Parastrelci z zračnim orožjem streljajo v dvorani, pri čemer je predpisano, kakšna mora biti svetloba v prostoru. Z malokalibrsko puško streljajo na prostem, kjer so prisotni tudi zunanji dejavniki: sonce, veter, dež. Razmere na tekmovališču odprtega tipa so spremenljive, nikoli enake, eno strelsko mesto nudi boljše pogoje kot drugo.
Franček Gorazd Tiršek: »Upam, da se bom sestavil v celoto in uspel«
Kup dejavnikov se torej združi v celoto in strelec takrat ni odvisen le od sebe, ampak tudi od sreče, doda Franček Gorazd Tiršek, na paralimpijskih igrah v letih 2012 in 2016 je osvojil srebrni odličji v streljanju z zračno puško stoje – R4, razred SH2. Leta 2018 je v isti disciplini postal evropski prvak, leto pozneje je bil tretji na svetovnem prvenstvu. V Tokiu bo tekmoval z zračno puško stoje, z zračno puško leže in z malokalibrsko puško.
Pred dobrim letom dni ste v intervjuju za VTV povedali, da ste hvaležni, ker ste v Gornjem Gradu obkroženi z naravo in ste se lahko tudi ob začetku pandemije koronavirusa vsak dan gibali in sproščali v gozdu. Kdaj pa ste spet začeli trenirati stoodstotno po programu?
Čas začetka te pandemije je bil res en čuden čas, ki nas je vse presenetil, saj tega virusa nihče ni poznal, dejansko je vse postavil na glavo. Vsi smo živeli v nevednosti, kaj bo in kako bo, ampak če je športnik hotel biti v stiku, je moral hitro spoznati, da brez treninga ne bo dobre forme, izguba forme pomeni, da se izgubiš tudi mentalno, kajti če ne treniraš dobro, tudi glava ni sproščena. Problem je v tem, da je treba treninge prilagajati tekmovanjem, kdaj bo ali ne bo tekma, pa nihče ni vedel, saj so organizatorji tekmovanja odpovedovali kot po tekočem traku. S treningi sem začel, da sem ohranjal občutek in kondicijo. Dokler niso potrdili olimpijskih oziroma paralimpijskih iger, sem treniral osemdesetodstotno. Zdaj, v tem trenutku, moram biti na 120 odstotkih, ker je treba izpiliti formo do maksimuma, sem zraven sodi tudi vsa oprema, ki jo je treba testirati in izpiliti zadnje nianse.
Pandemija koronavirusa vpliva tudi na varnostne protokole na igrah v Tokiu, med udeleženci ne bo druženja, na igrah sploh ne bo gledalcev; ampak čeprav se o odsotnosti gledalcev pogosto govori, to naj ne bi nujno vplivalo na kakovost nastopov, kajne?
Da ne bo gledalcev, me še najmanj moti. Res je, da se že zdaj čuti, da ni žara, ni prave predolimpijske evforije, športni duh ni toliko prisoten, kot bi moral biti, mislim na ljudi po svetu, za domačine vemo, da so organizirali proteste, da organizatorji iger sploh ne bi izpeljali. Športniki treniramo zato, da se dokažemo na tekmovanjih, vsi si želimo čim boljših rezultatov, konec koncev si vsak športnik želi tudi zmage. Drugačno vzdušje je pri skupinskih športih, tam so tekmovanja v dvoranah, gre za dvoboje reprezentanc in seveda je energija povsem drugačna, če so v dvorani prisotni gledalci, ki glasno spodbujajo športnike.
V čem, poleg organizacijskih in sprememb v izvedbi tekmovanj, bo odhod na paralimpijske igre za vas še drugačen? Ali bo drugačen tudi zato, ker ste vrhunskim dosežkom, srebrnima medaljama z iger v Londonu leta 2012 in v Riu de Janeiru leta 2016, pred tremi leti dodali naslov evropskega prvaka, pred dvema letoma še bronasto medaljo na svetovnem prvenstvu? Ali na letošnjih paralimpijskih igrah razmišljate o zlati medalji?
Težava je v tem, kar sem omenjal na začetku: ni tekmovalnega ritma zaradi odpadlih tekmovanj. V krajšem obdobju so jih sicer nekaj izvedli, vendar se mi nismo odločili za nastope. Lahko rečem, da sem v treh letih odstreljal samo eno tekmo. Športnik, ki ni v stiku s svojimi rivali, izgubi tekmovalni ritem, izgubi občutek za finale. Upam, da bom vse to nadoknadil s svojimi izkušnjami, znanjem, pridobljenim v predhodnih letih, saj treniram dobro in po svojih najboljših močeh. Upam, da bom odmislil vse težave, prisotne v času pandemije, da se bom sestavil v celoto in uspel. Res je, da sem pred tremi leti postal evropski prvak, pred dvema letoma na svetovnem prvenstvu sem prav tako osvojil medaljo. Vse to dokazuje, da je moje delo dobro. Za Tokio pa si želim sestaviti čim boljši nastop, da bi me spremljala sreča in se bo tudi meni vse poklopilo, kot je treba, in da bomo po tekmi vsi veseli in da bomo potočili tudi kakšno solzo sreče.
O najboljših rezultatih odločajo desetinke zadetka. Kako kot tekmovalec dosežete kar največjo osredotočenost? Ali dobra psihološka priprava sčasoma postane rutina? Kako opravite ta del priprav, kdaj se začnejo?
Mentalno se ne da sestaviti čez noč. Na največja tekmovanja se športniki pripravljamo dlje časa. V okvir tekmovanja se je treba postaviti dolgoročno, tako miselno kot tekmovalno. S treningi se ta pripravljenost stopnjuje. Ko športnik stopi na prizorišče, je zelo priporočljivo, da že ima v glavi ta objekt oziroma to okolico, da je že seznanjen z vsemi dejavniki. Potem se tudi veliko laže prilagodiš na okolje in razmere, ki so na tekmovališču. Ostane ti več energije za koncentracijo in popoln nastop, ki te čaka.
Kdaj boste odpotovali v Tokio?
Jaz odhajam zadnji in tudi to je velika sprememba, kajti odkar sem v reprezentanci, smo paralimpijci vedno odhajali na paralimpijske igre kot ekipa, z istim letalskim prevoznikom, v istem terminu, in se tako tudi vračali. Vendar so v dani situaciji organizatorji iger precej razredčili številčnost tekmovalcev in spremljevalnega osebja v olimpijski oziroma paralimpijski vasi. Mislim, da bodo prvi Slovenci iz naše odprave odšli na igre že 12. avgusta, jaz potujem 22. avgusta. Tako bo zelo zelo malo časa za aklimatizacijo, tik pred zdajci tudi ne morem računati na obilne treninge, seveda se bo treba zelo hitro spoznati z objektom in po svojih najboljših močeh nastopiti.
Trenirate skupaj s Francem Pinterjem?
Kolikor so dosegljive skupne priprave, se vidiva, drugače pa trenirava vsak na svojem področju. Jaz sem včlanjen v strelsko društvo Mrož Velenje in predvsem njim se moram zahvaliti, da mi že od samega začetka nudijo dobre pogoje, tudi zdaj, v času pandemije. Velik posluh imata tudi Občina Velenje in Športna zveza Velenje, ki me spremljata in mi vedno priskočita na pomoč.
Vaše zadnje misli ob koncu tega intervjuja?
Mogoče en preblisk. Da so za te igre ostali res najbolj vztrajni športniki, ki se ne predajo, vztrajajo in si želijo tekmovati. Mogoče se tudi po tem vidi, kdo je pravi športnik, seveda pri tem ne mislim na tiste, ki jim udeležbo preprečujejo poškodbe. Marsikdo, ki bi še lahko tekmoval, pa se je izgubil. Mogoče pandemija govori tudi o tem, kdo je mentalno dobro pripravljen, kdo si želi, kdo dela.
Hvala za pogovor in uspešno v Tokiu.
Franc Pinter: »Moje peto odličje je dosegljivo«
Franc Pinter se je sprva preizkušal v različnih parašportih: v parakošarki, paraatletiki, paraplavanju in paranamiznem tenisu. Zdaj velja za enega najbolj izkušenih in najbolj uspešnih parastrelcev na svetu, med vsemi slovenskimi paralimpijci zagotovo za najbolj izkušenega športnika. Treniranju v tej panogi se je posvetil leta 1986. Leta 2002 je postal svetovni prvak. Paralimpijskih iger se je prvič udeležil pred 29 leti, letošnje bodo zanj že osme zapored in na prejšnjih je zbral že štiri odličja. Njegova paradna disciplina je streljanje z zračno puško stoje – R1, športni razred SH1. V Riu je še tekmoval v streljanju z malokalibrsko puško, ki pa ga je opustil; pravi, da mali kaliber zahteva še več fizične moči in vsaka malenkost šteje, vsaka druga mišica je napeta, tudi če v streljanje sploh ni vpeta, dodaja, in hitro lahko pride do napake, pa potem to ni več tisti rezultat, ki ga je človek sicer sposoben doseči. Franc Pinter bo v Tokiu poleg R1 tekmoval še v R3 – streljanju z zračno puško leže. Na največjem športnem tekmovanju bo lovil svoje peto odličje.
Prvič ste na paralimpijskih igrah tekmovali leta 1992 v Barceloni. Ker ste takrat pisali zgodovino, igre v Barceloni so bile prve za samostojno Slovenijo, ste bili še posebej ponosni, da ste del odprave, povedali ste, da je šlo za svojevrsten prestiž. Že takrat ste dosegli visoke uvrstitve, v vseh štirih finalih med prvih 10, v enem od štirih final na 5. mesto. Z naslednjih iger v Atlanti leta 1996 ste se vrnili s srebrno medaljo, 2. mesto ste dosegli tudi na paralimpijskih igrah leta 2000 v Sydneyu in leta 2004 v Atenah, z iger v Pekingu leta 2008 ste se vrnili z bronasto medaljo. Po katerem od paralimpijskih finalnih nastopov, ki so vam prinesli odličja, pa ste bili ob razglasitvi rezultatov najbolj zadovoljni? In zakaj?
Najbolj mi je v spominu ostal Peking 2008. leta, ker sem takrat z zadnjim strelom, mislim, da sem bil na 4. ali 5. mestu, v finalu prišel do bronaste medalje. Kar se tiče same tekme, pa bi omenil tudi Sydney leta 2000, takrat sem imel 20 minut pred koncem rednega dela kvalifikacij za finale v žepu svetovni rekord. Ampak potem me je Korejec Jin Owan Jung, sicer dober prijatelj, tik pred koncem prehitel in je on postal nosilec svetovnega rekorda, ki sem si ga tako želel. Tudi v finalu je zmagal on, jaz pa sem bil drugi. Na tekmovanju leta 2002, ki je bilo v Koreji, pa sem ga suvereno premagal in postal svetovni prvak, premagan je bil na domačem terenu v Seulu, in na ta dosežek sem prav tako zelo ponosen.
Kakšno navado imate po tekmovanjih, se z rivali, ki so tudi vaši prijatelji, potem usedete in pogovarjate o razpletu finala?
Mislim, da ne, vsaj do zdaj. Le malo se v hecu zbadamo. Skorajda vsi se poznamo, sam sem že dolgo v tem športu, v drugih državah se sicer tekmovalci večkrat menjujejo, ker imajo tam znotraj športa pač več konkurence. Po finalu se včasih usedemo skupaj, ker smo prijatelji, da bi se pogovarjali o finalih, to pa ne. Bolj o kakšnih drugih težavah, življenjskih.
Letošnje igre bodo vaše osme. Predstavljam si, da vam osvojena paralimpijska odličja in obilje izkušenj s preteklih iger, drugi vrhunski dosežki, ki ste jih dosegli na mednarodnih prizoriščih, naslov svetovnega prvaka, prinašajo določeno mirnost, ki na tekmovanju postane prednost?
Pravzaprav bi moralo biti tako, ampak če si tak karakter strelca, športnika, da hočeš na vsakem tekmovanju kaj pokazati, potem včasih delaš tudi kaj na silo, ne toliko s srcem kot pri prvi medalji, ki jo osvojiš. Res je, da imaš tisto rutino, neko umirjenost, da si nekaj že dosegel, ampak včasih je ta naša glava prevroča, pa si rečeš: Ah, saj to ni tako, narediš, ustreliš, da bi bil zopet tisto, kar si bil, kar braniš. Ampak to ni to. Ostane težnja, da bi rad ponovil, ponovil isti rezultat, ki je že bil, ampak to je včasih že kar moteče. Stvari iz preteklosti moraš pravzaprav pozabiti in začeti znova. Pa tudi v podzavesti je dosti zmešnjave iz vsakdanjega življenja, od vsepovsod, in če se od tod pojavi kakšna misel, moraš strel prekiniti in ponovno začeti, se takrat na strel ponovno osredotočiti. Včasih je tukaj tudi teža že osvojenega breme. Ampak jaz imam že toliko izkušenj, da bom to po vsej verjetnosti na pravem mestu znal odmisliti in naredil dobre strele. Nekateri prijatelji mi pravijo: Pa kaj še vztrajaš pri teh letih … Ampak dokler sem še konkurenčen za uvrstitve v finale, bom še vztrajal. Ko ne bo več finalov, pa bom po vsej verjetnosti končal. Bom videl, kako bo v Tokiu. Če bodo rezultati takšni, kot so tukaj, na treningih, če bo glava prazna, mislim, da se lahko zgodi vse.
Merite na svoje 5. paralimpijsko odličje?
Seveda, zato pa grem tja. Mislim, da prisotnost na igrah brez rezultatov ni smiselna. Moraš tudi nekaj prinesti, nekaj pokazati za Slovenijo. Čeprav velja de Coubertinovo olimpijsko načelo, da ni najpomembneje zmagovati, ampak sodelovati, so časi takšni, da mora priti tudi rezultat. Upam, da bom to znal pokazati. Moje peto odličje je dosegljivo.
Ker bodo letošnje igre popolnoma drugačne zaradi pandemije koronavirusa, naj vas še malo povprašam o tem. V video pogovoru, ki je decembra 2020 nastal v sklopu akcije Zmorem Zveze za šport invalidov Slovenije – Slovenskega paralimpijskega komiteja (ZŠIS-SPK), ste povedali, da vam je bilo lanske odpovedi iger žal, ker ste takrat na treningih dosegali spodbudne rezultate. Kako ste nato trenirali v zadnjem letu dni?
Moram povedati, da se pravzaprav ni nič spremenilo, rutina je že, treniram pod vodstvom trenerke Polone Sladič, ki je dobro strokovno podkovana, da zna tempirati formo. Spomladi oziroma poleti, ko so bile igre odpovedane, sem imel zelo dobre rezultate, in tudi letos februarja sem bil zelo visoko, nekje od 1. do 3. mesta glede na rezultate, ki so bili na svetovnih pokalih, od 620 navzgor in tja do 626 – tako je bilo na treningu. Konec februarja sem imel težave z zdravjem in sem mesec in pol ležal, takrat sem rezultatsko malo padel. Ampak počasi lezem navzgor in mislim in upam, da bom do odhoda v Tokio že pripravljen in da bo tudi rezultat na istem nivoju, kot sem ga dosegel februarja. V parastrelski ekipi poleg Polone Sladič pomaga tudi Sonja Benčina, ki je tudi sama zelo dobra strelka, seznanjena je z našo logistiko in se spozna na te zadeve. Mislim, da smo skupaj s Frančkom Gorazdom Tirškom – Nanijem prava, prijetna štiričlanska ekipa, mislim, da je vse pod kontrolo in da bomo dobro zastopali barve Slovenije.
Morda ste se v slovenski paralimpijski odpravi o tem že pogovarjali, morda vas bodo o dragocenih izkušnjah še spraševali: kakšno popotnico v Tokio bi dali parašportnikom, ki bodo prvič tekmovali na paralimpijskih igrah?
Ko bodo tam, naj jih ne prevzame preveč navdušenje. Da bodo lahko naredili tisto, za kar so trenirali dolga leta, da bodo lahko pokazali, kaj znajo. Če te prevzame tisto navdušenje, ko si prvič tam, je to negativna trema. Naj prevlada pozitivna trema, mislim, da tako rezultati ne bodo izostali in bodo naredili tisto, zaradi česar gremo tja: predstavljati barve Slovenije in jo dobro zastopati. Naj pa tudi uživajo.
Bi za konec tega intervjuja še kaj dodali?
Če bo sreča, mislim, da bom prišel do izpolnitve življenjskega cilja, ki sem si ga zadal za prihodnost.
Hvala za pogovor in uspešno v Tokiu.
