Gledamo
(4)
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 3.7 od 19 glasov Ocenite to novico!
Pokliči me po svojem imenu
Pokliči me po svojem imenu je zgodba o poletni ljubezni, o prvi ljubezni, o prvem poletju, v katerem prebujena čustva zasenčijo vse drugo v življenju. Foto: IMDb
Pokliči me po svojem imenu
Pokliči me po svojem imenu je na častnem mestu odprtja festivala tudi zato, ker bi moral na prvo ljubljansko projekcijo priti tudi režiser, Luca Guadagnino. Zaradi delovnih obveznosti je njegovo gostovanje žal odpadlo. Foto: IMDb
Pokliči me po svojem imenu
Guadagnino je že izjavil, da bi z veseljem posnel nadaljevanje svoje ljubezenske drame. V njem bi bil Elio star 25 let, torej toliko, kot je bil Oliver v prvem filmu. Foto: IMDb
Pokliči me po svojem imenu
Klasično lepoto Armieja Hammerja filmarji pogosto uporabijo za samoreferenčen humor in satiro (npr. v Možu iz agencije UNCLE). Tukaj končno dobi priložnost, da pokaže svoj polni razpon. Foto: IMDb

Liffe: Pokliči me po svojem imenu

Uvodni film letošnjega Liffa
9. november 2017 ob 10:18
Ljubljana - MMC RTV SLO

Čeprav se Luca Guadagnino vedno znova vrača v varni objem sončnega, uživaškega, idealiziranega Sredozemlja, je svojo novo dramo o odraščanju in (istospolni) ljubezni Pokliči me po svojem imenu skušal zasidrati v bolj introspektivne, manj bahaške vode. Film, po katerem boste koprneli po poletju. In najstniških letih.

Luca Guadagnino je tisti režiser, ki neposnemljivo ezoteričnost Tilde Swinton rad uokviri s slikovito italijansko pokrajino (v mislih imam kar oba njegova prejšnja celovečerca, I Am Love in Nemirno obalo). Oba sta bila vizualno čudovita, stilizirana brez kičastega fetišiziranja italijanske kulise - a hkrati tudi vsaj malce prazna, umetelna, brez pravega življenja, ki bi utripalo v njunih žilah. V sklepnem delu te neuradne trilogije, na Sundanceu predstavljenem Pokliči me po svojem imenu, ni prostora za Tildo, je pa zato popolnoma prežet z vročino. Čutnost ni omejena le na sfero telesnega; pozorni bodite tudi na to, kako pomenljivo se kamera poigrava s hrano. (Da niti ne omenjam prizora z breskvijo, ki se bo najbrž v zgodovino zapisal kot ena najbolj markantnih ... uporab sadja na filmu.) Nič manj pomenljiv ni način, kako kamera počasi drsi po silhuetah klasičnih grških kipov, ki jih pomaga katalogizirati eden od protagonistov.

Pokliči me po svojem imenu je zgodba o 17-letnem fantu Eliu, ki ga s skoraj otipljivo ranljivostjo in spontanostjo igra Timothée Chalamet. (Zdi se, da je Luca Guadagnino režiser v službi igralcev: v vseh njegovih filmih imajo protagonisti ogromno prostora za razvoj svojih likov in improvizacijo). Elio je na pragu tega, da bo prvič spal z dekletom. A v resnici ga nevidna sila vse bolj vleče k ameriškemu akademiku Oliverju (Armie Hammer), ki je na poletnem pripravništvu pri Eliovem očetu, univerzitetnem profesorju, in ki je nastanjen v sosednji sobi od fantove. Sobi sta povezani prek skupne kopalnice: dovolj, da včasih uzreš golo silhueto pred ogledalom, med preoblačenjem, v intimnem trenutku ... Kar nekaj časa bo minilo, preden si bosta moška priznala medsebojno privlačnost. Jedro zgodbe je ravno v poglavju pred tem, v Elievi poti samoodkrivanja in identificiranja lastnih želja. Splazi se v Oliverjevo sobo, se z glavo zarije v kopalke, ki jih je pustil na postelji, in se divje, brez razmišljanja, zvija po postelji.

Pokliči me po svojem imenu je zgodba o poletni ljubezni, o prvi ljubezni, o prvem poletju, v katerem prebujena čustva zasenčijo vse drugo v življenju. Že res, da je Elio zmeden in neodločen zaradi vsega, kar se mu dogaja, a hkrati pri njem ni prostora za mazohistično samozanikanje, sram ali obup. Svojo novo ljubezen skriva pred starši, a ne zato, ker bi se bal njunega nesprejemanja homoseksualnosti. To ni tiste vrste film o kvirovski tematiki.

Ko po dolgi uverturi privlačnost med protagonistoma končno najde svoj telesni izraz, bi po vsej tej predigri, v katero Guadagnino vplete tudi gledalca, pričakovali morda bolj iskren prizor, kot je diskreten odmik kamere v krošnjo dreves. (Adelino življenje Abdellatifa Kechicha je bilo najlepši dokaz, da so tako temeljito kontekstualizirani prizori spolnosti logična nadgradnja zgodbe, in ne voajerska eksploatacija lepih teles.)

Vloga samozavestnega, skoraj agresivno stereotipno ameriškega Oliverja (film cel skeč naredi iz tega, da se gost od vsake družbe poslovi s surferskim, ležernim "Ajd") je nedvomno vrhunec dosedanje kariere Armieja Hammerja, a resnično odkritje je 21-letni Chalamet. Brez kakršnih koli težav niha med samozavestjo in ranljivostjo ter se suvereno prepusti raziskovanju neznanih obzorij lastne spolnosti. Kemija med igralcema je nezgrešljiva, tako močna, da iz kina odideš vsaj malce zaljubljen vanju, v njuno ljubezen. Gotovo ni škodilo, da je romaneskno predlogo za film priredil veliki James Ivory, soustanovitelj velike filmske hiše Merchant-Ivory, ki se je svojčas specializirala na zgodovinske drame o zatajeni ali prepovedani ljubezni. Prav tako ključen je prispevek igralskega veterana, Michaela Stuhlbarga v vlogi Elievega očeta, ki z navdihujočim monologom v prelomnem prizoru poda prepričljiv argument za oskarjevsko nominacijo za najboljšo stransko vlogo.

Guadagnino, ki svojo zgodbo postavi "nekam v severno Italijo", je s podatki o "resničnem" svetu dovolj skop, da ima cela zgodba pridih pravljičnosti, pridih s poletnim soncem obsijanega spomina na nekaj, kar se je zgodilo že zdavnaj. Režiser vabi, da se s proustovsko naslado prepustimo množici detajlov in intelektualnih referenc, ki nam jih je natrosil. Modeli kratkih hlač, stacionarni telefoni in majice z logotipom Talking Heads nas vseeno spomnijo, da smo trdno zasidrani nekam v prvo polovico osemdesetih. (Dve skladbi je posebej za film zložil tudi Sufjan Stevens.) In ker je Pokliči me po svojem imenu zgodba o tem, kako podajamo svoja čustva, bodisi verbalno ali neverbalno, ima jezik dovolj veliko vlogo, da je samostojna entiteta. Elio skoraj brez zavedanja preskakuje med angleščino, francoščino in italijanščino; jezik je odvisen od družbe, razpoloženja, od tega, kar hoče povedati in tega, kar hoče prikriti. Na tak način ne komunicira samo s starši, ampak tudi z Oliverjem, s prijatelji, s seboj.

Pokliči me po svojem imenu je film, ki skuša v vsakem prizoru začarati, omamiti in zapeljati s svojim razkošjem barv, čustev in referenc ("Ne, Bacha igram tako, kot bi ga interpretiral Liszt".) Sami se boste odločili, ali je vse skupaj le igra mačke z mišjo ali pa nas Guadagnino v resnici spusti v intimo telesne ljubezni. Osebno nisem mogla odmisliti spoštljive distance, ki jo zgodba ohranja do svojega protagonista, in se me film zato ni dotaknil tako globoko kot, denimo, lani Mesečina Barryja Jenkinsa.

Ocena: -4; piše Ana Jurc

Ana Jurc
Prijavi napako
Komentarji
artfilmfan
# 09.11.2017 ob 19:19
Drugače, film je MOJSTROVINA. Z Ano kot pogosto, se ravno ne strinjam v popolnosti ;)
strugacki
# 09.11.2017 ob 13:07
Kako lahko MMC objektivno poroča o festivalu, če je spletni medijski sponzor festivala? Nobenega kritičnega prispevka o festivalu nisem še zasledil in izpostavitve festivalskih pomanjkljivosti, ampak eno samo hajpanje. To ni ravno smisel obstoja javnega zavoda, da je propagandna mašina.
svatne
# 12.11.2017 ob 07:51
"Liffe: Pokliči me po svojem imenu" - lepa reč! Torej mene, Pepeta, naj Lolek pokliče: "Lolek"? ("po svojem imenu"?)
artfilmfan
# 09.11.2017 ob 19:17
Zakaj bi pa morali btii avtomatično kritični če dejansko ponuja najboljše od filma kar je mogoče pri nas? Če ni tvojih priljubljenih hollywood blockbusterjev še ne pomeni da je zanič.
Filmske recenzije
link
Ognjišče: islandska drama o prvi ljubezni, ki je navdušila občinstvo Liffa
20. november 2017 ob 13:57 Po izredno tesnem boju in preobratu v zadnji etapi je s povprečno oceno občinstva 4,79 v "tekmovanju priljubljenosti" na Liffu zmagala islandska drama Ognjišče.
Več novic ...
Gledamo
link
Ognjišče: islandska drama o prvi ljubezni, ki je navdušila občinstvo Liffa
20. november 2017 ob 13:57 Po izredno tesnem boju in preobratu v zadnji etapi je s povprečno oceno občinstva 4,79 v "tekmovanju priljubljenosti" na Liffu zmagala islandska drama Ognjišče.
Več novic ...
Kazalo