V sklopu Festivala migrantskega filma, ki ima sedež v prestolnici, se bo mariborski del sporeda začel ob 20-ih v GT22. Pripravili bodo pogovor z mariborsko ustvarjalko Majo Malus Azhdari in predvajali njen kratki dokumentarni film Nadia v iranski šoli, ogledati pa si bo mogoče še švedski animirani film Slovo / De berde (o ločevanju družin zaradi restriktivne migracijske politike), francoski kratki dokumentarni film Težko / Dafa Metti (o raziskovanju migracij in dela v javnem prostoru), kratko dokumentarno koprodukcijo Ukradene ribe / Stolen fish (o tovarnah ribje moke v Gambiji, ki so le eden od prezrtih vzrokov migracij) in poljski kratki igrani film Onstran je dan / Dalej jest dzień ( o Pawlu, vozniku majhnega trajekta, ki v palestinskem beguncu Mohammadu končno najde sogovornika).

Za novičarstvom so (prezrte) zgodbe

Namen Festivala je osvetliti različne obraze migracij, azila in življenja beguncev. Tudi tokrat so v ospredju zgodbe tistih, ki so bili prisiljeni zapustiti svoj dom iz različnih razlogov – med drugim zaradi vojn, kršitev človekovih pravic, revščine in pohlepa korporacij. Vodja festivala Marina Uzelac v času, polnem lažnih novic in sovražnega govora, v festivalu vidi pomembno protiutež in pravi, da s programom osvetljujejo predvsem nasilne meje, še vedno obstoječe imperializme, zlorabo naravnih dobrin in migrantskih delavk in delavcev, osredotočajo se tudi na mladoletnike in mladoletnice, ki potujejo sami ali so družine zapustili na poti. Če se pri poročanju o migracijah in begunstvu zadovoljimo zgolj z novičarskimi podatki, ne izvemo resničnih ozadij. Eno med njimi je pomanjkanje hrane, o čemer npr. govori film Ukradene ribe (kitajske korporacije v Gambiji meljejo ribe in ribjo moko izvažajo v Evropo in na Kitajsko kot krmo, namenjeno industrijski živinoreji. Lokalnim prebivalcem tako jemljejo primarni vir prehrane, s prekomernim ribolovom pa izčrpavajo morski ekosistem.)

Nujno je treba obrniti perspektivo

Mariborčanka Maja Malus Azhdari je v sodelovanju s takrat sedemletno hčerko Nadio ustvarila dokumentarec Nadia v iranski šoli. Deklica je eno šolsko leto končala v Iranu, domovini svojega očeta, v mestu Esfahan, tretjem največjem mestu v državi. Z intimnostjo naveze mati-hči (in oče oziroma njegova domovina) je film postal univerzalen, z njim se zabrišejo meje med različnimi državami in kulturnimi ozadji, pravi avtorica. Film tudi pripoveduje o obrnjeni podobi tujstva. Maja Malus Azhdari: »Svet je vse bolj prepleten in ljudje živimo na različnih koncih sveta. Pomembno je osvetliti, da smo lahko tudi Slovenci kdaj in kje migranti. Zgodba Nadie v iranski šoli pripoveduje prav o tem, da vidimo, da niso samo tujci, ki prihajajo v Slovenijo migranti oz. tujci, ampak da smo lahko tudi Slovenci, ki živimo v drugi državi, tujci. To se mi zdi ključno.«

Slovenki v Iranu dobro sprejeti, kaj pa obratno

Evropejcem se zdi samoumevno, da nas povsod sprejmejo odprtih rok, a kaj dajemo v zameno? Maja Malus Azhdari tako govori o njihovi družinski izkušnji:«Mislim, da je to ta slovenska kulturna prtljaga, ki težko odpre vrata drugačnim. V tem filmu je mogoče videti tudi to, da se je morala Slovenka blazno truditi, da je bila sprejeta v drugačno okolje, tako kot se trudijo drugi tujci, da so sprejeti v slovensko okolje. Je pa razika, kako je družba odprta za prišleke. V primerjavi Slovenije z Iranom lahko rečem, da sva z Nadio kot Slovenki v Iranu blazno dobro sprejeti; pri mojem mož, Irancu v Sloveniji, pa začetki niso bili takšni, čeprav je po tolikih letih našel neko svojo sredino in se čuti sprejet.«

Najboljši je kebab

Danes 9-letna Nadia je izkusila težavnost vključevanja med vrstnike v Iranu, a je njena izkušnja spodbudna, verjame, da lahko sčasoma pridobiš prijatelje po vsem svetu. Zaznavala je razlike med navadami, med drugim to, da v Iranu pišejo v nasprotni smeri in da morajo dekleta po določeni starosti nositi naglavno ruto. Bi mogoče kaj preselila v Sovenijo?«Bi rekla, hrano. Ker si lahko tam v šolo prineseš svojo, to, kar ti je všeč. Ne bi pa prinesla iz Irana šolskih uniform. Tečno bi mi bilo vsak dan nositi enake stvari.« Na vprašanje ali bi se vrnila v Iran, pa odgovarja:«To bi bilo fajn, ker pogrešam sošolce in babico. Čisto vse v Iranu pogrešam in tudi najboljšo hrano, kebab.«

Še o festivalskem programu…

Četrtkov festivalski spored v GT 22 prinaša francoski dokumentarni film Izziv solidarnosti o mreži prostovoljcev, ki mlade begunce s ceste sprejemajo v svoje domove, v petek bo na sporedu film Etbeth! o tem, kako danes živijo vstajniki deset let po zlomu egiptovske revolucije. Zadnji dan mariborske izpostave festivala, 25. junija, pa bo na dvorišču Muzeja narodne osvoboditve zaznamovala projekcija filma Filmski obzornik 80 – Metka Meki Mariborčanke Nike Autor. Avtorica opiše gastarbajtersko izkušnjo svoje tete Metke v Nemčiji in njeno razumevanje težkega položaja sodobnih popotnikov.