S Faribor Amiri sva se srečali v mariborski gledališki kavarni. Sproščenemu uvodnem klepetu in nedolžni, a ne nepomembni ugotovitvi, da je z gledišča srečanja – kavarne, sončnega vremena in mesta – pogled na svet vendarle lep, so sledila resna vprašanja. / Foto: Radio Maribor/Irena K. Cizerl
S Faribor Amiri sva se srečali v mariborski gledališki kavarni. Sproščenemu uvodnem klepetu in nedolžni, a ne nepomembni ugotovitvi, da je z gledišča srečanja – kavarne, sončnega vremena in mesta – pogled na svet vendarle lep, so sledila resna vprašanja. / Foto: Radio Maribor/Irena K. Cizerl

V Afganistanu so lani avgusta oblast prevzeli talibani. To je pomenilo dodatno zaostrene življenjske okoliščine za ženske. Ena izmed njih je 26-letna Farida Amiri, ki danes živi v Mariboru. Z njo smo se pogovarjali ob mednarodnem prazniku žensk.

Farida Amiri je mlada pravnica, ki je morala pobegniti iz Afganistana, ker je aktivistka in pripadnica preganjane manjšinske etnične skupnosti Hazara, ki jo talibani od nekdaj preganjajo, ker po njihovem prepričanju njeni pripadniki niso dovolj dobri muslimani. Živijo namreč liberalno – ženske se ne zakrivajo in starši otrokom omogočajo izobraževanje ne glede na spol. Farida je v domovini organizirala mirovniške akcije in se udeleževala pomembnih mednarodnih mirovniških srečanj. Njena družina je razseljena, iz varnostnih razlogov ne želi povedati kam.

Oči svetovne javnosti so trenutno usmerjene v vojno v Ukrajini, medtem pa je veliko trpljenja še vedno tudi drugod. Po določenem času to trpljenje postane nevidno, celo sprejemljivo. Farida Amiri:«Res je, pri tem pa ne pozabimo na vlogo medijev in na to, kako prispevajo k položaju in ga spreminjajo z načinom obravnavanja dogodkov. Zdaj, ko je pozornost usmerjena na Ukrajino, je to odlična priložnost za talibane, da nadaljujejo izvrševanje svojega načrta. Osredotočili so se na iskanje določenih posameznikov in pri tem uvedli hišne preiskave. S tem so pri ljudeh sprožili strah in negotovost, tudi duševno. Talibani zdaj, ko je v ospredju vojna v Ukrajini, delujejo neovirano.«

S sogovornico sva se sestali 9. marca, dan po mednarodnem dnevu žensk. Novinarska iztočnica je vsebovala negodovanje, ker se je resnično poslanstvo tega dne izgubilo med cvetjem in pralinami:«Osmi marec sem praznovala med ljubljanskimi srednješolci. Videla sem, da ženske v rokah držijo cvetje in pomislila, ali bodo ta dan zaznamovali tudi v Afganistanu. Zvečer sem izvedela, da je skupina Afganistank želela praznovati z darovanjem krvi. To je lepa humanitarna gesta, ki so jo talibani preprečili – med drugim z utemeljitvijo, da niso primerno oblečene. To ponovno dokazuje, kako je ta režim konzervativen in skrajen, da ne dovoli niti dejanja prijaznosti, humanitarnosti«, pove Farida in pritrdi, da ženskam tam grozijo prisilne poroke in onemogočanje izobraževanja.

Usoda ljudi, ki so morali pobegniti iz Ukrajine, jo spominja na njeno. Neprijetno ji je spremljati novice, zato je to omejila. Kljub temu ostaja čuječa, saj ima prijatelje tudi v Ukrajini, med drugimi prijateljico. Ta je, potem ko je morala zbežati iz Afganistana, zdaj je pristala v novi vojni.

Vabljeni k poslušanju daljšega pogovora: