Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V zgodovini se je že večkrat potrdilo, da lahko predvsem izguba gozda iz kakršnega koli razloga pomeni smrt civilizacije. Gozdovi namreč niso le pljuča našega planeta in najpomembnejši vir različne energije, temveč življenjski prostor številnih živih bitij, ki tam živijo v čarobnem procesu soodvisnosti. Prav v te soodvisnosti pa vstopa tudi človek – kot opazovalec, raziskovalec, znanstvenik, obiskovalec, rekreativec, nabiralec, lovec ipd. Potem ko je v gozdu dolgo izkoriščal zgolj lesno bogastvo, vse bolj spoznava, kakšne druge dragocenosti še skriva. Pomembni zanj postajajo zelena ekologija in energija, zelena delovna mesta, zelena promocija gozda in njegovih številnih funkcij, zdravljenje z zdravilno energijo gozda, rekreacija, izobraževanje … V dokumentarnem filmu različni ljudje kot uporabniki gozda razmišljajo, kaj jim gozd daje, kako ga občutijo in kako ga z razvojem samooskrbnih tehnologij ter pametno predelavo njegovih virov lahko razbremenimo, ohranimo in vanj trajnostno vlagamo, saj smo končno prepoznali njegovo večplastno vrednost. Kajti gozdove so nam v varstvo zapustili naši dedje in pradedje, od nas pa je zdaj odvisno, ali nam bo gozd z vsemi njegovimi darovi uspelo predstaviti in zapustili tudi zanamcem.
Oddaja je nastala na temelju Vodnika po izjemnih drevesih v mestnih parkih Maribora, čigar vsebino interpretira dramski igralec Bojan Maroševič. V oddaji tako v besedi in sliki predstavljamo 13 dreves, ki so resnično nekaj posebnega in v okras parkom ter v ponos mestu.
Dihanje je osnovna človekova potreba od prvega vdiha ob rojstvu, do zadnjega izdiha. Dihamo nezavedno, zato je zelo pomembno, da vemo, kakšno dihanje nam v določenih okoliščinah pomaga. Ko se zavemo svojega dihanja, se lažje osredotočimo nase, kaj čutimo, in prepoznamo, kako dihati. Pomembno je, da se zavemo, kdaj dihamo plitko, površinsko, hitro, samo z zgornjim delom pljuč! Kako vsakodnevni stres vpliva na naše dihanje? Na vsa ta vprašanja bomo skušali odgovoriti s strokovnjaki. To so dr. Milan Hosta, Špela Jakša, Ana Vipotnik in Tamara Manojlović. Avtorica in režiserka oddaje je Magda Lapajne.
Dokumentarni film Več kot služba se osredotoča na delo asistentke in asistenta ter njunih uporabnikov oziroma osebni asistenci kot poslanstvu, v katerem morata sodelovati oba – tako asistent kot uporabnik. Čeprav sta v ospredju zgodbe oba uporabnika, se film posveča predvsem obema asistentoma, ki se soočata s strahovi, frustracijami, zadržki, zadrego, dilemami... Osebna asistenta, Neja in Andraž, opravljata službo, ki je več kot služba. Film preizprašuje tudi ločnico med službo in prijateljstvom.
Ljudje, ki zbolijo za Parkinsonovo boleznijo, med drugim postopoma izgubijo zmožnost kazanja čustev z izrazi na obrazu. Pravijo, da zamrznejo. Namizni tenis jim pomaga, da se začnejo znova smejati. Dokumentarec govori o pozitivnih učinkih igranja na bolnike. Vrhunec je svetovno prvenstvo v namiznem tenisu, na katerem je Slovenija v dveh kategorijah osvojila naslov svetovnega prvaka. Pri nas je za razvoj tovrstne terapije za bolnike s Parkinsonovo boleznijo zaslužen Vinko Kurent, vodja štajerskega dela društva Trepetlika. Pomembno vlogo v tej uspešni zgodbi pa ima tudi Gregor Komac, vrhunski igralec in trener bolnikov s to boleznijo.
Reke in potoki so poplavljali od nekdaj in tudi suše niso nič novega. Še nedolgo tega smo govorili o petstoletnih in stoletnih poplavah in sušah, danes pa so te veliko bolj pogoste. Pridejo nenadoma in povzročajo katastrofe. Suše se pojavljajo celo tam, kjer jih nekoč niso poznali. Zakaj je tako? Podnebne spremembe so izmerjeno dejstvo, povzročamo pa jih ljudje sami. Klimatološki podatki potrjujejo, da se je Slovenija v zadnjih 30-ih letih ogrela za stopinjo in pol. Seveda segrevanja ne moremo ustaviti, lahko pa ga upočasnimo in se na podnebne spremembe ustrezno odzovemo. Kako bomo to storili? *Za stopinjo preveč* je dokumentarni film, v katerem o podnebnih spremembah in nenadnih vremenskih pojavih spregovorijo klimatologi, agrometeorologi in hidrologi ter tudi tisti, ki jih vremenske katastrofe neposredno prizadevajo.
Osmice so posebnost še iz časov Karla Velikega, ki so se kljub burni zgodovini ohranile do današnjih dni. Kmetje gostom na osmici postrežejo doma pridelano hrano in vino, opravilom in pridelavi kakovostnih domačih proizvodov pa se z veliko truda posvečajo vse leto. Gledalce bo od osmice do osmice vodil Igor Malalan, ki se je na bolj naključno pot odpravil s kolesom, vendar ga je srečanje z etnologom dr. Janezom Bogatajem navdihnilo, da je začel raziskovati različne osmice. Tako je obiskal osmice v Brjah in Brestovici na Krasu, Lokavcu pri Ajdovščini in Medjevasi na italijanski strani meje. Kot znan televizijski obraz se je hitro vključil v veselo druščino na osmicah in pokramljal z gospodarjem kmetije, osmičarjem, in gosti. Kljub veselemu druženju na osmici bo gledalec gotovo začutil dušo osmice. Kajti osmica je več kot le ponudba domače hrane in doma pridelane žlahtne kapljice; je ljubezen do dela na trdi zemlji in obnavljanje starih sort vina, potrpežljivo spremljanje sušenja pršuta in drugih izdelkov in je pravzaprav celoletno delo vse družine. Scenaristka: Katja Stamboldžioski Režiserka: Ita Obersnu Direktor fotografije in snemalec: Aleš Živec Montažer: Andrej Modic
Film nas popelje po preteklosti mariborske študentske delovne brigade. Ta je nastala spontano, po velikem potresu v Posočju. Takrat se je študent Zoran Kačičnik, pobudnik akcije, domislil, da bi študentje po svojih močeh pomagali odpravljati posledice naravne nesreče, predvsem pa je želel prostovoljstvo povezati z vsakodnevnimi stiki z ljudmi, prizadetimi ob tej naravni nesreči. Tem je druženje s študenti nekoliko omililo prebijanje skozi težke čase po potresu in pomagalo pri premagovanju hudih stisk. Film spremlja 17. študentsko delovno brigado v Dobrovniku. Udeleženci so spoznavali vrednote, kot so prijateljstvo, spoštovanje, prostovoljstvo, skupno delo. To je bilo obdobje, v katerem so kot generacija s svojim delom pustili pečat v širši družbi. Delo v brigadah je obenem tudi nasprotje potrošniške družbe in sebičnosti. Domačini so za pomoč zelo hvaležni, in to udeležencem pomeni izjemno veliko. Ko pa jih spoznamo od blizu, sprevidimo tudi, da so to študenti, ki se jim ne obetajo dobre službe - da torej pomoči potrebnim pravzaprav pomagajo tisti, ki so pomoči potrebni tudi sami .
Ob trideseti obletnici samostojne države so v Uredništvu izobraževalnih oddaj pripravili oddajo Slovenski likovni simboli, v njej pa so si kot izhodišče postavili vprašanje o specifičnem izrazu, vsebini in slogu slovenske likovne umetnosti v zgodovini in danes. S to temo so se ukvarjali številni strokovnjaki in umetniki zlasti na prelomu iz 19. v 20. stoletje, ko se je vzpostavljala nacionalna umetnost v ustvarjalnem, organizacijskem in študijskem smislu, danes pa nekateri menijo, da ta vprašanja niso več aktualna. Pri nastajanju oddaje so sodelovale številne institucije in odlični strokovnjaki s področij kulture in likovne umetnosti ter zanimivi sodobni ustvarjalci raznolikih umetnostnih področij. Scenarist Andrej Doblehar, režiser Božo Grlj.
Ljubezen ne pozna meja. Ljubezen nima okusa in vonja. Ljubezen ne šteje kromosomov. Ljubezen lahko zadene vsakogar. Kratki dokumentarni film s preprostim naslovom Ljubezen pripoveduje zgodbo o izgubljeni ljubezni Atife ter o ljubezni, ki si jo izkazujeta Ina in Aljaž. Atifi, Ini in Aljažu je skupno to, da so osebe z motnjami v duševnem razvoju. Avtor filma se je spopadel z vprašanji, kako vsi trije sprejemajo ljubezen in kako jo izkazujejo, kako prenašajo izgubo ljubljene osebe … V filmu pa spoznamo tudi njihove želje in sanje, ki se razblinijo takoj, ko trčijo ob zidove birokracije.
»Človek, ne jezi se!« je kratek dokumentarni film, ki pripoveduje zgodbo o edinem slovenskem pritlikavem paru. Martina in Anton se trudita živeti popolnoma običajno družinsko življenje, ki pa je zaradi njune velikosti vsak dan znova pred preizkušnjo. Poleg tega se nenehno spopadata s predsodki, ki jih ljudje običajne velikosti gojimo do tistih, ki bolehajo za genetsko boleznijo ahondroplazijo. Zakonca nizke rasti, ki imata sina 'normalne' velikosti, te predsodke razbijata na različne načine. Film »Človek, ne jezi se!« nastavlja ogledalo vsem tistim »majhnim« ljudem, ki si domišljajo, da so veliki.
Ker želimo, da dokumentarno zgodbo spozna tudi mednarodna javnost, objavljamo še angleško različico dokumentarnega filma Skupaj. When did people forget that they are stronger together? When did we forget about the advantages of working in unison and in cooperation with each other? People from the Posočje region have never forgotten that. After Slovenia gained its independence, farmers from the region organised themselves, established a co-op and its successful development enable even the smallest of farms in the valleys and mountains to survive, as Anka Lipušček Miklavič, Rok Stres, Andrej Grošelj and Franc Žbogar try to explain in this documentary.
Neveljaven email naslov
