V okviru projekta Kaj vidimo z očmi, kaj vidimo s prsti ste lani razvijali pripomočke, ki omogočajo spoznavanje likovne umetnine z vsemi čuti, ne zgolj z vidom. Nam lahko opišete, kako je potekal projekt, ki je predhodnik letošnjega Začuti umetnino?
Oddelek za restavratorstvo Akademije za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani (UL ALUO) že dolgo časa v sodelovanju z Moderno galerijo v Ljubljani pri različnih projektih s študenti restavratorstva izdeluje tehnološke študije detajlov likovnih del. S tem spoznavamo način gradnje izbranih umetnin, hkrati pa omogočamo obiskovalcem razstav, da tudi z dotikom spoznavajo umetnine, še posebno take, ki imajo zelo bogato in zanimivo teksturo površine. Prav bogato teksturo pa je pri kopiranju zelo težko popolnoma ponoviti. V svetu zato že nekaj časa uporabljajo 3D-tehnologije, ki omogočijo na prvi pogled zelo verodostojno kopiranje slik na platnu. Pojavljajo pa se vprašanja, ali in kdaj ta način kopiranja v celoti nadomesti ročno izdelavo kopij oziroma kdaj je ta sploh še smiselna in kateri ciljni skupini izvirnik bolj približa prvi oziroma drugi način kopiranja. To so tudi glavna raziskovalna vprašanja, na katera smo želeli odgovoriti z našo raziskavo. Merila so bila verodostojnost vidne podobe, občutek ob dotiku, časovna postavka ter višina materialnih stroškov.
Katere fakultete so pri raziskavi sodelovale?
Raziskavo smo začeli s pilotnim projektom, v katerega so bile vključene štiri fakultete Univerze v Ljubljani, in sicer Akademija za likovno umetnost in oblikovanje, Naravoslovnotehniška fakulteta, Filozofska fakulteta in Pedagoška fakulteta, poleg fakultet pa še Moderna galerija v Ljubljani. Projekt sta sofinancirala Ministrstvo za kulturo in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada.
Katere umetnine ste izbrali, da bi jih približali osebam z okvaro vida?
Za motive kopiranja smo izbrali detajle dveh umetniških slik iz Moderne galerije v Ljubljani, ki se ju seveda ni smelo dotikati, in slike študentke slikarstva, ki so se je obiskovalci lahko dotaknili. Uporabljene slike so bile:
- Gabrijel Stupica, Deklica pri mizi z igračkami, ok. 1967, tempera na platnu, 128 x 168 cm, sign. d. sp.: Stupica G., Mestna občina Velenje –Javni zavod Galerija Velenje;
- Anton Gojmir Kos, Tri žene pri mizi, 1938, olje na platnu, 95 x 78,5 cm, sign. in dat. d. zg.: G. A. Kos/1938, Moderna galerija, Ljubljana, inv. št. 427/s;
- Sara Štorgel, Ples, 2019, akril na platnu, 50 x 50 cm, last avtorice.
Kako ste metodo razvili in kakšni so njeni rezultati?
Iz vsake slike smo izbrali detajl, za katerega smo izvedli 3D-tiskano kopijo ter ročno izdelani kopiji – eno v istem materialu kot izvirnik in drugo v podobnem, na otip obstojnejšem materialu.
Zanimalo nas je, ali je za dojemanje neke umetnine pomembnejša natančna ponovitev reliefa, enaka barva ali materialna podobnost pri otipu. Ali ročna izdelava kopije gledalcu "tipalcu" bolj približa izvirnik kot 3D-tiskana različica? Kakšna je razlika v dojemanju omenjenih različic ob dotikanju ali pri gledanju? Katera tehnika je za neko ciljno skupino primernejša? Katera je časovno in finančno bolj smiselna glede na čas izdelave in materialne stroške?
Kako je torej potekala izdelava kopij detajlov slik s 3D-tehnologijami?
Izdelava kopij detajlov s 3D-tehnologijami je glede na zahtevnost izvornega motiva potekala na dva načina. Pri slikah z izrazitejšo teksturo površine smo za zajem uporabili laserski optični čitalnik Artec Space Spider podjetja Intri, za 3D-tisk metodo ekstrudiranja termoplastov in večnamenski tiskalnik ZMorph, barvno upodobitev grafike pa smo izvedli z UV-kapljičnim tiskalnikom – Apex 60*90cm Flatbed Digital Inkjet UV Printer. Pri sliki z manj izrazitim reliefom in črno površino zajem s skenerjem ni bil zadovoljiv. Potrebno je bilo digitalno kiparjenje v programu za 3D-modeliranje Blender. Nadaljnji postopek reproduciranja reliefne površine in barvnega tiska grafike je bil enak kot v prvem primeru.
Kakšne rezultate pa je prinesla ročna izdelava kopij?
Pri ročni izdelavi kopij se je potrdilo pričakovanje, da je teksturo, čisto enako izvirniku, skoraj nemogoče ponoviti. Slika študentke je bila izvedena na kupljeno, že podloženo platno z akrilno modelirno pasto, ki je omogočila reliefnost potez. Reliefnost izbranega detajla slike Gabrijela Stupice je bila v izvirniku dosežena s kolažem in debelimi nanosi klejno-kredne podloge, lazurni barvni nanosi pa so bili izvedeni v jajčni temperi. Detajl s slike Gojmirja Antona Kosa je bil v celoti izveden v olju, pri čemer je bil učinek reliefa dosežen s stiskom oljne barve iz tube. Zato je bila ta tekstura tudi najmanj izrazita. Ročne kopije smo torej izvedli za detajl slike Sare Štorgel z akrilno pasto na kupljeno že pripravljeno platno, za detajla slike Gabrijela Stupice na s klejno-kredno podlogo pripravljeni platni z dolepljenima posebej pripravljenima platnoma v obliki pahljače, poslikanima enkrat z akrilom in enkrat z jajčno tempero, za detajla slike Gojmira Antona Kosa pa detajla s spiralo, enkrat naslikana v oljni in drugič v akrilni tehniki.
Kako pa ste izvajali testiranje z videčimi in osebami z okvaro vida?
Testiranja z videčimi in slepimi posamezniki smo izvedli v MSUM-u, saj smo za skupino videčih želeli imeti možnost primerjave z izvirnima slikama. Pri pogovorih s slepimi, ki so se lahko dotikali treh različnih kopij istega detajla, se je izkazalo, da vsak od načinov sporoča nekaj drugega in da je vsak od načinov dragocen, če ga osmislimo s pripovedjo.
Pri testiranju videčih so imele odločilno vlogo barve. Zato takrat, ko kopij ne držimo v roki in jih ne tipamo ter so kopije v tehnologiji 3D izvedene barvno korektno, ta način popolnoma prepriča.
Projekt nadaljujete pod naslovom Začutiti umetnino. Kaj prinaša nadaljevanje projekta?
V sklopu trimesečnega študentskega inovativnega projekta za družbeno korist (ŠIPK) z naslovom Začutiti umetnino smo nadgradili leto prej izvedeni projekt. V predhodnem projektu smo ugotovili, da je skeniranje z otipom precej kompleksna zadeva, ki zahteva postopno sidranje informacij v možganih. Zato so tokrat modeli umetnine pripravljeni na več ravneh – kot "zemljevid" oblik v kompoziciji celote in zatem detajli ter zmodeliran motiv. Vsak material in vsaka tekstura sporočata svoje informacije. Zato pripravljamo relief motiva za boljše predstavljanje zgodbe, kopijo motiva v oljnih barvah za spoznavanje izvirnih materialov, 3D-tisk pa omogoča ponovitev enake teksture, kot jo ima površina originala. Vonj, zvok in pripoved zgodbe pomagajo hkrati z dotikanjem doživeti umetnino in ustvariti celostno dojemanje umetnine. Najpomembnejši prispevek k temu pa bo zgodba, dodana kot posneta igra z zvoki, saj ti ustvarjajo vzdušje, ki ga doživljamo, ko gledamo sliko. Hkrati bo to pripravljeno kot film, ki bo lahko zanimiv tudi za tiste, ki sicer umetnino lahko tudi vidijo.
Kako ste načrtovali delo v projektu Začutiti umetnino?
Prva dva meseca smo namenili izdelavi vseh zgoraj omenjenih pripomočkov. V tretjem mesecu, torej v juniju, nameravamo vse te pripomočke razstaviti v Moderni galeriji v sklopu konservatorsko-restavratorske razstave Rihard Jakopič pod drobnogledom. Takoj ko bo razstava postavljena, to bo 18. junija, bomo izkoristili že pripravljene in razstavljene pripomočke v dovolj velikem prostoru za preizkušanje njihove ustreznosti. Zato si že zdaj dopisujemo z ustanovami ter slepimi, slabovidnimi in videčimi posamezniki, ki bi želeli sodelovati pri ugotavljanju, ali je vse, kar smo pripravili, dovolj za boljše razumevanje in občutenje izbrane umetnine oziroma ali bi bilo treba dodati še kaj.
Kaj je torej glavni cilj vašega dela?
Cilj projekta je najti čim bolj celosten prikaz umetnine za vse skupine ljudi, ki jih želimo seznaniti tako s kratkim umetnostno-zgodovinskim okvirom kot tehnološkimi in materialnimi značilnostmi umetnine, obenem pa poskrbeti tudi za doživljanje skozi zgodbo in zvok, za videče pa tudi s sliko.
K sodelovanju vabite tudi osebe z okvaro vida. Kakšna bo njihova vloga?
Ko bo razstava postavljena, bomo teden dni posvetili srečanjem z različnimi skupinami ljudi, tudi z osebami z okvaro vida. Tiste, ki bodo želeli sodelovati, bomo povabili za eno uro v Moderno galerijo, kjer se bodo ob poslušanju pripravljene zgodbe lahko dotikali različnih izvedb izbranega detajla Jakopičeve slike Ovčice in si, vsaj upamo, na koncu ustvarili celostno podobo in po svoje doživeli umetnino.
Ali pričakujete, da se bo vaša metoda približevanja umetnosti različnim skupinam, ki za "ogled" umetniških del potrebujejo določene prilagoditve, razširila tudi širše, da bi postala splošno uporabna v muzejih in galerijah?
Tovrstnih pripomočkov ni nikoli dovolj, zato je vsaka nova ideja lahko v navdih tudi drugim, ki razmišljajo podobno. Vse, kar bomo pripravili, bo lahko v Moderni galeriji na razpolago ves čas, in če se bo izkazalo, da je odziv dober, bomo podobne pripomočke lahko ustvarili še za kakšno drugo umetnino. Trenutno stroške pokriva projekt ŠIPK (Študentski inovativni projekti), in ker delamo to s študenti različnih fakultet, je vzdušje res izjemno, saj se dopolnjujejo različna znanja, veščine in talenti. Če bi se tega lotili v muzejskih ustanovah sami, bi ob redni dejavnosti verjetno zmanjkalo kadrov in financ.
Kdo sodeluje pri projektu? Kako je projekt financiran?
Projekt sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada, izvedli smo ga z ekipo študentov iz Akademije za likovno umetnost in oblikovanje (ALUO), Naravoslovnotehniške fakultete (NTF), Filozofske fakultete (FF) in Akademije za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT) Univerze v Ljubljani (UL) ter v sodelovanju s partnersko ustanovo iz negospodarstva Moderno galerijo v Ljubljani (MG).
Najlepša hvala za pogovor in uspešno delo še naprej! x
