvid od psihiatra. Za dokument, ki sem ga spisala, sem potrebovala veliko časa, in zanj je bilo potem treba imeti tudi uradnega prevajalca."

In kakšni so pogoji, da gre takšno spisano mnenje zdravnika v Švici "skozi"? Kot pravi zdravnica Marta Tetičkovič Ranfl, mora imeti pacient neozdravljivo bolezen in jo kot takšno tudi doživljati: "In da ob tem pacient trpi. In bolečine niso samo telesne, so tudi duševne, duhovne,..." Kadar gre za bolečine, trpljenje, je (lahko) problem v subjektivnosti ocene stanja. Kaj naj bo merilo? "Merilo vsak doživlja po svoje. Tudi pri bolečini imamo lestvico za merjenje bolečine, ampak neka običajna bolečina je za nekoga neznosna, za drugega pa komaj zaznavna. In Alenka Čurin je morala v tistem svojem dopisu za Švico zelo natančno opisati svoje doživljanje bolečine."

Sicer pa, kot pravi sogovornica, so pri lajšanju bolečin kar uspešni. "Večji problem so zadeve, kot so občutek težkega dihanja, nezmožnost premikanja, nezmožnost hranjenja... Težko dihanje je nekaj, kar ljudi zelo vznemiri. Sicer pa je trpljenje ljudi vidno, tudi v očeh."

Podpira predlog Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja

Pobudniki predloga zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja so v teh dneh zbrali zakonsko zahtevanih pet tisoč podpisov volivcev in volivk, ki so potrebni za njegovo vložitev v parlamentarni postopek. "Podpiram zakon oziroma da ima človek svobodno voljo, da se odloči takrat, ko je njegovo življenje nepredstavljivo težko. Da torej sam odloči, kaj stori s svojim življenjem." Na njeno odločitev, da podpira zakon, je vplivala tudi zgodba Alenke Čurin Janžekovič. A ne samo njena; v svoji praksi se je namreč srečevala z veliko umirajočimi. "Ta zakon je priložnost, da spregovorimo o tej temi, ki se tiče vseh nas, in tudi o tem, kako še lahko pomagamo, da bo smrt prijazna in dostojna."

Ali je v predlaganem osnutku zakona dovolj varovalk pred zlorabami? Recimo da ne pride do zlorab ali pritiskov s strani svojcev, ki ne morejo skrbeti za bolnika? "V predlogu zakona piše, da se bo moral vsak, ki to želi, zavestno odločiti. Torej, to ne more biti dementna oseba, ampak moraš o tem razmišljati prej. Sicer pa ne bi smelo prihajati do zlorab - če bo treba napisati osebno pismo, če se vključijo osebni zdravnik, psihiater, komisija... Ampak vemo, da so zlorabe vedno možne."

Celotnemu pogovoru prisluhnite na spodnji povezavi: