Liffe
()
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 4.7 od 3 glasov Ocenite to novico!
Kino Paradiž.
Kino Paradiž. Foto: Liffe
V najlepšem prizoru v filmu Matt opazi, kako se v prazni dvorani predvaja neki nemi film, medtem ko ga enkratna Margaret Rutherford spremlja na klavirju. Počutimo se, kot da smo v cerkvi. Na fotografiji: Najmanjša kinopredstava na svetu.
V najlepšem prizoru v filmu Matt opazi, kako se v prazni dvorani predvaja neki nemi film, medtem ko ga enkratna Margaret Rutherford spremlja na klavirju. Počutimo se, kot da smo v cerkvi. Na fotografiji: Najmanjša kinopredstava na svetu.
Luksuzni kino Grand je glavna konkurenca, ampak Bijou ponuja nekaj, kar njegov elegantni verižni tekmec ne more: sproščeno in neotesano uživanje v filmih. Tisto, kar da filmu njegov poseben čar, je prav neformalnost, ki jo čuti občinstvo, ki prihaja v Bijou: hrupna mladina, potniki, ki med čakanjem na vlak gledajo filme, in sproščen občutek improvizacije in povezanosti, ki traja tako dolgo kot film, ki se vrti na platnu.   Na fotografiji: Najmanjša kinopredstava na svetu.
Luksuzni kino Grand je glavna konkurenca, ampak Bijou ponuja nekaj, česar njegov elegantni verižni tekmec ne more: sproščeno in neotesano uživanje v filmih. Tisto, kar da filmu njegov poseben čar, je prav neformalnost, ki jo čuti občinstvo, ki prihaja v Bijou: hrupna mladina, potniki, ki med čakanjem na vlak gledajo filme, in sproščen občutek improvizacije in povezanosti, ki traja tako dolgo kot film, ki se vrti na platnu. Na fotografiji: Najmanjša kinopredstava na svetu. Foto: Promocijsko gradivo
Tudi v francoskem filmu režiserja Jacquesa Noloja Mačka z dvema glavama (La Chatte à deux têtes, 2002) gre za tip kinematografa, ki ne obstaja več: kino, ki prikazuje XXX pornografske filme.  Če kino v Najmanjši predstavi na svetu ponuja všečno zatočišče, je pornografski kinematograf v Nolojevem filmu stvar življenjskega pomena za obiskovalce. Ti so homoseksualci in transeksualci, ki med vrtenjem (heteroseksualnega) pornografskega filma uživajo v raznih kombinacijah priložnostnega seksa. Na fotografiji: Mačka z dvema glavama.
Tudi v francoskem filmu režiserja Jacquesa Noloja Mačka z dvema glavama (La Chatte à deux têtes, 2002) gre za tip kinematografa, ki ne obstaja več: kino, ki prikazuje XXX pornografske filme. Če kino v Najmanjši predstavi na svetu ponuja všečno zatočišče, je pornografski kinematograf v Nolojevem filmu stvar življenjskega pomena za obiskovalce. Ti so homoseksualci in transeksualci, ki med vrtenjem (heteroseksualnega) pornografskega filma uživajo v raznih kombinacijah priložnostnega seksa. Na fotografiji: Mačka z dvema glavama. Foto: Promocijsko gradivo
Mladi junak tega avtobiografskega filma redno hodi v kino, kjer mu je največji užitek gledati Avo Gardner, in to v filmu Pandora in leteči Holandec, v katerem ona igra žensko, ki je hkrati zapeljivka, ki »zasužnji« moške, in zvesta ljubica, pripravljena umreti za svojega ljubimca; upodobitev vsaj dveh fantazijskih podob ženske. Potem pa se mora mladi Daniel zadovoljiti s lokalnimi dekleti, ki se čuvajo za poroko.  Na fotografiji: Moje male ljubice.
Mladi junak tega avtobiografskega filma redno hodi v kino, kjer mu je največji užitek gledati Avo Gardner, in to v filmu Pandora in leteči Holandec, v katerem ona igra žensko, ki je hkrati zapeljivka, ki »zasužnji« moške, in zvesta ljubica, pripravljena umreti za svojega ljubimca; upodobitev vsaj dveh fantazijskih podob ženske. Potem pa se mora mladi Daniel zadovoljiti s lokalnimi dekleti, ki se čuvajo za poroko. Na fotografiji: Moje male ljubice. Foto: Promocijsko gradivo
Daniel obenem opazuje erotične dejavnosti okoli sebe v kinu: fant, ki se nagne naprej in gladi lase dekleta na sedežu pred sabo in jo začne nežno poljubljati. Medtem Ava plava gola na platnu. Na fotografiji: Ava Gardner v Pandori in letečem Holandcu.
Daniel obenem opazuje erotične dejavnosti okoli sebe v kinu: fant, ki se nagne naprej in gladi lase dekleta na sedežu pred sabo in jo začne nežno poljubljati. Medtem Ava plava gola na platnu. Na fotografiji: Ava Gardner v Pandori in letečem Holandcu. Foto: Promocijsko gradivo
Verjetno ne obstaja film, ki tako pronicljivo in subtilno prikaže vlogo, ki jo film igra v življenju otroka, kot Duh panja   španskega režiserja Victorja Ericeja. Njegov film pokaže učinek, ki ga ima ogled Frankensteina Jamesa Whala na sedemletno Ano, igra jo nepozabna nepozabna Anao Torrent v izolirani vasi na kastiljski planoti po koncu španske državljanske vojne. Na fotografiji: Duh Panja.
Verjetno ne obstaja film, ki tako pronicljivo in subtilno prikaže vlogo, ki jo film igra v življenju otroka, kot Duh panja španskega režiserja Victorja Ericeja. Njegov film pokaže učinek, ki ga ima ogled Frankensteina Jamesa Whala na sedemletno Ano, igra jo nepozabna nepozabna Anao Torrent v izolirani vasi na kastiljski planoti po koncu španske državljanske vojne. Na fotografiji: Duh panja. Foto: Promocijsko gradivo
Film je posnet v glavnem s statično kamero in ustvari pust in osamljen svet: vodnjak, v katerem naj bi pošast živela, punčki, mimo katerih drvi vlak, begunec, ki se skriva pred fašisti v hlevu sredi pustega polja. Te podobe delujejo kot spomini iz otroštva, ki se nikoli ne spremenijo. Svet pridušenih čustev in molk, ki prisili otroka, da ustvarja bogatin fantazijski svet. Na fotografiji: Duh panja.
Film je posnet v glavnem s statično kamero in ustvari pust in osamljen svet: vodnjak, v katerem naj bi pošast živela, punčki, mimo katerih drvi vlak, begunec, ki se skriva pred fašisti v hlevu sredi pustega polja. Te podobe delujejo kot spomini iz otroštva, ki se nikoli ne spremenijo. Svet pridušenih čustev in molk, ki prisili otroka, da ustvarja bogati fantazijski svet. Na fotografiji: Duh panja. Foto: Promocijsko gradivo
Film Petra Bogdanovicha Zadnja kinopredstava pripoveduje o prebivalcih umirajočega  mesteca Anarene v severnem Teksasu na začetku petdesetih let prejšnjega stoletja; nepopisno žalosten črno-bel film o ameriških sanjah, ki so se spremenile v prah.  Na fotografiji: Zadnja kinopredstava.
Film Petra Bogdanovicha Zadnja kinopredstava pripoveduje o prebivalcih umirajočega mesteca Anarene v severnem Teksasu na začetku petdesetih let prejšnjega stoletja; nepopisno žalosten črno-bel film o ameriških sanjah, ki so se spremenile v prah. Na fotografiji: Zadnja kinopredstava.
Ko se pa kino zapre, je vsega konec. Na fotografiji: Zadnja kinopredstava.
Ko se pa kino zapre, je vsega konec. Na fotografiji: Zadnja kinopredstava. Foto: Promocijsko gradivo

Dodaj v

Cinefilija: Ob retrospektivi Film gre v kino na Liffu

Filmska kolumna Andreja Gustinčiča
9. november 2016 ob 08:47
Ljubljana - MMC RTV SLO

Retrospektiva Film gre v kino na letošnjem Liffu ponuja nekaj filmskih biserov, ki se lotevajo kompleksnega odnosa med življenjem in kinematografijo in kinematografi.

To so filmi o erotični naravi kinematografije in o kinodvorani kot templju poželenja in nostalgije. Cinefilija ali ljubezen do filma ima globoko povezavo z nostalgijo po otroštvu in mladosti, ko smo odkrivali zapeljivost filma. To je tudi nostalgija po kinematografih, ki so ponujali skupni užitek; skupne reakcije, ki ustvarjajo občutek zatočišča, preden so video in multipleksi spremenili celotno razpoloženje gledanja filmov. Ti motivi se nizajo skozi večino filmov v retrospektivi in povezujejo nekatera zelo različna dela: nežno britansko komedijo Najmanjša kinopredstava na svetu in seksualno eksplicitno Mačko z dvema glavama, recimo, ali poželenje v filmu Moje male ljubice Jeana Eustacha s frustracijo poželenja v zimzelenem Kinu paradiž.

Liffe na MMC-ju:

27. filmski festival bo drevi odprla projekcija filma 11 minut Jerzyja Skolimowskega. Letošnji Liffe prinaša 103 celovečerne in 19 kratkih filmov. Festival spremljamo tudi na posebnem MMC-jevem spletnem mestu, kjer boste našli insajderske namige, recenzije, intervjuje, nagradne igre in marsikaj drugega. V sklopu festivala vas vabimo tudi na MMC premiero Herzogovega filma Glej in se čudi.


Kino ob železniški progi
Najmanjša kinopredstava na svetu (The Smallest Show on Earth, 1957) Basila Deardena pripoveduje o mladem paru Mattu in Jean Spenser (igrata ju mož in žena Bill Travers in Virginia McKenna), ki od strica, za katerega sploh nista vedela, da obstaja, nasledita zanemarjen majhen kinematograf ob železniški postaji, imenovan Bijou, ki se trese vsakokrat, ko gre mimo vlak. »Ste resno zahtevali od ljudi, da plačajo, da bi šli noter, in so zares plačali!?,« osuplo vpraša Matt, ko prvič vidi kino. Skupaj s kinom nasledita tudi njegove ostarele, ekscentrične zaposlene (igrajo jih mojstri britanske komedije Peter Sellers, Margaret Rutherford in Bernard Miles), ki živijo v nostalgiji do nemih filmov in jim je Bijou edino, kar imajo od življenja. V najlepšem prizoru v filmu Matt opazi, kako se v prazni dvorani predvaja neki nemi film, medtem ko ga enkratna Margaret Rutherford spremlja na klavirju. Počutimo se, kot da smo v cerkvi.


Luksuzni kino Grand je glavna konkurenca, ampak Bijou ponuja nekaj, česar njegov elegantni verižni tekmec ne more: sproščeno in neotesano uživanje v filmih. Tisto, kar da filmu njegov poseben čar, je prav neformalnost, ki jo čuti občinstvo, ki prihaja v Bijou: hrupna mladina, potniki, ki med čakanjem na vlak gledajo filme, in sproščen občutek improvizacije in povezanosti, ki traja tako dolgo kot film, ki se vrti na platnu.

Tudi v francoskem filmu režiserja Jacquesa Noloja Mačka z dvema glavama (La Chatte à deux têtes, 2002) gre za tip kinematografa, ki ne obstaja več: kino, ki prikazuje XXX pornografske filme. Če kino v Najmanjši predstavi na svetu ponuja všečno zatočišče, je pornografski kinematograf v Nolojevem filmu stvar življenjskega pomena za obiskovalce. Ti so homoseksualci in transeksualci, ki med vrtenjem (heteroseksualnega) pornografskega filma uživajo v raznih kombinacijah priložnostnega seksa. Tako kot gledanje filmov je seks v Nolojevem filmu skupna zadeva : sodeluje več ljudi, nekateri le stojijo in gledajo, medtem ko drugi seksajo. Sam Nolot igra petdesetletnika, ki ima hepatitis B, in nosi jopič prijatelja, ki je umrl zaradi aidsa. »Daljšam mu življenje,« pove. Nolojev film predstavi kinematograf kot mesto, v katerem erotične fantazije postanejo mesena stvarnost.

Ava in druge
V filmu Moje male ljubice (Mes petites amoureuses, 1974), ki ga je posnel režiser Jean Eustache leto dni po svoji mojstrovini Mati in kurba (La maman et la putain, 1973), je tudi filmska dvorana mesto poželenja. Mladi junak tega avtobiografskega filma redno hodi v kino, kjer mu je največji užitek gledati Avo Gardner, in to v filmu Pandora in leteči Holandec (Pandora and the Flying Dutchman, 1951, Albert Lewin), v katerem ona igra žensko, ki je hkrati zapeljivka, ki »zasužnji« moške, in zvesta ljubica, pripravljena umreti za svojega ljubimca; upodobitev vsaj dveh fantazijskih podob ženske. Potem pa se mora mladi Daniel (Martin Loeb) zadovoljiti s lokalnimi dekleti, ki se čuvajo za poroko. Za Eustacha je film samo en košček mozaika odraščanja, ampak osrednja vloga Ave Gardner je jasna. Skupaj z Danielom, gledamo prizor, ko moški porine svoj drag športni avto v morje, ker je ona to zahtevala kot dokaz ljubezni. Daniel obenem opazuje erotične dejavnosti okoli sebe v kinu: fant, ki se nagne naprej in gladi lase dekleta na sedežu pred sabo in jo začne nežno poljubljati. Medtem Ava plava gola na platnu. Med pravim poljubljanjem na eni strani in filmsko erotiko na drugi se tudi Daniel začne spogledovati s punco v vrsti pred njegovo.

Kar je najzanimivejše v tej sekvenci, je, da Eustache dopusti, da film, ki ga Daniel gleda, prevzame platno. Ne gledamo več njega, kako gleda Avo Gardner, ampak jo gledamo tudi mi. Njen obraz napolni platno; vidimo tisto, kar sam Daniel gleda. Tako da ima poželenje do ženske na platnu osrednjo vlogo v spolnem odraščanju.

V Kinu paradiž (Nuovo Cinema Paradiso, 1988) Giuseppeja Tornatoreja je filmsko poželenje zafrustrirano. Film se dogaja v majhnem sicilijanskem mestu, v katerem duhovnik pregleda filme, preden so predvajani, in s tleskom prstov določi, kateri kadri naj se izrežejo. »Dvajset let hodim v kino,« pove neki razočaran gledalec, »in do zdaj nisem videl niti enega poljuba.« Zato publika znori od razburjenja, ko cenzura popusti in gledajo, kako v nekem filmu Vittorio Gassman razgali hrbet Silvane Mangano. Tako kot drugi filmi v retrospektivi je Kino Paradiž o skupnem gledanju filmov, v isti meri, kot je o prijateljstvu med junakom Totojem s starim kinooperaterjem Alfredom (Philippe Noiret). Gledalci se ljubijo, pijejo, neka ženska doji otroka. Ko se filmi prikazujejo v letnem kinu, se zberejo še ljudje na barkah in jih gledajo brezplačno.

Ana in pošast
Verjetno ne obstaja film, ki tako pronicljivo in subtilno prikaže vlogo, ki jo film igra v življenju otroka, kot Duh panja (El espíritu de la colmena, 1973) španskega režiserja Victorja Ericeja. Njegov film pokaže učinek, ki ga ima ogled Frankensteina (1931) Jamesa Whala na sedemletno Ano (nepozabno Ano Torrent) v izolirani vasi na kastiljski planoti po koncu španske državljanske vojne.

Oče se ukvarja s čebelarstvom, mati piše pisma bivšemu ljubimcu, ki je bil borec za republiko, starejša sestra odkriva v sebi sled sadizma in muči mačko pa tudi mlajšo Ano. Ogled Whalovega filma sproži v punčki osnovna vprašanja o življenju in smrti, in ko ji sestra pove, da pošast, ki jo igra Boris Karloff, ni zares umrla, upanje, da jo bo srečala v gozdu.

Film je posnet v glavnem s statično kamero in ustvari pust in osamljen svet: vodnjak, v katerem naj bi pošast živela, punčki, mimo katerih drvi vlak, begunec, ki se skriva pred fašisti v hlevu sredi pustega polja. Te podobe delujejo kot spomini iz otroštva, ki se nikoli ne spremenijo. Svet pridušenih čustev in molk, ki prisili otroka, da ustvarja bogatin fantazijski svet. Anino klicanje pošasti z besedami »To sem jaz, Ana« ulovi poseben moment otroštva, preden smo določilo mejo med stvarnim in domiselnim svetom, in zato film ima nas tako globok in trajen učinek.

Ameriške sanje, ameriški prah
Film Petra Bogdanovicha Zadnja kinopredstava (The Last Picture Show, 1971) pripoveduje o prebivalcih umirajočega mesteca Anarene v severnem Teksasu na začetku petdesetih let prejšnjega stoletja; nepopisno žalosten črno-bel film (z izjemno fotografijo Roberta Surteesa) o ameriških sanjah, ki so se spremenile v prah. Osrednja točka mesteca je kinodvorana Royal na vetrovni in prašni glavni ulici. Tam mladi gledajo filme klasičnega Hollywooda, ki slavijo srečno ameriško družino in široka prostranstva Divjega zahoda, prav tisto, česar v Bogdanovichevem filmu ni. Bogdanovich je velik ljubitelj klasičnega Hollywooda, a je tudi režiser obdobja, ki se mu reče Novi Hollywood, ki je trajalo od konca šestdesetih do prve polovice sedemdesetih in je naslikalo Ameriko, v kateri so legende in podobe moškosti, kot tiste v filmih, ki jih junaki gledajo, vsaj začasno izumrle.

Film je eden najjasnejših povzetkov sprememb v načinu, kako je Hollywood gledal na Ameriko, in hrepenenja Američanov. Prizor iz Rdeče reke (Red River, 1949) Howarda Hawksa, ko John Wayne in drugi kavboji gonijo živino čez prerijo, je žalosten in ironičen komentar življenj mladih junakov, ki sedijo v kino dvorani in to gledajo. Ko mladi Sonny (Timothy Bottoms) vozi po glavni cesti tihega mesta mimo kina, ki prikazuje vestern z Jamesom Stewartom, postane jasno nasprotje med filmskimi legendami starega Hollywooda in realnostjo umirajočega mesteca: na platnu je svet brez meja, medtem ko je zunaj na glavni ulici mesteca Anarene le turobnost.

Peterica filmov, ki jih po mnenju Andreja Gustinčiča na letošnjem Liffu ne gre zamuditi:

Ameriška ljubica (American Honey)
Čeprav je Andreji Arnold v glavnem spodletela filmska različica Viharnega vrha, je vseeno ena najzanimivejših britanskih filmarjev. Zanima me, kako vidi ZDA.

Ona (Elle, 2016)
Isabelle Huppert in Paul Verhoeven se mi zdita zanimiva kombinacija.

Nočne ptice (Noctournal Animals, 2016)
Ker je posnet po enem najbolj grozljivih romanov, ki sem jih v življenju bral.

Krik (The Shout)
Jerzi Skolimovsky je svoje najboljše filme posnel na zahodu in ta je morda najboljši med najboljšimi, pa je tudi ena najboljših vlog sijajnega Alana Batesa

Loving
Delo odličnega Jeffa Nicholsa, ki je pred par leti režiral Zaklonišče, o medrasnem zakonu na jugu petdesetih.



Ni naključje, da je eden glavnih igralcev Zadnje kinopredstave veteran filmov Johna Forda in sploh vesternov, ki so bili eden od stebrov klasičnega Hollywooda. Ko on umre, z njim izgine tisto malo upanja, ki je v mestecu obstajalo. Ko se pa kino zapre, je vsega konec.

Andrej Gustinčič
Prijavi napako
Komentarji
Ta novica trenutno še nima komentarjev.
Koledar
Twitter