V projektu PiT oziroma Poslušam in tipam je skupina študentov različnih študijskih smeri iz različnih fakultet pod vodstvom mentoric in s pomočjo strokovnih sodelavk na podlagi besedila avtorja Igorja Plohla Lev Rogi najde srečo (Založba Pivec) izdelala tri tipanke ter dve različici zvočnih knjig v treh različnih jezikih.
Več o projektu, ki je trajal od 15. 2. do 14. 6. 2019, pa bomo izvedeli iz pogovora z vodjo projekta, izr. prof. dr. Alenko Valh Lopert, ter eno od mentoric pri projektu, doc. dr. Jernejo Herzog.
Dr. Valh Lopert, nam lahko opišete okvir, v katerem je potekal projekt PiT - Poslušam in tipam?
V primeru projekta Poslušam in tipam gre za projektno delo z negospodarskim in neprofitnim sektorjem v lokalnem in regionalnem okolju, t. i. študentski inovativni projekti za družbeno korist ali krajše ŠIPK. Sofinancirajo ga Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, Javni štipendijski, razvojni, invalidski in preživninski sklad Republike Slovenije in Evropski socialni sklad Evropske unije. Prijavitelj pa je Univerza v Mariboru.
Od kod ideja za ta projekt?
Ideja se je začela razvijati na osnovi sodelovanja z dr. Jernejo Herzog, ki me je kot jezikoslovko prejšnje leto povabila k projektu TACTUS (tip, aktivnost, kreativnost, tim, umetnost, slepota). Ker prihajam z Oddelka za prevodoslovje, sem menila, da bi ob tipanih knjigah za otroke bilo dobro pripraviti tudi zvočne posnetke, in to tako slovenske kot tudi angleške in nemške.
In zakaj ste izbrali knjigo Igorja Plohla Lev Rogi najde srečo?
Kot partner v projektu sodeluje tudi Založba Pivec in ker je njihov avtor pravljic, ki temeljijo na avtobiografskih izkušnjah, mag. Igor Plohl, paraplegik in s svojimi deli in nastopi po šolah ozavešča otroke o ranljivih skupinah, smo skupaj izbrali njegovo delo Lev Rogi najde srečo in ga na tak način tudi približali slabovidnim in slepim otrokom, saj videči otroci v vrtcih in šolah z zanimanjem in empatijo prisluhnejo zgodbi, v kateri lev Rogi zaradi padca z lestve pristane na invalidskem vozičku, a mu to ne vzame volje in ob začetni pomoči prijateljev in družine zaživi popolnoma samostojno življenje, hodi v službo, se ukvarja s športi itd. Gospod Plohl in Založba Pivec, prav tako ilustratorka Urška Stropnik Šonc, so avtorske pravice za potrebe projekta prijazno odstopili. Ker se otroci učijo tudi tujih jezikov, smo se kot izziv odločili prevesti besedilo tudi v angleščino in nemščino. Zanimivo pa je tudi, da na tržišču slikanic tipank skoraj ni.
Torej ste najprej oblikovali idejo projekta, nato pa se lotili iskanja sodelavcev. Kako ste zbrali ekipo sodelujočih in razdelili naloge?
Ob večjezičnih zvočnih knjigah je bil namen ustvariti tipano knjigo, pripraviti prevode in zgodbo tudi posneti. Tipanka je sestavljena tako, da je na levi strani natisnjeno besedilo v prilagojeni velikosti črk za slabovidne, pod tem pa še besedilo v brajevi pisavi za slepe; na desni strani je dodana tipana ilustracija. To pomeni, da brez tiflopedagoga in likovnika dela ne bi mogli opraviti. Prav tako je bilo treba poskrbeti, da bo izdelke že med nastajanjem spremljal nekdo iz ciljne skupine, potrebovali smo likovnike, prevajalce, lektorje, usposobljene za delo z otroki, dobre govorce itd. Tako sem vključila v projekt naslednje pedagoške mentorice, in sicer vodilno slovensko tiflopedagoginjo doc. dr. Aksinjo Kermauner s Pedagoške fakultete Univerze na Primorskem (UP), doc. dr. Jernejo Herzog profesorico likovne didaktike na Oddelku za likovno umetnost Pedagoške fakultete Univerze V Mariboru (UM), ki ima že večletne izkušnje s pripravo tipank, red. prof. dr. Tatjano Welzer Družovec z Inštituta za informatiko FERI UM. Kot partner z negospodarskega oziroma neprofitnega področja je sodelovala gospa Darinka Lozinšek kot predstavnica Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije in kot partner z gospodarskega področja gospa Zala Stanonik kot zastopnica Založbe Pivec. Seveda pa gre za študentski projekt, tako da so bili vključeni študenti prve in druge magistrske stopnje treh fakultet UM: Leona Nikolaš, Saša Ul, Agnes Kojc, študentke prevajanja in tolmačenja, Sarah Jerebic, študentka slovenskega jezika in književnosti na FF; Urška Lešnjak in Sara Cetl, obe študentki likovne pedagogike, Andrejka Pek in Valentina Janžekovič, študentki predšolske vzgoje, vse PeF, ter Klemen Polanec in Sara Zmrzlak, študenta medijskih komunikacij na FERI.
Kako je delo pri projektu potekalo?
Projekt se je začel sredi februarja in se končal sredi junija. V tem obdobju smo teorijo prevedli v prakso. To pomeni, da smo se najprej dobro spoznali s potrebami ciljnih uporabnikov – slepih in slabovidnih otrok, nato pa smo zgodbico začeli prilagajati: ilustracije je bilo treba prenesti v tipno obliko, besedila prevesti v angleščino in nemščino, napisati v brajici, pripraviti dolgo in kratko različico besedila … ob vsem tem pa je bilo treba izdelke nenehno preverjati, usklajevati, dopolnjevati. Izučiti smo se morali tudi v govornih tehnikah, branju pred mikrofonom, se izpopolniti v izborni izreki. Dela je bilo veliko in usklajevanja prav tako.
Prav zato je bilo verjetno zelo pomembno imeti natančno začrtane cilje in tudi naloge.
Tako je. Cilji so bili na osnovi prijave projekta natančno začrtani, uspešno smo jim sledili, poročila so bila usklajena z načrti, zaradi izjemne zavzetosti vseh vključenih se nismo soočali z nikakršnimi težavami in smo takoj po koncu projekta že imeli predstavitev v Univerzitetni knjižnici Maribor, ki je prav tako pokazala posluh za projekt. Zelo smo bili tudi veseli povabila dr. Tatjane Vučajnk, z Inštituta za slavistiko Univerze v Celovcu, da smo lahko PiT predstavili v okviru tabora celovških študentov v Pavlovi hiši v Potrni v Avstriji, saj tovrstnih projektov v Avstriji ni. Prav tako smo 30. 11. 2019 predstavili projekt na Slovenskem knjižnem sejmu. Temeljni namen – multimodalnost, ki olajša bralcu oziroma poslušalcu polnejše in polnočutno doživljanje vsebin – smo uspešno izpolnili.
Rezultat projekta so 3 tipanke ter 2 različici zvočnih knjig v 3 različnih jezikih, slovenščini, angleščini in nemščini. Kakšne so posebnosti posameznih različic knjige?
Najprej smo izdelali slovensko verzijo. Glede na izvorno besedilo je to v tipanki smiselno skrajšano (ne pa prirejeno) v okvire možnega obsega glede na velikost črk in dodane brajeve pisave. Sporočilo je vsekakor ohranjeno. Študentke so besedilo skrajšale v soglasju z avtorjem. Sledila sta prevoda v nemščino in angleščino, najprej kratkega besedila, ki je na voljo v tipanki, nato celotnega besedila slikanice.
Dr. Jerneja Herzog, vi ste nadzorovali prilagajanje ilustracij v tipne. Ste se pri prilagajanju zanašali na že kakšne ustaljene smernice ali dobre praske iz tujine ali ste metode razvijali samostojno?
Da je tipanka karseda ustrezna na vseh nivojih, se pravi pri izboru taktilnih materialov in likovni podobi, ki je prilagojena, a hkrati še vedno likovno zanimiva in estetska, so potrebni številni kompromisi. V sodelovanju z dr. Aksinjo Kermauner, ki je v Sloveniji prva zagrizla v to področje, orjemo ledino na področju razvijanja postopkov in ustvarjanja tovrstnih gradiv za slepe in slabovidne otroke. V tem primeru smo zavezani avtorskemu pristopu in ročnim postopkom, ki jih študenti likovne pedagogike Oddelka za likovno umetnost Pedagoške fakultete Univerze v Mariboru zelo uspešno realizirajo. Seveda so s tem povezani stroški in tako tudi omejene možnosti in se glede tega ne zgledujemo (se ne moremo) po tujini, kjer so založbe in založniki s finančnim deležem močno prisotne in si avtorji tipnih slikanic lahko privoščijo kvalitetnejše tehnične postopke. Ko rečem kvalitetnejše, ne mislim na to, da naše tipanke niso kvalitetne, temveč imam v mislih kvalitetnejše z vidika obstojnosti. V našem primeru gre za ročno delo, ki ima seveda omejen rok obstoja. Tipanke se bodo ob branju sčasoma obrabile. V tujini je teh težav manj. Prav tako je pri nas še nemogoče izdelati avtorsko tipanko v več izvodih, ki bi imela v likovnih podobah taktilne materiale. V zadnjem času iščemo možnosti tudi z Založbo Pivec, kako bi lahko našli kompromis in obogatili tovrstno gradivo s tipankami, ki bi obenem bile tiskane, a bi vseeno še vsebovale ta del, za slepe in slabovidne tako pomemben del, taktilni material.
Za zvočni del smo dobili tudi nekaj uporabnih smernic iz Knjižnice slepih in slabovidnih Minke Skaberne, študentje so jih pri snemanju tudi upoštevali.
Kako kreativni so bili torej pri iskanju rešitev sodelujoči študentje?
Študenti so bili aktivni postopkih priprave besedil (krajšanje in prevodi); pri pripravi in snemanju zvočne knjige in pri ustvarjanju kakovostne tipne slikanice po vizualni predlogi, kar pomeni, da so izbirali materiale, jih oblikovali in pripravili za izdelavo tipne slikanice. Zelo dejavni so bili tudi na področju promocije. S sodelovanjem pri tem projektu je prišlo do pomembnega izmenjevanja znanj med različnimi študijskimi programi, obenem pa so se študentje spoznali tudi s potrebami te specifične skupine, ki jim je tipanka namenjena, z delovanjem Društva slepih in slabovidnih, z založniškim delom itd. Poučili smo se tudi o delu fonetika, lektorja in radijskega govorca. Pomembna je bila izmenjava specifičnih znanj, izkušenj in medpodročno povezovanje. Pri delu so razvili empatijo do oseb s posebnimi potrebami, usvojili metode in spretnosti za prenos svojih strokovnih znanj v okolje ciljne skupine.
Tipanka Lev Rogi najde srečo je gotovo pomembna z več vidikov: izobraževanja slepih in slabovidnih otrok in tudi ozaveščanja širše javnosti o različnih načinih sprejemanja zgodb. Dr. Valh Lopert, ali imate v načrtu še kakšen podoben projekt?
Letos se zaradi dela z obsežnejšo promocijo na nov razpis nismo prijavili, vsekakor pa ob naslednji priložnosti, saj imamo še kar precej zamisli. Knjige so izšle pri Univerzitetni založbi UM in bodo skupaj s posnetki dostopne v naslednjih dneh na http://press.um.si/index.php/ump.
Bomo pa s študenti našega oddelka, Oddelka za prevodoslovje, in Medijskih komunikacij, kjer tudi predavam, na povabilo dr. Herzog na osnovi izkušenj pri PiT sodelovali pri njenem projektu in prenesli vzorec večjezičnosti tudi na projekt TACTUS III – seveda, če bomo uspešni na prijavi.
Srečno torej pri prijavi na nove projekte in hvala za pogovor.