Kljub izjemnemu potencialu sodelovalnega gospodarstva med državami članicami EU na tem področju še zmeraj obstajajo precejšnje razlike. V Sloveniji je to področje že nekaj let v polnem razmahu, vendar se tudi pri nas soočamo z regulatornimi izzivi. Ponudniki in uporabniki tradicionalnih storitev so se drug drugemu približali zahvaljujoč razvoju digitalne tehnologije.

V raziskavah se sodelovalno gospodarstvo kljub nekaterim opredeljenim razlikam povečini uporablja izmenično s pojmom delitvena ekonomija, pojasni Janja Hojnik s Pravne fakultete Univerze v Mariboru: ,,Pri delitveni ekonomiji je sicer bolj v ospredju delitev nekih sredstev, kar imaš ti, še daš v uporabo nekomu drugemu. Pri sodelovalnem gospodarstvu pa je v ospredju sodelovanje med nekima dvema skupinama. V osnovi pomembnih razlik ni, skupno jima je to, da gre za sodelovanje treh akterjev - tako vse te poslovne modele opredeljuje tudi EU komisija – na eni strani so ponudniki nekih dobrin, na drugi strani so njihovi uporabniki, vmes pa je neka platforma, ki jih povezuje, torej nek posrednik. Glavna težava pa je, da ta posrednik ne želi nekih pravnih zavez, v smislu zagotavljanja pravic delavcev, plačevanja davkov, varstva potrošnikov ipd.''

Že nekaj let je v Sloveniji prisotna potreba po evropskem pristopu k sodelovalnem gospodarstvu. Po besedah Hojnikove ima naša država podobno kot druge države članice EU podobne izzive pri tem: ''Tukaj se je pojavilo tudi nekaj najbolj vodilnih svetovnih platform in s tem regulativni izzivi, kako pristopiti k njim. Ker smo majhna država članica EU, imamo dodatne izzive, težje je vzpostaviti dialog, kar bi naši vladi in inšpekcijam pomagalo, npr. za davčne in druge namene, kot, če bi šlo za nemško vlado. Če k reševanju tega pristopijo Evropska komisija, Evropski parlament in Svet EU, je lažje dobiti sogovornike. Prej ko te velike multinacionalke vedo, da je zadeva resna, kar bi morda lahko povzročilo resne težave pri poslovanju na evropskem trgu, lažje je. Po drugi strani pa morajo institucije EU nenehno utemeljevati, zakaj so pristojne, da nekaj urejajo.''

Ob tem profesorica doda, da se ''države članice tem pristojnostim kljub temu ne odrečejo zlahka.'' Kot primer navede področje taksi služb, ki je po vsej Evropi regulirano celo na občinski ravni, ne zgolj nacionalni, in področje kratkoročnega oddajanja nepremičnin. Stroge zavezujoče evropske zakonodaje pa po njenih besedah tako še ni.

Med najbolj znanimi primeri platform sodelovalnega gospodarstva v svetovnem merilu sta Airbnb, kot platforma, ki povezuje tiste, ki imajo proste nepremičnine, ki jih potem kratkoročno oddajajo tistim, ki jih potrebujejo, in Uber, ki ponuja povezavo med ponudniki voženj in tistimi, ki prevoz potrebujejo, kar je pri nas dobilo različico v obliki platforme Prevozi.org.

,,Ta isti model se je razširil v številne gospodarske sektorje, tudi na področju financ imamo – mislim, da so v Slovenji prejeli izraz 'množicanje' – uporabo platform za zbiranje finančnih sredstev za določen namen, za različne humanitarne namene ali pa tudi za različne poslovne ideje. Tudi že vidimo trgovine, ki prodajajo oz. oddajajo opremo, npr. vrtnarsko opremo, različne naprave, ki jih doma redko uporabljamo, in ni prav nič smiselno, da jo kupimo,'' pove Hojnikova.

Profesorica pove, da v Sloveniji v minulih letih ni bilo opaziti večjih razlik med ponudbo storitev in povpraševanjem v okolju sodelovalnega gospodarstva med mlajšimi generacijami in starejšimi: ,,Modeli sodelovalnega gospodarstva so dejansko uporabljivi na zelo različnih področjih. Nekateri omogočajo tudi medgeneracijsko sodelovanje, tako da, če mladi iščejo kakšno občasno delo, so zelo koristne takšne platforme, kjer lahko svojo pomoč ponudijo starejšim, bodisi pri gospodinjstvu, pri čiščenju, delu zunaj, nakupovanju ipd. Nekaj specifičnega samo za mlade ni toliko, vendar pa mladi resda bolj podpirajo okoljsko sprejemljive poslovne modele. Statistike kažejo, da sami avta ne kupujejo, zato so takšni modeli za njih bolj primerni.''

Ob tem profesorica dodaja, da so pri nas priljubljeni tudi modeli sodelovalnega gospodarstva na področju mode, v obliki izmenjave oblačil oz. nakupa rabljenih oblačil.

Namen sodelovalnega gospodarstva in delitvene ekonomije je v osnovi ta, da naj bi prispevala k spremembi kakovosti življenja. Vendar pa Janja Hojnik s Pravne fakultete Univerze v Mariboru opozori, da vsi ti novi poslovni modeli ne prinašajo zgolj kakovosti, kljub temu, da delujejo na enostaven način: ,,Tudi kar zadeva okoljske vidike, strokovnjaki izpostavljajo, da niso tukaj samo prednosti. Z vidika delavcev npr. je pomembno, kako urediti njihov pravni status, da ne bo ogrožen njihov eksistencialni obstoj, zlasti, ko npr. zbolijo ali zbolijo njihovi otroci. V številnih mestih po Evropi omejujejo kratkoročni najem. Če je mesto dovolj turistično zanimivo, se da s kratkoročnimi najemi zelo dobro zaslužiti. Po drugi strani pa se s tem ustvarja pomanjkanje stanovanj za tiste, ki stalno bivajo v nekem okolju. Omenila sem tudi davčne izzive, kjer govorimo o nelojalni konkurenci, v kolikor ponudniki prek platform to lahko opravljajo brez plačila davka, a kljub temu obremenjujejo ceste itn., po drugi strani pa tisti, ki so v reguliranem sektorju, npr. redni taksiji, plačujejo licence itn., zaradi česar je potrebno potrebno s pravnimi pravili izenačiti njihove poslovne pogoje.''

Sodelovalno gospodarstvo, delitvena ekonomija, sodelovalna ekonomija, ekonomija delitve, celotna panoga ima torej velik potencial, a pasti in izzivi ostajajo, tako v Sloveniji kot znotraj celotne EU.

Lidija Petković, Radio Slovenia International; projekt Euranet Plus - Boljše razumevanje Evrope

Prispevek objavljen v okviru oddaje Euranet Plus (9.4.2022) je nastal v okviru 5.epizode Euranet Plus Green Deal podcasta ''Sharing economy'' (objava celotnega podcasta na MMC portalu: 10.4.2022).