Razloži si sam je zgodba, ki ni lastna samo južnokorejskemu miljeju, pač pa gre za univerzalno pripoved. Foto: Liffe
Razloži si sam je zgodba, ki ni lastna samo južnokorejskemu miljeju, pač pa gre za univerzalno pripoved. Foto: Liffe
Razloži si sam
Film postavi gledalca prek sanjsko-realističnega mozaika v vlogo sestavljavca zgodbe. Foto: Liffe

Sanjska pokrajina se skozi ves film prepleta z realnostjo preko nelinearnih premic. Prvi košček v mozaiku Kwang-kukove filmske sestavljanke predstavlja igralka Yeon-shin (Shin Dong-mi), ki na gledališkem odru v popolnoma prazni dvorani čaka na nastop. Yeon-shin je bila obljubljena glavna vloga v filmu, vendar so namesto nje najeli mlado in popularno pevko brez igralskih izkušenj. Njena najlepša leta so, po krutih standardih industrije, že bolj ali manj minila.

V trenutku frustracije odkoraka iz gledališča in se s steklenico korejskega sojuja in cigaretami odpravi v park, da bi v oblaku dima in opoju alkohola pozabila na neizpopolnjene sanje in trenutno življenjsko situacijo. Za povrh jo pokliče še prijateljica, nadvse uspešna igralka, in to z opozorilom: ponoči je imela nenavadne sanje, zato naj bo Yeon-shin danes še posebno previdna.
V okvir zgodbe nato vstopi Woo-yeon (Kim Kang-hyun), ravno tako igralec; njegovo razmerje z Yeon-shin je, skupaj s sanjami o igralskem uspehu, počasi razpadlo. Smrtni udarec mu je zadala prav slednja, ko je svojega partnerja v izbruhu frustracij okrivila za težave v dolgoletnem razmerju in ga zapustila.

Yeon-shin v parku naleti tudi na detektiva Sea (Yu Jun-sang), ki večinoma sicer preiskuje samomorilske primere, vendar ga bolj od forenzike zanima interpretacija sanj – sam namreč sanja le poredko. Yeon-shinina prijateljica pa ni bila edina, ki je imela nenavadne sanje. Tudi Yeon-shin se je preteklo noč sanjalo nekaj čudnega – in detektiv Seo sprejme izziv razvozlavanja njenih sanjskih niti.

Ravno te niti gledalca povlečejo še globje v zgodbo, ki se ukvarja s sanjami ter njihovo vrednostjo in pomenom v človeškem obstoju, kar pride do izraza predvsem pri malem dečku, ki je Woo-yeonov sosed. Vse kar si želi, je risati – kot sam pove, je z risanjem njegovo življenje bolj zabavno. Zato vsak dan riše na zid sosednje hiše. Dečkova mama pa si želi, da bi njen sin odrastel v finančno preskrbljeno osebo in ne v revnega umetnika, zato njegove risbe vsak dan trmasto spira z zidu.

Woo-yeon se dečkovi materi, ki je morda še najboljše utelešenje resničnega življenja v tem filmu, postavi po robu in zahteva, da dečku risanje dopusti. Čeprav njemu kot umetniku, igralcu, morda v življenju ni uspelo, vrjame, da ni potrebno, da dečkova umetniška duša podleže realnosti. Materi se z istim argumentom ob poznejšem srečanju zoperstavi tudi Yeon-shin, vendar sčasoma dečku v boju za svoje sanje nekoliko spodrsne – kot pogosto spodrsne mnogim – v zameno za obljubljenega kužka se odpove risanju in se osredotoči na učenje. Ena proti nič za realnost.

Po celovečernem prvencu Romance Joe (Romaenseu Jo, 2011) je Lee Kwang-kuk v svojem drugem celovečernem projektu, ki ga je izpeljal v scenarističnih čevljih in iz režiserskega stola, pokazal tako pripovedno nadgradnjo kot tudi sposobnost obvladovanja filmskega prostora. S posnetki zimskega in temu primerno brezbarvnega Seula in okolice spretno poudari sanjske in melanholične podtone filma. Zanimivo vlogo v filmu odigrata tudi bel avto, ki se pojavlja tako v resnični kot v sanjski dimenziji, ter njegov prtljažnik, ki na nepričakovane načine povezuje resnično in sanjsko dimenzijo.

V filmu lahko izpostavimo tudi kvalitetno igro: sicer bi bilo skoraj nemogoče, da bi Lee Kwang-kuk lahko zgrešil z vedno odlično Shin Dong-mi, še posebno v kombinaciji z Yu Jun-sangom, ki ima v malem prstu tako komični »timing« kot melodramo, pa tudi s Kim Kang-hyunom, ki mu uspe odlično upodobiti naivnega in na trenutke pasivnega Woo-yeona.
Gledalca pritegne tudi sama zgodba, ki ni lastna samo južnokorejskemu miljeju, pač pa gre za univerzalno pripoved. Lee Kwang-kuk nas pripelje do tega, da sami sebi zastavimo vprašanja o povezavi med našim lastnim obstojem, našimi sanjami ter vrednostjo medčloveških odnosov. Vsi si morda res želimo predvsem to, da bi nas, naš obstoj in naše sanje razumela in sprejela vsaj ena oseba.

Sanja Struna, prevajalka in ljubiteljica korejskega filma