Kot prva slepa radioamaterja na naših tleh sta radioamaterski izpit leta 1968 naredila Peter Volfand in Franc Donko v Radioklubu Maribor. Leta 1980 so pri Društvu slepih in slabovidnih Maribor ustanovili svojo radioamatersko sekcijo, pozneje so nastale tudi drugod v Sloveniji.
Skupnost slepih radioamaterjev v Sloveniji je še danes aktivna. Kaj vse radioamaterska dejavnost pomeni osebam s slepoto, v retrospektivi in skozi današnje izkušnje pripovedujejo trije sogovorniki.
»Radioamaterstva so nas učili starejši radioamaterji, ki so imeli za seboj veliko izkušenj.«
Sabina Dermota, danes aktivna članica radioklubov Triglav in SOTA, pravi, da je zelo družaben človek. Prav zato jo je ta dejavnost pritegnila. »Izpit sem opravila leta 1988 v Radioklubu Ljubljana. Prvo ročno postajo mi je posodil sodelavec in prijatelj mojega brata. Z njo sem vzpostavila prve zveze po bližnji okolici Ljubljane. Da sprejemno-oddajna radijska postaja deluje, potrebuje primerno anteno in operaterja, ki zna z njo ravnati. Tega se radioamater nauči na tečaju ali iz priročnika. Tečaje organizirajo v radioklubih, priročnik pa je dostopen na spletni strani Zveze radioamaterjev Slovenije (ZRS) ali v knjižni obliki na sedežu ZRS.« Učenja radioamaterstva se spominja takole: »V nekaterih radioklubih so pokazali veliko pripravljenost za sodelovanje s slepimi. Na primer v radioklubih Maribor, Ljubljana in Škofja Loka.
Radioamaterstva so nas učili starejši radioamaterji, ki so imeli za seboj veliko izkušenj. Do nas, slepih in slabovidnih, so bili zelo potrpežljivi in pripravljeni razlagati tudi tisto, kar so nam teže pokazali, ker ne vidimo.«
Vzpostavljanje zvez, pisanje dnevnika in zbiranje raritet
Namen radioamaterstva je vzpostavljanje zvez z drugimi radioamaterji, od valovne dolžine radijskih valov in oddajne moči radijske postaje pa je odvisno, koliko je dolga zveza oziroma kako daleč se nekega operaterja sliši, nadaljuje sogovornica. »Radioamaterji načeloma oddajamo z majhnimi močmi, zato so zanimivi podatki, s kakšno močjo in s kakšno anteno narediš zvezo z radioamaterji drugih držav in celin.« Vsak radioamater vodi dnevnik zvez, v katerega vpisuje podatke o vsaki zvezi, ki jo je vzpostavil. »Zveza se potrjuje s posebno QSL kartico. To operater potem pošlje po Zvezi radioamaterjev Slovenije v drugo državo in od tam dobi 'povratno pošto'. Torej tudi operater, s katerim je vzpostavil zvezo, njemu napiše takšno kartico. Na njej so podatki: klicni znak – 'ime in priimek' radioamaterja, datum in ura, ko je bila zveza vzpostavljena, znak radioamaterja, s katerim si imel zvezo, vrsta dela (telegrafija, fonija, digitalne zveze), raport (jakost, razumljivost in ton, če gre za telegrafijo). Vsaka kartica mora biti lastnoročno podpisana. Med radioamaterji so zelo cenjene redke kartice iz eksotičnih držav.«
»Število radioamaterjev upada, še vedno pa med njimi najdeš prijatelje«
Nekoč je bilo med radioamaterji zelo veliko ljudi z okvaro vida ali slepoto. »Imeli smo UKV-postaje z dometom od Ljubljane do Vrhnike. Vsak večer smo se dobili, se poslušali in pogovarjali. Tako smo si krajšali čas in vzdrževali stike. Kot oseba s slepoto ne moreš hoditi na obiske toliko, kot bi lahko, če bi videl. Ta pogovor prek postaje je bil zelo priljubljen način komunikacije med slepimi, seveda pa tudi med ljudmi, ki vidijo. Tem srečanjem na frekvenci, iz radiokluba ali po več ljudi hkrati, se reče SKED. To deluje tako, da se dogovoriš, ob kateri uri in na kateri frekvenci se dobiš. Pridruži se lahko, kdor hoče. Lahko bi rekli, da je podobno kot zdaj na Zoomu, samo da se točno ve, kdo da komu besedo.« Poleg tega je radioamaterstvo zelo raznovrsten hobi. »Nekatere zanima konstruktorstvo, druge lov na lisico, tretje samo telegrafija, razna tekmovanja in tudi samo vzpostavljanje zvez in na ta način spoznavanje novih prijateljev. Res je, da število radioamaterjev upada, še vedno pa med njimi najdeš prijatelje in sogovornike. Jaz sem vsakogar zelo vesela. Z možem imava med radioamaterji zelo veliko prijateljev, nekaj še iz mladostniških dni,« svoje izkušnje opisuje Sabina Dermota.
Od Hamleta do Hama
Skupnost radioamaterjev si je izmislila tudi posebna imena za t. i. stare mačke in zelence. Dermota nadaljuje: »Začetniku smo rekli Hamlet, staremu mačku pa Ham. Hamletu se je še dovolilo, da je, kar se tiče amaterskih reči, rekel kakšno traparijo. Če je pa Ham, stari radioamater, ki bi moral že imeti izkušnje in vse vedeti, spraševal, je bilo pa to zelo slabo. Hamlet si prvih par let ali če nič ne delaš. Jaz lahko zdaj zase že rečem, da sem Ham. Drugače pa je bila med nami vedno hierarhija. Točno si vedel. Kot v vojski. Radioamaterstvo je nastalo prav v vojski, mogoče je tako ravno zaradi tega.«
Radioamaterstvo in pomoč ob nesrečah
»V primeru naravnih in drugih nesreč so radioamaterji vedno na terenu in njihove zveze so še kako dobrodošle. Tako smo povezani z gasilci, civilno zaščito in podobno. Še vedno smo radioamaterji s svojo mrežo postaj in repetitorjev dejavni, če odpovedo druge vrste komunikacije. To se je pokazalo ob zadnjem velikem žledolomu februarja leta 2014. Zlasti na postojnskem območju in nad Škofjo Loko,« dogodke izpred sedmih let opisuje Sabina Dermota.
Področje radioamaterstva sicer urejata mednarodna in slovenska zakonodaja. Radioamaterjem so v mednarodnem in slovenskem območju določene frekvence, na katerih smejo delovati, »delo izven teh frekvenc pa je kaznivo. Za to delo je določen delček UKV (ultra kratki val) in KV (kratki val) področja, danes pa je že kar nekaj zvez tudi po internetu,« pojasnjuje Sabina Dermota in se ob tem, tako kot številni njeni kolegi, sprašuje, koliko je radioamaterstvo v resnici sploh še amatersko.
Radioamaterstvo kot uvod v skupno življenjsko pot
Pred ero mobilnih telefonov, pripoveduje Sabina Dermota, so bili radioamaterji navzoči tudi na številnih množičnih prireditvah za spremljanje dejavnosti ob progi, kot so pohodi, teki, kolesarske prireditve, reliji, toda zdaj to ni več toliko aktualno. Že omenjenih relijev se spominja predvsem po tem, da je tam prvič slišala govoriti svojega sedanjega moža Miloša.
»Radioamaterji se načeloma med seboj ne poznamo osebno. Ko se srečamo na kakšni konferenci ali izobraževanju, pa je to še posebej zanimivo. Zlasti, ker se s frekvenc poznamo od prej, v živo pa spoznamo pozneje. Sama sem tako spoznala tudi svojega moža. Prvič sem ga slišala prek postaje, ko je prenašal podatke za Rally Saturnus s terena v uradno bazo. Potem sva se slišala na 'peskovnik' frekvenci. Tako se je začelo druženje in ta hobi naju spremlja še danes.« Peskovnik, pojasni, je bilo neuradno ime za določeno frekvenco, kjer so se dobivali mladi operaterji; čeprav so ga poslušali tudi starejši, se nasmeje. »Pri radioamaterstvu je namreč tako, da nikoli ne veš, kdo te posluša. Zato so določene teme prepovedane. Oziroma obstaja bonton obnašanja, kar je res super, da se izognemo govorjenju vsepovprek, političnemu in drugemu prepiranju.«
Radioamaterstvo na vrhovih gora
Izkušena radioamaterka že več kot 10 let sodeluje tudi pri aktivnostih SOTA (Summits On The Air). »To je oddajanje radijskih signalov z vrhov gora. Ni tekmovanje, ti pa nadmorska višina prinaša določeno število točk, in to je mene zelo pritegnilo, ker sem tako združila vsaj dva hobija. Trenutno sem med slovenskimi dekleti na prvem mestu in upam, da bo tako še nekaj časa ostalo.«
»Ali je frekvenca prosta? … CQ SOTA, CQ SOTA, S53YL/P,
kličem s hriba s SOTA referenčno oznako S5/JA003.«
Tako nekako se je glasilo javljanje ob vzponu na Mangart, kamor jo je pred leti za rojstni dan peljal mož; še pred odhodom se je povezal z domačo in mednarodno skupnostjo radioamaterjev in jim vnaprej sporočil, kdaj bosta na izbrani lokaciji, tako da je nato Sabina na osvojenem vrhu prejemala številne čestitke in vzpostavila na desetine zvez. S hvaležnostjo pove, da je bila izkušnja z Mangarta zanjo najlepša aktivacija hriba, kot takšnemu podvigu sicer pravijo radioamaterji.
Radioamaterstvo kot uresničitev otroške fantazije
Darka Kisovca sta radijska tehnika in radio privlačila že od malega in sta bila tudi pomemben del njegovega življenja, saj je vid izgubil pri sedmih letih. V mladosti pa se je srečal tudi z radioamaterstvom.
»Moji prijatelji v Škofji Loki so se ukvarjali z radioamaterstvom in so me kdaj vzeli s seboj v klub. Zame je bilo najbolj razburljivo takrat, ko sem lahko pod njihovim nadzorom sam pobrskal po radioamaterskih frekvencah. Pa se mi je zdelo to … Madona, tam enega slišim na Kaspijskem morju! Pa nekega Japonca! To je bila takrat znanstvena fantastika. Takrat se je že dalo kupiti multisprejemnike, da si lahko poslušal kratkovalovne postaje z vsega sveta, od Avstralije do Amerike. In sem poslušal radioamaterje, kako se pogovarjajo.«
Od učenja Morsejeve abecede z avdiokaset do radioamaterskih tekmovanj
Leta 1987 je bil v Ljubljani organiziran prvi radioamaterski tečaj, a se ga Darko še ni mogel udeležiti. Naslednjega pa že. »In takrat smo naredili osnovno 'klaso', znanje je bilo razdeljeno na več klas, kot smo jim rekli. Najnižja je bila, da si se lahko pogovarjal samo prek UKV-radijskih postaj. Pri višjih stopnjah si se učil Morsejeve abecede, se usposobil za delo na kratkovalovni postaji. Osnovna klasa je bila, da si moral sprejemati 60 znakov v minuti; pri višjih pa po 80, 100. Meni je bilo to zanimivo, ker si res lahko imel znance in prijatelje po vsem svetu. Zbirali smo QSL-kartice za potrjevanje zvez od vsepovsod, tudi iz redkih držav, otokov; kot so drugi zbirali razglednice, znamke, značke …«
A to mu ni bilo dovolj, nadaljuje, nekaj mu je še manjkalo. »Nisem se znal pogovarjati po pet ur, tehnično pa nisem bil toliko izobražen. Še zmeraj smo bili v Jugoslaviji, ogromno je bilo starejših radioamaterjev. So pa takrat že prišli ven kakšni računalniški programčki, tu sta bila Spectrum 48 in Commodore 64, tečaji so bili na kasetah, in sem se kar s kaset učil Morsejeve abecede. Uspelo mi je narediti izpite, kupil sem si kratkovalovno postajo in tudi od doma sam vzpostavljal zveze. Imel sem tudi prijatelja, ki me je malo učil, kolegi iz kluba pa so mi pomagali postavljati antene. Na poteh smo s seboj vzeli manjšo postajo in miniaturno anteno. Takrat sem veliko hodil tudi po hribih. In smo potem s hribov vzpostavljali zveze: redke, zanimive. Udeleževali smo se tudi radioamaterskih tekmovanj,« se spominja Darko Kisovec.
Radioamaterstvo kot dodatno izobraževanje in dejavnik spremembe v življenju slepih
Prav po zaslugi Darka Kisovca so bili na škofjeloškem koncu v naslednjih letih in desetletjih zelo aktivni tudi drugi radioamaterji in so se izšolali številni novi. »V Škofji Loki je bila srednja šola za telefoniste, administrativno-ekonomska za slepe in slabovidne. Ko sem naredil radioamaterski izpit, sem začel razmišljati: kaj, če bi mi tej mladini poskusili to približati. S to idejo sem šel do ravnatelja, Jožeta Dolenca. Zamisli je bil zelo naklonjen in nam je potem tudi brezplačno odstopil prostor, da smo lahko postavili postaje, antene. Za povračilo pa smo morali organizirati tečaje za zainteresirane šolarje. Moram reči, da je bilo v tistih 14, 15 letih kar precej zanimanja med mladino. Veliko jih je naredilo tudi izpite. V vsaki generaciji jih je bilo vsaj 10 iz šole. Nekateri so ostali, drugi ne. Včasih smo jih peljali tudi na Križno goro in Ratitovec, da so delali zveze; jim je bilo kar všeč. Poskusili smo prikazati čim več zvrsti radioamaterstva, pa tudi prav nič jim ni škodilo, če so se malo fizike, osnov elektrotehnike naučili. Imeli smo prijatelje, ki so nam naredili modelčke raznih anten – če ne vidiš, je težko na streho ali pa v neko risbo pogledati –, da smo lahko dali te modelčke mladini v roke: to je takšna antena, to pa takšna … Včasih je bilo tudi kaj odpora. Vsi so želeli nekaj vijačiti, jaz pa sem rekel: glejte, ljudje božji, za nas je prvenstveno delo na postajah. Pa so se nekako sprijaznili s tem,« opisuje Darko.
Nastanek škofjeloškega radioamaterskega kluba Lubnik
Na začetku so se slepi in slabovidni pridružili Radioklubu Škofja Loka. Čez dve ali tri leta pa ugotovili, da drugače razmišljajo in da bo morda bolje, če gredo na svoje in so ustanovili Radioklub Lubnik, v katerem so organizirali tudi številne tečaje, s katerimi so zaslužili za opremo.
Zanimanje za tečaje je bilo veliko tudi med videčimi. »Nekateri so bili padalci, drugi hribolazci … Tako smo se spoznali in marsikdo je v našem klubu tudi ostal. Nekateri so bili bolj aktivni, drugi manj. In so nam tudi pomagali. Imeli smo na primer člana, ki je na Iskrini šoli predaval elektrotehniko. Tukaj so bili ljudje različnih profilov. Kot zanimivost: k meni na tečaj je hodil tudi doktor Andrej Trampuž, ki zdaj kot zdravnik infektolog dela v bolnišnici Charité v Berlinu.« V najboljših časih je bilo v Škofji Loki okoli 60 aktivnih radioamaterjev, število se je nato z leti počasi zmanjševalo. »Leta 1999 smo organizirali konferenco Zveze radioamaterjev Slovenije. Takrat smo bili kar pridni.«
V letih 2005/2006 so morali škofjeloške klubske prostore izprazniti, novi uporabnik je bil varstveno-delovni center, ki jih je prenovil, za radioamaterstvo tam ni bilo več prostora, kajti šola za slepe se je preselila v Ljubljano. »Potem smo morali prenehati in od takrat se tudi jaz ne ukvarjam več veliko s tem. Pozneje sem se preselil v Bohinj. Vse stike bi moral na novo vzpostaviti … Zdaj sem sicer včlanjen v Radioklub Bohinj, ampak le formalno. Po mojem spominu že kakih osem let nisem 'naredil' nobene zveze,« še pove Darko.
Radioamaterstvo in pomoč med vojno vihro
Radioamaterji so ljudem pogosto omogočili tako rekoč nemogoče, ve kar iz prve roke povedati Darko Kisovec. »Ko je bila pred 30 leti osamosvojitvena vojna, smo imeli postaje s sabo, če bi bilo treba o čem obveščati. Nekdo je bil dežuren na določeni frekvenci, in če je bilo kaj takega, si poklical in povedal. Pa tudi tedaj, ko se je začela vojna v Bosni, smo sodelovali pri prenašanju raznih sporočil, ko so se ljudje med seboj iskali. Spomnim se, kako me je prijatelj prosil, če bi lahko prišel v naš klub fant, češ da bi rad poslal sporočilo. In je res prišel, bil je košarkar. On naj ne bi smel sam govoriti prek postaje, ampak bi moral ta sporočila prenesti jaz. Bil pa je iz Srebrenice. Njega so – ne vem, kako – izbrali, da je prišel v Slovenijo, drugi so ostali dol. Ko sem videl, kakšna je situacija, sem rekel: Glej, usedi se za postajo in se pogovori s svojimi. Mislim, da jih je takrat zadnjič slišal. To je bil dogodek, ki se ga zelo spomnim. Fant se mi je kasneje prišel še dvakrat zahvalit, ker mu je to res ogromno pomenilo. Radioamaterji smo takrat precej pomagali v takšnih situacijah,« se spominja Darko Kisovec.
Radioamaterstvo že od malega
Eden od učencev Darka Kisovca je Edvard Vodovnik, ki je v Ljubljani sicer hodil na isto osnovno šolo kot Sabina Dermota.
»Z radioamaterstvom sem se začel ukvarjati leta 1987. Pritegnilo me je zato, ker sem imel sorodnike v Avstraliji; da bi se lahko z njimi pogovarjal, čeprav oni niso bili radioamaterji. Potem pa me je skozi vsa predavanja, ki smo jih imeli, to vedno bolj zanimalo, tako da mi ni žal, da sem šel v to. Začel sem še v osnovni šoli. Ko sem prišel v srednjo šolo, je bil pa tam radioklub in smo z Daretom delali naprej. Klub, kjer sem najprej delal izpit, se je imenoval Radioklub Ljubljana, ampak to je bila potem sekcija slepih – del kluba, ki je bil v kleti na Jamovi 5. Notri je bila ena postaja, na strehi antena, tako da si lahko malo govoril. Potem v Škofji Loki, v Radioklubu Lubnik, sem opravljal izpit za višjo kategorijo: s telegrafijo, prek kratkih valov in tako naprej. Predavanja smo imeli en mesec ali dva, potem smo šli na izpit, potem smo pa že lahko pod nadzorom delali, že vzpostavljali zveze. Pod nadzorom smo bili zato, ker še nismo mogli imeti svojih pozivnih znakov. Pozivni znak si dobil pri 18 letih, prej ga nisi mogel. In kot mulec si lahko uporabljal pozivni znak od kakšnega odraslega, ki je bil zraven, ali pa klubskega, ko si bil v klubskih prostorih. Nisi pa smel tega pozivnega znaka uporabljati izven klubskih prostorov.«
»Radioamaterstvo ni pomenilo samo govorjenja po UKV-ju, šlo je tudi za iznajdljivost.«
Čeprav oprema ni bila prirejena za slepe in slabovidne, pa tudi če še danes ne bi bila, pravi Vodovnik, bi se dalo znajti. »Vsi slepi so znali delati s temi postajami. Točno si vedel, kako imaš notri po 'memorijah' frekvence, in si malo vrtel tisti gumb, ko si pa slišal, da se dva pogovarjata, si pa že vedel, da sta na določenem repetitorju, vedel si, na katerem spominu imaš ta repetitor, potem si jo pa še tolikokrat naprej premaknil, ker je to kolesce za memorije in frekvence šlo po korakih. Ali pa si imel na mikrofonu dve tipki, 'up' in 'down', pa si pritisnil in je šlo za eno naprej ali nazaj. Radioamaterstvo ni pomenilo samo govorjenja po UKV-ju, šlo je tudi za iznajdljivost. Ljudje so sami delali antene, antene sami postavljali, zaradi česar je žal tudi kdo umrl, ker je padel s strehe. Tudi kratkovalovne postaje so sami lotali. To je bilo radioamaterstvo! Da si ti sam nekaj naredil in s tem vzpostavil zvezo. To je bilo nekaj, kar je štelo. Včasih si moral postaviti anteno, pa če si nekoga res zelo slabo slišal, si se moral potruditi, da si ugotovil, kaj ti je povedal. Danes pa dvakrat klikneš prek interneta in že teče. To ni več radioamaterstvo. Starega radioamaterstva je ostalo bolj malo. Jaz imam še eno UKV-postajo, tako da malo prižgem, včasih malo poslušam, tako, za hec. Ampak danes vse to delajo prek interneta. To ni več isto,« pravi.
Radioamaterstvo kot predhodnik današnjih klepetalnic
»Danes lahko z vsako aplikacijo klepetaš. Mi pa smo klepetali že pred 30 leti. Za to je bil ’packet radio’. Kjer je bil na hribu oddajnik, si na računalnik priklopil modem, to je vse teklo še v DOS-u, UKV-postajo si priklopil na modem, ena 'bananca' je bila za oddajo, ena za sprejem. In s programom v DOS-u si se prijavil in si lahko polistal, kdo je prijavljen, in potem si vnesel ukaz, C verjetno kot 'connect', pa pozivni znak, in si 'padel' k njemu na računalnik, v ta program, da sta si pisala ali pa datoteke prenašala drug k drugemu. Takrat sem še toliko videl, da sem imel program, ki mi je na zaslonu povečal črke, in tako smo si veliko dopisovali,« pravi Edvard Vodovnik, ki ga tehnika še vedno zelo zanima. Kar koli dobi v roke, tako dolgo pritiska in vrti, da začne delati tako, kot mora.
Poslušati včasih pomeni pomagati
Edvardu Vodovniku sta sicer v spominu najbolj ostala dva dogodka. »Sicer tega ne bi smel početi, pa sem vseeno. Poslušal frekvence reševalnih služb. V Savinjskih Alpah se je nekdo smrtno ponesrečil in tja so šli gorski reševalci. Vendar se niso slišali z operativno-komunikacijskim centrom, jaz pa sem jih. In sem potem pač prenašal, kaj je kdo rekel, da so se sporazumeli za prevoz v dolino. Tako sem pomagal. Pa enkrat v Ljubljani, ko še ni bilo avtoceste, ko je bila kontrola prometa s helikopterja, ko je nekdo prehiteval v škarje pred šolo na prehodu za pešce. In se tudi niso slišali.« Nato sklene, da ga je vedno vse zanimalo, predvsem poslušanje.
»Toliko različnih ljudi, jaz pa zelo zvedav. Še posebej me je zanimala tehnika in sem lahko od vsakogar kaj izvedel in se veliko stvari naučil. Tako si nabiraš znanje, izkušnje drugih, ki tudi tebi pridejo prav, ko se znajdeš v neki situaciji. S tega vidika je bila to odlična stvar. Od prvega izveš nekaj, od drugega drugo, nekaj znanja pa tudi sam predaš drugim. To se je pri meni začelo z radioamaterstvom, kjer so res različni ljudje. Veliko sem jih spoznal in še danes imamo stike.«
Vsi trije sogovorniki, Sabina, Darko in Edvard, so med obujanjem spominov, ko je ta članek nastajal, prišli do zelo podobnih ugotovitev. Da so se radioamaterstva lotevali z velikim navdušenjem, da jim je to področje ponujalo oziroma jim še daje veliko zadovoljstva, pomagalo jim je stkati veliko prijateljskih vezi ter se dejavno vključevati v družbeno dogajanje, pri čemer je, vsaj v nekem obdobju, radioamaterstvo pravzaprav postalo njihov način življenja. x
