Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pričevalci
Zgodba izvorno tržaške levičarske družine Bordon je nekaj posebnega. Pripoveduje jo leta 1932 v Ljubljani rojena Božena Bordon, ki s svojo resnicoljubnostjo gledalca posebej pritegne. »Politika je uničila našo družino,« poudarja gospa Božena. Iz Trsta so morali zbežati, potem ko je oče, ogorčen nad zažigom Narodnega doma, zažgal italijansko zastavo. Kot številnim drugim primorskim emigrantom, ki so se pred Italijani umaknili v Jugoslavijo, jim je trda predla. Živeli so zelo skromno. Politično aktivna sta bila starejša brata, leta 1915 rojeni Rado in pet let mlajši Dušan: »Rado je bil bolj umirjen. Dušan je bil pa … on je verjel v Sovjetsko zvezo, s tem smo bili ... Jaz sem mislila, da je Stalin bog.« Bila sta zelo bistra, Dušan je študiral romanistiko, Rado pa ruski jezik in pravo. Oba sta bila aktivna v komunističnem gibanju in na protivladnih demonstracijah, ki jih je pogosto podpirala Kominterna. Dušan je bil celo med ustanovitelj Društva prijateljev Sovjetske zveze, prav on je k sodelovanju pritegnil Karla Destovnika. Kmalu po okupaciji leta 1941 so okupatorji oba brata internirali v Italijo. Tam sta malo pred kapitulacijo Italije zbežala iz zapora in ustanovila 24. garibaldinsko brigado Pio Borri. Dušan je postal tudi njen prvi politični komisar. Leta 1944 so v kraju Caprese Michelangelo fašisti njegovo brigado presenetili in Dušana Bordona v boju smrtno ranili. Prav letos mu bodo italijanski antifašisti postavili spomenik. Rado je vojno preživel, v Ljubljano je prišel v zmagovitem sprevodu in kot kulturnik prvi spregovoril na Radiu Ljubljana. Bil je književnik, prevajalec in vsestranski kulturni delavec, ki pa je izkusil tudi zapore novega režima, iz katerega se je pogosto norčeval. Zanimiv je pred tem tragičen prizor, ko Rado in Božena opazujeta ujete in pretepene domobrance na poti v smrt in jim Rado kljub nasprotovanju stražarja prinese vodo. Mlada Božena je verjela v komunizem in Stalina, kot jo je učil režim: »Potem pa pride informbiro. Jaz sem bila v delovni brigadi, mislila sem, da gradimo socializem. In opolnoči so nas nagnali ven in nam povedali, da zdaj pa s Stalinom nismo več prijatelji. Ne moreš razumeti, še včeraj je bil bog, danes je pa baraba. Ja to ne gre. Kaj pa je narobe zdaj s tem Stalinom. Jaz sem bila čisto indoktrinirana.« Družina je potem spregledala in do režima vzpostavila distanco. Božena je končala študij in delala v bolnišnici na rentgenu. Izjemno zanimiva je bila njena izkušnja, ko je v petdesetih letih delala v bolnišnici v Veliki Britaniji. Veliko in rada je inštruirala angleški jezik ter bila uspešna tudi pri tistih, nad katerimi so drugi že obupali. Boženino pričevanje, od neomajne vere v komunistično ideologijo do spoznanja resnice in Svetega pisma, ki ga ob koncu pričevanja prime v roke, je hkrati prispodoba življenja preizkušene Slovenke, Primorke in Ljubljančanke, ki pri svojih 92 letih preseneti s čilostjo ter veselim značajem.
Premiera v torek, 7. maja 2024 na TV SLO1 ob 00.00 uri.
Rodil se je v Dolah nad Idrijo, v župniji Zavratec. Leta 1970 je bil na Sveti Gori posvečen v duhovnika in je tudi edini duhovnik, ki je učil predmet samoupravljanje s temelji marksizma in edini učitelj daleč naokoli, ki je učil tako predmet samoupravljanje s temelji marksizma kot verouk. Nedvomni pričevalec nekega časa. Poznajo ga kot pokončnega človeka s skoraj asketskim življenjem, doslednega, vedno čuječega ocenjevalca trenutnega dogajanja in ljudi, s pogledom, zazrtim v prihodnost.
94-letna Pepca iz Kresniških Poljan pri Litiji nam predstavi svojo življenjsko zgodbo, ki je polna preizkušenj in trdega dela, a tudi vere in zaupanja v Božjo pomoč. Rojena je bila v Črešnjicah pri Cerkljah ob Krki. Pred vojno so živeli skromno na kmetiji, redili so živino in obdelovali vinograd. Pepca se živo spominja soseda, ki je kot vojni ujetnik med prvo svetovno vojno doživel boljševistično revolucijo in je svaril pred Rusi. Iz časa pred vojno se spomni poznejšega škofa Leniča, ki je bil pastir v njihovih krajih. Kmalu po okupaciji so prišli Nemci in jih pregnali v Nemčijo. K sreči je družina ostala skupaj. Oče je delal, otroci pa bi morali hoditi v nemško šolo, a so to zavračali. So pa imeli srečo, da je bil med njimi tudi slovenski učitelj. Živeli so v Wittgendorfu in Frohburgu blizu Leipziga. V ujetništvu se je rodil tudi najmlajši brat Stanko. Ob koncu vojne so prišli Rusi. Pred njimi so se morale ženske skrivati, tako je mama skrivala tudi 15-letno Jožefo. Pot domov se je vlekla, saj so dolgo čakali v vagonih v Budimpešti. Ob prihodu domov je bila domačija opustošena, le en meter velik kip Srca Jezusovega je ostal čudežno nedotaknjen. Kljub popolnemu pomanjkanju je nova oblast od njih zahtevala obvezno oddajo pridelkov. Počasi so se razmere izboljšale. Pepca se je poročila z možem, ki je bil partizan. Po vojni je delal kot šofer za Izvršni svet, pozneje pa je vozil rešilni avto. Svoji sestri se kot sogovornik pridruži tudi brat Stane Žičkar, ki je bil rojen v izgnanstvu. Desetletja ja delal v Švici in si pridobil bogate izkušnje, ki jih je predstavil med pričevanjem.
Mara Moravec je posebej zanimiva pričevalka. V šolo je hodila na Rakeku. Spominja se učitelja Josipa Ribičiča, ki je prihajal k njim domov. Pozneje je družina živela tudi na Slavini,zdaj pa Mara živi v Petelinjah pri Pivki. Njene prodorne besede in iskrena čustva do preteklih in zdajšnjih časov nam odstrejo pogled v miselni svet kar 102-letne gospe. »Mama je bila iz bogate družine, oče je bil pa lep,« hudomušno pove Mara. Obudi spomin na svojo mladostno simpatijo, sošolca Ivana Turšiča. Ta je po tem, ko je postal partizan, nasprotoval, da bi hodila k maši v cerkev. Postal je strah in trepet na Notranjskem in je pozneje v partizanih padel. Mara je že med vojno obiskovala šolo za medicinsko sestro. Bila je ugledna in uspešna v svojem poklicu. Družino je močno zaznamovala tragedija brata Miloša. Še ne 17-letnega so ga na Verdu skupaj z drugimi fanti ujeli partizani. Ti so ustavili vlak in mlade fante odpeljali s seboj. Za Milošem se je izgubila vsaka sled. Mara Moravec še vedno z jokom podoživlja tragedijo pred 82 leti, ki je njene starše in vso družino za vselej zaznamovala.
Izjemno pričevanje 90-letne Vide Dular, rojene v ugledni Vrhnjakovi družini v Pamečah pri Slovenj Gradcu, je pripoved o moči preživetja po hudih udarcih, ki sta jih družini prizadejala nacistični in zlasti komunistični režim. Vida je bila najstarejša od šestih otrok, oče Vinko je bil inženir gozdarstva, doštudiral je na zagrebški univerzi in se poročil z učiteljico, Vidino mamo, ki je bila iz Sel pri Brežicah. Bila je zelo dejavna v prosveti, enako tudi oče. Ta je deloval tudi v Slovenski ljudski stranki ter med drugim gostil Antona Korošča. Ob napadu na Kraljevino Jugoslavijo je moral oče zbežati na Dolenjsko, saj so ga imeli Nemci na seznamu kot neprimerno osebo, predano slovenstvu. Starejši hčeri sta odšli z njim, tako da je družina razpadla in se ni nikdar več sestavila. Oče je imel stike s partizani, a se je pozneje pridružil domobrancem. Vida natančno opisuje komaj verjetne dogodke tistega časa. Po vojni je še prišel domov, a so ga v domači cerkvi aretirale komunistične oblasti in za njim se je izgubila vsaka sled. Vida je šla po očetovih stopinjah. Doštudirala je gozdarstvo, si ustvarila družino in bila zelo vestna v službi. Podpirala je razvoj demokracije, padec režima in nastanek samostojne Slovenije. Dejavno se je vključila v iskanje resnice in večnega miru za tisoče okrutno pobitih na morišču v Žančanih pri Slovenj Gradcu. Njen boj za civiliziran pokop žrtev traja še danes in del pričevanja je posnet prav ob tem množičnem morišču.
Neveljaven email naslov
