Na novega leta dan mineva 200 let od rojstva največjega madžarskega pesnika Sándorja Petőfija.

Bil je Prešernov sodobnik, ki se je že kot dijak navdušil za literaturo in gledališče, svojo prvo pesem pa je objavil leta 1842. O njem vemo, da velja za največjega madžarskega lirika, da je sodeloval v revolucionarnem gibanju in leta 1849 v boju tudi umrl.

Manj znano je, da je Petőfi kratek del svojega življenja preživel tudi v Mariboru, še manj pa, da je tukaj nastala tudi ena njegovih pesmi. Kot pravi dr. Judit Zágorec-Csuka, direktorica Knjižnice – kulturnega centra Lendava in predavateljica na študijskem programu medjezikovnih študij – madžarščina Filozofske fakultete Univerze v Mariboru, se je pesnik v mestu ob Dravi mudil kot vojak. V Mariboru je v globokem domotožju in hrepenenju po domovini leta 1840 nastala tudi njegova pesem z naslovom: »Pri Dravi – Pri Marburgu / Pri Mariboru«

V tvoje hrumeče pene
stresem ta venček cvetov,
Drava! Naj potone v globine,
odloži ga na rečni breg,
ko prispe do moje domovine.

Čeprav bo cvetja kras
usahnil do takrat in ovenel,
iz cvetne čaše rajski vonj
nič več ne bo dehtel ...

In reci: takšno je po domovini
hrepeneče naročje moža,
ki ga je nevihta usode
zanesla daleč stran od nje.

In še v izvirniku:

A Dráván
Zúgó habjaidba szórom
E virágfüzért,
Dráva! Hajtsd alá, s a partra
Tedd, midőn hazámba ért.
Bárha dúlt lesz akkorára
Dísze s hervadott,
És özönnel kelyhe nem hint
Szerte éden-illatot.
S mondjad: ilyen a honáért
Lángoló kebel,
Melyet a sors zivatarja
Tőle messze sodra el.
Pesem je v slovenščino prevedla dr. Judit Zágorec-Csuka, za urejanje prevoda pa je poskrbela slovenistka in pisateljica Olga Paušič iz Lendave, sicer upokojena učiteljica slovenskega jezika.

Še letos naj bi v slovenskem prevodu izšlo petdeset Petőfijevih pesmi. Več in podrobneje pa v rubriki Poglej in povej …. prisluhnite ....