Prva svetovna vojna
Zahodna fronta 1918
Najpogumnejši kurati so bili z vojaki v strelskih jarkih, kjer niso svete maše prekinili niti med obstreljevanji. (Na fotografiji prizor iz filma Zahodna fronta, 1918). Foto: Slovenska kinoteka
Vsak polk (3-4 tisoč mož), brigada (6 tisoč mož) in sanitetna ustanova je imela svojega vojaškega kurata, ki je skrbel za moralo in Bogu všečno držo pri vojakih, vlival upanje bolnim in ranjenim ter skrbel za pogrebe padlih za domovino. Foto: MMC RTV SLO
       Slišal sem več zgodb, kako je kurat pridigal, da so danes nebesa odprta in smo bližje Bogu, potem pa je 500 metrov stran počila granata in je pobegnil, na drugi strani pa so pogumni kurati, ki so s svojimi vojaki do konca vztrajali v prvi liniji, tudi ko so vsi drugi častniki odpovedali.       
 O pogumu
Zgodovinar Miha Šimac je doktoriral s temo o vojaških kuratih iz slovenskih dežel v 1. svetovni vojni. Foto: MMC RTV SLO/Gorazd Kosmač
V monarhiji je ob začetku vojne vladalo pravo naivno navdušenje, saj da bodo s sovražniki na hitro "pometli" in bili "do božiča" že doma (Na fotografiji grb Avstro-Ogrske). Foto: MMC RTV SLO
       Reči je bilo treba zgolj – srbofil! In sledila je aretacija ter zapor, v katerega so vtaknili številne izobražence, učitelje in tudi duhovnike. Do konca leta 1914 so zaprli okoli 920 Slovencev, od tega 117 duhovnikov.       
 O 'srbofilih'
Lesen zaboj s popolno "bojno" opremo avstro-ogrskih vojaških kuratov je tehtal okoli 30 kilogramov. Na soški fronti je bil zaradi zahtevnega terena pogosto preneroden za tovorjenje, zato so se številni kurati znašli ter v manjšem nahrbtniku ohranili zgolj najnujnejše pripomočke za duhovno oskrbo, zaboj pa zavrgli. Foto: MMC RTV SLO/Gorazd Kosmač
       Nobena epidemija, nobena bolezen jih ni odvrnila od taborišča trpečih, katerim so do zadnjega diha skušali deliti tolažbo. V vseh enotah so skrbeli za versko življenje, tako da so se dejanske potrebe zadovoljivo opravljale.       
 Poveljnik Svetozar Boroević o kuratih
Pogreb poročnika Juliana Kende in desetnika Franza Neuwirtha na vipavskem vojaškem pokopališču. Foto: Fototeka društva Dolomitenfreunden
       Vojaki! Vaše trpljenje je neizmerno, vaše gorje neskončno! Na vaših obrazih so vtisnjeni nadčloveški napori, iz vaših oči sijejo strahote prestanih dni. Predragi moji! Poznam vašo bol, vaše neutešno hrepenenje, ki vas žene k vašim dragim, poznam vašo hudo skrb, ki vas mori in grize! Kristjani! Vaše roke so okrvavljene, vaše duše zakrknjene, a vaša srca so dobra in poštena. Vi niste krivi tega neizmernega gorja, vi niste krivi, da so onečaščeni božji hrami in spremenjeni v hleve, da jočejo doma vaše žene in otroci, da umirajo vaši starši in sestre v pomanjkanju in nesreči. Vi niste krivi, da je bilo po krivem prelite že toliko nedolžne krvi in da se še vedno ne ustavi to nečloveško klanje. Vi niste krivi ne jaz ne Bog. Ubogi moji! V vaši duši je mraz, a srce koprni in mrje po miru in svobodi!       
 Pridiga 27. domobranskemu pešpolku
       Neposredni očitek vojakov je bil pogosto, da je lepo pridigati na varnem, ko sam nikoli nisi izkusil fronte, zato si je veliko kuratov aktivno prizadevalo, da bi jih vsaj za nekaj mesecev poslali v boje, na drugi strani pa imamo duhovnike dodeljene vojaški enoti na fronti, ki tja nikoli niso prišli, ker jih je bilo 'strah'. Ko je škof videl takšno poročilo, je nemudoma sledila premestitev.       
 O strahopetcih
Pridige vojaških kuratov so bile ob začetku vojne izredno hujskaške, ko je minila evforija, pa so se začeli spraševati o smiselnosti vojne, eksistenci, Bogu in pomenu miru. Foto: Osebni arhiv družine Weixler
Vojaški duhovnik je imel pri skrbi za dušni blagor vojakov tri ključne naloge, in sicer skrb za zdrave, za bolne in za padle. Foto: Osebni arhiv družine Weixler
       Nepopisljiv vtis so napravili ti plakati. Gre za res! Možje, eni veseli, drugi potrti, eni kričijo, kako bodo Srbi tepeni, drugi molče hitijo pravit ženi, gostilne se pa jamejo polnit in iz vseh se kmalu zasliši glas harmonike. Ne! Ni možno popisati vtisov, ki smo jih dobili ta dan. Neizbrisno nam ostane v spominu pogled na skrbne obraze žena, katerih može je zadel cesarski ukaz.       
 Postojnski župnik o mobilizaciji

Dodaj v

"Videl sem odlične vojaške kurate ali pa takšne, da Bog pomagaj!"

Kako resnična je satirična karikatura kurata Katza?
7. april 2018 ob 07:20
Ljubljana - MMC RTV SLO

"Kocka je padla! Negotovost izginila! Vojska je tu! Skorej neko veselje nas je prešinilo, ker smo zvedeli, pri čem smo," je zapisal postojnski župnik ob izbruhu 1. svetovne vojne.

Ob razglasu delne mobilizacije 26. junija 1914 so po monarhiji razobesili plakate, ki so fante in može, vojaške obveznike do 42. leta starosti, pozivali v vojsko. "Nepopisljiv vtis so napravili ti plakati. Gre za res! Možje, eni veseli, drugi potrti, eni kričijo, kako bodo Srbi tepeni, drugi molče hitijo pravit ženi, gostilne se pa jamejo polnit in iz vseh se kmalu zasliši glas harmonike. Ne! Ni možno popisati vtisov, ki smo jih dobili ta dan. Neizbrisno nam ostane v spominu pogled na skrbne obraze žena, katerih može je zadel cesarski ukaz," je še zapisal župnik, ki je podlegel vsesplošni vojni histeriji, ki je ob začetku velike vojne preplavila avstro-ogrsko monarhijo.

Podoba "nesmrtnega" kurata Otta Katza, ki je pogosto rad pregloboko pogledal v kozarček, iz slavnega satiričnega romana o dobrem vojaku Švejku Jaroslava Haška je tista, ki je vse do danes v misli ljudi začrtala značilnosti vojaških kuratov. "Prav ta literarna predloga je podlaga, na kateri pri nas sloni podoba vojaške duhovščine, to je pri ljudeh prva asociacija, ko omeniš vojaške kurate, takoj ljudje izstrelijo Švejk – kurat Katz," je v Muzeju novejše zgodovine v uvodnem delu predavanja na temo duhovnikov v oboroženih silah Avstro-Ogrske dejal Miha Šimac z Inštituta za cerkveno zgodovino na Teološki fakulteti, ki je doktoriral na temo vojaških kuratov iz slovenskih dežel med 1. svetovno vojno.

Z likom pijanega, posmeha in zgražanja vrednega ter nesposobnega kurata Katza je Hašek, ki je bil med veliko vojno pripadnik 91. češkega pehotnega polka iz Čeških Budjejovic, obračunal s Katoliško cerkvijo. "V njem so upodobljene vse slabe lastnosti, ki naj bi jih po Haškovih besedah vojaška duhovščina posedovala, a kurat Katz, kot lahko potrdijo raziskovalci t. i. 'švejkologi', ni nikoli obstajal," je nadaljeval Šimac. V knjigi sicer nastopajo tudi drugi kurati, ki so bolj realistični in niso prikazani tako negativno. Eden od njih je kurat Ibl, ki je bil Švejkov zgled in ki je v nasprotju s Katzem dejansko obstajal, saj je to bil Haškov regimentni kurat Johann Eybl, ki se je z njim skupaj bojeval na fronti v Galiciji, med drugim pa se je, kot je razvidno iz njegovega osebnega dnevnika, za kratek čas znašel tudi na soški fronti, je še pojasnil.

"Dandanes, ko se govori o vojaški duhovščini, se avtomatično naštevajo same negativne točke, bili so pijanci, kvartopirci, menili so se zgolj za lastne koristi itd.," je izpostavil Šimac in dodal, da vpliv negativne literarne podobe na predstavo o vojaški duhovščini ne prevladuje zgolj pri nas, ampak po vsej Evropi, kar je podrobno raziskal ameriški zgodovinar Patrick J. Houlihan z Univerze v Oxfordu.

Vojaška duhovščina med 1. svetovno vojno
Habsburška monarhija je imela dolgo zgodovino izkušenj z duhovno oskrbo v vojski, in sicer vse od konca 30-letne vojne med katoličani in protestanti leta 1648, ko je armada dobila prve redne enote. Leta 1773 je bil ustanovljen apostolski vojaški vikarijat, ki je skrbel predvsem za katoliško oskrbo, pozneje pa so se mu nato postopoma priključevale tudi druge veroizpovedi. Pojavili so se tudi protestantski vojaški pastorji, grško-katoliški duhovniki, pravoslavni duhovniki, judovski rabini in nazadnje z avstro-ogrsko zasedbo Bosne in Herzegovine leta 1878 tudi vojaški muslimanski imami (prvi je bil imenovan leta 1882).

Vojaška duhovščina je imela v vojski položaj častnikov, in sicer čisto vsak vojaški kurat je imel čin vsaj stotnika, vojaški superior čin majorja, konzistorialni direktor je imel čin polkovnika, apostolski vojaški vikar, ki je bil na čelu vojaške škofije, pa je imel čin generalmajorja. "V vojski Kraljevine SHS so čin kapetana za vojaške kurate sprva ohranili, leta 1929 pa je prišlo do preureditve in ukinitve častniških položajev za vojaške duhovnike, ki so postali vojaški uslužbenci, to pa je pomenilo, da so jih po novem vojaki cenili in upoštevali malo ali pa skoraj nič," je Šimac opozoril na pomen častniškega položaja za duhovnike.

Pogumni in mevže
Vojaški duhovnik je imel pri skrbi za dušni blagor vojakov tri ključne naloge, in sicer skrb za zdrave, za bolne in za padle. Vodil je pogrebe padlih vojakov, nadziral skrb za grobove in pogosto vodil tudi kataster, spovedoval je v strelskih jarkih, v bolnišnicah ter maševal na frontni črti. "Velikokrat je slišati, da so maševali zgolj v zaledju, kar sploh ni res, številni vojaški kurati so bili na prvi bojni liniji, neposredno v jarkih, maše še med obstreljevanjem pogosto niso prekinili," je dejal Šimac.

"Slišal sem več zgodb, kako je kurat pridigal, da so danes nebesa odprta in smo bližje Bogu, potem pa je 500 metrov stran počila granata in je pobegnil, na drugi strani pa so pogumni kurati, ki so s svojimi vojaki do konca vztrajali v prvi liniji, tudi ko so vsi drugi častniki odpovedali," je navedel dva skrajna primera.

"Neposredni očitek vojakov je bil pogosto, da je lepo pridigati na varnem, ko sam nikoli nisi izkusil fronte, zato si je veliko kuratov aktivno prizadevalo, da bi jih vsaj za nekaj mesecev poslali v boje, na drugi strani pa imamo duhovnike, dodeljene vojaški enoti na fronti, ki tja nikoli niso prišli, ker jih je bilo 'strah'. Ko je škof videl takšno poročilo, je nemudoma sledila premestitev," je sklenil Šimac.

Maše v strelskih jarkih
Za Bogu všečno moralo vojakov so vojaški kurati skrbeli s številnimi svetimi mašam, ki so jih na škofovo priporočilo izvajali čim pogosteje in kjer koli je bilo pač mogoče. Vojaški kurat Jernej Hafner je o pomembnosti maše razpravljal že leta 1914. "Najimenitnejše opravilo, s katerim častimo Boga, najuspešnejše sredstvo, s katerim si moremo od njega izprositi vse potrebno za dušo in telo – je sv. maša, pri kateri se Jezus Kristus nekrvavo daruje svojemu nebeškemu Očetu," je zapisal. Največkrat se je maševalo v neposrednem zaledju frontne črte, včasih tudi v strelskih jarkih ali pa kakor je naneslo naključje. "Med vojno mašujemo povsod, kjer si kak višji spomni, največkrat v gozdovih, prej, ko smo plezali še po Karpatih, na planinah, pretečeno nedeljo sem pa v šupi poleg hleva, kjer je po svoje pela krava," je še zapisal.

Na soški fronti je v strelskih jarkih po poročanju časopisa Slovenec avgusta 1917 maševal kurat Valentin Jerše, ki se ni pustil motiti niti, ko so padale italijanske granate. "Mnogokrat so med sv. opravilom pokali šrapneli in granate okrog njega, a on ni nikoli pustil oltarja, dokler ni dovršil svoje službe. Vsak teden nam je bral sv. mašo prav v strelskem jarku, ko smo bili komaj 30, na enem mestu celo 7 korakov oddaljeni od sovražnika. Sovražne krogle so zbijale po železju, a naš gosp. kurat se ni dal motiti v svojem svetem delu. Na sveti večer nam je priredil polnočnico v kaverni," so v časopisu povzeli pripoved enega od vojakov.

Od hujskaštva do pridig o miru
V prvih letih velike vojne, ko je še vladalo vsesplošno vojno navdušenje, so bile pridige izredno militantne, predvsem v smislu, kako je Bog na njihovi strani. Kurati so razlagali o pravičnosti vojne, ta agresivni ton pa je po navedbah britanskega zgodovinarja Houlihana vztrajal do sredine leta 1916, ko je po velikih ofenzivah in ogromnih izgubah med vojaštvom prišlo pri kuratih do spremembe odnosa do vojne. V ospredje so tako vse bolj začela prihajati razmišljanja o Bogu, življenju po smrti, smiselnosti vojne, trpljenju in miru.

"Šel sem v izropano cerkvico, kjer je maševal naš novi kurat, ki je bil blaga in dobra duša, pošten, pravičen in pobožen mož. ... Turobno se je odbijal tožni glas v tesnem svetišču: 'Vojaki! Vaše trpljenje je neizmerno, vaše gorje neskončno! Na vaših obrazih so vtisnjeni nadčloveški napori, iz vaših oči sijejo strahote prestanih dni. Predragi moji! Poznam vašo bol, vaše neutešno hrepenenje, ki vas žene k vašim dragim, poznam vašo hudo skrb, ki vas mori in grize! Kristjani! Vaše roke so okrvavljene, vaše duše zakrknjene, a vaša srca so dobra in poštena. Vi niste krivi tega neizmernega gorja, vi niste krivi, da so onečaščeni božji hrami in spremenjeni v hleve, da jočejo doma vaše žene in otroci, da umirajo vaši starši in sestre v pomanjkanju in nesreči. Vi niste krivi, da je bilo po krivem prelite že toliko nedolžne krvi in da se še vedno ne ustavi to nečloveško klanje. Vi niste krivi ne jaz ne Bog. Ubogi moji! V vaši duši je mraz, a srce koprni in mrje po miru in svobodi! Vi ste nedolžni, vas se ne prime prelita kri, in Gospod vojnih trum vam bo milostiv sodnik, kadar bo dopolnjeno vaše trpljenje. A pravično bo sodil in ostro obsodil vse one, ki so vsega krivi, ki imajo okrvavljene duše in nad katere se zlijejo vsi potoki po krivem prelite in nedolžne krvi.' V naša srca je segla bridka turobnost, v naših prsih je ječala bolest in vrela tožna molitev, ki ni mogla na dan ... " je v svojih spominih pridigo povzel vojak 27. domobranskega pešpolka Ivan Matičič ob koncu leta 1916 oz. v začetku leta 1917, ko je bila enota, ki se je sicer bojevala na soški fronti, na oddihu v Ivanjem selu.

Slovenci so lahko prilezli visoko
Monarhija je bila razdeljena na 16 vojaških župnij, načeloval pa jim je vojaški župnik ali superior, ki je bil odgovoren za delovanje vojaških kuratov na svojem področju. "Slovenske dežele z izjemo Prekmurja so spadale pod vojaško župnijo s sedežem v Gradcu, ki ji je načeloval Slovenec Anton Jaklič. V kakšnih zapisih lahko včasih preberemo, da če si 'zaveden' Slovenec, ne moreš napredovati, a Jaklič je zgled, da to ne drži, iz navadnega kurata je napredoval v superiorja," je Šimac razblinil mit, da Slovenci v stari monarhiji niso mogli napredovati.

V veliki vojni je imela vsaka armada avstroogrske vojske svojega superiorja, ki je bdel nad delovanjem kuratov, ki so za duhovno oskrbo skrbeli v polku (3-4 tisoč mož), brigadi (6 tisoč mož) ali sanitetni ustanovi. Na ravni divizije (20 tisoč mož) je divizijski župnik nadziral delo od 12 do 22 kuratov.


Mobilizacija duhovnikov in vojno navdušenje
"Leta 1914 ob začetku mobilizacije je avstro-ogrska armada razpolagala s 186 vojaškimi duhovniki vseh sedmih državno priznanih veroizpovedi, kar je rahlo majhna številka za več kot tri milijone mobiliziranih mož, zato je bilo že ob koncu leta več kot 1.100 vojaških kuratov vseh veroizpovedi," je pojasnil Šimac in dodal, da je takoj v prvih spopadih veliko kuratov, podobno kot drugi častniki, padlo v ujetništvo.

Šimac je izpostavil nerealna pričakovanja in navdušenje takratne avstro-ogrske družbe ob začetku vojne. Prevladovalo je splošno prepričanje, kako monarhija diha z enotnimi pljuči in kako vsi komaj čakajo, da se vojni plaz vendarle sproži, saj bo zmaga hitra. "Vojno so poznali samo še iz romanov, cela generacija o vojni ni vedela kaj dosti, vladalo je prepričanje, da bodo z dvemi ali tremi bitkami potolkli sovražnike in bili 'do božiča' že doma," je spomnil, da se je zadnja vojna zgodila 1878 ob okupaciji Bosne in Hercegovine, s katero velika monarhija res ni imela večjih težav.

Zaprtih 117 "srbofilskih" duhovnikov
Mobilizacijsko ihto pa je po Šimčevih besedah spremljal vojni absolutizem in izbruh sumničavosti do Slovencev, zlasti na Koroškem in Štajerskem. "Reči je bilo treba zgolj – srbofil! In sledila je aretacija ter zapor, v katerega so vtaknili številne izobražence, učitelje in tudi duhovnike. Do konca leta 1914 so zaprli okoli 920 Slovencev, od tega 117 duhovnikov," je dodal.

Eden takšnih domnevnih "srbofilskih" duhovnikov je bil kurat Marko Kranjec, ki se je s srbskim ujetnikom v Gradcu »prijazno pogovarjal«. "Njegov nadrejeni ga je nemudoma ovadil kot 'srbofila' in Kranjec je za 14 dni pristal v zaporu, ko mu je uspelo pojasniti okoliščine, pa je odšel s 87. celjskim pehotnim polkom na bojišče, kot da se ni zgodilo nič," je navedel primer.

Strah pred cepljenjem
Različne nalezljive bolezni, kot sta tifus in kolera, so bile vseprisotne vse od začetka velike vojne in so povzročale med vojaki hude epidemije in nemalo smrti, a do cepljenja je vladalo nezaupanje, ki se je razblinilo šele, ko so vojaki začeli množično umirati. "Vojno ministrstvo je sprva prepovedalo cepljenje, češ da bo to oslabilo bojno moč vojske, ker bodo vojaki zaradi cepiva tri tedne neuporabni, a izgube med vojaki zaradi bolezni so bile prevelike, tako da so popustili in dovolili cepljenje," je pojasnil, da se je oblast hitro pokesala zaradi nespametnega nasprotovanja cepljenju.

Slovenski vojaški kurat Hubert Rant se je v začetku vojne znašel jugovzhodno od Lvova, kjer je bilo v bolnišnico spremenjeni "na pol podrti" destilarni nastanjenih okoli tisoč vojakov s kolero. Niso imeli svojega duhovnega pastirja, zato se je Hubert pogumno sam ponudil, da bi odšel tja in poskrbel za njihove duše. "Dobesedno bi lahko s to odločitvijo podpisal svojo smrtno obsodbo, lahko bi se nalezel, zdravila ni. Tam je bil sedem dni in v poročilu piše, da je pokopal od 30 do 50 vojakov dnevno, potem pa so prišli Rusi in zazvzeli bolnišnico, sam pa se je pred njimi umaknil na varno," je navedel primer pogumnega duhovnika, ki je bil odlikovan z duhovniškim križcem druge stopnje.

"Videl sem odlične vojaške kurate ali pa takšne, da Bog pomagaj!" je zapisal eden od primorskih dekanov med vojno. "Soški lev" Svetozar Boroević von Bojna pa je 25. aprila 1917 v dnevnik zapisal: "Nobena epidemija, nobena bolezen jih ni odvrnila od taborišča trpečih, katerim so do zadnjega diha skušali deliti tolažbo. V vseh enotah so skrbeli za versko življenje, tako da so se dejanske potrebe zadovoljivo opravljale".

Gorazd Kosmač
Prijavi napako
Komentarji
soleti
# 07.04.2018 ob 09:40
@Đorđ Buš Kakšen trik je to, če se ne zavedajo, kašna vojna je to za take ..Hvala bogu za tako vojno. Prava vojna je povsem nekaj drugega, nekaj takega kot je opisan v članku..Se pa take vojne še dogajajo, ampak ne tistim, ki z polno ritjo komentirajo medijske pompozne novice in jim nasedajo kako slabo nam gre ker se Rusi in Britanci prepirajo itd..... in ker kao mi čutimo zarad tega hude posledice..
Ramus
# 07.04.2018 ob 12:17
Slišal sem več zgodb, kako je kurat pridigal, da so danes nebesa odprta in smo bližje Bogu,

In potem se zgražajo nad arabskimi skrajneži, samo še device manjkajo,...
sta5
# 08.04.2018 ob 17:48
@prizemljen
Nehajte smetiti pod zgodovinskimi članki!

Ramus je nazorno pokazal na protislovje med besedami kuratov in "uradnimi stališči" njihove institucije. Ni prav pogosto, da pod članki beremo tehtne in vsebinske komentarje.
lenoritis
# 07.04.2018 ob 22:03
Vsako dekado vsaj enkrat preberem Švejka. Se mi zdi, da je obstoj Katza Hašek uspel dokazat v večji meri kot pa sveto pismo ostale mite.
Ramus
# 07.04.2018 ob 12:05
"Videl sem odlične vojaške kurate ali pa takšne, da Bog pomagaj!"

A kurati povedo vojakom, da Božja Zapoved pravi "Ne ubijaj" in da kot morilci ne morejo v nebeško kraljestvo? Kaj pa kurati vedo, da jim bo Bog sodil, če vojakom ne bodo povedali vse resnice? Ne primite za orožje in ga obrnite proti svojim bližnjim - nikoli.
Ramus
# 07.04.2018 ob 12:44
Videl sem odlične vojaške kurate ali pa takšne, da Bog pomagaj!"

Ko bi samo vedeli, kakšno bogokletje je v Kristusovih očeh obstoj nečesa kot je - "vojaški duhovnik", vam ne bi niti na misel prišlo, da bi poizkusili združiti vojno in Evangelij. Prekleti bodite zaradi tega,...
Ramus
# 07.04.2018 ob 12:33
Vi ste nedolžni, vas se ne prime prelita kri, in Gospod vojnih trum vam bo milostiv sodnik, kadar bo dopolnjeno vaše trpljenje. A pravično bo sodil in ostro obsodil vse one, ki so vsega krivi, ki imajo okrvavljene duše in nad katere se zlijejo vsi potoki po krivem prelite in nedolžne krvi.'

Vsakega se "prime prelita kri", Bog bo od vsakega človeka terjal odgovornost in račun, tudi od kuratov, ki ste lagali ljudem in jih poslali v smrt,... gorje vam, ki ste lagali ljudem v Božjem imenu, čaka vas strašna sodba in usoda na dan, ko bo Kristus sodil žive in mrtve.
topol
# 09.04.2018 ob 07:47
Kurat jim je pridigal čisto prav. Vojaki, ki se pošteno obnašajo so nedolžni. Ne mučijo ujetnikov npr.. V vojski so pod prisilo ponavadi smrtne kazni za dezerterstvo. Tudi naši vojaki v Latviji ne bi bili sami krivi, če bi prišlo do spopada. Vsi od njih so mislili, da ne bo nič in da je to le priložnost za boljši zaslužek. Ukazi za boj pa bodo prišli iz Amerike, nato pa iz Ljubljane. Tudi policist lahko pri opravljanju svoje službe koga ustreli. Če ga je ustrelil z razlogom, nima krivde, ne pred ljudmi, ne pred Bogom. Družba o kateri govori Ramus je idealna, ki pa v resnici žal ne obstaja.
sta5
# 08.04.2018 ob 17:56
@Ramus

Nekaj dobrih iztočnic, vse pohvale! "Teoretično" seveda vse drži. V praksi pa so vojaki ljudje v stiski, pahnjeni v vojno proti svoji volji, doživljajo najhujše grozote dan za dnem ... Kaj ni prav, da dobijo tudi nekaj podpore in tolažbe v obliki božje besede - vsaj tisti, ki jim to pomaga? Navidez nerešljiva dilema ... Ali sploh imamo sprejemljiv izhod?
prizemljen
# 08.04.2018 ob 01:00
Ramus

Nehajte smetiti pod zgodovinskimi članki!

Gorazd Kosmač, hvala za opomnike k premalo znanim virom.
TV in RA arhiv
Spomin na konec 1. svetovne vojne 00:02:07, 19.05.2018
Pandemije: Smrtonosna španka 00:28:16, 08.03.2018
Prevratno leto 1918 01:15:18, 18.01.2018
O novi knjigi Pa zbogom, junaki... 00:06:02, 16.11.2017
Kdo je bil Franc Ferdinand 00:02:59, 24.10.2017
Stoletje čudeža pri Kobaridu 00:07:48, 24.10.2017
Čudež pri Kobaridu 00:53:10, 24.10.2017
Sto let bitke pri Kobaridu 00:02:04, 24.10.2017
Obletnica bitke pri Kobaridu 00:02:08, 16.07.2017
Doberdob - roman upornika 01:13:41, 20.11.2016
100-letnica ruske kapelice 00:42:12, 29.07.2016
100-letnica začetka bitke na Somi 00:01:57, 01.07.2016
V Novi gorici predstavili Pot miru 00:01:41, 30.03.2016
Prekmurci in prva svetovna vojna 00:05:03, 11.12.2015
Orožja 1. svetovne vojne 00:26:03, 24.11.2015
Orožja 1. svetovne vojne 00:26:03, 24.11.2015
Izbor