Glavna vprašanja, ki si jih pri tem postavljamo, so, ali je gradnja sploh smiselna oziroma ali je mogoče vse te potrebe, ki jih imamo, zadovoljiti kako drugače in ali ob tem uporabljamo energetsko varčne, obnovljive, naravi prijazne materiale, ki so po možnosti pridobljeni lokalno. Tu se najpogosteje omenjata butana zemlja in les, pove arhitekt in publicist revije Outsider, Matevž Granda, in doda, da je "poleg teh je tukaj seveda še apno, apneni ometi, potem konoplja se vedno več uporablja v sonaravni gradnji, tudi kamen spet postaja zanimiv, opeka je tudi naravni materiali, čeprav je pač nekaj več energije potrebno pri pridelavi, se pravi pri produkciji opeke." Pri tem pove, da se trajnostni materiali v sodobni arhitekturi lahko uporabljajo na enake načine kot netrajnostni materiali. Žal pa je še vedno moč slišati zmotna prepričanja, kot je ta, da trajnostna arhitektura ali materiali pomenijo znižanje kakovosti bivalnega okolja ali pa potrebo po prilagajanju drugačnim pogojem, kot je na primer to, da je hiša manj topla. Kot eno od zmot navede, "da je trajnostna gradnja bistveno dražja. Tukaj je spet odvisno pač od načina gradnje kako se to implementira in kakšni načini gradnje se uporabljajo. Tretja zmota pa je mogoče to, da je trajnostna arhitektura »hobitska«, da se je ne da uporabljati na sodobni način z estetiko, kot jo pozna sodobna arhitektura kar spet ni res. Sodobna gradnja, trajnostna gradnja omogoča zelo različne arhitekturne izraze, estetike, ki pa so sodobne in nikakor ne kopija nekih zgodovinskih stvari, ki so na meji kiča."

Patrik Benedičič, arhitekt in sodelavec revije Outsider, kjer se ukvarja predvsem s temami, povezanimi z gradnjo z zemljo v arhitekturi doda, da so naravni materiali zelo prijetni za bivanje. "To so zadeve, ki jih je težko izmeriti, ampak kot ste v prostoru, obkroženi z naravnimi materiali, z lesom, z zemljo, imate čisto drugačen občutek. Glina na primer lahko zelo dobro uravnava vlago v prostoru in na ta način izboljša občutek ugodja. Les je na otip zelo topel in na tak način zelo prijeten."

Študentka arhitekture Pia Gerbec, ki se posebej posveča različnim sodobnim pristopom rabe lokalnih materialov v gradnji, pove, da v Sloveniji zanimanja za gradnjo s sonaravnimi materiali ne manjka, poudari pa, da je "v primerjavi z Evropo pri nas težava predvsem v nekih dragih certifikatih in dovoljenjih in zakonodajah, ki bi omogočile tovrstno gradnjo. Veliko bolj je zakomplicirano do dovoljenja za gradnjo takih objektov sploh priti v primerjavi z na primer z Avstrijo, kjer imajo to že veliko bolje vzpostavljeno in je zaradi tega tudi lažje izvedljivo. Drugi vidik pa je gotovo cenovna dostopnost, ker gre še zmeraj za relativno drage objekte in načine gradnje."

Na svetovni ravni gradbeništvo povzroči približno 40 % emisij ogljika. To pomeni, da bi lahko gradbeništvo in arhitektura pomembno vplivala na zmanjšanje emisij in posledic podnebnih sprememb. Benedičič pove, da lahko hitro pride do »green-washing-a«, kjer se poskuša s pojmi, kot so trajnostna in ekološka arhitektura opravičiti nekaj, kar mogoče ni trajnostno v pravem pomenu besede. "Trenutno se meri učinkovitost oziroma za trajnostnost, ekološkost arhitekture je trenutno zelo pomembna poraba energije. Važno je pa še nekaj drugega, namreč, če merimo samo porabo energije, dostikrat ne upoštevamo tega, koliko energije oziroma koliko ogljikovega dioksida stavba porabi preko celotnega življenjskega obdobja; koliko energije potrebujemo za izgradnjo, koliko energije porabi – to je tisto, kar merimo, in koliko energije je potrebno za razgradnjo in to vse bi morali upoštevati, če bi hoteli bolj merodajno govoriti o tem, kaj je trajnostno in kaj je ekološko." Na vprašanje, kaj je mogoče storiti, da bi ublažili vpliv ogljičnega odtisa gradnje Granda izpostavi obnovo že obstoječih zgradb, saj so obnove "tiste, ki dejansko znižujejo ogljični odtis. Vsaka novogradnja, pa naj bo še tako varčna, prispeva k ogljičnemu odtisu. Prenova pa ga lahko dejansko zmanjša. Imamo zgradbo, ki je ali slabo izolirana ali neuporabljena. Z njeno prenovo lahko aktiviramo nove površine in hkrati naredimo te prostore oz. ta objekt energetsko učinkovitejši. Seveda drugo, kar lahko storimo je izbira materialov, da so ti materiali materiali z nizkim ogljičnim odtisom, to pa so predvsem naravni materiali, ki po ciklusu končanja uporabe in med samo uporabo ne povzročajo bremena okolju."

V prihodnosti se nam torej zagotovo obetajo bolj trajnostne oz. sonaravne oblike gradnje, pri čemer bo pomembna tudi vzpostavitev zakonodajnih sistemov, ki bodo ta način gradnje naredile bolj dostopnega. Benedičič pa glede trendov v prihodnosti doda, da bo verjetno manj novogradenj in da se bo dalo večji poudarek na "prenavljanje obstoječih stavb in namesto enostanovanjskih stavb bomo verjetno bolj gradili večstanovanjske stavbe in raziskovali neke nove oblike sobivanja verjetno".

Tatjana Milovanović Radio Slovenija Internacional / Projekt Euranet Plus – boljše razumevanje Evrope # Euranetplus